10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Ko moški zbolimo, doživljamo čudaško specifične stvari

Ko moški zbolimo, doživljamo čudaško specifične stvari (foto: Shutterstock) Shutterstock
3. 10. 2019 Vir: liza.aktivni.si

Takoj ko so temperature malce bolj drastično zanihale stran od poletnega udobja, sem padel na evolucijskem testu in zbolel. 

In ker jaz ničesar ne počnem polovičarsko, sem seveda zbolel tako, da sem bil naslednjih nekaj dni popolnoma neuporaben in bi me, če bi živeli v srednjeveških časih, brez pomislekov vrgli s pečine, da ne okužim še drugih vaščanov.

Ko sem se na vrhuncu kužnosti valjal v grmadi papirnatih robčkov in neustavljivo stokal (moški pač vsakršen propad imunskega sistema zelo slabo prenašamo), sem med enim in drugim dremežem ugotavljal, da se moškim v času bolehanja dogajajo zelo specifične in na svoj način zelo čudaške podobnosti. Dopuščam možnost, da se taiste reči dogajajo tudi ženskam, ampak kolikor imam jaz izkušenj, imate ženske nadnaravno toleranco na bolečino in tako ali tako večino stvari prebolite v stoje.

Bolehanje ne vpliva na vzburjenje

Pri moških tisti hormoni, ki skrbijo za vzburjenje, tudi pri najhujših oblikah gripe ne odidejo na bolniško. Kar je strašljivo nadležno, ker se na eni strani počutiš, kot da te je zbil tovornjak, po drugi strani pa neki primitivni del tvojih možganov kljub temu meni, da bi bilo to čisto sprejemljivo obdobje za erekcijo. Predvidevam, da je ta del možganov pač tako bebast, da predvideva, da bi v tem trenutku orgazem pomagal vsaj toliko, da bi te popolnoma onesvestil, in se zato ponuja kot ena od potencialnih rešitev za obstoječe mukotrpno stanje.

Seveda je ta rešitev v resnici popolnoma neprimerna. Ko si bolan, se počutiš diametralno nasprotno od seksi. Po nekaj dneh ležaja v postelji se telo tako ali tako začne zlivati z žimnico. Gledaš, kako koža dobi neprivlačen odtenek sive, trebušne mišice ugotovijo, da se še naslednjih nekaj dni ne obetajo kakšni trebušnjaki, in dovolijo, da se vamp ob ležanju na boku kar zlije na posteljo, in medtem ko se spreminjaš v človeško različico stopljene sveče, si nekako ne predstavljam, da bi se lahko kdorkoli počutil privlačnega. Tisti primitivni del moških možganov pa ima drugačno mnenje. In ne glede na stanje, v katerem smo, moški vedno znova podležemo potrebam tega primitivnega dela.

Ko bolehni ležimo v na pol zatemnjeni sobi in se smilimo sami sebi, nenadoma iz miselnih globin pride nepričakovan erotični sprožilec. In moški ga sprejmemo z odprtimi rokami. Že zato, ker smo v tistem trenutku prepričani, da bo potem, ko 'stvari vzamemo v svoje roke', bolje. Pa je vedno še slabše. Glava želi eksplodirati, pljuča ne dohajajo potreb po kisiku, na koncu pa še vedno ležimo v grmadi porabljenih papirnatih robčkov, le da nam ni točno jasno, kateri drži katero vsebino.

profimedia

Nikakor ne moremo doseči udobne temperature

Odeje so precej preprosti pripomočki. Še mojemu manj kot dve leti staremu nečaku je jasno, kako uporabljati eno teh, a ko zbolimo, se odeje nenadoma spremenijo v astrofizikalno enigmo. Imeti vročino pomeni, da nas zebe pri temperaturah, ko nam je v zdravem stanju čisto prijetno, zato si kar ne znamo pripraviti stanja, kjer ne bi ves čas nihali med skorajšnjo podhladitvijo in vročinskim udarom. Tako med bolehanjem vedno ležim na kavču, pokrit s štirimi dekami, ki jih potem premetavam in brcam sem ter tja v nenehnem iskanju nedosegljivega udobja.

Običajno potem končam v položaju zarodka, zakopan pod nerazločljiv preplet blazin, odej in kosov oblačil, ki v nenehnem prehajanju od tresavice k vročinskim oblivanjem in nazaj oblačim in slačim po naključnem vrstnem redu. V neki točki vendarle zaspim in se zbudim dve uri pozneje, zabubljen v zavozlane odeje, ki v postopku bolehnega potenja dobijo identične karakteristike, kot jih ima tista gobasta krpa v kuhinjskem koritu, ki bi jo moral že pred pol leta vreči v smeti.

Hočemo samo ležati in gledati TV – a ne moremo

Ko zbolimo, nimamo pretiranih ambicij. Želimo samo nepremično ležati na kavču in si krajšati čas s filmi ali serijami. Če imamo srečo, nekje vmes za nekaj ur zaspimo. Če te sreče nimamo, pa si želimo le, da bi nam nekaj enostavnega preusmerilo pozornost od slabega počutja in popolne neuporabnosti. A kaj, ko prav to slabo počutje vsako obliko zabave spremeni v čisto agonijo. Premikajoče slike se zdijo, kot da nekdo s topim ribežnom drgne po tvojih možganih, običajna glasnost je preglasna, ko daš tiše, a pol stvari ne slišiš in si primoran brati podnapise, kar spet pospeši glavobol in slabost.

Morda bi zdravniki ob receptih morali ponujati še strokovno preverjen seznam filmov, ki jih lahko gledaš, ko si na antibiotikih. Ker komedije pri 39 stopinjah vročine niso smešne, akcijski filmi se prehitro premikajo, drame pa zahtevajo preveč pozornosti. Jaz potem naredim edino stvar, ki se mi zdi sprejemljiva – na Netflixu začnem gledali reči, ki sem jih že gledal. Tako mi ni treba uporabiti več kot 7 % možganov za sledenje zgodbi, pa še nič kaj dosti se ne sekiram, če vmes za nekaj ur zaspim.

Tako ali tako tiste dni bolj kot karkoli drugega na televiziji gledam sporočilo Netflixa, ki me sprašuje, ali sem še prisoten, ker že šest ur ni bilo nobenega odziva. Ko tudi to ni sprejemljivo za moje upehano telo, uporabim metodo, ki so jo ljudje uporabljali pred izumom televizije – smiljenje samemu sebi in ponotranjeno jadikovanje nad usodo, dokler nisem spet sposoben obratovati izven ležečega položaja.

Ko smo primorani zapustiti domovanje, mislimo, da nas bo pobralo

V obdobju bolehanja sem moral enkrat zapustiti zavetje doma, da sem se opotekel do splošne zdravnice po strokovno navodilo, da se moram kot gobavec zapreti v stanovanje in ne ogrožati lepih in zdravih ljudi, potem pa od tam še do lekarne po predpisana zdravila. Zapuščanje doma, ko si bolan, je že samo po sebi strašansko slaba ideja, kar se še najbolj izrazito pokaže takoj, ko si primoran stati v kakšni vrsti.

In v mojem primeru sta bili to dve vrsti – prva pri zdravnici, ko sem s svojo obupno karmo naletel na vse reveže z vraščenimi nohti v svoji upravni enoti, in potem še v lekarni, kjer sem se na pol omotičen parkiral za priletno gospo, ki je postopala tako strašljivo počasi, kot da se prvič v življenju uči, kako izvajati medčloveške interakcije in opravljati preproste finančne transakcije. Medtem pa se je meni vsaka minuta v stoječem položaju zdela kot najbolj strašljiv odlomek iz Nočne more na ulici Brestov.

Ko sem se končno spet znašel v svojem avtomobilu, sem v napol dehidriranem stanju odprl plastenko nekega izotonično-vitaminskega napitka, ki sem ga v deliriju izbral v lekarni. Uporabil sem še zadnje molekule moči, da sem zavrtel plastični pokrovček in potem z užitkom naredil velik požirek. Napitek se je izkazal za najbolj ogabno stvar, kar sem jo kadarkoli okusil, ker seveda bolezen poskrbi, da človek tudi v hrani ne more najti vsaj malce pomirjujočega zadoščenja.

Besedilo: Darjo Hrib  // Fotografija: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri