To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Katja Simić: "Človek ne more biti vse življenje na dieti"

Katja Simić: "Človek ne more biti vse življenje na dieti" (foto: Goran Antley) Goran Antley
9. 9. 2017 Vir: liza.aktivni.si

Prehranska svetovalka Katja Simić se je za študij dietetike odločila zaradi negativne osebne izkušnje.

“Pri tridesetih so mi operirali žolčne kamne in spremeniti sem morala prehranjevanje. Takrat sem raziskovala, katero hrano lahko jem, in med tem raziskovanjem naletela na študij dietetike pri nas,” nam je zaupala Katja, ki sploh ni vedela, da ta študijski program izvaja Fakulteta za vede o zdravju v Izoli. “Zdaj svojo študijsko pot nadaljujem v Ljubljani, na Biotehnični fakulteti sem z naslednjim študijskim letom vpisala magistrski program prehrana.”

Kakšna je glavna naloga dietetika in kako lahko pomaga posamezniku?

Študij dietetike na dodiplomski stopnji prinese naziv diplomiran dietetik – prehranski svetovalec. S prehranskimi nasveti lahko svetujemo zdravi populaciji, ljudem, ki se zaradi različnih razlogov znajdejo v situaciji, ki od njih zahteva spremembo prehranskih navad; na primer nosečnice, doječe mamice, starostniki, ljudje, ki opravljajo dvo- ali triizmensko delo in potrebujejo nasvet, kako to uskladiti s prehrano, tudi športniki. Poleg individualnega svetovanja lahko delujemo še kot vodje šolske prehrane ali v prehranskih obratih. Na nas se obrnejo ljudje, ki želijo shujšati pa tisti s prehranskimi omejitvami – alergijami, intolerancami …

Dietetiki, ki končajo magistrski študij, postanejo klinični dietetiki, njihovo glavno področje delovanja pa so bolnišnice in druge zdravstvene ustanove, kjer se srečujejo z bolnimi, ki se morajo držati strogih diet in prehranskih omejitev, bodisi zaradi same bolezni ali pa zaradi zdravljenja z določenimi zdravili.

Ljudje se navadno začnejo s prehrano ukvarjati, ko jim tehtnica pokaže previsoko številko ali ko se pojavijo zdravstvene težave. Se ljudje premalo zavedamo, kako pomembno je zdravo prehranjevanje, dokler smo mladi in zdravi?

Ja. Na žalost je navadno res tako. Tudi pri meni je bilo. Kot plesalka in plesna pedagoginja se s preveč kilogrami nikoli nisem ubadala, saj sem zaradi aktivnega življenja imela svoje kilograme 'pod kontrolo'. Vendar pa je nezdravo prehranjevanja – svoje je naredila tudi genska osnova – pripeljalo do zdravstvenih težav. Ko se doma zvijaš od bolečine in trepetaš pred operacijo, se zamisliš. To je dejstvo. In takrat – hočeš, nočeš – moraš spremeniti svoje navade. Večina ljudi želi shujšati na hitro. Odvečne kilograme nabirajo več let, izgubili pa bi jih v mesecu dni. Žal ne gre tako. Pri zdravstvenih težavah je še huje. Super je, če bi se svojega zdravja in njegovega pomena zavedali, dokler ga imamo. Da ga ohranjamo, dokler se da.

Že tako je tempo življenja noro hiter in prehrana je ena izmed redkih stvari, na katero imamo dejansko sami ves vpliv. Samo od nas samih je odvisno, kaj bomo nesli v usta. Druge vplive – stres, onesnaženost, okolica – je težje nadzorovati. To pozabljamo. Na predavanjih vedno omenim, da so lahko srečni tisti, ki so prišli na predavanje pravočasno ali, bolje rečeno, 'preventivno'. Njihova pot do spremembe navad je lahko počasna, preudarna in postopna. Namreč, ko prideš v situacijo, ko moraš čez noč obrniti vse svoje prehranske navade na glavo – to ni lahko. Zmeden stojiš v trgovini, saj ne veš, kaj kupiti, domov prineseš kup živil, ki jih ne znaš uporabiti, nato po spletu brskaš za recepti, ki niso po tvojem okusu.

Kdaj naj se torej posameznik obrne na strokovno pomoč dietetika?

Ko vidi, da je izgubljen. Kar v poplavi informacij o 'zdravi prehrani' niti ni tako redek pojav. Ali ko se pojavijo določene težave – s težo, pojav preobčutljivosti za določeno živilo, tudi pogosta utrujenost ali splošno pomanjkanje energije … Dietetik zna prilagoditi prehranjevanje glede na življenjski slog in navade, morebitne težave in tudi okus. Meni ljudje velikokrat z olajšanjem pošiljajo zahvalna sporočila, da iz njihovega jedilnika nisem izločila najljubše jedi.

Pri hujšanju se vedno poudarja pomen rednega gibanja, pa vendar je zelo pomembno tudi prehranjevanje. Kaj menite vi – kolikšen pomen je smotrno pripisati rednemu gibanju in kako pomembno je pri hujšanju prehranjevanje?

Gibanje in zdravo prehranjevanje gresta z roko v roki. Že za ohranjanje kondicije in splošnega zdravja je pomembno, da se gibljemo. Če želimo shujšati, pa seveda še toliko bolj. Sploh tisti posamezniki, ki imajo počasnejši metabolizem ali na dan pojedo nizek energijski vnos, bodo le z gibanjem dosegli želene rezultate. Vendar se moramo tudi gibati prav. Za hujšanje mora biti naša rekreacija dolga vsaj 45 minut, intenzivnost pa naj bo tolikšna, da smo zadihani, vendar bi še vedno lahko govorili. Taka rekreacija naj bo na našem urniku vsaj štirikrat na teden. Poleg gibanja v smislu rekreacije je pomembno tudi, da živimo aktiven življenjski slog. Vsi poznamo nasvet: pojdi po stopnicah, in ne z dvigalom.

Ta princip uporabimo, kjer se da. V službo s kolesom, iz avtobusa izstopimo postajo pred ciljem in zadnji del prepešačimo, v trgovino pojdimo peš in tam raje nosimo dve košarici, kot potiskamo voziček, perilo obešamo s tal in že tako naredimo kak počep več, kot bi ga sicer. Zdrava prehrana pa omogoča telesu dovolj energije, da se lahko giba in se spoprijema z opravki dneva. Velikokrat se zgodi, da posamezniki pred vadbo izpustijo obrok, da bi pokurili več maščob. To žal ni čisto tako. Navadno takega treninga ne zmoreš narediti dovolj kakovostno in posledično imaš od njega manjši izkoristek. Poleg tega je pomembno, da s prehrano v telo vnašamo vsa potrebna hranila, ki imajo nešteto nalog in funkcij. Poleg energije tudi pomagajo graditi in regenerirati telo, loviti proste radikale, ki se nenehno sproščajo, še toliko bolj pa pri rekreaciji, vzdržujejo naš imunski sistem. Ne moremo jih torej kar nepremišljeno izločiti. Naša prehrana mora biti uravnotežena, raznolika in predvsem premišljena.

Ljudje pri hujšanju navadno iščejo bližnjice – poznate kakšno, ki bi jo priporočili? Ali bližnjic v primeru izgube telesne teže ni in je preprosto najbolje, da se posameznik psihično pripravi na dolgo pot?

Bližnjic ni. Na žalost. Tako kot se odvečni kilogrami niso 'zgodili' kar čez noč, tudi izpuhteli ne bodo. Vsaj ne na račun maščobne mase. Zdravo hujšanje – da mu sledita tudi koža in celotno delovanje organizma – je v povprečju nekje dva kilograma na mesec. Torej za deset odvečnih kilogramov pet mesecev. Če kakšna bližnjica pripelje do hitrejšega padca telesne teže, gre ta pogosto na račun vode, tudi mišic. Zato je moje svetovanje postopno. Hujšanje je drugotnega pomena. Ne delamo diet. Iščemo načine, ki jih posameznik lahko 'izpelje'. Pogledamo urnik aktivnosti oz. obveznosti in mu prilagodimo urnik prehranjevanja.

Najprej spremenimo en obrok – na primer zajtrk. Šele ko se stranka navadi uživati dogovorjene zajtrke, spremenimo naslednji obrok in tako naprej. Kontroliramo predvsem količine, dodajamo zelenjavo, izločamo sladkor. Pot ni dolga, ker je pravzaprav nikoli ni konec. Posameznik ni na dieti, ampak najdemo življenjski slog, ki je zdrav in posledično se – vsaj praviloma – unesejo tudi kilogrami. Dieta je po definiciji nekaj kratkotrajnega. Človek ne more biti vse življenje na dieti.

Kako se zdravo prehranjevati, če imamo na voljo bolj malo časa za pripravo hrane – je zdravo pripraviti hrano vnaprej ali se vseeno po smernicah dietetične stroke priporoča priprava svežih jedi?

Jaz bi rekla, da je treba najti nek kompromis. Seveda je bolje odtajana domača omaka s testeninami, kot štručka iz bližnje pekarne. Čas je danes največji sovražnik vseh nas. Smernice zdravega prehranjevanja svetujejo 5 obrokov na dan. Tudi uživanje obrokov naj bi bilo počasno. Od 10 do 15 minut za malice in 20 do 30 minut za glavne obroke. Torej dve uri v dnevu naj bi samo jedli. Kaj šele priprava in pospravljanje po obroku. To seveda ne gre. Vendar se z zdravim razumom najde način. Če imaš zdravo osnovo, se en nezdrav obrok, ki bo posledica nepravočasne organizacije, ne bo poznal.

Stroka priporoča vnašanje hranil v telo na približno tri ure oz. petkrat na dan. Marsikomu se to zdi absolutno prepogosto, pa nam razložite, kakšne so prednosti za telo, če ga pogosto hranimo?

Telo se bo navadilo na karkoli. Smernice svetujejo pet dnevnih obrokov, glede na situacijo in življenjski slog tudi štiri ali tri, v določenih primerih pa tudi šest. Pravilo je – prehranjevati se je treba vnaprej. Dobra primerjava je z avtomobilom. Gorivo v avto natočimo vnaprej, tako moramo v telo spraviti gorivo, ki nas bo pripeljalo do cilja. Telo ima sisteme, ki ga pripeljejo do cilja tudi na rezervi, vendar ti sistemi niso učinkoviti, telo izčrpajo. Dolgoročno ne gre. Pa še en problem ima naš organizem. Preveč hrane v želodcu oz. v prebavilih nas bo upočasnilo, uspavalo. Če bi za zajtrk pojedli celotno količino hrane, ki jo bomo potrebovali do večera, bi bili prenažrti, slabo bi nam bilo, popolnoma bi bili neproduktivni. Zato jemo manjše količine, ki nam ravno prav dvignejo produktivnost in raven energije. Po mojem mnenju je glavna prednost pogostega hranjenja ohranjanje energije.

Ko se nekdo loti diete, kako naj se je loti, da bo vztrajal do cilja?

Treba je pogledati izhodišče in na podlagi tega postaviti realne cilje. Najprej končni cilj – to je idealna telesna teža, preračunati je treba, koliko mesecev potrebujemo, potem postavimo vmesne cilje. Kot že omenjeno – zdravo hujšanje pomeni izgubo po dva kilograma na mesec. Potem je treba jasno začrtati pot, po kateri bomo prišli do prvega cilja. Pogledamo dosedanji jedilnik, najdemo najbolj kritične točke in jih napademo z vsemi razpoložljivimi silami. Če so 'problem' sladkarije, jih najprej zmanjšamo za polovico, potem si za vsako sladkarijo določimo kazen – za en piškot naredimo pet počepov. Še veliko je trikov, ki se individualno prilagajajo posamezniku in njegovi motivaciji. V vsakem primeru se napiše jedilnik, ki ga mora posameznik upoštevati, če želi uspeti. Potreben je samonadzor.

Zadnja leta se bije boj med dietami, trenutno je izredno popularna LCHF, ki v prehranjevanju priporoča korenito zmanjšanje ogljikovih hidratov in hkrati zelo povečan vnos maščob – kaj pravite na to, je to zdrav pristop v prehranjevanju?

Nisem za. Svojim strankam svetujem, naj jedo raznoliko prehrano, kjer ni izločanja posameznih hranil in kjer so razmerja med hranili usklajena s smernicami prehranjevanja. Osebno največjo težavo te diete vidim v tem, da gre za precej zahtevno dieto. Tukaj ni odstopanj, slabega dneva, niti slabega trenutka. Diete se je treba držati. Določenim ljudem takšno prehranjevanje ustreza in se ob njem počutijo dobro, večini pa ne. Name so se obrnili tudi posamezniki, ki so po zelo kratkem času te diete prišli do kar precejšnjih zdravstvenih zapletov, in zdaj rešujemo stanje. Take diete se posameznik ne more lotiti nepremišljeno. Poleg makrohranil je treba gledati še na kup mikrohranil, pa na vnos tekočine, prehranskih vlaknin …

Vnos maščob je višji, pri izgorevanju maščob se tvori več prostih radikalov, torej je treba paziti tudi na vnose antioksidantov. Odgovorno sledenje dieti to sicer predvidi, a kaj, ko v praksi ni tako in ljudje dieto malce prilagajajo. Že samo iz tega razloga sem absolutno proti.

In kako pomembne so pri tej 'dieti' beljakovine, ki so za telo prav tako pomembna makrohranila?

Kar se tiče beljakovin, ni posebnosti. Tako kot pri drugih dietah ali pri prehranjevanju po načelih zdravega prehranjevanja glede na smernice je količina beljakovin, ki jih je priporočljivo vnesti, določena. Človek naj ne poje manj kot 0,8 g beljakovin na kilogram telesne teže. Kolikšna je točna količina za posameznika, potem prilagodimo glede na njegov življenjski slog – športniki, obdobje rasti, morebitne bolezni in podobno. LCHF ne vpliva na beljakovine. Spremeni se razmerje med vnosom ogljikovih hidratov in maščob.


Kaj pa izvor beljakovin, je dovolj, da so samo rastlinskega izvora ali je pomembno, da vnesemo v telo tudi beljakovine živalskega izvora?

Vsi vegetarijanci in vegani, ki normalno živijo svoje življenje, dokazujejo, da živalske beljakovine niso nujno potrebne. Smernice zdravega prehranjevanja svetujejo, da eno tretjino dnevnih beljakovinskih potreb vnesemo z živili živalskega izvora in dve tretjini z živili rastlinskega izvora. Meso naj bi uživali v omejenih količinah. Trikrat na teden belo meso, dvakrat rdeče, enkrat morsko hrano in en dan v tednu naj bi bil brezmesen. Beljakovine živalskega izvora so sicer še v mleku in mlečnih izdelkih ter jajcih. V praksi torej to za vsejedega posameznika pomeni, da poje ob zajtrku jogurt ali spije kozarec mleka, za kosilo zrezek in za večerjo kos kruha s skuto.

Druge beljakovine pa vnese s stročnicami, semeni, oreščki, tudi polnozrnatimi žiti oz. izdelki iz njih. Beljakovine živalskega izvora prinesejo tudi večji delež nasičenih maščobnih kislin. Paziti je treba tudi na to. Da povzamem – bolj kot vprašanje rastlinskih ali živalskih beljakovin je pomembno, da vnašamo raznolike beljakovine! Da torej posegamo po vsem širokem spektru živil, ki jih vsebujejo, in tako svojemu telesu resnično zagotovimo vse potrebne aminokisline (gradniki beljakovin), ki jih potrebuje.

Kako pa je s sadjem in zelenjavo? Oboje se priporoča, pa vendar – sadje je v primerjavi z zelenjavo energijska bomba!

Ja. Besedna zveza 'sadje in zelenjava' nekako enači oboje. Z vidika vitaminov in mineralov in antioksidantov seveda to še nekako drži, vendar je njuna hranilna sestava popolnoma drugačna. Zelenjava je v primerjavi s sadjem veliko bolj bogata s prehransko vlaknino, v nasprotju s sadjem, ki vsebuje več enostavnih sladkorjev (fruktozo), kar posledično pomeni, da je zelenjava manj kalorična, sadje pa bolj. Zelenjava ima tudi večjo nasitno vrednost. Na dan naj bi posameznik pojedel 400 do 600 gramov zelenjave, in sicer v 4 do 6 porcijah (torej pri vsakem obroku), ter 300 do 400 gramov sadja, in sicer v 3 do 4 porcijah – torej ob malicah in namesto sladice pri kosilu ali za zajtrk, tudi po vadbi namesto čokoladice, saj so takrat enostavni sladkorji zaželeni. Prednost damo presni zelenjavi in sadju.

Kaj pa tako priljubljeni smutiji, ki so mešanica številnih sadežev in različnih vrst zelenjave. Je zdravo, da človek v enem obroku poje toliko sadja in zelenjave hkrati?

Imam stranko, ki dela na blagajni. Tam sedi osem ur na dan z izjemo enega polurnega odmora za kosilo in pa odmorov za WC, ki morajo biti kratki. Govorili sva, kako naj v svoj delovnik vključi malico, da lakota do kosila ni prehuda in da bo takrat lažje kontrolirala velikost obroka. Prišli sva do tega, da bo pač spila smuti, ker na blagajni lahko le pije. To je še vedno bolje, kot da ne poje ničesar. Pripravili sva nekaj receptov, ki bazirajo na zelenjavi, semenih in manj mastnem jogurtu. Seveda je zraven tudi kak kos sadja, vendar je osnova zelenjava. Včasih ga pripravi tudi na vodni bazi.

Smutije sem pripravljala tudi zelo bolni babici, ko je že težko pojedla oz. zgrizla karkoli drugega. Takrat je bila njihova sestava drugačna kot ta od stranke, ki želi shujšati. Sama sem jih več uživala, ko so mi izruvali osmico. Torej – tudi smutiji so lahko rešitev. Vendar, če smo zdravi, imamo zobe in čas, da se usedemo in pojemo kos sadja z jogurtom in oreščki, ali si narežemo paradižnik, dodamo mocarelo in kos kruha … Je bolje, da izberemo tako malico. Na tak način lažje kontroliramo količino zaužite energije. V slini imamo tudi prebavne encime, ki začnejo razgradnjo hrane že, ko je ta v ustih. Če pa smuti pojemo občasno, sploh če z njim nadomestimo na primer čokoladico, bo to čisto okej.

Se vam zdi, da se superživilom – kot so jagode goji, semena čija, spirulina in chlorella, maka, guarana ipd. – upravičeno pripisuje tako velik pomen in jih je smotrno vključiti v prehrano?

Jaz jih ne uporabljam. Zadnjič sem bila v trgovini in na polici videla ponudbo in cene. Noro! Ni čudno, da ljudje govorijo, da je jesti zdravo drago. Takih živil moraš nakupiti celo polico, da si zagotoviš celoten spekter potrebnih hranil. Menim, da je to popolnoma nepotrebno. Če je naša prehrana uravnotežena in polnovredna, če v svoj dnevni jedilnik vključujemo že omenjene količine zelenjave in sadja, ki sta predvsem presna, in jemo polnozrnata žita in izdelke iz njih – potem nam ne bo nič hudega.

S tako izbiro bomo dosegli potrebne vnose vitaminov, mineralov, antioksidantov in prehranske vlaknine, ki so tudi tista hranila, ki jih navadno izpostavljajo v posameznem superživilu. Če s privarčevanim denarjem raje kupimo še kakšen kakovosten kos ribe, s katero bomo dosegli potrebne vnose zdravih maščobnih kislin, pa smo za svoje telo sploh naredili najbolje.

Ali imamo pri nas kakšna lokalna superživila, ki so spregledana in bi jih bilo bolje uporabiti kot uvožena superživila v prahu?

Imamo srečo, da živimo v delu sveta, kjer je hrane dovolj, in ta je praviloma kakovostna. Najbolje naredimo, če izbiramo lokalno in sezonsko. S češnjami, višnjami, borovnicami lahko brez skrbi zamenjamo jagode goji, namesto semen čija pojemo mak, laneno seme, odlično lokalno superživilo je tudi hren. Kar raste in uspeva ter celo rodi plodove v okolju – to naj bo naše super živilo.

Splet je poln nasvetov o zdravem prehranjevanju, a vendar, kako naj vemo, ali viru lahko zaupamo? Je v tem primeru bolje poiskati informacije v knjigah, morda na izobraževanjih ali preprosto zaupati lastnemu telesu, ki nam javlja, kakšni okusi mu ustrezajo – včasih prija mastna hrana, spet drugič sladka ali nekaj kislega …

Vklopiti je treba zdrav razum. Tudi izobraževanje je lahko organizirano z razlogom, da se promovira neki izdelek, in se potem vse skupaj podredi temu. Nasprotno pa se na spletu lahko najde kakšen odličen nasvet. Človek mora znati (pre)brati vse te informacije, kar pa ni lahko. Postaviti jih je treba v kontekst in prilagoditi situaciji. Potrebujemo zdrav razum in poslušanje sebe. Vendar pazljivo pri poslušanju sebe, sploh če te kliče hladilnik ob enajstih zvečer. Telo velikokrat hrepeni po določenem okusu, sploh po sladkem. Prepoznati moramo, kdaj dela 'glava' in kdaj je hrana namenjena zadovoljevanju psiholoških potreb. Če bomo jedli raznoliko in redno, do takih hrepenenj praviloma ne bo prihajalo.

Na vaši spletni strani www.dietetik-priporoca.si pišete nasvete in svarite pred prehranjevalnimi pastmi, vsak petek pa objavljate tudi recepte – bi tudi našim bralkam zaupali kakšen recept jedi, ki jo tudi sami pogosto pripravite?

Bom praktična. Poleti si za večerjo pogosto naredim bučko. Žar ploščo rahlo naoljim z olivnim oljem in pustim, da se segreje. Na kolobarje narežem bučko in jo popečem na obeh straneh. Rahlo jo posolim in popopram ter dodam rožmarin in malce česna v prahu. Ko je pečena, kolobarje potresem s feta sirom, včasih tudi s parmezanom ali pa si pripravim sir za žar. Čisto odvisno od razpoloženja in zaloge v hladilniku. Bučkam včasih dodam tudi papriko ali gobe, redko jajčevec, skoraj obvezno pa žličko grobozrnate gorčice in domačega ajvarja. Na manjše koščke narežem kos polnozrnatega kruha (pirin, ovsen, koruzni) in moja super večerja na hitro je pripravljena. Več praktičnih receptov pa je res na spletni strani. Objavljam preproste recepte, ki ne vzamejo veliko časa in ne zahtevajo posebnih sestavin. Kuhati za enega je, iskreno povedano, 'katastrofa', kar vedo vsi, ki kuhajo le zase.

Pripravljate tudi predavanja o zdravem prehranjevanju – o čem vse se lahko udeleženci na vaših predavanjih izobrazijo?

 Moja predavanja pokrivajo širok spekter tem. Trenutno predavam predvsem o zdravi prehrani na splošno in pa kako se lotiti sprememb. Da ne gre vse čez noč, da si je treba pripraviti prehranski načrt, kako si ga pripraviš, kako potem na podlagi tega načrta narediš jedilnik, kako kombinirati obroke, kaj sploh jesti pri posameznih obrokih. Določena predavanja so tudi bolj usmerjena in namenjena posameznim ciljnim skupinam.


Tako imam pripravljeno predavanje o prehrani nosečnice in doječe matere, predavanje za starostnike, ki govori o ohranjanju vitalnosti v zrelem obdobju, predavanje za študente in dijake, kjer je glavni poudarek, kako s pravilno prehrano spodbuditi naše možgane k boljši koncentraciji, spominu, pa predavanje o prehrani na delovnem mestu, kako pomemben je zajtrk, kaj jesti za malico, katere prigrizke ponuditi na poslovnem sestanku. Tem je torej veliko in jih prilagodim glede na slušatelje oz. naročnika. Zdaj pripravljam predavanje o prehrani šolarjev – upam, da se ga bodo udeležili starši in se izobrazili, kako pomembno je za njihove šolarje prehranjevanje. Veliko staršev otroka v šolo pošlje brez zajtrka, češ saj ima tam malico po prvi ali po drugi uri. Tak otrok je lačen, prvi dve uri ne sledi pouku tako, kot bi lahko. Upam, da se bodo odzvali na predavanje.

Čemu pa so namenjene pogovorne delavnice, ki jih prav tako organizirate?

Pogovorne delavnice še niso čisto zaživele. Do zdaj smo se s strankami srečevali bolj neformalno, ob kavici ali čaju. Vendar sem ravno zato, ker ljudem, ki se lotevajo sprememb, pogovor najbolj pomaga, odločila kar za pogovor, ki bo malenkost bolj strukturiran. Delavnice bomo tako bolj resno začeli v jesenskem obdobju. Tja so vabljeni vsi posamezniki, ki imajo kakšno prehransko vprašanje ali zadrego in bi radi o njej dobili kaj več informacij. Na predavanjih je sicer tudi čas za vprašanja, vseeno pa mora tema teči naprej. Zato so pogovorne delavnice namenjene bolj diskusiji, tudi pogovoru o čisto konkretnih problemih, s katerimi se srečujejo stranke pri spreminjanju svojih navad.

Delavnice bodo tudi namenjene načrtovanju jedilnikov, vsake toliko bomo preizkusili kakšen recept. Sedaj pripravljamo prostor, ki bo imel kuhinjo in bo to dopuščal. Med svetovanjem posameznikom sem namreč ugotovila, da me večina strank sprašuje podobna vprašanja oz. se spopadajo s podobnimi problemi. Ljudje smo socialna bitja, in ko ugotoviš, da nisi sam, je vse lažje.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri