Piti kavo s 24-letno Lindo Mali iz okolice Lukovice je zelo zabavno. Dekle z velikimi živahnimi očmi, ki jih skriva za modnimi očali, ima dar pripovedovanja, ki ga premorejo le redki ljudje.
Tudi svojo zgodbo o življenju s prekomerno težo in kako se je nato odločila za operacijo želodca (obdov želodca) ter v dobrih osmih mesecih shujšala 52 kilogramov podaja na lahkoten, zabaven način, brez prizvoka grenkobe in žalosti.
Največ je imela 138 kilogramov, izgubila jih je 52, želi si jih imeti 65. In Linda niti malo ne dvomi o svojem uspehu. "Ja. Največ sem imela 138 kilogramov, čeprav mislim, da sem jih imela celo več, a to je bilo največ, kar je pokazala naša domača tehtnica. No, o operaciji sem začela razmišljati že, ko sem bila težka 126 kilogramov, čeprav so bili doma najprej proti. Potem sem se še malo zredila, imela sem tudi nekaj hormonskih težav, skratka ..." pripoveduje Linda, ki ji je prvi operacijo omenil pulmolog, h kateremu je šla, ker je tudi zaradi teže težko dihala. Napotnico ji je nato dala ginekologinja.
Edina rešitev
"Že prej sem veliko brala o tej operaciji, in ko mi je ginekologinja dala napotnico, sem šla končno na prvi pregled. Imela sem 126 kilogramov in vedela sem, da je to moja edina rešitev. Moral sem še na številne preglede, od psihologa, internista, gastroenterologa, k prehranskemu svetovalcu in pulmologu. Na operacijo sem morala čakati več kot leto dni in na drugem pregledu sem imela že 136 kilogramov."
Po dolgem čakanju je končno prišla ta slavna operacija, kot pravi Linda: "Operirana sem bila 21. decembra 2015. Operacija je kratka, za zdravnike zelo rutinska. Operirana sem bila v Slovenj Gradcu. Takrat sta imeli obvod želodca še dve gospe in to je bilo zares fino, da smo se lahko med seboj posvetovale. To ni boleča operacija, v bolnišnici sem bila le tri dni. Res nič groznega."
Po operaciji kot dojenček
Linda pravi, da po operaciji začneš jesti kot dojenček. Najprej je štiri dni pila samo vodo, potem je počasi, počasi prehajala na tršo hrano: "Seveda je bilo težko. Domov sem prišla prav na božični večer, miza se je šibila pod hrano in vse je dišalo. Linda je imela pa vodo pred sabo," se smeji mladenka: "Nekaj dni uživaš samo tekočino, potem kašasto hrano in zelo počasi preideš na mehkejšo hrano in nato na trdo. Potem moraš testirati sam sebe, kaj ti ustreza, katera hrana ti res ne paše. Na primer meni je slabo po tunini, zadnjič sem pojedla tri čevapčiče in počutila sem se grozno, kot da bi imela kamen v želodcu."
Primer jedilnika:
- Zajtrk: kuhano jajce, paradižnik in majhen kos pirinega kruha
- Malica: banana
- Kosilo: juha, dve žlici riža, kos mesa, zelenjava, in če je še kaj prostora – kompot
- Malica: grški jogurt
- Večerja: solata s piščancem
Strah je pomagal pri disciplini
Po operaciji se velikokrat ljudem zdi, kot da imaš drug želodec. Na primer Linda je bila prej nora na meso, zdaj ga praktično ne more jesti, čeprav prizna, da ji diši: "Prvič v življenju sem bila tako disciplinirana. Mislim, da je tudi strah veliko pomagal, ker sem se bala, kaj se mi lahko zgodi. Res nisem odločen in discipliniran človek. Tudi do desetkrat na teden se odločim za kakšno stvar, se kasneje premislim in je ne naredim."
Nov načrt – gibanje
Linda pravi, da ve, da bi morala začeti še migati, a za zdaj še ni našla te volje in discipline kot njena prijateljica Katja, ki je tudi že klepetala z nami: "Saj sem ves čas v gibanju, a redna vadba je moj naslednji korak. Teh zadnjih 16 oziroma 17 kilogramov bo šlo drugače preveč težko stran. No, jaz sem bolj za ples, razmišljam o tečaju zumbe."
Zdaj štiriindvajsetletnica količinsko poje malo: "Zdaj pojem res manj, včasih sem že po polovici jabolka sita. Jem petkrat, šestkrat na dan, in to majhne obroke. Prej sem svoje telo res prekomerno hranila, in to le enkrat, dvakrat na dan. Na krožniku imam največkrat zelenjavo, pusto meso, od ogljikovih hidratov imam še najraje kuskus, včasih riž."
Zakaj na operacijo?
"Če čisto iskreno povem, se za operacijo nisem odločila zaradi zdravja, ampak enostavno zato, da bi bila lepša. Saj jaz nisem bila kakšna zamorjena debeluška, nisem se skrivala doma in sem bila kljub preveliki teži zelo samozavestna. Zdaj pa prav cvetim, še več samozavesti imam. Saj priznam, kakšen komentar me je kdaj potrl, znala sem se tudi skregati s kom, ampak na splošno nisem bila preveč zakompleksana. A jaz se rada lepo oblečem, pri tako veliki teži pa je to zelo težko. O, ja, zdaj neskončno uživam v nakupovanju, ko mi je prav tudi številka M. Neskončno sem bila srečna, ko so mi bile končno prav 'normalne' kavbojke in mi ni bilo treba kupovati na oddelku za debele. Prav po oblekah najbolj vidiš, koliko si shujšal. Ja res, zdaj mi je noro iti po nakupih."
Zakaj sem se zredila?
"Vedno sem bila močnejša, a drastično sem se zredila v srednji šoli. Jah, to je bilo tako, cel dan nisem nič jedla in se potem dvakrat na dan nažrla do konca. Včasih sem prišla domov, se najedla, kosila z domačimi in spet nekaj pojedla."
Ni mi žal!
"Seveda mi ni žal, da sem šla na operacijo. To je bila super odločitev. A mi tudi ni žal, da sem bila ekstremno debela in da sem zdaj toliko lažja. Zdaj vem, kako je biti v obeh kožah – razumem zelo debele in tiste 'normalne'. Zdaj mi je všeč, da me ljudje ne opazijo več samo zato, ker sem ekstremno debela, ampak se ozrejo za mano, ker jih morda zanimam."
Preverite še: Izziv 365 aktivnih dni in 0 izgovorov
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
