Partnerja, ki dobita otroka, se znajdeta v vlogi staršev. Pred tem sta bila posameznika iz različnih primarnih družin, ki so ju v zvezo in partnerstvo združile ljubezen, strast, želja po družini.
Z rojstvom otroka postanejo družina, v kateri starša izvajata vzgojne ukrepe, kot najbolje vesta in znata. Večina novodobnih staršev je zbeganih in ne vedo točno, kako vzgajati, na katerem vzgojnem principu naj bi temeljila vzgoja, in med njimi nastajajo trenja in nesporazumi. Seveda prebirajo vso mogočo literaturo, se pogovarjajo s prijatelji, ki že imajo otroka, informacije iščejo na spletu … A ko se kot roditelj znajdeš pred neko dilemo, se zgodi, da v tistem hipu ne veš, kako bi ravnal. Takrat se starši navadno odzovemo na primarni ravni, torej po zgledu vzgojnih metod iz naših družin, saj nekje v sebi še vedno nosimo odtise vzgoje svojih staršev.
Ali želimo tako vzgajati svoje otroke? Ali so nam vzgojni vzorci iz našega otroštva všeč, jih želimo deliti naprej? Veliko staršev bo takoj povedalo, da so bili kot otroci vzgojno in čustveno zanemarjeni in da takšne vzgoje ne želijo prenašati na svoje otroke. Kako to preprečiti in kaj narediti, da se presežejo vcepljene ideje in tehnike?
Predvsem je nujno, da starši svojega otroka vidijo kot ločeno osebnost, ki ni del njih, ki ima svoje lastne lastnosti, ki ima svojo osebnost, domišljijo, sposobnosti in potrebe. Otroka si ne morejo lastiti, pri vzgojnih ukrepih pa naj upoštevajo tudi njihovo ustreznost. Različni otroci se različno odzovejo na enak vzgojni ukrep. Predvsem pa je pri vzgoji otroka pomembno zavezništvo med starši.
O tem vedno znova govorim staršem, ki pridejo v svetovalnico, saj je to star koncept, ki pa ga mladi ne obvladajo. Gre za to, da se mati in oče pred otrokom strinjata o neki prepovedi ali dovoljenju. Tako otroku ni dana možnost manipulacije. Ker oba odgovorita ali pritrdilno ali nikalno, otrok ve, da je to zadnja beseda, torej je s tem postavljena meja, znotraj katere se lahko giba. Ko ima postavljene meje, se otrok počuti varnega.
Primer odsotnosti zavezništva med starši : otrok vpraša mami za dovoljenje, mami reče: Da, seveda, ampak pojdi vprašat še očeta. Ta pa odgovori, da absolutno ne dovoli. Predstavljajte si, prosim, kako je otrok zmeden – eden dovoli, drugi nikakor ne. Kaj naj otrok naredi? Ker ni dobil enoznačnega in jasnega odgovora, bo največkrat naredil po svoje, a v tem primeru nikakor ne moremo trditi, da se otrok počuti varnega, kvečjemu je neodločen in frustriran.
Sploh je zelo boleče gledati starše, ki zaradi svojih lastnih interesov ali napihnjenega dokazovanja, kdo ima bolj prav, namenoma pred otrokom izpodbijajo besede drug drugega. Seveda je otrok pri tem največja žrtev in sčasoma to lahko preraste v odtujenost otroka od staršev, saj mu ne zagotavljajo opore pri odraščanju, temveč mu posredujejo nasprotujoča si sporočila, ki so zelo ogrožajoča za zdrav razvoj.
Svetujem, da se o poglavitnih ukrepih starši predhodno dogovorijo ter v danem položaju usklajeno delujejo. V novi situaciji, za katero starši še nimajo dogovora, naj eden odloči, njegovo odločitev pa naj drugi pred otrokom sprejme, čeprav se morda z njo ne strinja. Pomisleke naj sporoči partnerju na samem, ko otrok ne sliši; takrat naj se dogovorita, zakaj se ne strinjata in kako v prihodnje ravnati. Tako ostane zavezništvo, ki je nujno za otrokov zdrav razvoj, obenem pa se starši pogovarjajo in iščejo skupne rešitve. In tako posledično res postanejo zavezniki.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
