Kako je potekalo žensko vključevanje v šport, je zanimivo vedeti ...

Na zadnjo nedeljo v oktobru je v Ljubljani potekal mestni maraton, ki je v 20 letih obstoja prerasel v veliko prireditev. Število žensk, ki so letos nastopile na 10 in 21 kilometrov, je skoraj izenačeno s številom moških. Le na 42 kilometrov jih bo teklo bistveno manj – kar pa je bržkone čisto v redu.

Kako je potekalo žensko vključevanje v šport, je zanimivo vedeti.

Je tudi razlog za upravičeno jezo vseh, ki so si v preteklosti in si danes tako ali drugače prizadevajo za enakost med spoloma.

Pogled v daljno preteklost, v čas antičnih olimpijskih iger, na katerih so se v letih od 776 pr. n. št. pa do 393 n. št. merili športniki grških mestnih državic, pove, da na njih za ženske ni bilo prostora. Ne samo da na igrah niso smele sodelovati kot tekmovalke, ampak jim je bilo prepovedano tudi gledati moške, ki so nastopali goli. Za kršitev je bila zagrožena huda kazen ‒ žensko, ki ne bi spoštovala prepovedi, bi pahnili prek pečin.

Ženske so imele od 6. stoletja pr. n. št., kot bi lahko rekli z današnje perspektive, nekakšne tolažilne igre, posvečene boginji Heri, kjer so se merile prav v teku.

Svet moških

Ko je konec 19. stoletja francoski baron Pierre de Coubertin oživil idejo olimpijskih iger, kakšnega posebnega posluha za ženski tekmovalni šport ni imel. No, Coubertin je bil celo oster nasprotnik prizadevanj za sodelovanje žensk na olimpijskih igrah – to je imel za neestetsko, nezanimivo, nepraktično, nepotrebno. Tako na prvih igrah, leta 1896 v Atenah, ni bilo nobene ženske.

Le dan za moškimi pa je, po navedbah več prič, v približno petih urah in pol maraton, tedaj dolg približno 40 kilometrov, pretekla Grkinja Stamata Revithi. S tem naj bi poskušala doseči pozornost, ki bi ji pomagala iz revščine; ali ji je to uspelo, ni znano.

K sreči so se, pa čeprav v nasprotju s Coubertinovo voljo, začele stvari kmalu spreminjati.

Že na drugih igrah, v Parizu leta 1900, so nastopile prve ženske v tenisu in golfu, leta 1912 pa so lahko prvič tekmovale v plavanju. Malo znano je, da so med letoma 1922 in 1934 štirikrat celo potekale ženske svetovne igre – kot protest proti odločitvi Mednarodnega olimpijskega komiteja, da ženske atletike ne uvrsti na olimpijski program. Potem ko so leta 1936 na igrah v Berlinu dobile veliko več mesta, ženskih iger niso več prirejali.

Osem let pred tem, v Amsterdamu leta 1928, so lahko prvič nastopile v petih atletskih disciplinah, med katerimi je bil kot najdaljša tekaška disciplina tek na 800 metrov. Žal pa je bilo tedaj storjene veliko škode ‒ po poročanju medijev naj bi bila večina tekmovalk na cilju izredno izčrpana, zato vse do iger v Rimu leta 1960 niso mogle tekmovati na razdaljah, daljših od 400 metrov. Pozneje se je izkazalo, da so bile ženske v Amsterdamu povsem običajno utrujene in takojšnja izločitev tega teka z olimpijskega programa povsem napačna in zelo krivična odločitev. Številni celo menijo, da je šlo za zaroto MOK v navezi s poročevalci z iger.

Enakost na olimpijskih igrah

Po rimskih igrah so v olimpijski atletski program začeli uvajati vse daljše tekaške discipline. V Los Angelesu leta 1984 so končno lahko nastopile tudi v maratonu, kar je bila nedvomno velika zmaga. Na veliko veselje Američanov je zmagala domačinka Joan Benoit, druga pa je bila žal že pokojna Norvežanka Grete Waitz, ki si je svoje maratonsko ime ustvarila že pred tem.

Na maratonu v New Yorku, kjer so organizatorji ženskam enakopravno mesto priznali že veliko prej, preden so to, še vedno malo stisnjenih zob, napravile tudi olimpijske oblasti, je Waitzova v letih 1979–88 zmagala kar devetkrat.

Ženske, ki so si prizadevale za uvrstitev maratona na olimpijski spored, pa so prvo »generacijo« olimpijskih maratonk, ki so prihajale v cilj, gledale tudi s skrbjo za nadaljnjo usodo ženskega maratona na olimpijskih igrah. Gabriela Andersen-Schiess, v Idahu živeča švicarska učiteljica smučanja, je zadnjih nekaj sto metrov z nogo, povsem trdo od krčev, zmogla v opotekavi hoji, pri čemer je večkrat izgubila smer. 39-letna tekačica je bila teh nekaj minut pred očmi desettisočev gledalcev utelešenje agonije in popolne izčrpanosti. V cilj je prišla kot 37., in to s spodobnim dosežkom 2 uri in 48 minut. Skrb, da bodo nasprotniki v tem videli dokaz, da ženske maratonskim naporom niso dorasle, pa se je k sreči izkazala za neutemeljeno. Švicarka je v vročini, ki se je približala 30 stopinjam Celzija, le močno dehidrirala. Že po dveh urah je bila odpuščena iz zdravniške oskrbe in bila čez nekaj dni povsem pri močeh.

Po Los Angelesu so v ženski olimpijski atletski program dodali še teke na pet in deset tisoč metrov ter tek na tri tisoč metrov z zaprekami, s čimer je prišlo do končne izenačitve z moškimi; po uvedbi maratona je bilo to bolj kot ne le formalnost.

Celo fizično nasilje

Vključevanje žensk v maraton, najdaljšo olimpijsko tekaško disciplino, je bilo dolgotrajno in trnovo.

Ženske so na tej razdalji občasno tekmovale že kar daleč nazaj v zgodovini sodobnega športa, a šlo je za zelo redke lastovke. Vse do leta 1963 je Mednarodna atletska zveza v svojih seznamih kot ženski svetovni rekord vodila rezultat 3:40:25, ki ga je leta 1926 na maratonu, speljanem od Windsorja do Londona, dosegla Angležinja Violet Piercy. Američanka Merry Lepper, ki jo je nasledila, je leta 1963 v Culver Cityju v Kaliforniji startala skrivoma in neuradno skupaj z moškimi. Ko jo je eden od organizatorjev poskušal ustaviti, je zavpila, da ima pravico teči na javni površini, in tekla dalje.

Leta 1967 se je podobno pripetilo tudi ameriški novinarki Kathrine V. Switzer, ki se je na bostonski maraton prijavila kot K. V. Switzer. Eden direktorjev maratona, ki ga organizirajo že od leta 1897 in je najstarejši maraton na svetu, ji je poskušal strgati startno številko, a ga je njen fant odrinil. Fotografija, ki je nastala ob tem, je obšla svet. Leta 1974 je Switzerjeva postala zmagovalka maratona v New Yorku, naslednje leto pa je bila v Bostonu, kjer lahko od leta 1972 ženske nastopajo tudi uradno, druga. Switzerjeva je s svojimi prizadevanji veliko naredila za vključevanje žensk v tekaški šport v domačih ZDA in tudi po svetu.

Leta 1996, ob 100. bostonskem maratonu, so organizatorji priznali tri zmage Bobbi Gibb, ki je v Bostonu neuradno tekmovala in zmagovala v letih 1966–68. Tedaj je rekreativni tek, ki ga je Američan Bill Bowerman, soustanovitelj družbe Nike, prinesel z Nove Zelandije, v ZDA postajal vse popularnejši. Moškim so se začele pridruževati tudi vse številnejše ženske. Številne so se začele z njim redno ukvarjati, najbolj navdušene so tekmovale na rekreativnih tekmovanjih, najbolj vzdržljive tudi v maratonu. Atletinje, ki so trenirale pod okrilji klubov na atletskih stadionih že veliko prej, je javnost že dolgo sprejemala kot nekaj samoumevnega, za naklonjenost teku kot obliki rekreacije pa je moralo preteči še kar nekaj časa. Ženskam, ki so se ukvarjale ali se želele ukvarjati z njim, so govorili, da bodo postale zamaščene, dlakave kot moški, da se ne bodo mogle poročiti, imeti otrok ... Odsvetovali so jim ga celo številni zdravniki. A k sreči so se razmere začele spreminjati, nasprotovanja je bilo sčasoma vse manj. Je pa bilo potrebno veliko truda in rinjenja z glavo skozi zid. Danes, ko ženske dokazujejo, kaj zmorejo, ko tečejo zaradi videza, počutja in zdravja, se temu nasmihamo. Časi so se pač spremenili. Vsaj v zahodnem svetu.

Ponekod še daleč od enakopravnosti

O možnostih vključevanja žensk v tek in šport nasploh v nekaterih deželah sveta, začenši z muslimanskimi, bi lahko veliko govorili. Lahko povemo, da sta Etiopija in Kenija, državi, od koder prihajajo ne samo najboljši tekači, ampak tudi najboljše tekačice na srednje in dolge proge, za izenačitev poskrbeli in da je v tem pogledu dokaj napreden tudi Maroko.

V sosednji Alžiriji so stvari manj razveseljive. Tako se je zaradi kritik islamskih skupin, češ da krši načela spodobnega oblačenja in na tekmovanjih razkazuje preveč kože, in zaradi grožnje s smrtjo iz Alžirije v Evropo umaknila Hassiba Boulmerka, zmagovalka olimpijskega finala v teku na 1.500 metrov v Barceloni leta 1992.

V zvezi z nasprotovanjem ženskega ukvarjanja s športom v islamskem svetu je bilo že veliko povedanega. Naj omenimo samo tragičen primer Samie Yusuf Omar, Somalke, ki je leta 2008 ob nastopu na olimpijskih igrah v Pekingu požela pozornost svetovne javnosti. Na igre se je v domačem Mogadišu pripravljala ponoči in oblečena v burko, saj je skrajna islamistična skupina Al Šabab, ki je prevzela oblast, ženskam prepovedala nositi 'nespodobna' oblačila. Svet je za Samio spet slišal leta 2012. V želji, da bi se bolje pripravila na igre v Londonu, je prek Etiopije kot begunka odšla na pot proti Evropi in tragično umrla v Sredozemskem morju. Njena zgodba je popisana v knjigi Nikoli ne reci, da te je strah, ki je letos izšla tudi v slovenskem prevodu.

Kaj pa pri nas?

Za ženski rekreativni tek v Sloveniji lahko rečemo, da je prehodil v marsičem podobno pot kot kakšnih 30 let pred tem v ZDA. Še v 90. letih so na tedaj še redke rekreativne tekačice ljudje gledali z začudenjem, celo postrani, še zlasti na podeželju. Ženski tekmovalni šport je že dolgo pred tem dobil mesto v javni zavesti, rekreativni pa še ne.

»Tekla sem sama, v gozdu, da me ljudje niso videli, saj so znali takoj povedati, da naj grem raje delat,« se odnosa ljudi do teka in žensk v osemdesetih letih spominja Helena Javornik, najboljša slovenska tekačica na daljše razdalje.

Javornikova se je iz na videz nenadarjene športnice kljub številnim nasprotovanjem sčasoma prelevila v vrhunsko tekačico. Zmagala je na 15 mednarodnih maratonih, med drugim na Dunaju, v Amsterdamu, Benetkah in Torinu. In trikrat tudi v Ljubljani, kjer je bilo leta 1996 žensk manj kot petina. Leta 2003 se je v zvezi z nagradami, namenjenimi zmagovalki v maratonu, vnela javna polemika. Dotlej so v Ljubljani zmagovalke prejemale precej manjše zneske kot moški. Pri čemer je treba povedati, da je bila konkurenca med moškimi praviloma veliko hujša kot pri ženskah. A je bilo to mogoče brez večjih težav rešiti. Organizatorji so se oprli na nagrade na drugih primerljivih maratonih po Evropi in na t. i. atletske tablice Mednarodne atletske zveze. Te omogočajo medsebojno primerjanje rezultatov med spoloma, saj je vsak dosežek ovrednoten z določenim številom točk.

Kot smo omenili na začetku, je za nedeljski nastop na 42 kilometrov dolgem teku po ulicah Ljubljane prijavljenih veliko manj žensk kot moških. Kar je bržkone čisto v redu. Maraton je dolga in naporna zadeva ‒ ki so jo ženske seveda zmožne, to dokazujejo nenehno. Je pa res, da priprava na maraton zahteva veliko časa in odrekanj.

Na tem mestu velja spomniti na stališče, ki ga ima v zvezi s prehrano dr. Nada Rotovnik Kozjek, vrhunska strokovnjakinja na področju športne medicine in tudi sama nekdanja zmagovalka maratona v Ljubljani. Pravi, da je hrana, s katero se ukvarja kot vodja ambulante za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in kot svetovalka našim najboljšim športnikom, zelo pomembna reč. A ne tako pomembna, da bi morali zaradi nje zamujati druge pomembne stvari v življenju, začenši z odnosi s soljudmi. Enako velja za tek. Zato je sorazmerno majhno število žensk na startu ljubljanskega maratona pravzaprav čisto dobra novica.

Besedilo: Marjan Žiberna. Fotografije: Shutterstock, profimedia, arhiv Ljubljanskega maratona. Članek je bil objavljen v reviji Jana.

Sorodni članki
None

Ženske in zgodovina športa

Tako kot na vseh drugih področjih – od politike, gospodarska, šolstva – so ženske potrebovala več stoletij, da so se vsaj malo približale moškim. Naredili smo hiter pregled, katere se bile…

Tek ni za ženske

Ostani raje doma. Le kaj bodo ljudje rekli, če me vidijo, da tečem, da se mi je zmešalo?

Ženske in šport

Ali ste vedeli ... ... da je večja verjetnost, da se pri športu poškoduje moški kot ženska?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri