To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Znate otroku postaviti zdrave meje?

Znate otroku postaviti zdrave meje? (foto: Profimedia) Profimedia
15. 2. 2016

Ljudje pogosto govorimo o mejah, pa vendar ... Kaj ta beseda sploh pomeni? Kot starši lahko o mejah razmišljate kot o tistih črtah, ki jih zarišete okrog sebe zato, da označite, kje se končate vi in kje se začne vaš otrok.

To ni vedno lahko. Otroci nas zelo radi preizkušajo, da bi videli, kako daleč lahko gredo. To je v njihovi naravi. Tudi kot starši včasih sami prestopimo meje v svojih poskusih, da bi stvari naredili namesto otrok.

Dobro je, da se zavedamo, da je ena od naših najpomembnejših starševskih nalog ta, da ostanemo ljubeči in hkrati ločeni od svojih otrok. To naredimo tako, da jasno definiramo svoja načela, ostajamo v svoji vlogi staršev in se držimo bistva ter meja, ki smo jih začrtali.

Kako vemo, kdaj otrok preizkuša meje?

Nekaj primerov:

  • Trinajstletnik stopi v vašo sobo, ne da bi potrkal, in ne spoštuje vaše zasebnosti.
  • Desetletnik vas ves čas prekinja, ko se pogovarjate z odraslimi. Pri tem se ne opraviči, niti vljudno ne počaka, da bi dobil vašo pozornost.
  • Najstnik vam govori, kako živite po ločitvi od moža.
  • Otrok vam govori, kaj naj delate, in razgraja, če ni po njegovem.

Kako se počutite, ko nekdo prestopi vaše meje? Včasih nam je takoj jasno, da se to dogaja, včasih pa se to dogaja bolj subtilno. Morda se počutite nelagodno, jezno, napeto, nerodno vam je, počutite se izkoriščani. Včasih se počutite, kot bi vam kdo izmaknil tla pod nogami. Jasno vam je, da je vaš otrok stopil v prostor, v katerega ne spada, takrat, ko vam daje napotke za zmenke, če ste samski, ali pa takrat, ko se obnaša, kot da je on glavni pri hiši.

Pretirane reakcije staršev

Ko nas skrbi za otroka, zanj pogosto poskušamo narediti preveč – takrat meje postanejo zamegljene. To pomeni, da zanj naredimo preveč, in tako zlezemo na njegov teritorij, namesto da bi ostali na svojem. Ko to počnemo, pozabimo, kje se končamo mi in kje se začne naš otrok.

Kadar nas skrbi zaradi otrokovega uspeha ali njegove sposobnosti, ali bo zmogel urediti stvari (pa naj bo to šola, prijatelji ali šport), se nam zdi, da bomo stres ublažili s tem, da vskočimo in prevzamemo nadzor, namesto da bi pustili otroku, da sam uredi svoje stvari.

Gotovo se še spomnite prve osnovnošolske zagledanosti ali srednješolske zaljubljenosti. Oh, kako lepo in včasih tudi polno razočaranj! Toda včasih smo se z razočaranji spoprijeli sami, včasih smo se zaupali prijateljici ali prijatelju. Danes pa se dogaja, da starši poskušajo urejati celo stvari na tem področju. To nikakor ni prav. Pri tem resnično prestopimo meje in razdaljo, ki jo mladostnik želi, potrebuje in ima tudi pravico do nje.

Verjemite mi, da vem in razumem, kako težko je gledati svojega otroka, ki se bori z žalostjo ali neuspehom. Neskončno ga imamo radi in čutimo se odgovorne zanj, zato je naravno, da si želimo narediti najbolje zanj in urediti stvari.

Vendar pa, če ne zmoremo otroku dovoliti, da sam premaga nekatere ovire, s tem zanikamo in preprečimo pomembno otrokovo izkušnjo – izkušnjo, da bo znal premagati razočaranje, se spoprijeti s prepirom med prijatelji, se pogovoriti z učiteljem o slabi oceni in prenesti razočaranje ter bolečino prve ljubezni.

Pri tem ne mislim, da otroku nikoli ne smemo pomagati, ga voditi in usmerjati ter učiti. Seveda moramo početi vse to. To je velikanski del tega, da smo starši. V mislih imam to, da jim moramo dovoliti, da sami izbojujejo svoje bitke takrat, ko je to možno in primerno, ne pa vsega narediti namesto njega ali nje.

Kako lahko veste, da kot starši zamegljujete meje?
  • Za otroka naredite vse, kar bi lahko oziroma bi moral narediti sam.
  • Nenehno ga sprašujete, zaslišujete ga za vsako stvar.
  • Otroku dovolite, da prestopi vaše meje – s tem, da otroka postavite v absolutno središče v vsakem trenutku.
  • Otroku preveč zaupate o svojem življenju in ga obravnavate kot prijatelja, ne kot svojega otroka.
  • Odpovedujete se starševski avtoriteti in dovoljujete, da otroci prevzamejo nadzor v hiši.
  • Posredno živite življenje svojega otroka – njihove dosežke in spodrsljaje občutite kot svoje lastne.
  • Otrok je razburjen, vi pa ste zaradi tega popolnoma iz sebe.
  • Dopustite, da najstnik s svojim muhastim razpoloženjem vpliva na vso družino.

Preveč sočustvujete s svojim otrokom?

Starši zlahka preveč sočustvujemo z otroki in nanje projiciramo lastne občutke. »Oh, tako žal mi je, ker Sara ne more iti ven s prijateljicami – gotovo jo zelo skrbi, da bodo naslednjič pozabile nanjo. Morda ji pa lahko samo tokrat dovolim, da gre ven, čeprav še ni naredila domače naloge.«

Namesto da bi nas skrbelo, kaj skrbi našega otroka, mu raje zaupajmo, da bo znal sam opraviti z razočaranjem, bolečino in prizadetostjo. Zavedati se moramo, kaj je naša bolečina in kaj ni.

Če bomo otroku s sočutjem dovolili, da sam izkusi težavna čustva, ne pa s pretiranim sočutjem, mu bomo s tem pomagali, da se bo sam učil iz svojih izkušenj in se znal spopadati z realnostjo.

Napisala: Manja Kristanc, univ. dipl. pedagog - andragog. Foto: Profimedia.

Manja Krisanc je univerzitetna diplomirana pedagoginja in andragoginja, anglistka in licencirani coach praktik nevrolingvističnega programiranja. Z veseljem pomaga vsem, ki imajo težave v šoli ali preglavice z vzgojo otroka. Obiščite jo na spletni strani Manja360.com.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri