Vam je kdo že kdaj rekel, da ste zoprn star dedec? To je zato, ker vaše telo sili možgane, da z jezikom zastrupljajo okolico. Skrajni čas je, da naredite red.
No, navadno se zaČne takole: vi ga spet
kardinalno polomite oziroma z njenimi besedami: znova pokažete, da ste egoistična moška svinja. Ona je besna kot ris. Prepirata se, da se kar bliska. S tem ko se skušate braniti, le še prilivate olje na ogenj.
Nekje sredi besednega boja vam potegne, da ima ona morda le prav, in končno vam postane jasno, kakšni ste videti v njenih očeh. Priznate, da ste popoln tepec, in ona se z vami strinja. Opravičite se in tako dobro igrate, da vam je žal, da na koncu verjamete samemu sebi.
Ona sprejme opravičilo, a vseeno si ne more kaj, da ne bi zasikala: “In da mi nikoli več ne storiš česa takega! ” Ker na obzorju že vidite seks premirja, ki navadno sledi, namerno preslišite neprijetni zmagovalni ton njenega glasu. Ko ste že ravno mislili, da je vihar minil in da ste nekako preživeli brodolom, se začne obujanje spominov na podobne besedne vojne iz vajine skupne zgodovine: o tem, kako ste mogli takrat pozabiti storiti “x” in da vas je zalotila pri “y”. A kaj, ko nima ne prvo ne drugo nobene zveze s tem, kar ste ravnokar storili. Še huje: vi se davnih dogodkov le še medlo spominjate in nimate pojma, za kaj gre. A na vašo nesrečo se ona spominja vsakega še tako nepomembnega detajla in vam nadrobno obnovi neprijetno dogajanje.
Pa se vam sanja, kaj jo je naenkrat pičilo, ko je vse skupaj že kazalo tako zelo dobro? Seveda ne! Žensk nikoli ne razumemo. Nikar ne mislite, da skrivaj minira vajino zvezo ali da uživa v prepiranju z vami. Za vse skupaj je kriva neusklajenost parasimpatičnega in simpatičnega živčnega sistema v njenem telesu. Samo brez panike: zadeva je veliko preprostejša, kot se sliši, in zdravniki jo poznajo že skoraj dvesto let. Gre za razliko v delovanju živčevja, ki deluje v telesu ob razburjenju in naporu, in drugo skupino, ki deluje v telesu, ko miruje ali spi. Že v 19. stoletju so domnevali, da so možgani tisti, ki določajo vrsto čustva, ki ga bomo čutili. Nekaj se zgodi in možgani se na hitro odločijo med jezo, grozo, srečo in drugimi razpoloženji. Možgani nato sporočijo telesu, kako naj se vede: poveča srčni utrip, pospeši dihanje, sproži erekcijo in podobno. Te reakcije telo izvaja brez naše volje, a kaj, ko za možgani zamuja več sekund in zaradi tega marsikdaj povzroči nepotrebno zmedo.
A kot vedno se je tudi tokrat našel nekdo, ki je tej teoriji ugovarjal. Filozof in psihiater William James je postavil ravno nasprotno teorijo: trdil je namreč, da se telo samo od sebe nezavedno odloči za vrsto čustva in ga potem vsili možganom. Menil je, da možgani zelo hitro zaznajo emocionalno situacijo, a še preden se je zavemo, že pošljejo informacijo telesu in ga testirajo, kako se bo odzvalo na njegove impulze. Ko se to nezavedno odzove na situacijo, je tisto, kar čutite, samodejna odločitev vašega telesa, ne pa vaša trezna presoja. Neprijetno, kajne, če pomislite, da nekaj upravlja vaše telo.
Dolga desetletja so imeli ubogega Jamesa njegovi kolegi za malce premaknjenega in se niso kaj dosti zmenili za njegove teorije. Danes, po dveh stoletjih, pa se je izkazalo, da je imel modri mož popolnoma prav. Telo sicer samo ne odloča o vrsti čustva, toda precej pa vpliva na to, kako intenzivna bo naša čustvena reakcija ob nekem dogodku.
Kot za vse drugo so se morali znanstveniki tudi tokrat dokopati do trdnih dokazov. Preiskave pri tetraplegikih (ljudeh, ki poleg same paraliziranosti ne zaznavajo niti dotika) so pokazale, da so precej neobčutljivi za najrazličnejše emocije. To pa pomeni, da sicer izražajo veselje, žalost in jezo, a njihovo telo ne izvaja nobenih samodejnih reakcij. Če jih je strah, njihovo srce ne bije hitreje, če so žalostni, ne jočejo, in če so besni, se njihove mišice ne krčijo in ne postane jim vroče. Vsa čustva doživljajo veliko manj intenzivno.
Pa poglejmo še nekaj zabavnih eksperimentov, ki so se jih lotili. Ugotovili so, da če nekoga prisiliš, da večkrat ponovi isti čustveno močan izraz obraza, se bo takšen poskusni zajček kaj hitro začel tudi zares počutiti tako. Tako so na primer skupino maničnih sitnežev prisilili, da so se večkrat široko nasmehnili in prešerno zasmejali. Po nekaj ponovljenih poskusih jim je s to metodo uspelo spraviti v dobro voljo še tako zakrknjene tečnobe.
Enako dokazuje stari eksperiment, ki so ga izvedli pred več desetletji. Skupini prosto-voljcev so skrivaj vbrizgali adrenalin, glavni hormon, ki uravnava čustveno vzburjenje v telesu. In kaj se je zgodilo? Prvo skupino so poslali v prostor med ekstremno ekstrovertirane in družabne ljudi. Z adrenalinom nabitega osebka je kaj hitro začelo kar razganjati od smeha in dobre volje. Drugo skupino pa so poslali v prostor med jezne in nepriljudne ljudi. Naši adrenalinski odvisneži so zelo hitro postali tudi sami razdraženi in slabe volje. Kontrolna skupina (vbrizgali so ji le fiziološko raztopino) pa je v obeh okoljih ostala precej zadržana v primerjavi z adrenalinskimi kolegi.
Podoben pojav, ki še dodatno potrjuje Jamesovo teorijo, so ugotovili za sodobna pomirjevala, ki jih zdravniki pogosto predpišejo ljudem, ki imajo težave s koncentracijo in spanjem. Tako je že pri blažjih pomirjevalih, kot je slavni valium, s katerim se “prehranjujejo” skoraj vse živčne ženske iz ameriških TV-limonad. Zdravilo deluje na principu zmanjšanja tenzije v mišicah, kar pomeni, da je naše razpoloženje precej odvisno od fizičnega stanja samega telesa. Se vam zdi vaša trenutna življenjska situacija tako zelo zapletena, da sploh ne vidite izhoda? Recimo da ste obupana, prevarana žena iz omenjene nadaljevanke: vzemite eno ali dve tableti valiuma, počakate nekaj minut in kmalu se boste počutili veliko bolje. Vaše življenje bo sicer še naprej ena velika zmešnjava, a vi se zaradi tega ne boste kaj preveč sekirali, seveda po zaslugi manjše napetosti mišičnega tkiva.
Profesorju Jamesu lahko samo čestitamo, a to še vedno nima skoraj nič skupnega z vedenjem vaše najdražje. Zakaj neki je treba iz preteklosti kopati takšne zoprnije in vam jih na ves glas opisovati? Zakaj pogrevati stare težave, če so že davno tega minule?
To je zato, ker možgani in preostalo telo vaše lepotice ne delujejo enako hitro. Vse skupaj je še najbolj podobno tejle situaciji: predstavljajte si, da ste sredi velike gneče. Naenkrat se nekdo od zadaj z vso močjo zaleti v vas. Besno se obrnete, sočno zakolnete in ko že zajamete zrak, da bi ga napadli z naslednjo pošiljko nesramnosti, opazite, da je možak slep. Da vse skupaj dojamete, kakor je treba, potrebujete približno dve sekundi.
Še vedno niste popolnoma prepričani? Navedimo še en primer. S prijateljem igrate skvoš. Vaše misli se menjajo enako hitro, kot se odbija žogica od stene: premakni se v levo, poglej desno, on teče naprej, močno iztegni roko . . Vaše čustveno razpoloženje niha iz sekunde v sekundo: uf, kako sem dober, presneto, kako sem zanič, še izgubil bom, zdaj ga pa bom, še malo, pa bom zmagal, najboljši sem . .
Del živčnega sistema, ki deluje samodejno, dobro sledi dogajanju, fizično telo pa ga le s težavo dohaja. Adrenalin teče v potokih, srce vam pospešeno bije, potne žleze so vključene in delujejo s polno paro. In ko je igra že davno končana, potrebuje vaše telo precej časa, da vzpostavi normalen nivo adrenalina v krvi, normalen utrip in da se prenehate potiti.
In če se vrnemo k vama: vi ste storili neko neumnost in ona je besna. Njeni možgani vaše vedenje dojamejo takole: “To ni primerno vedenje. Tega od njega nisem pričakovala! ” Njeno telo pa vse skupaj razume takole: “Kakšen tepec je! Najraje bi ga zadavila! ” In končno reagira tudi telo: srce začne biti hitreje in mišice v telesu se skrčijo. Zdaj nastopite vi: lepo se opravičite. Njeni možgani to lepo dojamejo, telo pa še vedno divja po svoje: vsepovsod je polno adrenalina, srce divje nabija in kri teče po žilah kot za stavo. Rezultat tega je, da telo sugerira možganom, da zadeva še zdaleč ni končana: “Hm, sicer je res, da se je opravičil, a to popolnoma nič ne spremeni tega, da je tepec. Hudiča, kako sem besna! To je natančno isto kot takrat, pred tremi leti, ko je . . Bedak! ” In potem je krog sklenjen in vse lahko ponovimo od začetka.
A da vse skupaj le ne bi bilo tako zelo enostavno, se tukaj vmeša še seks in razlike v njegovem delovanju na ženske in moške. Moški se veliko hitreje vzburimo kot ženske, one pa potem, ko jim končno uspe, ostanejo vzburjenje veliko dlje od naših malih (velikih) junakov. V tem tiči skrivnost, zakaj hoče od vas slišati vse tiste nežne besede in zakaj se okrog vas ovija kot mačka. Vi pa ste od utrujenosti zreli le za “enega na hitro”. Enako kot pri seksu pa na našo nesrečo deluje tudi pri besednih vojnah: mi se ohladimo veliko hitreje kot one, zato moramo poslušati očitke veliko dlje, kot smo jih pripravljeni.
In kaj sploh lahko naredimo? Obstaja način, da zaustavimo ta perpetuum mobile? Kar nekaj trikov je, ki jih lahko preizkusite in upate, da bo vsaj eden deloval tudi na njej. Statistika dokazuje, da je najučinkovitejša naslednja metoda: globoko vdihni, zadrži dih, štej do deset, počasi izdihni in obvladaj svoj jezik. Upajte le, da niste naleteli na takšno amazonko, ki jo vaša tišina le še bolj pogreje in bo vse skupaj samo še slabše.
Drugi trik, ki ga priporočajo izkušeni borci, je, da poskušate prepričati nasprotnico, da sedeta za mizo. Tako bo adrenalin počasneje tekel in vse skupaj bo veliko bolj podobno malo bolj vročemu poslovnemu sestanku.
Lahko pa ji predlagate tudi to, da prebere naš članek. Ko se vas bo naslednjič spet lotila z rafalom besed, boste morda vse skupaj preprečili z enim samim stavkom: “Se ti zdi, da naju je spet obiskal William James? ”
Daniel Družeta
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
