Današnji prispevek je malo drugačen. Ne bom vam govoril o takih in drugačnih tehnikah, poigrali se bomo z tisto kvaliteto, brez katere bi v petih minutah o večini med nami lahko govorili le še v pretekliku.
Dih je popkovina, ki nas veže na življenje in premnogokrat nanj pozabljamo.
Tema današnjega prispevka je polnost diha. Ideja ne leži v tem, da bi tako dihali med tekom, nikakor ne.
Ko tečete, je naloga telesa, da s pomočjo različnih sistemov vzpostavlja optimum, da se gibljete v prostoru z določeno hitrostjo, veste, da se vaš dih spremeni sam, če spremenite hitrost teka, če se začnete vzpenjati v klanec in podobno.
Prispevek vas želi usmeriti v čas, ko si lahko privoščite polno kapaciteto svojega diha. Ko se pljuča navadijo, da lahko delujejo z bolj polnim rezervoarjem, se bo počasi spreminjal tudi vaš ritem diha med naporom, podobno kot tudi utrip srca. A dovolj filozofije!
- Pri vsakem vdihu sprostite trebušno prepono in dopustite, da s prvim delom vdiha vaša trebušna stena potuje kar se da navzven.
- Drugi del diha naj vas polni levo in desno v rebra,
- z zadnjim delom vdiha pa potegnite zrak v pljuča tako, da se grodnica in ključnici privzdigneta.
Izdih naj teče po obratni poti. Najprej izpraznite zgornji del pljuč, ključnici in grodnica se spustita, v nadaljevanju poiščite občutek, da rebra stiskate skupaj, in za zaključek s trebušno steno iztisnite zrak iz sebe.
Še izredno pomembno navodilo
Počasi, naj se vam ne mudi. Ukvarjajte se s tem, da bo tok zraka v obe smeri enakomeren in počasen. Ponavljajte po občutku, vendar ne dalj kot 5 minut.
Želim vam lep dih...
Robert Hönn, www.jogado.com
Video: Honn - Vaje za tekače 5
