7 mitov o trans maščobnih kislinah: kaj drži in kaj ne drži?

28. 5. 2015 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
7 mitov o trans maščobnih kislinah: kaj drži in kaj ne drži? (foto: profimedia)
profimedia

V zadnjem času se v slovenskem medijskem prostoru pojavljajo informacije o trans maščobnih kislinah v prehrani, njihovi vlogi in pogostosti. Razkrili smo sedem mitov, ki krožijo o trans maščobnih kislinah!

Mit št. 1: trans maščobne kisline nastajajo samo umetno. NE drži.

Trans maščobne kisline so lahko industrijsko proizvedene ali naravno prisotne. Nastajajo takrat, ko tekoče maščobe spreminjajo svoje agregatno stanje v trdno obliko, torej ko se tekoče maščobe (olja) strjujejo. Naravno lahko nastajajo v večini maščob živalskega izvora in kot takšne ostanejo v maslu, loju, masti ... Naravni proces imenujemo biohidrogenacija (za razliko od industrijskega postopka hidrogenacije).

Mit št. 2: vse trans maščobne kisline so škodljive. NE drži.

Škodljive so industrijsko pridelane trans maščobne kisline, ker med drugim nižajo raven koristnega holesterola in dvigajo raven škodljivega holesterola v krvi, vplivajo pa tudi na lastnosti maščobnih celic. V maščobah živalskega izvora pa se trans maščobne kisline pojavljajo predvsem v obliki konjugirane linolne kisline, ki ima ugodne vplive na zdravje, saj je med drugim pomembna hrana mišičnih celic, pomagala pa naj bi tudi pri premagovanju srčno-žilnih bolezni in vzdrževanju zdrave telesne teže.

Mit št. 3: vse margarine so škodljive, ker vsebujejo industrijsko pridelane trans maščobne kisline. NE drži.

Pred 30 leti, ko se je začela odpirati polemika in so se pojavile prve študije, ki so dokazovale škodljivost trans maščobnih kislin, so industrijsko proizvedene hidrogenirane (trdne) maščobe vsebovale tudi več kot 50 odstotkov škodljivih trans maščobnih kislin, sodobne margarine pa vsebujejo od 10 do 15 odstotkov trans maščobnih kislin. Če predpostavimo, da je v nekem pripravljenem živilu, recimo, 10 odstotkov te margarine, vsebuje tako živilo od 1 do 1,5 odstotka industrijsko proizvedenih trans maščobnih kislin, kar ustreza priporočenim mejnim vrednostim vsebnosti te sestavine v hrani.

Mit št. 4: pojav škodljivih trans maščobnih kislin je sodoben pojav. NE drži.

Industrijska proizvodnja trdnih maščob (margarin, hidrogeniranih olj in rastlinske masti) ima več kot sto let zgodovine, zavedanje stroke o tem, da te maščobe vsebujejo škodljive trans maščobne kisline, pa je staro vsaj 30 let. Vendar so pritiski posameznih skupin industrije in odsotnost sprejemljive industrijske alternative povzročili zamik prenosa znanja v javnost.

Tudi zakonodaja o vsebnosti umetnih trans maščobnih kislin v hrani ni novost, saj so jo nekatere države uvedle že pred več kot desetletjem. Družbeno odgovorna in kakovostna živilska podjetja so že v prvih letih tega tisočletja izločila margarine z visoko vsebnostjo trans maščobnih kislin iz svojih receptov in nasploh zmanjšala delež industrijsko predelanih maščob v svojih živilih. Zato takih, kakovostnih živil ni pravilno metati v isti koš s škodljivimi trans maščobnimi kislinami.

Mit št. 5: nekateri živilski proizvajalci uporabljajo cenene maščobe z visoko vsebnostjo industrijsko proizvedenih trans maščobnih kislin, da bi pocenili proizvodnjo. DRŽI.

Margarino so dejansko razvili zato, da bi našli poceni nadomestek za maslo. Toda med margarinami so izjemno velike razlike v kakovosti in s tem seveda v ceni. Margarina z nizkim deležem trans maščobnih kislin je za približno tretjino dražja od nekakovostne margarine, maslo pa je približno štirikrat dražje od nekakovostne margarine.

V živilih, v katerih te sestavine predstavljajo velik delež končne mase, zato izbira poceni surovine lahko občutno zniža končno ceno proizvodnje in maloprodajno ceno. Odločitev proizvajalca je, ali bo svoj izdelek pocenil na račun kakovosti, odločitev potrošnika pa, ali bo tak ceneni izdelek kupil na račun svojega zdravja.

Mit št. 6: na slovenskem trgu je čedalje več živil s preveliko vsebnostjo škodljivih trans maščobnih kislin. DRŽI.

Zaradi poostrene zakonodaje v čedalje več državah so se ceneni proizvajalci v zadnjem času obrnili na trge, na katerih ustrezne zakonodaje glede vsebnosti industrijsko pridelanih trans maščobnih kislin še ni. Med temi državami je tudi Slovenija. Študije na slovenskem trgu so zaznale pretirano obremenjenost s trans maščobnimi kislinami v veliki meri v tujih izdelkih. Nakupne odločitve kupcev pa lahko ta val cenenih nekakovostnih izdelkov ustavijo ali pospešijo.

Mit št. 7: če se želimo izogniti škodljivim trans maščobnim kislinam, se moramo izogibati rogljičkom, tortam in ocvrti hrani. NE drži.

Če se želimo izogniti škodljivim trans maščobnim kislinam, se moramo izogibati nekakovostnim, cenenim živilom, ki so narejena iz nekakovostnih surovin. Kakovostni rogljički, recimo, vsebujejo manj kot 0,5 odstotka industrijsko proizvedenih trans maščobnih kislin in največ 0,85 odstotka vseh trans maščobnih kislin skupaj (torej industrijsko proizvedenih in naravno prisotnih v surovinah).

Meja 0,5 odstotka je tako nizka, da je za take izdelke uveljavljen termin trans-free (uvedli so ga v ZDA leta 2006). Tudi cvrtje ne pomeni samodejno nezdrave količine trans maščobnih kislin: v nekaterih državah imajo prav zato predpise tudi o tem, koliko trans maščobnih kislin lahko vsebuje servirano živilo, kar torej zajema tudi pripravo hrane, recimo izbiro maščobe za cvrtje.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"