10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice

Janez Kordiš: "Jaz sem se odločil, da bom živel."

Janez Kordiš: "Jaz sem se odločil, da bom živel." (foto: Shutterstock, Goran Antley) Shutterstock, Goran Antley
18. 11. 2016 Vir: Jana

Po svetu in pri nas si moški že tradicionalno novembra omislijo brke in tako opozarjajo na moške bolezni, zlasti na raka prostate. Zaradi raka na prostati po nepotrebnem umre preveč Slovencev, več kot 350 na leto, 1300 letno jih zboli.

Janez Kordiš se je marca leta 2005 soočil s hudo diagnozo – napredovalni rak prostate. »Diagnoza je bila kot udarec težkokategornika, ki te dotolče. Potem se je bilo treba odločiti. Jaz sem se odločil, da bom živel. Da bom v okviru bolezni živel, kolikor se da dobro.«

Povedali so mu, da bolezen ni ozdravljiva, ampak zazdravljiva.

»Upošteval sem navodila zdravnikov in veliko razmišljal o tem, kaj moram sam narediti zase. Zdrav življenjski slog, zdrava prehrana in nasmeh na obrazu vsak dan. To je pomembno.«

Janez je po poklicu inženir, zato si je sestavil inženirski načrt, s katerim se je zoperstavil bolezni. »Opustil sem kajenje. To mi je uspelo v enem dnevu. Diagnoza me je tako sesula, da so mi tekle solze. Rešilo me je planinarjenje, prehodil sem dve slovenski transverzali

Leta 2010 je planinarjenju dodal še tek, pri 64 letih je pretekel maraton v Firencah. Na nedavnem ljubljanskem maratonu je navijal, ker je moral zaradi prehlada odpovedati udeležbo. Da je pravi borec, dokazuje dejstvo, da je tri mesece po diagnozi že prišel v normalno stanje, vrednost prostatičnega specifičnega antigena (PSA) – tumorskega označevalca je bila normalna. »Zdravil sem se s hormonsko terapijo, če povem po domače: zrasle so mi prsi. In veliko sem se potil.«

Pred 11 leti, ko je zbolel, o raku prostate ni bilo toliko informacij, se spominja. Danes vemo veliko več, bolj smo ozaveščeni, več je testiranj, več je odkritih bolezni.

Če bi moški dovolj dolgo živeli, bi vsi imeli raka prostate

»Rak prostate je bolezen, ki v zgodnji fazi nima nobenih simptomov,« opozarja asist. mag. Dejan Bratuš, dr. med., predstojnik Oddelka za urologijo v UKC Maribor.

»Urologi priporočamo, da moški razmišljajo o morebitni bolezni. Še posebej tisti, ki so bolj nagnjeni k obolevnosti. Bolj nagnjeni so moški, ki imajo raka prostate v družini ali težave z uriniranjem. Tudi starost je dejavnost: starejši je moški, več je možnosti za bolezen.«

Če sumijo, da so zboleli, naj opravijo test PSA, čeprav ni 100-odstotno zanesljiv. »Nimamo testov, ki bi razlikovali raka prostate, ki se bo razvil, in raka, ki bo pri moškem prisoten, vendar nikoli ne bo izbruhnil.« Če bi namreč vsi moški živeli izjemno dolgo – denimo 120 let, bi vsi imeli raka prostate. To ne pomeni, da bi jih bolezen ogrožala, ampak da bi pri vseh našli rakave celice.

Kdaj se rak razvije?

Bolezen se lahko razvije v razširjeno ali pa ne, pojasnjuje dr. Breda Škrbinc, dr. med., z Onkološkega inštituta.

»Z nekaterimi oblikami raka lahko pacient normalno živi in dočaka normalno starost. Poznamo pa tudi bolj agresivne oblike raka prostate, ki se lahko razvijejo hitro in se širijo v druge organe. Te agresivne oblike ugotavljamo s histološkim pregledom vzorca prostate, ki nam pove, kako huda je bolezen.«

Če bolezen odkrijejo dovolj zgodaj, jo zdravijo kirurško ali z obsevanjem. »Diagnoza je ena stvar, bistveno je ukrepanje. Če je bolezen neozdravljiva, bolnikom to razložimo in povemo, da imamo na voljo več vrst zdravil in podpornih vrst zdravljenja, s katerimi lahko več let bolezen obvladujemo.« Vsa zdravljenja imajo stranske učinke, ki se različno izražajo pri različnih bolnikih, zato zdravniki skupaj z bolniki upoštevajo tako kvaliteto kot kvantiteto življenja. Po domače: čim boljše življenje čim dlje.

Oba sogovornika pozdravljata raven ozaveščenosti v Sloveniji. Želita si, da bi se znanje o raku prostate še naprej širilo, da bi bolezen čim bolje obvladovali. Pri zdravljenju se lahko primerjamo z najrazvitejšo Evropo, na voljo imamo vsa sodobna zdravila. Problem je, tako Bratuš in Škrbinčeva, kadrovska podhranjenost. In tu gospod Janez dodaja: »Pet minut, ki si jih zdravnik vzame za bolnika, nam pomeni vse. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to, ko izveš, da imaš raka. Zato tudi sam apeliram, naj država poskrbi za urejen sistem.« Sistem, ki ga sestavljamo vsi.

Besedilo: Maja Sodja. Foto: Goran Antley, Shutterstock.

Članek je bil objavljen v reviji Jana. Nova številka vsak torek! Na www.revija-jana.si preverite zgodbe z najnovejše naslovnice.

Moveber

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri