To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Distimija - prikrita depresija

Distimija - prikrita depresija (foto: Profimedia) Profimedia
5. 4. 2011

Morda trpite za obliko depresije, ki je poznana manj kot 30 let in prizadene ljudi, ki imajo na videz vse, a se še vedno počutijo tako, kot da ne bi imeli ničesar.

Epidemija, ki je nihče ne zdravi

Večina izmed nas pozna znake depresije:

  • pomanjkanje energije,
  • apetita in
  • splošne volje do življenja,
  • trenutki popolne zbeganosti,
  • zatekanje k drogam, alkoholu ali
  • v samoto.

To so znaki očitne ali velike depresije, vendar obstaja še en tip, t. i. prikrita depresija, ki jo spregleda celo marsikateri psiholog. Imenuje se prikrita depresija ali strokovno distimija.

Človek, ki trpi za veliko depresijo, se navzven obnaša tako, kot bi bilo njegovo razpoloženje moteno. Gre za stanje globoke žalosti, popolnega brezupa in splošne oslabitve. Depresiven človek bo zjutraj ležal v postelji in strmel v zrak. Preveč bo apatičen, da bi se zvlekel iz postelje in odkorakal v še en brezupen dan.

Distimija prvič opisana 1974

Distimijo so prvič strokovno opisali leta 1974, vendar je kasneje niso več proučevali prav poglobljeno.

Distimija je veliko manj očitna oblika depresije - tako za tiste, ki za njo trpijo, kot za okolico. Življenje s distimijo je življenje prikritega obupa, čeprav distimije večina ne šteje za bolezen, ampak kvečjemu za slabost. Gre za neke vrste motnjo samospoštovanja.

V učbenikih piše, da so simptomi naslednji: vsaj dve leti slabega razpoloženja, poleg tega pa še vsaj ena ali dve izmed naslednjih motenj:

  • pomanjkanje apetita ali čezmerno uživanje hrane,
  • nespečnost ali pretiravanje s spanjem,
  • utrujenost,
  • negativna samopodoba,
  • težave s koncentracijo,
  • težave pri sprejemanju odločitev ter
  • splošen občutek nemoči.

Pri skoraj vsaki osebi, ki trpi za kroničnim občutkom žalosti ali nezadovoljstva, in to kljub uspehom in navidezni sreči v življenju, gre običajno za distimijo oziroma motnjo razpoloženja. Tudi največji strokovnjaki s področja psihiatrije se strinjajo, da tega bolezenskega stanja prepogosto ne opazimo, kaj šele zdravimo, še posebej pri moških.

Po uradnih podatkih v Sloveniji za različnimi oblikami depresije trpi 10 odstotkov ljudi, izmed teh naj bi jih 3 odstotke imelo distimijo. Vendar je ljudi z distimijo bistveno več. Nekateri strokovnjaki zato upravičeno trdijo, da gre za pravo epidemijo. Po predvidevanju slovenskih strokovnjakov naj bi duševne bolezni do leta 2020 postale ena izmed dveh najpogostejših zdravstvenih težav.

In zakaj se distimiji posveča tako malo pozornosti?

Predvsem zato, ker se je moški sramujejo. Že tako ali tako moški redkeje poiščemo zdravniško pomoč, če trpimo za depresijo, poleg tega pa je razlog, zakaj o tem nočemo niti govoriti, tudi zadrega in/ali ranjen ponos.

Geni sreče

Čeprav moški, kot je ta, sami sebe prepričujejo, da so morda samo trenutno slabe volje in da nihče ne more vedno biti dobre volje, je takšno mnenje napačno.

Ljudje smo po naravi vesela in zadovoljna bitja. Zadovoljstvo je namreč neke vrste varovalka. Zadovoljni ljudje redkeje zbolijo in hitreje ozdravijo kakor nezadovoljni. Neki britanski znanstvenik je po dolgotrajnih raziskavah ugotovil, da ima vsak človek »izhodiščno točko zadovoljstva«, ki je določena že z geni. Naše razpoloženje se včasih dvigne nad to točko ali pa se spusti pod njo, vendar se običajno vedno vrnemo na izhodišče. Kadar se kdo počuti globoko žalostnega ali neskončno nezadovoljnega, takrat je nekaj hudo narobe.

Nenavadno je, da tako veliko mladih in uspešnih moških nenadoma pri sebi opazi nezadovoljstvo.

Stephen Braun, avtor knjige Kako razložiti srečo, navaja tole primejavo: »Preden je človek odkril steklo, se je za normalno oster vid najbrž štel tudi še razmeroma zamegljen vid. Takoj ko so odkrili leče, je normalen vid samo še tisti z dioptrijo 0. Menim, da za pojmovanje sreče velja isto. Na voljo je toliko novih in učinkovitih antidepresivov, da imamo že vsako razpoloženje, ki ni idealno, za nenormalno.«

Če temu dodamo še družbene dejavnike, kot so dokaj ugodna gospodarska gibanja, ne previsoka stopnja nezaposlenosti in mirno življenje nasploh, pridemo do sklepa, da kakšnih hudih skrbi, ki bi ogrožale naš obstoj, pravzaprav ni. Kadar je življenje lahko, naj bi bila sreča na splošno dostopna vsem.

Kar pri tem moti, je spolzka podlaga, na kateri sreča stoji. Tine Potočnik, 90-letni možakar iz škofjeloških hribov, ki je po drugi svetovni vojni več mesecev preživel v zaporu, je povedal, da mu kljub trpljenju in življenju na nitki samomor nikoli ni prišel niti na misel, ampak se je do zadnjega oklepal misli na preživetje. Zato toliko težje razume današnje malodušje in toliko samomorov.

Še enega dejavnika ne smemo pozabiti: sodobna pop kultura. V svetu, kjer nam reklame ves čas sporočajo, da je idealno samo življenje v večni blaženosti, se zdi, da je tudi razmeroma veliko zadovoljstvo še daleč od ideala.

Distimije običajno ne moremo obvladati sami

Z ustrezno strokovno pomočjo pa jo je razmeroma lahko zdraviti. V nasprotju z očitno depresijo, ki se prikrade v življenje in običajno traja od enega do dveh let, se distimija pritihotapi nevidno in lahko odide šele po desetih ali dvajsetih letih, včasih pa sploh nikoli.

V nekaterih stresnih okoliščinah se lahko iz nje razvije hujša oblika depresije in človek pade v temačno, depresivno razpoloženje.

Kadar moški vendarle zberejo pogum in se odločijo, da poiščejo pomoč, se na žalost dogaja, da za njihove težave ne postavijo natančne diagnoze. Z neko študijo so ugotovili, da so kar 67 odstotkom moških, ki so trpeli za očitno ali prikrito depresijo, na začetku postavili napačno diagnozo.

Sklepajo, da so vzrok za to »pristranska« merila, ki zgrešijo moške simptome. Velja namreč nepisano pravilo, da ženske, kadar so v težavah, jočejo, moški pa si poiščejo kakšno zaposlitev. Zaradi trdovratnega stereotipa, da je moški pač mačo, zdravniki moškim, ki trpijo za psihičnimi težavami, raje predpisujejo pogum kot pa psihiatrično pomoč.

Neki ameriški znanstvenik je na podlagi 20-letnih izkušenj kot družinski zdravnik ugotovil, da se moški spopadejo s prikrito depresijo tako, da prikrijejo simptome. Običajno so to delo, športno udejstvovanje, zapravljanje denarja ali alkohol. Za moškega naj se pač ne bi spodobilo, da prizna, da je žalosten. Zato se negativnih občutkov skuša znebiti s takšnim vedenjem, ki ne omaja njegovega samospoštovanja.

Če trdovratne občutke nezadovoljstva zanikamo in prikrivamo, lahko postanejo celo smrtno nevarni. Statistike kažejo, da je stopnja samomorilnosti skoraj enaka med tistimi, ki trpijo za odkrito obliko depresije, kot med tistimi, ki trpijo za prikrito različico, to je približno 10 odstotkov vseh, ki se ne odločijo za zdravljenje. Kar 70 odstotkov samomorov se zgodi v depresiji.

Simon Demšar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri