Kako zunanja privlačnost vpliva na naša življenja

16. 10. 2018 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
Kako zunanja privlačnost vpliva na naša življenja (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Biti lep je čudovito – mi pravijo lepi ljudje. 

Ker biti lep je naslednja najboljša stvar po biti bogat. Kot izvemo že deset minut po tem, ko smo rojeni, je lepim ljudje v marsičem veliko lažje. Imajo več prijateljev, ker bi se z njimi vsi radi družili, imajo več seksualnih partnerjev, ker bi se jih vsi radi dotikali, so samozavestni in ekstrovertirani. Komaj čakajo, da se kje pokažejo. Da jih še kje vidijo. In ker lepoto zdaj opevamo bolj kot kadarkoli prej, me je zanimalo, na kaj vse še vpliva stopnja naše privlačnosti.

Da sem sploh začel razmišljati o estetski segregaciji med ljudmi, me je spodbudilo dejstvo, da zadnje čase na vsakem koraku berem ali slišim zgodbe o lepotnih posegih. Prijateljica, ki ji pravzaprav ne manjka čisto nič, bi si iz stegen rada scuzala neko odvečno maščevje, ki moti samo njo, spet druga je po 35 letih ugotovila, da ima kriv nos, tretja pa je baje že pol desetletja abonirana na seanse botoksa. Ko obsesivno stremimo k popolnosti, k božanski lepoti, je jasno, da nas tja vlečejo tudi neštete prednosti, ki jih fizična privlačnost ponuja v vsakdanjih okoliščinah.

Da pa to ni le skupek brezveznih kapric, me že po krajšem pregledu bolj ali manj strokovnih člankov poduči kopica dokazanih dejstev, da je privlačnost (ali kronično pomanjkanje te) še kako pomemben dejavnik kakovosti življenja. In ne samo zato, ker je lepšim ljudem lažje, ampak tudi zato, ker nam je uspelo okoli stopnje privlačnost zgraditi kup že skorajda strašljivih stereotipov in predvidevanj.

Kdo je pametnejši – privlačni ali neprivlačni?

Hollywood nas sicer uči, da so znanstveniki vedno le ljudje z velikimi očali, mastnimi lasmi in nič kaj manekenskimi obrazi. Ta mit je na svoj način podprla tudi realnost, ker se je populariziralo dejanske genije, kot sta Alfred Einstein z eksplodirajočo pričesko in Isaac Newton, ki je na vsaki oljni sliki videti, kot da se poskuša opravičiti za svoj videz, ki so jih potem vzeli za vizualni standard vseh možganskih trustov.

In ker je ta podoba že tako izrezljana v naše kulturne vzorce, se večkrat zalotim, da ob gledanju kakšne detektivske serije, ko se kamere preselijo v laboratorije za analizo DNK in tam za mikroskopom stoji vrhunska lepotica manekenskih proporcev, sam pri sebi zamrmram: “Pft, le kje so znanstvenice v laboratorijih videti, kot da so ušle iz modnih katalogov?”

Da lepota in pamet nista skladni, dandanes odzvanja v neštetih komedijah, v priložnostnih šalah, še celo v gostilniških pregovorih. Ko so tako v neki raziskavi anketirancem pokazali fotografije dejanskih znanstvenikov in jih prosili, da presodijo o njihovi kompetentnosti, so anketiranci bolj seksi znanstvenikom in znanstvenicam prisodili slabše službe, verjetno zato, ker so bili prepričani, da so se v oddelek astrofizike tako ali tako prebili samo zato, ker so vsi hoteli z njimi seksati.

Resnica pa je glede na te stereotipe presenetljiva – sploh v primeru moških se je namreč pokazalo, da so lepi primerki inteligentnejši kot grdi, razlog pa so v dolgoletni študiji zdravja našli predvsem v genetiki. Genetsko bolj zdravi ljudje so namreč avtomatično lepši in posledično tudi bolj inteligentni. Se pa pri inteligenci in privlačnosti pojavlja neki drugi problem …

Neprivlačni otroci v šoli prejmejo manj pozornosti

Tole me je hudo presenetilo, dokler se nisem zavedel, da smo pod kožo seveda vsi isti. In delujemo po enakih sprožilcih. Na univerzi St. Andrews so se z vso akademsko zagnanostjo lotili študiranja privlačnosti in ugotovili, da v splošnem preseku učitelji v šolah namenjajo manj pozornosti otrokom, za katere menijo, da imajo manj privlačnih kvalitet – pa ne iz kakšne žlehtnobe, le biološka naravnanost ponovno preusmerja pozornost k tistemu, kar razumemo kot privlačno.

Pri tem seveda ni mišljena tista čudaška privlačnost, saj se vendarle pogovarjamo o otrocih, ampak če ima moj otrok poteze, ki so na splošno razumljene kot neprivlačne, ga učitelji ne bodo obravnavali z enako vnetostjo kot nekega genetsko izpopolnjenega bodočega manekena, kar pomeni, da je malemu lepotcu očitno postlano že od prvega berila naprej. Le kdo se lahko s tem kosa?

Pri dojemanju privlačnosti pomembno vlogo igra sama percepcija, ki smo jo kot družba namenili ocenjevanju privlačnosti ljudi. To je privedlo do nekoliko ironičnega dejstva, da je pri neprivlačnih ljudeh razpon stereotipizacije precej širok. Na primer: če bomo neprivlačnega človeka videli v beli halji in z razmršenimi lasmi, bomo predvidevali, da je pač izjemni genij, če pa bomo istega človeka srečali v ponošenem plašču sredi parka, bomo hitro presodili, da je verjetno zapit berač.

Ali celo kriminalec. Raziskave namreč kažejo, da neprivlačnim ljudem hitreje prisodimo zle namene, medtem ko lepotcem te celo opravičujemo. Se spomnite famoznega Jeremyja Meeksa, ki je bil obsojen za niz kaznivih dejanj, a ker je bil lep kot slika, se je internetu zmešalo in je po prihodu iz zapora takoj dobil manekensko pogodbo.

Zelo neprivlačni ljudje služijo več denarja

Zdaj nam je torej jasno, da je privlačnim ljudem lažje in zato verjetno ne preseneti, da so potemtakem tudi na splošno bolj uspešni, saj se jim vrata do novih priložnosti enostavno odpirajo hitreje kot drugim. A čeprav potem tudi statistike potrdijo, da privlačni ljudje v povprečju zaslužijo več kot ljudje običajnega videza, pa na drugi strani resnično neprivlačni ljudje – torej tisti, zaradi katerih v ljudskih bajkah vaščani posegajo po vilah in baklah – zaslužijo več kot vsi preostali na spektru lepote.

Čeprav znanstveniki niso našli popolnoma neizpodbitne razlage za ta pojav, je najbolj trpežna teorija ta, da če so lepi ljudje ekstrovertirani in odprti za nove stvari, so izredno neprivlačni ljudje bolj introvertirani, s tem pa lažje izolirajo okolico in se predajo enemu samemu cilju, ki jih potem vodi do izjemnega uspeha in fantastične plače.

Privlačni ljudje so običajno bolj konservativni

Ta podatek me je še posebej presenetil. Ko govorimo o konservativnih ljudeh, si običajno predstavljamo osivelega dedka, ki med enim in drugim prdcem goni kakšno že stoletje pozabljeno družbeno mantro, ker se ne more soočiti z dejstvom, da je družba dinamičen pojav, a znanost pravi drugače. Povprečje privlačnih ljudi naj bi se, sicer v majhnem odstotku, nagibalo h konservativnemu razmišljanju, kar pa ob nadaljnjih obrazložitvah niti ni totalno nesmiselna ugotovitev.

Resda živimo z idejo, da imamo v življenju vsi enake možnosti, da si izborimo svoj vsakdanji kruh, a nihče ne more zanikati, da privlačni ljudje v tem boju za vsakdanji kruh zelo verjetno občutijo manj težav neenakosti. Zato se verjetno toliko lepotičk s polnimi ustnicami in permanentno Instagram pozo sprašuje, zakaj sploh potrebujemo koncept socialne pomoči, če pa ti tako ali tako drugi ljudje ves čas kupujejo pijače.

Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"