10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Ajurveda: starodavni indijski nauk

5. 3. 2008

Starodavni indijski nauk o zdravju je hkrati življenjska filozofija in medicina. Preporod tega zdravilstva, ki je v enaki meri usmerjeno v naravne in duševne sile, poteka v današnjem času ob živahnem dialogu njegovih praktikov z moderno medicinsko znanostjo.

Legenda pripoveduje:

Pred več kot tremi tisočletji, ko sedmeri modreci niso več mogli gledati človeškega trpljenja, so se podali k vznožju Himalaje, da bi prosili bogove za pomoč. Vrhovni bog Brahma, ki s svojimi štirimi glavami vidi vse vesolje, je v sto tisočih verzih zapisal Ajurvedo, navodilo za življenje v soglasju s kozmičnimi zakoni, vedo o vzpostavljanju in ohranjevanju telesnega, duševnega in duhovnega zdravja.

Ta sveti nauk so božanski sli nato prinesli božanskemu zdravniku Dhanvatariju, ta pa ga je izročil modrecem, ki so ves čas hrepeneče čakali nanj.

Tako se je v bujnih indijskih gozdovih v davnini začelo tamkajšnje tradicionalno zdravilstvo. Približno okoli začetka našega štetja se je razvila dodelana sistematika medicine in zdravilnih zelišč, ki so jo zapisali učenjaki Čaraka, Sušruta in pozneje še Vagbhata.

Na tej podlagi še danes na stotinah univerz in bolnišnic na indijski podcelini poučujejo ajurvedo, ki jo izvaja več kot 300. 000 zdravnikov, predvsem v podeželskih predelih Indije in na Šrilanki. Uspeh te medicinske metode v zahodnem svetu je danes prinesel celo neke vrste povratni učinek na zdravljenje v deželah, kjer se je prvotno razvila. Tudi meščani in pripadniki višjih kast namreč sedaj znova pogosteje iščejo zdravniško pomoč pri tradicionalnih zdravilcih – potem ko so dolgo časa zaupali le moderni, torej zahodnjaški znanstveni medicini.

Legenda nadalje pripoveduje:

Veliki Sušruta je nekoč razposlal svoje učence, naj naberejo toliko nekoristnih rastlin, kolikor le morejo. Prvi jih je prinesel tisoč, drugi sto, tretji deset in četrti eno sámo. Toda Jevake, najljubšega Sušrutovega učenca, ni in ni bilo nazaj.

Vrnil se je šele čez več tednov, ves razcapan, skrušen in obupan, a pri sebi ni imel niti ene samcate zeli. Sušruta je prav njega razglasil za zmagovalca, kajti učinkovite so prav vse rastline – vsaka rastlina, ki jo človek uporabi, spremeni njegovo osnovno energijo.

Zaželena zeliščarska obrt

Medtem ko džungla še dremlje v nočni vročini, se Karundasa odpravi na pot. Svoje kolo potiska skozi tiho, spečo vas in nato po poti vzdolž reke. Boke ima ovite v ogrinjalo, z ramen mu bingljajo platnene vreče. Nenehno se ustavlja, z roko sega v listje, ovohava prste, tu in tam odlomi košček lubja, otipava njegove vzorce, izkoplje koreninice, jih težka v rokah in polagoma polni svoje vreče.

Marljivi Singalec oskrbuje z dišečimi surovinami predvsem Šri Budhaso, enega od mnogih centrov za zdravljenje na zahodni obali Šrilanke. Od njegove koče v notranjosti dežele je oddaljen dve uri vožnje s kolesom. Zadnjih 15 let ponuja zdravljenje po starodavni metodi ajurvede, ‘vede o življenju’, kar pomeni ta sanskrtska beseda.

Karundasova zeliščarska obrt je danes zaželena kot že dolgo ne. Njegova šefinja, Švicarka Rita Albiez, je zdravnica splošne medicine, ki v Baslu opravlja zdravniško prakso, na Šrilanki pa je lastnica kompleksa Šri Budhasa. Med potovanjem pred 23 leti je prvič prišla v stik z indijskim zdravilstvom. Dolgo je iskala dopolnilo k zahodnjaški medicini in tukaj končno našla “pameten in izvedljiv sistem”. Vendar pa zdravnica pove: “Ajurveda je izkustvena medicina. O sebi si seveda ne upam reči, da sem prava vaidja. ”

Njen vaidja, kot se imenujejo tamkajšnji zdravniki, je 68-letni Curaj Vidjašekara. Dolgo je delal kot primarij v ajurvedski univerzitetni bolnišnici v Kolombu. Zdraviliškim gostom, ki prihajajo iz oddaljenih krajev v Šri Budhaso, zdaj trikrat na teden pomaga s svojim znanjem in tinkturami, olji, praški, kremami ter pastilami iz sestavin, s katerimi ga oskrbuje zeliščar.

Vsaka bolezen se začne neopaz­no

Zdravnik, oblečen v visoko zapeto belo haljo, sedi za svojo pisalno mizo in strogo recitira ajurvedska ter latinska imena rastlin ali pa sanskrtske verze velikih učiteljev. Govori o ‘moči narave’ in o ‘kaskadi bolezni’.

Pojasni osnovno formulo indijskega zdravilstva – vsaka bolezen se začne neopaz­no, zaradi napačnega mišljenja ali ravnanja, zaradi telesnega, duševnega ali čutnega neravnotežja. “Raz­voj bolezni je podoben nastajanju otroka. V telesu se izoblikuje v dolgotrajnem procesu, ki ga opisujemo kot ‘rojevanje bolečine’. Po staroindijskem nauku poteka ta postopek v šestih stadijih, ” poučno razloži.

Prvi stadij bolezni se po ajurvedski predstavi kaže v motnji ravnovesja med tremi došami, dinamičnimi osnovnimi energijami ali vitalnimi principi delovanja – to so vata, pita in kapha. Te sile v organizmu sestavlja pet univerzalnih elementov, ki so navzoči v vsakem človeku že od spočetja, in sicer v njegovem posebnem, individualnem medsebojnem razmerju.

To razmerje med došami ostaja bolj ali manj nespremenjeno vse življenje in zaznamuje človekov karakter, konstitucijo in dispozicijo – gre torej za predstavo, ki je precej blizu modernemu pojmovanju genskega dedovanja. Bolezen je motnja v tej individualni igri sil, povzročajo pa jo nepravilna prehrana, škodljivi vplivi iz okolja, negativna čustva, na primer strah, jeza ali pohlep, pa tudi pretiravanje pri delu in sprejemanju odgovornosti.

Zelo na kratko bi ajurvedsko filozofijo lahko povzeli z geslom ‘vse teče’; življenje se nenehno spreminja, ajurveda pa je umetnost prilagajanja tem spremembam tako, da človek kljub temu ostaja srečen in zdrav. Obdobja dneva, letni časi, vreme, hrana, prijateljstvo in sovraštvo, delo in spanje – vse to močno vpliva na človeka, ki ga ajurveda vidi kot del kozmosa, skozi katerega nenehno kroži pet ‘elementov’.

Po njihovih imenih – zemlja, voda, ogenj, zrak in ‘nebesna sestavina’ eter – lahko sklepamo, da gre za različne vidike materije. “Toda elementi so predvsem specifični načini delovanja okolja na človeka in niso samo materialni, ” pravi doktor Vidjašekara.

Človek je zdrav takrat, ko so elementi njegovega telesa v harmoniji z elementi okolja. Neravnovesje med elementi pa sproži zgodnje stadije razvoja bolezni. “V bolnišnici, ” pojasni doktor Vidjašekara, “ležijo ljudje, ki so že prestopili četrti, peti ali celo šesti stadij; to so akutni bolniki.

V centru Šri Budhasa skrbimo predvsem za preprečevanje, 90 odstotkov tamkajšnjih pacientov je še na začetku njihove ‘kaskade bolezni’. V prvih treh razvojnih stadijih je bolezen pogosto še mogoče ustaviti brez večjih težav. ”

Kot ugotavljata zdravnika Albiezova in Vidjašekara, zlasti pri Evropejcih patogenezo pogosto spremljajo zdravju nevarne življenjske okoliščine – stres in občutek preobremenjenosti. Zato so ajurvedski pristopi preprečevanja bolezni, torej ‘razstrupljanja’, ‘pomlajevanja’ in gibanja posebej blagodejni za tiste izčrpane duše, ki morajo kljubovati strupom v okolju, industrijski hrani in obsedenosti z mladostjo.

Vidjašekara kot izkušen zdravnik ugotovi razmerje doš z ogledovanjem (postava, barva kože, jasnost oči), izčrpnim izpraševanjem (barva seča, konsistentnost blata, dolžina spanja) in predvsem z merjenjem bolnikovega pulza. Ne glede na to, ali gre za hudo bolne ljudi ali pa za tiste, ki so si prišli le napolnit baterije, uporabi zdravnik enak postopek – povsem narahlo položi prstne jagodice na bolnikovo zapestje, povesi glavo, zapre oči, včasih s prsti lahno zakroži nad žilami in več minut posluša utripajoči tok krvi: je stalen kakor široka reka, poskakuje kakor hudournik ali pa polzi kakor len potok?

Vaidje s samo tremi prsti ugotavljajo, ali in koliko je vrojena telesna konstitucija prišla iz ravnotežja oziroma ali se je katera od doš povzpela nad mero, ki ji je bila dodeljena ob spočetju. Vendar pa švicarska zdravnica Rita Albiez kar naravnost pove, da “brez večdesetletne vaje nimaš niti najmanjših možnosti za takšno diagnosticiranje”.

Diagnostični pogovor poteka naglo in precizno. Asistenti zapisujejo zgoščeno zaporedje vprašanj in odgovorov. “Presežna vata, ” pove zdravnik po pre­iskavi učiteljice iz Amsterdama, ki je po dramatični zakonski krizi in nespečnosti na koncu z močmi. Kadar se vata preveč razbohoti, je človek nagnjen k specifičnim motnjam, na primer zaprtju, bolečinam v križu, artritisu ali težavam s spanjem.

Načelo vata se povezuje z elementoma zrak in prostor (eter); predvsem vpliva na živce in je v vseh oblikah povezano z gibanjem. Za Evropejce je pogosto značilen tip vata – so bolj vitki in aktivni, ustvarjalni in občutljivi za mraz; zaradi živčnega in plašljivega duha pogosto delajo sto stvari hkrati. Tip vata simbolizirata pes in vrana.

Naslednji pacient je 45-letni poslovnež iz Züricha. Zdravniku prepusti svoje prepoteno zapestje in ta kmalu ugotovi, da pri njem prevladuje pita – doša, ki jo sestavljata ogenj in voda. Opišemo jo lahko kot ‘termično načelo’, pristojno pa je za vsakovrstne pretvorbe v organizmu, na primer za presnovo ali prebavo. Kdor je tip pita, se pogosto poti, je občutljiv za toploto, ima živahno prebavo in dobro spi; nagnjen pa je k vnetjem, gastritisu, draženju kože – in vzkipljivosti. Njegov živalski simbol je tiger.

Z načelom kapha po starodavnih zapisih razumemo sile, ki telesu zagotavljajo trdnost in zgradbo; pripisujeta se mu elementa zemlja in voda. Kot živalski simbol tipa kapha nastopa slon, ki ga zlepa ni mogoče spraviti v nemir. Zanj so značilni lena prebava, globok spanec, robustno zdravje in miren do flegmatičen značaj.

Pri Evropejcih je pogosta tudi prevlada kaphe, vodi pa lahko k čezmerni telesni teži, diabetesu, vnetjem stranskih votlin pa tudi k bronhitisu. Kakor na primer pri 38-letnem snemalcu iz Avstrije, ki se je odločil, da bi po dolgoletnem nestanovitnem življenju in nedavno preboleli pljučnici končno rad zares prišel k sebi.

Vata? Pita? Kapha? Preprost sistem, v katerega tlačijo vse ljudi? Samo na prvi pogled. Medtem ko zahodna medicina poudarja podobnosti med ljudmi, uči ajurveda o razlikah. Zato ni čudno, če sta dva pacienta z enako boleznijo deležna popolnoma različnih terapij.

Mož­nosti kombinacij doš so namreč tako raznovrstne kakor možne mešanice osnovnih barv rumene, rdeče in modre. Vendar pa zdravilci poudarjajo, da lahko tudi laiki s poenostavljenim konceptom treh doš ob blažjih motnjah počutja prepoznajo, katera doša je povečana, in si v začetku lahko pomagajo sami. Tako ali tako se pri ajurvedi zahteva sodelovanje pacienta.

Prvi stadij bolezni

Prvi stadij bolezni, kopičenje, je mogoče zatreti že v kali. Gre za to, da se določena ‘uporna’ doša začne čezmerno nabirati v tistem delu telesa (prebavilih), kjer ima sicer svoj sedež – vata v debelem črevesu (prvi znak je napenjanje), pita v tankem črevesu (kar se pogosto izraža z vročino v predelu popka in močno potrebo po sladkorju), kapha pa v želodcu (simptoma sta lahko občutek teže in letargija). V tem prvem stadiju akumuliranja doš človek še ni bolan, pravi Albiezova, toda če si odkrito prisluhne, bo začutil potrebo po prav določeni vrsti hrane in po določenem drugačnem načinu življenja.

Tako denimo tip kapha zelo dobro ve, da bi se moral več gibati ter uživati več presne in lahko prebavljive hrane. Prav tako mnogi ljudje tipa vata skušajo obvladati svojo nervozno naravo tako, da si za vsak dan postavijo trden urnik; toda da pogosto bolj pomaga, če se odpovedo kavi in namesto presne hrane uživajo več hranljivih, toplih jedi, verjamejo šele takrat, ko jim to povedo vaidje.

Isto velja za mnoge ljudi tipa pita, ki bi se morali izogibati mesa in vsakršnega ‘segrevanja’, bodisi zaradi preveč začinjenih in preslanih jedi bodisi zaradi pretiravanja pri športu. Kot nekakšno univerzalno zdravilo predpisujejo ajurvedski zdravniki prastari tehniki, ki človeka krepita in pomirita – jogo in meditacijo.

Po besedah Rite Albiez obe z avtosugestivnimi sporočili vodita k nekakšni telesno-duhovni higieni, ki lahko veliko prispeva k zaustavitvi nastanka bolezni.

Mišljen je namreč drugi stadij, v katerem začne nakopičena doša zapuščati svoj ‘sedež’ in povzroči prve bolezenske simptome, na primer napeto hrbtno mišičje (vata), zgago (pita) ali kašelj (kapha).

Če je bolezenski proces izstopil iz prebavil, samozdravljenje po prepričanju ajurvede večinoma ni več mogoče. Tedaj si namreč presežna doša prek cirkulacije že išče drugo mesto v telesu, kjer bi se lahko naselila – začne se tretji stadij.

Notranji in zunanji očiščevalni program

Takrat je potrebna pančakarma, notranji in zunanji očiščevalni program. Po starodavnem nauku je namreč vir vsake bolezni skrit v prebavnem traktu. Procedura naj bi stimulirala prebavni ogenj agni, da bi se izločili neprebavljena hrana in presežna doša.

Program se običajno začne z notranjim oljenjem, za kar se uporabi ghi, topljeno maslo, očiščeno proteinov in vode. Glede na človekovo konstitucijo in bolezen zdravniki predpišejo temeljito praznjenje črevesja ob uporabi ricinusovega olja ali zeliščnih izvlečkov.

Ob izpraznjevanju ali tudi čiščenju nosne votline včasih pomaga, da skozi nos v žrelo nakapajo močno olje. Kadar zdravijo Evropejce, pri njih ‘preskočijo’ dve siceršnji starodavni metodi izločevanja – terapevtsko bruhanje in puščanje krvi.

Čiščenje podpirajo masaže. S tem ko dva terapevta v pacientovo telo sočasno vtirata z zelišči obogateno sezamovo ali kokosovo olje (odvisno od tipa pacienta), naj bi se iz njegovih maščobnih in mišičnih tkiv izločili strupi ter se odvajali v črevesje. Švicarska zdravnica si ta učinek razlaga z domnevo, da se v telesu zaradi oljne terapije sproščajo v maščobah laže topljivi toksini, podobni sredstvom za zaščito rastlin, ki se dejansko kopičijo v maščobnem tkivu.

Poleg tega imajo masaže biopsihološki učinek. Pri ljudeh, ki živijo v kulturah, za katere je značilna večja medtelesna razdalja, ki torej pogosto trpijo zaradi pomanjkanja telesnih stikov, takšne masaže lahko sprožajo pravo vznesenost. Že preprosto polaganje rok povzroči upad stresnih hormonov.

Oljni curek (širodhara), nepretrgan tok toplega olja po čelu, pa po besedah zdravnika Vidjašekare vodi k meditativni izravnavi doš. Ob udarjanju po telesu z bombažnimi vrečkami, napolnjenimi z vročim rižem in prepojenimi z zeliščnim oljem, pacienti občutijo, kako jim po telesu utripa kri iz tisočerih poti. Globinsko sprostitev dopolnjujejo masaže obraza in glave ter zeliščne kopeli. Vse to mora seveda spremljati mir, mir in še enkrat mir.

Četrti in peti stadij

S takšnim tretmajem je po ajurvedskem nauku mogoče preprečiti četrti stadij bolezenskega procesa – infiltracijo, pri čemer se preveč nakopičena doša naseli v oslabljeni del telesa; pri kadilcih, denimo, so to pljuča, pri predebelih ljudeh organi, ki sodelujejo pri kroženju krvi. Brez ustreznega zdravljenja nato dokončno izbruhne bolezen in doseže svoj peti stadij, manifestacijo.

Pri tem se izrazijo prvi večji simptomi, denimo hude bolečine. Če na primer presežna pita predre želodčno steno, se to na tem mestu izrazi kot želodčna razjeda.

Rita Albiez meni, da predvsem pri kroničnih in degenerativnih obolenjih pogosto bolj pomagajo ajurvedske metode kakor metode zahodne medicine. Po njenih izkušnjah je mogoče zlasti revmatična obolenja pa tudi diabetes, pljučne bolezni (na primer astmo), prebavne težave, kožne bolezni, visok krvni tlak, migreno in druge bolečinske pojave z ajurvedo uspešno zdraviti ali vsaj blažiti.

Nezgodne paciente, ki potrebujejo nujno pomoč, pa tudi ajurvedski zdravniki pošiljajo v bolnišnice, kjer so deležni zdravljenja po načelih zahodne medicine. Slednja je, kot sami pravijo, v nekaterih drugih disciplinah, na primer v kirurgiji, nenadomestljiva.

Seznam 11 tisoč zdravilnih rastlin

Ajurveda je načeloma zeliščna medicina, čeprav imajo v njej svoje mesto tudi živalske ali mineralne snovi. Na njenem seznamu je približno 11. 000 zdravilnih rastlin – silno razkošje, katerega vonjave prevevajo deželo, njene ceste, trge in bolnišnice. Farmacevtska podjetja so zato pred več desetletji začela sistematično proučevati to bogastvo in iskati njegove učinkovine.

Že leta 1987 je bilo v Švici dopuščeno ajurvedsko sredstvo proti jetrnemu obolenju, potem ko so klinične študije dokazale njegovo učinkovitost. Prav nedavno je v šolskomedicinskih testih raziskovalce prepričalo tudi kadilo s protivnetnim učinkovanjem.

Toda kljub velikemu številu ajurvedskih receptur in kljub novim posamičnim uspehom – iz drevesnih korenin indijskega kačjega korena (Rauwolfia serpentina) so na primer pridobili alkaloid reserpin, ki se uporablja za zniževanje krvnega tlaka – je doslej skupni izplen farmacevtske industrije bolj ali manj skromen.

Znanstveno sprejemljivi in statistično pomembni dvojno slepi poskusi, pri katerih niti raziskovalci niti poskusne osebe ne vedo, katero od odmerjenih sredstev vsebuje preizkušano učinkovino in katero je le placebo, so zelo dragi in zapleteni; za ročne postopke, na primer masaže in oljne curke, pa takšne eksperimentalne metode sploh niso mogoče.

Toda ajurvedski zdravniki zgolj zaradi tega ne dvomijo o vrednosti svojih terapevtskih metod. Zahodnjaško načelo, po katerem je treba vedno iskati samo eno jasno definirano učinkovino za določeno bolezen, za tradicionalna zdravila pač ne pride v poštev, saj ta pogosto vsebujejo učinkovine tudi iz 20 ali več različnih vrst rastlin, ki tako v telesu ne sprožajo samo točno določenih biokemičnih reakcij, temveč počasi vplivajo na mnoge kontrolne sisteme.

Prav to pa je za šolsko medicino problematično, ker je medsebojno učinkovanje, ki ga lahko povzročijo takšni koktajli z nepreglednimi sestavinami, še povsem neraziskano. Tarča kritik so medtem postala tudi industrijsko izdelana ajurvedska zdravila – v naključno odvzetih vzorcih se precej redno pojavljajo škodljive dodane snovi, na primer sredstva za zaščito rastlin ali težke kovine.

“Po svojih najboljših močeh si prizadevamo, da bi zagotavljali kakovost dodatkov, ” pravi zdravnica Rita Albiez. S tem ciljem je zaposlila svojega zeliščarja, snovi kupuje pri uglednih trgovcih in uporablja samo državno nadzorovana zdravila. Kljub temu pa seveda vedno ostaja kanček negotovosti. “Na določeni točki moramo ljudem preprosto zaupati, ” pove doktor Vidjašekara, “in vestno izobraževati podmladek. ”

V njegovi nekdanji univerzitetni bolnišnici vsako leto po 125 študentov začne petletno izobraževanje, ki vključuje tudi semestre šolske medicine. Tudi tam docenti opozarjajo pred šarlatani, pred ‘gurujsko medicino’ – in pred previsokimi pričakovanji. Slednje se nanaša predvsem na šesti stadij nastajanja bolezni, kajti takrat postaja zdravljenje vse težje – patološki proces se zaključuje, okolna tkiva prizadetega organa pa so že poškodovana ali pa celo uničena.

“Ajurveda ni čudežna medicina, ” pove Albiezova, “tudi z njo mnogih bolezni preprosto ne moremo pozdraviti. ” Ta indijska metoda zdravljenja pa človeku brez vsakega dvoma lahko zagotovi, da se bo z njo mobilizirala obrambna sposobnost organizma, da se bo stabiliziralo zdravstveno stanje po težkih operacijah ali terapijah, skratka, da se bo izboljšala kakovost njegovega življenja.

In znova se Karundasa potika med bujnim gozdnim rastlinjem, skozi katero že pronicajo posamezni zgodnji žarki vzhajajočega sonca. Za zdaj še lahko priskrbi vsa zelišča za recepte svojega vaidje. “Toda gozd se umika, ” pravi, “ljudi je na svetu postalo preprosto preveč. ”

Tokrat išče izredno redko zelišče, ki bo potrebno za pomoč nekemu pacientu z obolelo prostato. V preteklosti so si bolniki, če je bilo to le mogoče, sami nabirali zelišča, pove Karundasa; to je bil že del njihovega zdravljenja, nekakšna uvodna meditacija. In odrine velike cvetove, spusti ovijalke, da kakor kače bingljajo z vej, preskakuje mogočne korenine. Niže, ob reki, naposled le najde nežne rastlinice, skrite pod praprotmi.

Vir: Geo

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri