Vztrajajmo skupaj!
Življenje je nenehno zasledovanje ciljev. S pomočjo dobre volje, truda in vztrajnosti bomo manjše in večje cilje dosegli navkljub vsem oviram. Pridruži se vseslovenskemu gibanju #vztrajam, kajti skupaj smo močnejši!

PRIHODNOST STE VI! SKB, partner projekta #vztrajam

Tek je čudovita rekreacija, ki ne vpliva blagodejno le na telo, ampak tudi na dušo. Zmigaj se s kavča in pojdi z nami na tek!

Pridruži se
ja51_16_intervju_2_asp

Foto: Aleksanda Saša Prelesnik

»Ko pojem klasiko, velikokrat doživim zunajtelesni občutek, kakorkoli čudno se bo to zdaj slišalo. Preprosto vem, da je to smisel mojega bivanja,« skrivnostno izda Jadranka Juras, kje je zadnja leta njeno srce. Širša javnost jo pozna predvsem kot izvrstno džezpevko in borko za pravice živali, a Jadranka je tudi izjemna sogovornica, ki te očara s širino, radovednostjo in ne nazadnje tudi lepoto.

Jadranka, zadnje čase vas ne opažamo več na glasbenih odrih, vsaj ne na festivalskih. Zakaj ste umaknili?

Na glasbenih odrih sem še vedno, na festivalskih pa res že lep čas ne. Umaknila sem se, ker nisem imela več nobenega navdiha in motivacije, da bi tekmovala.

Je bil ta umik načrten?

Pravzaprav se je zgodil zelo spontano, posnela sem dva albuma in tovrstne promocije in predstavitve nisem več potrebovala. Dvakrat sem nastopila samostojno na Emi in dvakrat samostojno na Slovenski popevki ... Za zdaj dovolj.

Tudi v medijih vas ne zasledimo več, pogrešate tiste čase? Kakšen je vaš odnos do medijev?

V medijih nisem, ker za medije kot klasična pevka nisem zanimiva. Pa tudi, roko na srce – na televiziji ni nobenih glasbenih oddaj, v katerih bi glasbeniki, ki ne izvajamo narodno-zabavne glasbe, imeli prostor. Sicer z mediji nisem imela težav in so vedno spoštovali mojo željo do zasebnosti in tega, da jim o zasebnem življenju ne dajem izjav. Med nami je bilo, si drznem domišljati, vedno neko vzajemno spoštovanje.

Vas 'mainstreamovska' glasba torej ne privlači več?

Me. Zato sem pred kratkim sprejela vabilo zasedbe Okustični in z njima posnela pesem Pri nas, za katero smo posneli tudi glasbeni spot. Morda je to celo začetek nečesa novega.

Kaj je vaš najlepši spomin na tiste čase, ko smo vas gledali na odrih in peli z vami?

Sicer ne vem, zakaj o tem govoriva v pretekliku, ker na odrih sem še vedno. Ne nazadnje sem lani izdala svoj prvi džezovski album z naslovom Paris honey in album tudi predstavljala vse leto na odrih po Sloveniji. Pela sem tudi na odru mariborske opere. A če to vprašanje leti na pop pesmi – teh pa res že lep čas nisem pela. Najlepši spomini so mi vsekakor dnevi snemanja, kajti spoznala sem en kup izredno zabavnih in nadarjenih ljudi, vedno je bilo zabavno.

Posvečate se torej klasični glasbi oz. solopetju. Je ljubezen do te vrste glasbenega izražanja bila v vas že dolgo? Zakaj premik v to smer glasbe?

Posvečam se solopetju oziroma opernemu petju, in to zelo aktivno zadnjih osem let. Prav gotovo je ljubezen do klasične glasbe pri meni prisotna od nekdaj, saj sem se učila igranja klavirja in sanjarila, da bom pianistka. V meni je tiho gorela želja, da bi pela v operi, pa vmes popustila in po končani glasbeni univerzi v Gradcu z vso silo butnila ven in ne morem si več pomagati. Sem zasvojena. Definitivno.

Kaj je za vas smisel glasbe – zabava, sporočilnost …? Kaj čutite, ko pojete?

Zame je smisel glasbe enako smislu življenja. Ko pojem klasiko, velikokrat doživim zunajtelesni občutek, kakorkoli čudno se bo to zdaj slišalo. Preprosto vem, da je to smisel mojega bivanja. Glasbe nikoli nisem doživljala kot zabave, ker do glasbe gojim izjemno spoštovanje, občudovanje in ponižnost.

Kako potekajo vaši dnevi? Koliko časa posvetite glasbi?

Moji dnevi potekajo zelo različno. Je pa res, da se glasbe ne da izklopiti. Glasba je način življenja, petje je moj način življenja. Tudi ko ne vadim, razmišljam o glasbenih frazah, o tekstu, o stilu, o tem, kako pravilno izgovoriti – ker operna dela se pojejo v različnih jezikih. V resnici ne izklopim niti, ko grem spat, in včasih zna biti to zelo naporno.

Kje nastopate, kje vas lahko vidimo in slišimo?

Kar se tiče džeza, trenutno ne nastopam, ker pri nas mora biti glasbenik še menedžer pa birokrat in računovodja. Vse leto sem se zelo intenzivno pripravljala na tekmovanje na Danskem. Zame to ni bila majhna stvar. Izmed vseh prijavljenih pevcev z vsega sveta so nas na podlagi poslanih posnetkov izbrali 16, ki smo se tekmovanja udeležili. Bom pa marca nastopila v Cankarjevem domu s Slovensko filharmonijo, in sicer kot ena izmed štirih solistov.

Planet Groove je tista skupina, po kateri vas najbolj poznamo. Kako se spominjate tega obdobja?

To obdobje je bilo odločilno, da sem doumela, da je biti pevka lahko poklic. Prej si tega sploh nisem predstavljala. So pa fantje iz skupine v bistvu 'krivi', da sem šla potem pozneje študirat džez, saj so me s tem popolnoma zasvojili. Večina je namreč v tistem obdobju študirala džez bodisi v Gradcu ali Celovcu.

Potem ste torej odšli v džez. Kaj vam ta pomeni, je to glasba, kjer se vse začne, kot pravijo nekateri glasbeniki?

Vse se v resnici začne s klasiko. Džez imam zelo rada, rada ga poslušam in obožujem, ko dobim priložnost nastopati z Big Bandom, ker so mi zares najbližje 'old school' džez in velike zasedbe. Pred letom dni smo za arhiv Radia Slovenije posneli nekaj pesmi z albuma Paris honey in pa dve z mojih pop plošč skupaj z BB RTV. Aranžmaji Tadeja Tomšiča zares zvenijo zelo dobro, ameriško, kar je meni pri džezu najbolj všeč. In zelo me veseli, da smo sredi dogovarjanj z založbo ZKP, da bomo izdali tudi album.

Kaj zahteva džez – veliko koncentracije, improvizacije?

Zahteva veliko znanja o harmonijah, veliko glasbene teorije torej, veliko glasbenih idej, zahteva tudi pravo fraziranje oziroma džezovsko interpretacijo, moraš imeti 'swing', ogromno moraš preposlušati in seveda improvizirati. Skratka, glasbo moraš nositi v glavi, ustvarjati sproti, na papirju je zapisanega zelo malo v nasprotju s klasično glasbo.

Ob vas se spomnim tudi na Japonsko in vaše navdušenje nad to deželo. Vas še vedno privlači?

Še vedno. In zelo sem vesela, da sem po sedmih letih spet odkrila kjudo in ga začela znova trenirati.

Ste Japonsko obiskali, kakšen vtis je pustila na vas?

Japonsko sem žal obiskala samo enkrat, ko sem šla tja nastopat s skupino Šukar. Potem sem bila namenjena tja še enkrat in smo že imeli letalske vozovnice, pa se je 14 dni pred odhodom zgodil cunami. Moja prva misel, ko sem stopila z letala na Japonskem, je bila: »Prišla sem domov.«

Poročeni ste z glasbenikom Milanom Stanisavljevićem. Sta se spoznala prek glasbe?

Z Milanom sva se spoznala na študiju v Gradcu. Bila sva sošolca.

Sta se prek glasbe tudi zaljubila?

Definitivno.

Vaš mož je prav tako glasbenik, pianist. In za povrhu še večkrat sodelujeta. Je kakšna ločnica med zasebnim in poslovnim življenjem za vaju?

Ne. Ker je tudi sama pri sebi ne delam. Ne morem. Ukvarjati se z glasbo je način življenja. To ni poklic v klasičnem pomenu besede. Umetniki nimajo službe in zasebnega, prostega časa. Umetnik svojo umetnost živi 24 ur na dan.

Sta drug drugemu najboljši ali najostrejši kritik?

O, da, zagotovo najostrejši in najbolj iskren. A sama ljudi, ki govorijo resnico in upravičeno kritiko, dojemam kot dobrohotne. V moji bližini mi niso ljubi ljudje, ki dajejo izjave preračunljivo in se trudijo, da bi vedno ugajali. Ki jim je vse okej in super.

Kakšno je življenje dveh glasbenikov – kolikšen del vajinega vsakdanjega življenja in pogovorov je glasba?

Hm ... Večinoma se vse vrti okoli glasbe. Milan zdaj spet ustvarja pesmi za svoj novi avtorski projekt in tako je res ves dan gneča okoli klavirja. Po novem si moram rezervirati termin za vajo. (smeh)

Doživeli ste tudi težko izkušnjo, ko ste med nosečnostjo izgubili otroka. Kako ste se izvlekli, kako ste to preživeli? Kaj bi svetovali ženskam, ki se jim je to zgodilo?

Če daš oziroma priznaš otroku prostor pod soncem, tudi lažje sprejmeš njegov odhod. Družba mora odprto govoriti tudi o smrti otrok med nosečnostjo, saj je tudi to del življenja. Ženske morajo imeti priložnost govoriti o svojih otrocih, ki so nekoč živeli in obstajali. Se mi zdi, da se v takih primerih prepogosto dogaja, da se ženskam ne dovoli žalovati, češ saj boš imela drugega. Ljudje nimajo odnosa do nečesa, česar niso videli, zanje ta otrok ne obstaja. A za nas matere je ta otrok še kako obstajal. Smrt je del življenja in žalovanje je proces, skozi katerega človek mora iti. In zelo pomembno je, da imaš ob sebi partnerja, ki te trdno drži za roko in te ne (s)pusti, da padeš.

Kaj storite takrat, ko se vam zdi, da ne zmorete več? Kaj vas motivira, da vztrajate, da se borite naprej?

Motivira me življenje. V trenutkih obupavanja mi pokaže korenček – ki je seveda na palici – in me žene naprej. Rada imam svoje življenje in sem strašno radovedna, kaj mi prinaša jutrišnji dan.

V našo podzavest ste se vpisali tudi kot borka za pravice živali. Ste še aktivni na tem področju?

Konkretno družbeno aktivna v smislu prirejanja dogodkov, protestov, akcij ne. Smo pa z Društvom za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka zelo aktivni. Tako pri vsakodnevni pomoči živalim kot tudi pri poskušanju vplivanja na pristojne organe.

Kaj v zvezi s pravicami živali se vas je nazadnje dotaknilo?

Vsak dan se me zelo dotakne dejstvo, da ljudje na živali gledajo kot na komoditeto, in ne kot na živa čuteča bitja, ki si želijo živeti svoje eno in edino življenje tako kot mi, ljudje. Da opravičujemo zlorabljanje in pobijanje živali za potrebe, ki za večino ljudi niso življenjskega pomena.

Kaj pomeni biti aktivist za pravice živali?

Aktivist pomeni biti družbeno aktiven. Pomeni ozaveščati ljudi o določenih problematikah, opozarjati zakonodajalce na nujnost sprememb v zakonu, prizadevati si doseči družbene spremembe, ki potem vplivajo tudi na vse druge sfere. V primeru pravic živali si prizadevamo, da bi živali imele pravico do lastnega življenja in odsotnosti trpljenja.

Zadnja leta ste se omehčali, če se smem tako izraziti, glede izražanja skrbi in zaščite za živali. Kako to?

Nisem se omehčala, samo nisem vedno želela biti v ospredju. Umaknila sem se, ko sem videla, koliko mladih je za mano, ki so polni optimizma, idej, upanja, vizij … Pomembno je, da ljudje vedo, da nas je veliko, in ne samo peščica. Sicer pa se na svojem Facebooku še vedno zelo neposredno in direktno izražam glede našega odnosa do živali in življenja. Zdi se vam, da sem se omehčala, ker se danes o veganstvu veliko govori. Je del 'mainstreama'. Ko smo o tem začeli govoriti, tega ni bilo veliko in ljudje so nas sprejeli kot grožnjo. Ni se namreč lahko soočiti sam s sabo, ko se zaveš, kaj povzročaš s svojim načinom življenja, ki ti je bil v bistvu priučen, ti pa si ga posvojil in usvojil brez razmisleka.

Se je pri nas na področju varstva živali kaj spremenilo, kaj in kako?

Spremenilo se je zagotovo. Če ne drugače, je danes v večini restavracij, ki kaj dajo nase, možno dobiti tudi veganske jedi. Ljudje o veganstvu govorijo, prevajajo se knjige, kuharice, obstajajo veganska društva, ki zelo dobro delujejo, imamo predavanja, piknike, družabna srečanja … Skratka, dogaja se. Danes mučenje živali pri ljudeh povzroči revolt. Veganstvo poudarjam z namenom – to je edini način, da se naš odnos do živali spremeni. Dobrobit je absolutno premalo.

Ste še vedno veganka? Zakaj ste se odločili za to?

Seveda. To ni modna muha, to je življenjski slog. Ne želim in ne zmorem biti odgovorna za nepotrebno trpljenje in smrt. V tem ne vidim smisla in ne najdem opravičila.

Pa vaš mož, je tudi vegan? Lahko je meso pred vami?

Milan žal ni vegan. Doma ne je mesa.

Ste moža kdaj poskušali 'spreobrniti' v vegana?

Milan me zelo dobro razume, pri aktivizmu me je tudi vedno podpiral, a sam žal ne naredi povezave, kot je ne naredi na milijone ljudi na tem svetu, ki imajo sicer svojega psa ali muco brezpogojno radi, a krave, kokoši, ovce, pujsa ne vidijo kot živali. Če bi z njimi imeli vsakodnevni stik, kot ga imajo s psi in mačkami, sem prepričana, da bi gledali na te stvari drugače. Industrija izkoriščanja in ubijanje ter njene žrtve niso skrite človeškim očem brez razloga.

Kaj je za vas ljubezen?

Dopuščati drugemu, da v skupnosti živi tudi svoje lastno življenje. Ga podpirati, slišati in upoštevati. Sprejeti bitje takšno, kot je, če ti ni všeč, spremeniš sebe ali greš dalje. Druga bitja so naša ogledala. Se splača kdaj pa kdaj pogledati in spremeniti to, kar nam v odsevu ni všeč.<

Besedilo: Eva Jandl

#vztrajam motiviramo 12. december 2017

Prijavi se na e-novice!

Enkrat tedensko v svoj e-nabiralnik prejmi zgodbe navdiha, motivacijske nasvete in najboljše #vztrajam objave minulega tedna.