Ali ste kdaj pomislili, da se vam dogajajo stvari, o katerih razmišljate? Da se zgodi natančno tako, kot ste globoko v sebi razmišljali? Da se vaši dvomi in predvidevanja 'čudežno' uresničijo. Nič drugače ni pri hujšanju.
Kaj pa, če ne bom zmogla?
Strah pred neuspehom bi lahko opisala tudi kot to, da si sami kopljete luknjo, v katero boste prej ali slej padli.
Razmišljanje o tem, ali se boste lahko še dolgo ali pa zdaj za vedno upirali čokoladi, siru, kruhu, krompirju, makaronom itd., vam ne prinese nič drugega kot pa to, da vam ta hrana vedno bolj hodi po glavi in iz dneva v dan razmišljate samo še o tem in prej ali slej se ne boste mogli več upreti skušnjavi.
In kaj potem lahko pričakujete? Napad. Napadli boste vse, kar boste našli doma, pri stari mami in še pri prijateljici. Pojedli boste tudi stvari, ki jih sploh ne marate oziroma sploh ne jeste ali pa jih do zdaj še nikoli niste jedli.
Dokler nosite v usta in z očmi iščete naslednjo 'žrtev' (sladico), sploh ne razmišljate o tem, kaj dejansko počnete. Tisti trenutek se samo vaš ego polni s sporočili, da ste šibki, da niste vztrajni, da si sploh ne želite izgubiti tistih tako motečih kilogramov, da si resnično zadovoljni s trenutnim videzom, da si sploh ne zaslužite bolj fit in vitkega telesa itd.
In potem?
Trenutek, ko vas prešine srd, trenutek, ko se zavete, kaj počnete. Solze, razočaranje. Sprašujete se: ''Zakaj? Pa kako je to možno? Vedno znova in znova? Čemu? Kako?'' Če pa se ne počutite nič drugače, kot ste se, preden ste si skoraj dobesedno zbasali vso to hrano v usta.
Ja, vaš ego je tako močan tisti trenutek, ko se mu podredite, da dokler jeste, ne razmišljate in se nekako počutite pomirjeno. Ko pa ima ego dovolj oziroma, ko je dosegel svoje, se vam spet vklopi razum. Potem pa je že prepozno. In spet ste na začetku.
To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je vedno znova težje začeti in še težje vztrajati. Razmišljanje vnaprej o tem, kako vam že prejšnjikrat ni uspelo, vam ne naredi nič dobrega oziroma vas prej ali slej pahne v luknjo, ki si jo kopljete s tem razmišljanjem.
Vem, da je težko odmisliti prejšnje spodrsljaje, vendar si jih vzemite kot poduk in se naučite iz njih. Že zdaj veste, da trenutek, ko boste nehali jesti 'neumnosti', ne bo čisto nič drugačen od tistega pred njim.
Pozitivno razmišljanje in iskanje pozitivnih rešitev nista mala malica. Je težko in naporno. Vendar se da. Bodite pozitivni in poskušajte ne razmišljati o tem, kako vam ne bi ali ne bo uspelo, ker že vnaprej veste, ampak se osredotočite na to, kako vam bo uspelo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
