zdravnik-pregled

Zakon o pacientovih pravicah, ki je bil sprejet leta 2008, določa, da ima pacient pravico do drugega mnenja. Izkušnje kažejo, da je bila ta uzakonjena pravica v praksi, žal, večkrat kršena.

Običajno si pod to pravico predstavljamo, da si lahko vsak pacient sam izbere zdravnika, ki naj bi pripravil drugo mnenje.

Seveda, saj tako vedno pokažejo v številnih zdravniških serijah, ki jih že nekaj let neutrudno vrtijo na naših televizijah. Vendar ni povsem tako.

Zakon pravi, da gre pri tem za oceno istega zdravstvenega stanja ali postopkov zdravljenja, ki jih prouči in izreče svoje mnenje zdravnik določene specialnosti ali konzilij zdravnikov.

Drugo mnenje pripravlja javna zdravstvena služba na sekundarni in terciarni ravni, kar pomeni, da ga pripravijo specialisti v ambulantah ali v bolnišnici. Ne velja pa ta pravica za drugo mnenje splošnega zdravnika.

Ena od omejitev je tudi, da lahko to pravico pacient uveljavlja le v isti ustanovi ali pri istem izvajalcu. Če smo, denimo, v bolnišnici dobili diagnozo, pa želimo pridobiti tudi drugo mnenje, ga lahko dobimo le od drugega specialista, ki dela v isti bolnišnici. Izjema nastopi le tedaj, ko izvajalec ne more zagotoviti ustreznega strokovnjaka.

Drugo mnenje zdravstvena ustanova izoblikuje na podlagi že zbrane dokumentacije, že dobljenih izvidov. Dodatnih preiskav zavarovalnica namreč ne plača, tako da bi jih, če bi jih seveda želeli opraviti, moral plačati bodisi izvajalec, torej javni zavod, bodisi bolnik sam. Zakon namreč zagovarja stališče, da je bilo že opravljeno vse, kar je bilo treba.

Zakaj se ljudje odločijo za drugo mnenje?

Največkrat se zgodi, da pacienti ne zaupajo odločitvi svojega zdravnika, zato se želijo prepričati, da se ni zmotil. Veliko jih želi tudi drugo mnenje o tem, ali dobivajo prava zdravila – menijo namreč, da bi morali dobiti druga zdravila, a jih niso. Tretji spet se ne strinjajo s predlaganim sistemom zdravljenja.

Veliko pa je takih, ki sicer zaupajo zdravniku, vendar pa se kljub temu želijo prepričati o pravilnosti zdravljenja še kje drugje.

Želja po drugem mnenju je seveda razumljiva, sploh kadar govorimo o resnih boleznih, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje. Nekateri, zlasti bolj ozaveščeni pacienti, želijo vedeti čim več zato, da so bolj prepričani o tem, da njihovo zdravljenje poteka tako, kot je najbolj prav.

Nezaupanje do zdravnika škodi

Marsikdo se boji, da bi se s tem, ko bi zahteval drugo mnenje, zameril svojemu lečečemu zdravniku. Veliko pa je tudi takih, ki so prepričani, da imajo prav in želijo priti stvarem do dna.

"Iz svojih izkušenj lahko rečem, da sta bila na koncu zadovoljna oba, tako zdravnik kot pacient, kadar smo nesporazum reševali na podlagi drugega mnenja. Zato strah pred tem, da lečeči zdravnik ne bi pozitivno gledal na našo zahtevo, ni najbolj utemeljen," pravi zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore na strani ZZV Ljubljana.

Najpogosteje želijo ljudje drugo mnenje v zobozdravstvu, predvsem ortodontiji in protetiki, tudi ginekologiji (umetne oploditve), ortopediji in kardiologiji, kjer iščejo drugo mnenje tudi po neugodnih rezultatih prvega zdravljenja in se želijo prepričati, da je bilo res narejeno vse, kar je bilo potrebno. Tudi pri očesnih boleznih se bolnik pogosto odloči za drugo mnenje, predvsem ko gre za slabe prognoze.

Kako poteka pot do drugega zdravniškega mnenja?

Preden se pacient dokončno odloči za to, da želi pridobiti drugo mnenje, mora opraviti podroben pogovor s svojim zdravnikom. Zdravnik mora bolniku natančno pojasniti, kakšen potek zdravljenja je potreben. Na podlagi pogovora si pacient lahko ustvari širšo in bolj jasno sliko o svojem zdravstvenem stanju.

Če se vendarle odloči, da bo pridobil še drugo mnenje, mu mora izvajalec zagotoviti ustreznega zdravnika specialista, ki bolnika sicer ne zdravi, in mu na podlagi dokumentacije pripravi svoje mnenje. Izvajalec pa lahko pripravo drugega mnenja naloži tudi konziliju, torej skupini zdravnikov, ki skupno izoblikuje drugo mnenje.

V zakonu pa je tudi napisano, da upoštevanje drugega mnenja ni zavezujoče za lečečega zdravnika. Torej, lečeči zdravnik ni dolžan upoštevati drugega mnenja, ki se ne sklada z mnenjem, ki ga je izoblikoval sam.

Obstaja tudi pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic

Pritožbeni postopek velja v primeru, če so bile kršene t. i. univerzalne pravice pacientov, ne pa tiste, ki jih ima pacient na podlagi sklenjenega obveznega ali prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.

Za te so predvideni drugi pritožbeni postopki. Pritožbeni postopek na prvi stopnji: obravnava pritožbe pri izvajalcu zdravstvenih storitev. Pritožbeni postopek na drugi stopnji: obravnava pritožbe pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic.

Napisala: Sara Mljač v reviji Lisa, foto: Shutterstock

Sorodni članki
None

Kako spoštovane so pacientove pravice?

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je nedavno srečala z zastopniki pacientovih pravic. Posebej je poudarila nevzdržne razmere v nekaterih delih Slovenije…
None

Profesionalne skrivnosti

8 stvari, ki vam jih zdravnik ne bo povedal.

Kako hitro do specialista in to brez napotnice?

Bom dovolj hitro dobil datum pregleda pri specialistu, ko ga bom potreboval? Zakaj moram vedno najprej do splošnega zdravnika, če pa si želim le hiter odgovor glede zdravstvenih težav…

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri