moski

Učili so nas, da smo po prvi puberteti, tisti najstniški, odrasli ljudje. Da je to čas telesne preobrazbe, ki ga je treba le prestati, da zacvetimo v končno obliko. Nihče pa nas ni opozoril, da ljudje nekje proti koncu tridesetih doživimo še drugo puberteto.

Da staranje ne pomeni zgolj razvijanja v prečudovito odraslo osebo (v pregovornega metulja, torej), ampak da obenem prinese še eno vmesno obdobje, ko se telo ponovno odloči, da z nami ponovno ne bo več sodelovalo.

Da se potem, ko nam ga je več kot desetletje skozi čas prve pubertete in še malo zatem končno le uspelo spoznati, vsaj to do točke, ko vemo, česa ne smemo jesti, da nismo napihnjeni kot Hindenburg in kateri deli naše kože potrebujejo včasih kakšno kremo, da niso videti kot obrabljen brusilni papir, vse še enkrat premeša.

Prepričani, da smo končno postali mojstri lastnega telesa, se tako brez vsakršnih opozorilnih znakov vse stvari spet obrnejo na glavo. In to naj bi bila druga puberteta, kot nas učijo tisti, ki so to nadležno obdobje že prestali. Češ, da je to še zadnji zaplet pred dokončno preobrazbo v odraslo osebo.

Od dlake do dlake

Prvo presenečenje – vsaj pri moških – je vsekakor to, ko nekje po 30. letu nenadoma odkrijemo kakšno novo dlako, na mestu, kjer prej nikoli ni bila prisotna. Lahko se pojavi kar sredi čela – dolga, svetla, mutirana dlaka, kot da bi nekoč želela postati samorogov rog, a je na koncu dneva le dlaka sredi čela.

Kako in zakaj se pojavi tam, je popolna uganka. Se pa lahko kakšna nova dlaka, poleg tistih, ki začnejo pogumno kukati iz nosa in ušes, kot nekakšno zapoznelo darilo našega pračloveškega prednika, nekaterim moškim pojavi tudi na prsih, pa čeprav je dotlej imel popolnoma gole. Takšne dlake se goloprsi moški morebiti še celo razveselijo. Novo razrasla poraščenost, ko dlačni poganjki nenadzorovano rastejo na najbolj neverjetnih kotičkih telesa (ironično paobenem mnogim moškim obenem izpadajo tam, kjer bi jih sicer radi imeli), je običajno prvi indikator druge pubertete.

Vas kaj boli?

Bolečine, običajno zasidrane globoko v kosteh, postanejo naše redne spremljevalke. Če smo lahko še pred nekaj leti sredi popolnoma nore zabave brez težav zaspali zloženi čez enosed, z eno nogo na mizi in drugo bingljajočo čez naslonjalo, nato pa se naslednje jutro zbudili spočiti in polni zagona, se zdaj na vzmetnici, ki so jo ljudje v belih haljah in z dvema doktoratoma snovali le zato, da bo med spanjem negovala našo dragoceno hrbtenico, zbudimo z bolečim vratom. Zakaj? Kar tako.

Nič ni narobe s posteljnino, nič ni narobe s položajem spanja, le telo se je čez noč pač odločilo, da nas bo naslednji dan do enajstih dopoldne bolel vrat. In potem se grabimo za tilnik in stokamo, medtem ko vsi okoli nas poznavalsko kimajo. Ker so to že doživeli.

Spet drugič nas potem zaboli koleno. Sprva pomislimo, da je to posledica pregrobe vadbe na fitnesu ali slabega ogrevanja pred treningom, a potem sčasoma ugotovimo, da gre le za nov, unikaten način, s katerim nas telo opominja, da bo deževalo. Po kakšnem ključu se koleno odloči biti dežurni meteorolog, ni znano niti najbolj veščim poznavalcem naših sklepov, zato le vzamemo v zakup, da se na oblačne dni nekoliko težje sprehajamo.

In ko smo ravno pri treningih – se spomnite, kako smo se včasih kot mulci brez težav iz ničle točke pognali v dir za avtobusom. Danes bi takšen podvig zahteval 10 minut predčasnega ogrevanja in potem še raztegovanje po dejanju, predvidevajoč seveda, da nas že med lovljenjem avtobusa ne zagrabi kakšen pohabljajoč krč.

Morda to tudi razloži, zakaj smo v bistvu vsi moški po 30. letu starosti nenadoma tako glasni, ko sedemo ali vstanemo s stola. Če je bilo to včasih popolnoma organsko dejanje, ki ni zahtevalo kakšne pretirane teatralnosti, je zdaj vsak spust v sedeči položaj pospremljen z glasnim, otožnim izdihom. Podobno se potem ob godrnjanju in rahlem stokanju (nekateri temu pravijo 'fotrovi zvoki') iz taistega stola ali kavča pričnemo dvigovati. Čeprav nam vse to ne povzroča nikakršnih bolečin, težav ali resnega truda, ti zvoki preprosto postanejo del rutine sedenja. Kot da se pri tridesetih samodejno udejanjijo v naš celostni obstoj, pa čeprav za to nimajo absolutno nobenega razloga. Proces polaganja zadnjice na sedalne površine vendarle ni čez noč postal neznosna obremenitev. Ali pač?

Dober tek

Verjetno najbolj nadležen del druge pubertete pa je popolnoma prenovljen telesni odziv na hrano. Če smo včasih lahko metali vase res popolnoma vse in bili kot kakšni človeški smetnjaki, sposobni prebaviti vsako, še tako nezdravo hrano, se to v drugi puberteti drastično spremeni.

Uživanje hrane postane svojevrstna avantura, pri kateri sčasoma začnemo določene stvari sprejemati kot samoumevne – na primer to, da če jemo pozno, bomo verjetno slabo spali. Ali pa, če se v soboto čez dan zažiramo na pikniku, bo prebava potem vso nedeljo divjala kot zaklet vlakec smrti. Če ne bo ravno driska, bo pa zagotovo veliko zraka, ki bo nenehno silil na svobodo.

Želodec nam pri tem nič kaj dosti ne pomaga. Kot razvajeno dete nas kaznuje vsakič, ko zaužijemo nekaj, kar se zazdi, da zanj ni bilo optimalno. Preprosto ne dela več kot za časa prve pubertete, ko je brez težav mlel čips, kokakolo, pico in šest mišmašev naenkrat. Zdaj ga zmoti že, če v napačnem vrstnem redu zaužijemo ogljikove hidrate in sadje. No, vsaj pivu se v tem obdobju še ne upira.

Kljub sovražno nastrojenemu želodcu pa je ohranjanje sorazmerno zdrave telesne teže ob vstopu v drugo puberteto še bolj utrujajoče in zahtevno opravilo. Na eni strani gledamo uporniške najstnike, ki si v usta stlačijo celo škatlo 'domačice' v enem popoldnevu in jim telo sploh ne odreagira, na drugi strani pa smo ubožci, zasidrani globoko v tridesetih letih življenja, ki z nepopisnim občutkom krivde pojemo dva od teh piškotov, vedoč, da se nam bosta nemudoma transformirala v trebušno maščobo in tam živela do konca svojih dni, v družbi vseh lazanj in potic, ki so si tam dom uredile v preteklih letih in jih zdaj ne uspe izseliti niti redno plačani fitnes karti, niti občutku sramote vsakič, ko se sprehodimo mimo ogledala.

A nekaj pozitivnega v tej drugi puberteti vseeno je. Zavemo se, da nismo nesmrtni. Da imamo eno življenje, ki ga moramo živeti, kolikor si le lahko privoščimo. Odkrijemo, kdo smo in kam gremo. Predvsem pa odkrijemo svojo pravo vrednost. Tisto, ki nam je ne more izničiti noben odvečni kilogram, nobena gubica in nobena mutirana dlaka.

Tekst: Darjo Hrib. Foto: Profimedia.

Sorodni članki
None

Planet opic

Ste se odločili, da se znebite vseh dlak na rokah, nogah, prsih, hrbtu, skratka po vsem telesu, in pravite, da niste metroseksualec? Ja, verjamemo vam, da ste športnik.

Vzroki za prezgodnjo puberteto

S psihološkega vidika je vprašljivo, ali se lahko deklice z miselnostjo otroka, ujete v ženskem telesu, ukvarjajo s spolnimi predlogi moških ali fantov ali se soočajo…
None

Britje tam spodaj

Vsakdo z dostopom do računalnika ali revij ve, da si v zadnjem desetletju sramne dlake brije veliko več žensk kot včasih.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri