10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Dr. Jovan Tasić - Komplementarna in uradna medicina združujeta moči

21. 9. 2011

Preberite intervju z znanim zdravilcem Dr. Jovanom Tasićem, h kateremu se zatekajo najbolj bolni, tisti ’odpisani’, pri katerih je uradna medicina dvignila roke.

 

Dr. Jovan Tasić se je pred 54 leti rodil kot enojajčni dvojček mami Danici in očetu Dušanu, ki sta po 17 letih zakona končno postala starša. Njegov bratec dvojček žal ni preživel, zato pa Jovan pravi, da je ’prevzel’ tudi njegovo energijo, da ga še vedno čuti ob sebi in da je to božja misija. Poslanstvu, ki ga opravlja že 20 let, se posveča s predanostjo in z vsem srcem.

Vaše otroštvo ni bilo najbolj običajno.

Jovan: Moje otroštvo je bilo zelo lepo, v naravi, s prvimi češnjami, lubenicami in jagodami, brezskrbnim igranjem in komaj sem čakal, da se odpravim v šolo. Starši so pripeljali prvošolčke na vpis v prvi razred, le jaz sem tja prišel sam. Učiteljica Nada je vprašala, kdo je za vpis, in takrat sem se glasno oglasil: “Jaz, Jovan Tasić.” Ves srečen sem tekel domov in mami povedal veselo novico, da sem se vpisal v prvi razred. Mama je bila presenečena in mi rekla, da to pa ne bo šlo, ker nimamo denarja za knjige in preostalo, in da me bo izpisala. Takrat sem ji zagrozil, da se bom kar obesil, če to naredi. Jasno, da mi ni verjela. Vzel sem vrv in se zares obesil. Na srečo me je mama ujela pri dejanju in še pravočasno prerezala vrv. Takrat sem jih pošteno dobil po zadnji plati, vendar me ni izpisala.

V vas se skriva upornik.

Jovan: V osmem razredu sem spet naredil nekaj po svoje. Staršem sem povedal, da grem na ekskurzijo v Zagreb, ampak v resnici sem šel na pregled in testiranje za vojaško akademijo. Spet je bilo po moje in spet sam pobegnil v šolo. Najprej sem končal srednjo tehnično elektro šolo in pozneje diplomiral na elektrotehnični fakulteti. Potem so sledili prva služba v Zadru, družina in leto 1986, ki me je zaznamovalo. Takrat se je moje življenje obrnilo za 180 stopinj. Ločitev in odhod na otok Ugljen s prijateljem Davorom.

Kdaj ste se prvič srečali s komplementarno medicino?

Jovan: Prvič sem se z eno njenih vej bioenergije srečal leta 1996 na otoku Ugljan pri gospodu Zdenku Domančiću, povsem po naključju. No, zdaj vidim, da mi je bilo to usojeno. Center za komplementarno medicino Dr. Tasić sam ustanovil leta 1996 v Novem Sadu in je eden izmed prvih takšnih v našem prostoru; v njem so uradno združene uradna medicina in metode tradicionalne medicine: psiho-energo terapija, akupunktura, kiropraktika, fito terapija, šiatcu akupresura. To je edini način, da lahko delamo skupaj, samostojne metode niso tako uspešne. Vse metode so komplementarne in jih je treba za dosežke pri zdravljenju združevati, še posebej pri ’neozdravljivo’ bolnih. Vse naše rezultate kontrolira uradna medicina in vsi, ki se zdravijo pri meni, imajo svoj karton z izvidi pred terapijami in po naših terapijah. Vse terapije in zdravila, ki jih predpiše zdravnik, morajo upoštevati, torej je moja metoda z roko v roki z uradno medicino pot do uspeha.

Veliko ljudi vas primerja z zdravilcem Zdenkom Domančićem.

Jovan: Zdenko Domančić je začetnik in pionir metod zdravljenja z bioenergijo na območju bivše Jugoslavije. Veliko mi je pomagal na začetku moje poti, za kar sem mu hvaležen. Nisva pa se videla že 21 let. Najprej sem se izobraževal v Londonu, potem pa na univerzi za naravno medicino v Budimpešti, kjer sem potem tri leta delal kot predavatelj, svoje delo pa sem nadaljeval še na univerzi v Nišu.

Domovali ste po vsej bivši Jugoslaviji.

Jovan: Veliko sem se selil: Leskovac, Srbija; Zagreb, Zadar, Hrvaška; London; Ljubljana. Svoje življenje vidim kot neko misijo in tako mislim za vse nas. Zato mi ni težko, saj čustveno nisem navezan na neko lokacijo in me nanjo prav nič ne veže.

V Slovenijo so vas povabili iz ljubljanskega društva za cerebralno paralizo.

Jovan: Pred osmimi leti sem v Novem Sadu zdravil nekaj otrok iz ljubljanskega društva, zato so se slovenski starši odločili, da me predstavijo tudi svojim članom in preostalim slovenskim družinam. Tako sta se začela moja pot in delo v Sloveniji. Tu imam svoje podjetje in delam uradno, tako kot vse v svojem življenju. Prav tako ogromno delam v Novem Sadu, saj so čakalne dobe tudi po leto dni.

Zakaj vas Slovenija tako privlači?

Jovan: V Slovenijo sem se dobesedno ’zaljubil ’ in tako spoznal nove otroke in paciente. Dežela me zelo privlači, predvsem s svojimi naravnimi lepotami, kulturo, dobrimi ljudmi, folkloro in kulinariko. Tukaj se res počutim sproščeno in sprejeto. Predvsem pa sta mi blizu red in disciplina. Slovenijo imam tudi za svojo državo, saj prodajam svojo hišo v Novem Sadu in se želim preseliti v Ljubljano.

Kako se znajdete v vlogi dedka?

Jovan: Sem čisto običajen človek s svojimi potrebami in se trenutno izpopolnjujem kot dedek – imam vnučka Danico in vnuka Marku. Rad se zabavam s prijatelji, crkljam otroke, predvsem najmlajšega sina Aleksa. Iz prvega zakona pa imam sina Dejana in hčerko Ireno.

Uspelo vam je ohraniti zdrav odnos z bivšo soprogo. Kako?

Jovan: Velika sreča je, da se otroci Dejan, Irena in Aleksandar razumejo in se imajo radi. To mi zelo veliko pomeni. Dejan dela v novosadski polikliniki, Irena je prevajalka pri vladi. Skupaj praznujemo rojstne dneve, družinske praznike, na katere vedno povabim tudi njuno mamo. Vsi imajo pozitiven odnos in so strpni. Moja zdajšnja žena Danijela pa tudi. Vsa čast.

Kaj vas v življenju osrečuje in kaj žalosti?

Jovan: Največja sreča so zdrava in dobra družina ter nasmehi in sreča otrok, ki shodijo, spregovorijo in se pozdravijo. Še posebna sreča pa je radost ljudi, ki jim lahko pomagam, tudi finančno in materialno. Srečal sem že veliko ljudi v stiski in jim tudi pomagal. Žalosten pa sem, ko vidim sprte starše, največkrat zaradi banalnih stvari. S tem uničujejo družinsko harmonijo, imajo pa zdrave otroke in pozabijo, da to ni samoumevno. Prav tako sem žalosten ob dejstvu, da je ogromno bolnih otrok in otrok s posebnimi potrebami. Vsem na žalost ne morem pomagati.

Ste rojeni samaritan, ves čas na preži, komu bi še lahko pomagali.

Jovan: Že 20 let se ukvarjam s humanitarnim delom, predvsem ko gre za otroke, sploh sirote, teh je pri nas veliko. Veliko družin nima osnovnih pogojev za življenje … Vedno so vodilo prav otroci, saj niso mogli izbirati kdaj, kje in komu se bodo rodili. Sem tudi prejemnik ključa za humanost Novega Sada, naj sosed Novega Sada leta 2005 in 2006, zlate plakete Štajerske s predlogom za ambasadorja Unicefa. Prav tako sem prejel zahvale društva Sonček iz Ljubljane za brezplačna zdravljenja otrok iz socialno šibkih družin.

Imate neprecenljive uspehe pri zdravljenju neozdravljivo bolnih otrok in odraslih …

Jovan: V 20 letih dela sem srečal več kot 100 tisoč pacientov, večinoma otrok s cerebralno paralizo, avtizmom, epilepsijo in drugimi razvojnimi motnjami. Osrečuje me dejstvo, da jih je veliko shodilo. Iz Slovenije Kern Lenart, Lucija, Nuša … Pri številnih so epileptični napadi izginili, veliko jih je spregovorilo in zdaj hodijo v redne šole. Tukaj se bodo prepoznali, na primer Luka, Drejc ...

Kje se regenerirate?

Jovan: Regenerira me vsak nov rezultat in ozdravitev. Vedeti moramo, da se informacija vedno vrača k izvoru. In če je pozitivna, daje moč za nove uspehe in rezultate. Sicer pa, kot rečeno, narava, sprehodi, bazeni, toplice, morje, prosti čas in družina.

Kaj pa vaše zdravje?

Jovan: Trudim se ostati v dobri kondiciji. Tudi sam imam nekaj zdravstvenih težav, ki jih uspešno ’krotim’ z alternativo medicino v kombinaciji z uradno. Za svoje male paciente želim biti popolnoma fit.

Kako usklajujete delo v Sloveniji in v Novem Sadu z družino?

Jovan: Družina razume moje delo, tako da občasne ločitve od njih niso težava, saj me popolnoma podpirajo. Veliko mi pomaga in me razume žena Danijela, ki je s sinom Aleksom tudi velikokrat v Sloveniji. Sicer pa so vsi vikendi naši. Največkrat si privoščimo izlete v znane turistične kraje.

In še moto za lažje življenje: Človek, ki želi biti zdrav in spremljati svoje zdravje, lahko to doseže le tako, da se obrne k naravi, odpre svoje srce življenju in ljubezni.

Iz revije Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri