Natalija, popolna začetnica na področju športa, se pri 40. letih nepričakovano zaljubi v tek. In se odloči, da o svoji izkušnji napiše knjigo.
Maraton in pol Komenda
Pardon, polmaraton Komenda
Sobota, 4. 5., ob 10h.
21 kilometrov
Start, kot da bi me presenetil. Kar naenkrat smo začeli teči. Meni pa se ni dalo. Nobenega presežka energije, ki bi ga morala sprostiti s tekom. Že pri Podborštu sem komaj dihala in resno razmišljala, kaj naj naredim. Fantek za cesto, ki je skupaj s starši spodbujal tekače, je glasno izjavil: "Joj, kako počasi tečejo!"
Ja, kaj naj?
Osredotočim se na vsak korak posebej – leva, desna, leva, desna. Trudim se misliti le na tek.
To je moj tek, tek je moj način življenja.
Poskušam se spraviti v stanje, ko telo samo teče, glava pa uživa, se prečisti in osvobodi.
Pa ne gre. Ni pravi dan. Že karte in horoskop so mi zjutraj napovedale težak dan.
Prav, bo pa težko, si rečem, ampak do cilja bom vseeno prišla.
Do Zaloga gre cesta večinoma po gozdu. Senca in svež zrak. Kar v redu. Le malo osamljeno sem se počutila, saj so mi vsi ostali tekači ušli naprej. Pa sem videla na startu, da je enim na majicah pisalo Počasne želve. Kje so?
Kje je energija skupine, ki te povzdigne in ti da krila, da na množičnih prireditvah tečeš veliko hitreje? Ja, saj vem – tam spredaj, malo naprej, za tistim ovinkom ...
Malo pred Glinjem se trasi za 10 in 21 kilometrov ločita. Pogumno sem zavila na tisto za 21. Se mi je zdelo, da je redar na križišču pomislil, da sem se mogoče zmotila.
Počasi, korak za korakom, še približno uro in pol in bom na cilju. Uro in pol po žgočem soncu se prebijati skozi soparni zrak. Asfalt, zeleni travniki, polja, v daljavi hribi. Nekaj oblačkov, ki le dvakrat za kratek čas omilijo neusmiljeno sonce. V daljavi se vidi zvonik cerkve v Cerkljah. Do tja moram priti, potem pa nazaj proti Komendi.
Tečem sama, kot običajno. Zakaj sem že šla na organizirano prireditev?
Aja, da za spremembo enkrat tečem v družbi. Da spodbujamo eden drugega in da nam skupaj uspe premakniti svoje meje. Ja, saj vem, sama sem si kriva, zakaj pa ne tečem v skupini s tistimi žilavimi, mišičastimi moškimi.
A bi se lahko drugo leto prijavil na polmaraton še kdo, ki zna lepo počasi teči?
Nekako mi uspe priti do Cerkelj – vmes srečam še sorodnico na kolesu in malo poklepetava, da čas hitreje mine. Zanikam, da bi jo prosila, naj me malo pelje na prtljažniku. Zanikam tudi, da bi redarju izrazila željo, da grem po bližnjici, saj pot precej dobro poznam.
Vroče je za umret. Kje je ves kisik, ki naj bi ga vse to zelenje okoli mene proizvajalo?
Starejši domačin za cesto me gleda, gleda in gleda ter potem modro izjavi: "A ni prevroče za tek?"
Prav ima, a saj sem že na polovici, grem proti cilju.
Lani so marjetice prav lepo zrasle in cvetele v času polmaratona, letos pa nisem videla nobene – pa ne zato, ker bi prehitro tekla.
Pšenična Polica je že za mano, v Zalogu zopet spijem malo vode in pojem košček banane. Opažam, da so me redarji na kontrolnih točkah precej veseli. Saj komu se pa da na tej vročini stati za cesto toliko časa. Vedo, da sem zadnja. Ponujajo mi še dodaten kozarec vode in še kos banane. A sem videti tako slabo? Skrbni so in potrpežljivi.
Na doooooolgi ravnini se mimo mene počasi pripelje gasilski kombi in voznik me zaskrbljeno vpraša: "Gospa, je vse v redu?"
Ja, ja, saj bo šlo, samo bolj počasi.
Končno se mi približa naselje Klanec. Čaka me hud vzpon. Za cesto vidim parkiran gasilski avtomobil. Počutim se skrbno varovano.
Tečem, tečem, tečem in potem zaslišim za sabo slovensko narodno glasbo. Obrnem se in vidim, da za mano prav počasi vozi gasilski kombi z utripajočimi lučmi in iz zvočnikov mu doni slovenska domača muzika.
O, kako mi je nerodno. Kaj naj naredim? Komaj tečem v klanec, pulz se mi nevarno povečuje ... Potem se pa okregam in si rečem: "Uživaj, to je vendar enkratno doživetje!"
Nasmehnem se in si zamislim, da sem povabljena kenijska tekačica, ki je daleč pred ...
Sedaj tečem pred gasilskim kombijem in se bedasto režim. Ob kontrolni točki za cesto ustavijo avto, ki želi s stranske ceste zapeljati na glavno, da lahko jaz pritečem mimo. Tako sem hitra, če verjamete v palčke.
In tako s slavnostnim spremstvom pritečem do Komende. Lučke utripajo, muzika se razlega iz zvočnikov, v cerkvi začnejo zvoniti zvonovi, še zadnje redarke mi ploskajo in me spodbujajo, promet je ustavljen in jaz tako pritečem na hipodrom.
Mimogrede moram potarnati, da je na internetu 365 slik župana, ki teče, mene pa ni nihče slikal. Smrk. Pa tako veličasten prihod na hipodrom je bil to. Moj preljubi mož je bil blazno vesel, da me vidi. Malo ga je že skrbelo. Odleglo mu je, ko je videl, da imam usta do ušes.
Ampak treba je bilo teči MIMO CILJA! To je res totalni mazohizem ali pa sadizem prireditelja. Še približno dva kilometra do Most in nazaj. Telo kar ne razume, zakaj bi pa moralo iti še do tja. Mukoma uboga. Saj bi hodila, a sem trmasta in imam svoja merila. Vedno tečem do konca. Je pa res, da znam precej počasi teči. Ampak tehnično gledano tečem, ne hodim.
Moj dragi me spet zaskrbljeno čaka že na mostu pred hipodromom – očitno sem si vzela res veliko časa, da sem obrnila v Mostah.
No, pa le pridem še cela in živa – ponovno – na hipodrom. Končno lahko pritečem v cilj. Moram pa omeniti, da so ga za vsaj 100 metrov prestavili – lani je bil bližje! Desno od ciljne steze so postavljene mize in klopi, kjer že dooooolgo na žgočem soncu sedijo ostali tekmovalci, spremljevalci in organizatorji.
Čakajo na zadnjega tekmovalca, da si potem lahko podelijo medalje in pokale.
Zadnji tekmovalec sem jaz.
Si morete zamisliti, kako bučen aplavz sem požela? Vsi so mi ploskali.
Olajšani, da se lahko prireditev nadaljuje.
Bila sem 15. med ženskami in 87. med vsemi tekmovalci na 21 kilometrov. Ne sliši se slabo, a ne? Časa pa raje ne bi zapisala, ga poskušam pozabiti.
OK – 2 uri in 33 minut.
Odlomek iz knjige Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje avtorice Natalije Pavlič, psihiatrične medicinske sestre in ljubiteljske tekačice.
O knjigi
Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje na lahkoten in duhovit način opisuje tekaško popotovanje ženske srednjih let, ki kot tekačica lažje krmili med družinskim, službenim in socialnim življenjem, čeprav tek ni njen naravni talent in je pri tem okorna ter počasna. Ampak teče. In samo to šteje. S tekom si priteče zadovoljstvo in dobro počutje. Svet je kar naenkrat lepši in ljudje se zdijo boljši.
O avtorici
Natalija Pavlič je medicinska sestra v Psihiatrični kliniki Ljubljana. Njeno delo je triizmensko, zato svoj prosti čas rada nameni teku, kolesarjenju in plavanju.
Ko je pretekla svoj četrti polmaraton, je o tem želela povedati vsem in nastala je knjiga Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje.
S sproščenim in duhovitim načinom pisanja vas bo popeljala skozi svoje tekaške podvige in vam ponudila vpogled v življenje ženske srednjih let, ki se je zaljubila v tek. Natalija je zaradi službenih izzivov pisala tudi o področju psihiatrije. Njena prva knjiga Pasti zaznave je pri založbi Pasadena izšla leta 2012.
Knjiga je izšla pri založbi Pasadena - www.pasadena.si
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
