Kriza srednjih let

4. november 1999 ob 1:13

Točen dan in ura začetka moje krize srednjih let

Bilo je 4. novembra leta Gospodovega 1999 ob četrt čez eno po polnoči oziroma dva meseca in pol od mojega štiridesetega rojstnega dneva, ko sem bil še globoko prepričan, da sem strahospoštovanja vreden prag štiridesetih prešel brez večjih negativnih posledic. Toda kot že tolikokrat poprej se niti zavedal nisem, v kakšni zmoti živim. Žal, bi lahko dodal.

Tistega poznega večera sva se z ženo vrnila z razuzdane zabave, na kateri sva med drugim ugotovila tudi to, da se Bondova pijača (martini z vodko, za tiste, ki ste pozabili) odlično meša s tekilo. Voljno ženo sem zaradi obojestranske velike želje po nadaljevanju zabave seveda takoj usmeril v spalnico. Nemudoma sva se zvalila na posteljo, tam pa me je čakalo presenečenje, saj mi oné kljub vztrajnosti moje jezične izbranke nikakor ni hotel otrdeti. Ne prigovarjanje, ne

drgnjenje, ne božanje po glavici ni pomagalo. Groza! Prvikrat, odkar pomnim, moj ponos ni želel sodelovati. Moja mladost, moja možatost in moja sposobnost reprodukcije, vse je izpuhtelo, vse je bilo nenadoma pod velikim vprašajem.

Že res, da sta imela pri tem prste vmes tudi utrujenost in alkohol, toda kljub temu sam pri sebi nikakor nisem mogel dojeti, da se tudi meni lahko pripeti kaj takega (čeprav si niti slučajno ne domišljam, da sem kaj posebnega). In če se sprašujete, zakaj se začetka krize srednjih let tako natančno spomnim, potem naj vam izdam, da sta se mi čas in datum vtisnila v spomin zato, ker sem oboje prebral na budilki, ko sem se ves ponižan in osramočen obrnil od žene in seprevalil na drugo stran postelje. Zavedel sem se, da mi ura ne le odšteva čas, ki mi še preostane na tem svetu, marveč tudi dneve do drugih nevšečnosti poznih let, kot so zobna proteza, inkontinenca in podobno. Krasno, ne! ?

Naj ob koncu tega uvoda vse bralce in seveda tudi bralke, ki so navsezadnje tudi prizadete zaradi teh sprememb, opomnim, da krizi srednjih let nihče ne uide. Ne glede na fizično pripravljenost in usklajenost z izzivi modernega sveta se bo nekega lepega dne vsakdo izmed vas zavedel, da tega, kar je bilo, ni več in da nikdar več ne bo tako, kot je včasih bilo (Milan že ve! ). In kar je še huje, to vsakega moškega tako hudo zvije, da začne razmišljati o begu. Težava je le v tem, da običajno moški ne vemo ne kam ne pred čim sploh bežati.

Od usodnega dogodka, ki sem ga opisal, so zdaj minila štiri leta. Z velikim veseljem vam lahko sporočim, da se mi od takrat ni bilo več treba ukvarjati s strahom pred impotentnostjo, sem pa še vedno precej negotov glede prihodnjih let, da življenja v poznih letih sploh ne omenjam. Naj vam bo še pred začetkom jasno, da kriza srednjih let ni le prag, ki ga je treba prestopiti, potem pa lahko živite po starem.

Bolj kot s pragom lahko to obdobje primerjamo s temačnim predorom, ki mu ni in ni videti konca, čeprav se na poti pojavljajo zasilni izhodi, za katerimi divjajo (vsaj tako upamo) razuzdane zabave. Iz prve roke vam lahko povem, da na korenjake za temi izhodi čakajo stvari, ki krizo srednjih let sicer lahko uženejo v kozji rog, lahko pa jo tudi resno poglobijo. Kljub temu se boste skušnjavi, da bi prijeli za kljuko, težko uprli. In ko se boste kateri od njih vdali, vam bodo prijatelji in sorodniki govorili, da ste nori, celo sami se boste kdaj pa kdaj počutili, kakor da niste več pri pravi.

Napočil je čas, da tudi jaz prestopim pragove, ki se mi ponujajo po štiridesetem, v upanju, da bom našel pot za pobeg. Od drvenja s športnimi avtomobili in srečevanja z varuškami do vstavljanja zakonov. Poglejmo, v kaj vse sem se spustil, in še pomembneje, kaj vse sem se naučil. Seveda zato, da bo vam lažje, ko boste stopili v krizna leta.

Skušnjava:

Namestitev lasnega vložka ali britje na balin

Izvirni strah:

Z vidika evolucije imamo moški dve osnovni potrebi: po preživetju in reprodukciji. Potreba po reprodukciji je seveda bistveno pomembnejša kot potreba po preživetju, saj se izkaže, da bi večina moških izkoristila še tako majhno priložnost za seks, četudi bi s tem ogrozila svoje življenje. Naše gene torej bolj skrbi, kako bodo preživeli naslednjo ledeno dobo, kot pa to, kako bodo preživeli do naslednjega tedna. Ta skrb je posebno izrazita prav v obdobju po štiridesetem letu. Pomislite, nihče od naših neposrednih prednikov ni umrl brez potomstva. Popolnoma umevno je, da smo obsedeni z izgubljanjem mladostne podobe, saj je ta prva na seznamu, ki zagotavlja zanimanje nasprot-nega spola za naše reproduktivne vrline.

Moj krizni trenutek:

Mladostno podobo sem sam začel izgubljati že pri petindvajsetih, ko sem opazil prve sive lase. Na začetku sem si jih kar pulil, ker si nisem želel, da bi vesolj-ni svet (zlasti nežnejši spol) videl, da se staram. Bolečo metodo prikrivanja posledic staranja sem nato zamenjal z barvanjem, saj je prav takrat postalo moderno, da si moški barvajo lase. Pozneje, ko je na glavniku ostajalo vedno več las, sem si omislil daljše skuštrane lase, česanje v samo eno smer (z obilico želatinastih dodatkov) in nekaj kap s ščitnikom (prav in narobe obrnjene). V zadnjih letih pa prve znake plešavosti večinoma prikrivam tako, da nosim zelo kratko pristrižene lase. "Kaj ne bi bilo bolje, da svetu in predvsem samemu sebi priznaš, da postajaš plešast? " me sprašuje moj alter ego. Zato sem frizerki pri naslednjem obisku pri Miču ukazal, naj me ostriže takó, da bo sámo sebe zagledala v moji glavi.

Medtem ko je ona opravljala svojo poklicno spretnost, sem se opazoval v ogledalu in v strahospoštovanju čakal, da se na oni strani pojavi moj drugi jaz. Toda v ogledalu je bila vseskozi moja lastna podoba, le da je postajala vedno bolj zgoraj brez. Ampak nič hudega, prvo skušnjavo sem vendarle preživel. Nato sem še enkrat zbral pogum in spret-no brivko zaprosil še za masažo lasišča in kremo z UV-filtrom. Mimogrede, mojstrica škarij in brivnikov je bila precej prsato dekle, tako da se je pri vtiranju losjona večkrat nehote (? ) s svojima hribčkoma obdrgnila ob mojo sveže spolirano glavo. Kljub vmesni plasti tkanine je dotik jedrih hribčkov na gladki glavi vzbujal občutke in fantazije - povem vam, da se pri frizerju splača biti pogumen.

Seveda ne le zaradi samozavesti in veselja, ki sem ju tudi kaj kmalu začutil. Ugotovil sem namreč, da sem gostjam v kavarni Zvezda všeč, nekatere so se navdušeno muzale, celo roke so stegovale v želji, da bi me podrgnile po glavi. Končno sem spet postal faličen. In moja kozja bradica to še poudarja, vsaj tako pravijo. Seveda vam s svojo izkušnjo ne želim namigovati, da se tudi vi ostrizite na balin. Pomembno je najti pravo osebno noto, nekaj, kar na vaši betici najbolj učinkovito prikrije izgubo las. Svetujem pa, da eksperimentirate odkrito in pošteno, predvsem do samega sebe.

Indeks uspešnosti skušnjave (na kratko IUS; pet zvezdic pomeni, da boste uspešno prestali izvirni strah, ena zvezdica pa, da ste videti patetično oziroma da se tudi počutite tako): *****

Skušnjava:

Nakup športnega avtomobila

Izvirni strah:

Pri štiridesetih se moški zavemo, da nas pravzaprav kar nenadoma skoraj nihče več ne potrebuje. Naj bo to na delovnem mestu, kjer sicer na papirju napredujemo, toda to se v ničemer ne odraža (še najmanj v osebnem dohodku), ali na zabavah, kjer se zdi, da vsa lepa dekleta flirtajo le z drugimi (beri mlajšimi) moškimi. Vse skupaj dodatno poudarjajo še televizijske reklame in množica revij, ki večinoma slavijo le mladost.

Moški to nekaj časa sicer stoično opazujemo, dokler se ne vdamo skušnjavi, ki naj bi nam vrnila občutek, da smo tudi mi del množice. To spremembo lahko vsekakor dosežemo z nakupom nečesa spektakularnega, na primer športnega avtomobila ali jadrnice. Okolici seveda dopovedujemo, da je nova pridobitev nekaj, kar si zaslužimo za vsa minula leta dela in žrtvovanja, če pa se nekoliko bolj poglobimo, bomo ugotovili, da takšna dejanja le označujejo začetek blodenja po že omenjenem temačnem predoru in začetek iskanja zasilnih izhodov.

Moj krizni trenutek:

Fantje iz stare Ljubljane, ki mi običajno kažejo sredinec, ko se pripeljem mimo njih v svoji škodi, so zadovoljno z vzdignjenim palcem odobravali mojega novega porscheja 911 turbo s 450 konjskimi močmi (priznam, za nekaj dni sem si ga le izposodil od prijatelja, znanega slovenskega podjetnika). Avto je tako lep, da moškega sezuje od vzhičenosti. Možje v beemvejih in mercedesih kar nenadoma niso več gledali name zviška. In kar nekaj žensk, ki so vštric z menoj čakale na zeleno luč, je bilo pripravljenih dvigniti zgornji del (in pri tem ne pravim, da so vozile kabriolete) v zameno za en krog. To je le nekaj odzivov zunanjega sveta, ko vidijo človeka, ki se pelje v 34 milijonov tolarjev vrednem avtomobilu. Kristus, koliko denarja!

Vse to lastnika takšnega prevoznega sredstva seveda zelo zadovoljuje, toda ima tudi slepo točko. Ljudje namreč najprej gledajo avtomobil, nato vse, kar tak jekleni konjiček predstavlja: moč, bogastvo in pomembnost, šele potem ste na vrsti vi, čeprav vam povem, da za vas same pravzaprav ni zanimanja. Da ne boste narobe razumeli, kajti ne trdim, da športni avtomobili niso prijetna zabava. če si lahko brez večjih stresov privoščite takšen strošek, potem hitro v trafiko po Avto magazin in nato vsekakor brez zadržkov izberite najrazkošnejši avtomobil. Ampak ko boste v njem križarili po mestnih ulicah, ne mislite, da si ljudje želijo prav vas. čez čas boste ugotovili,

da se ni nič spremenilo, le da se zdaj skrivate za malo dražjimi zatemnjenimi šipami.

IUS: ** (Pa da ne bi mislili, da si lahko s honorarjem pri MH privoščiš porscheja, vsaj ne tistega s turbo motorjem. Avtomobil je bil izposojen. )

Skušnjava:

Obisk salona za tetoviranje in piercing

Izvirni strah: V življenjskem obdobju, ki mu pravimo tudi druga puberteta, prehajamo iz prve v drugo stopnjo odraslosti. Pri tem se moški vedemo podobno kot v prvi puberteti, s potrebo po uporništvu vred. Tako kot mladina, ki si pušča luknjati ušesne mečice, nosove, veke, ustnice in kaj vem kaj še, da bi kljubovala avtoriteti in uniformnosti, se tudi moški v srednjih letih vedno pogosteje odločajo za tetoviranje in piercing, saj nam oboje odpira možnost nove vloge v družbi. Dodatno nas k temu spodbuja tudi misel, da zmeraj bolj postajamo podobni svojim očetom.

Moj krizni trenutek: Ker je moja koža od rojstva kot nedotaknjena bela ponjava, če od-mislim vreznine in odrgnine, je bila odločitev, da jo dekoriram, velik korak. Na začetku sem premišljeval, da bi si pustil prebosti bradavič-ko; predvsem zato, ker ta del običajno ni vsem na očeh. Toda potem sem spoznal Mojco, specialistko za piercing, ki mi je med natikanjem kirurških rokavic razložila, da bo morala prebosti tudi areolo, češ da so moje bradavičke pač premajhne. Ko sem zagledal premer igle, s katero naj bi mi prebodla prsi, sem se nemudoma raje odločil za uhan. Postopek je minil brez težav, med "operacijo" sem presenetljivo začutil le kratko in topo bolečino. In v naslednjih dneh le občasno zbadanje.

Seveda moram omeniti, da se vse od časov, ko sem bil še mo-zoljast najstnik, nisem počutil tako samozavestnega. Del mene je moje vedenje obsojal, zlasti še, če pomislim na vse tiste gospode z uhani, iz katerih sem se še pred kratkim delal norca. Hkrati pa sem se počutil osvobojenega in sposobnega vsakomur, ki bi mene imel za norca, ostro zabrusiti: "Pa kaj potem, če nosim uhan? ! " V teh letih je še tako majhna sprememba v izražanju individualnosti korak k samozadovoljstvu.

IUS: ***

Skušnjava:

Prevarati ženo

Izvirni strah: Poleg že omenjenega slepega nagona po reprodukciji je v teh letih v igri še nekaj drugega. Poleg videza se v tem obdobju namreč spremeni tudi hormonsko ravnotežje. Moški postajamo vedno bolj "estro", kar pomeni, da se količina estrogena poveča in testosterona zmanjša, vedno bolj smo mehki in občutljivi ali z eno besedo - bolj poženščeni. Hkrati pa ženske postajajo vedno bolj možate, saj se pri njih poveča količina testosterona. Možje in žene se torej v tem obdobju gibljejo bolj vsak zase, kar lahko pripelje do nezvestobe in seveda konca razmerja. Prav takrat, ko si moški želi več pozornosti in spoštovanja, mu partnerka tega ponuja manj, zato si moški pogosto najde mlajšo žensko, ki takšne potrebe izpolnjuje. Ampak ne slepite se, kajti vedite, da ste pravzaprav vi plen oziroma trofeja, ne mlada dama.

Moj krizni trenutek: Moj zakon traja že polnih trinajst let, kar pomeni, da odkar živim v novi državi, še nisem bil na zmenku, razen s svojo ženo. Ampak v glavi še vedno verjamem, da se lahko dogovorim za zmenek s tako rekoč vsako mladenko. Tako sem na obisku pri prijatelju spoznal varuško njegovih dveh sinov. čeprav sem poročen, je Tanja, štiriindvajsetletno dekle modrih oči in pšenično rumenih las, sprejela povabilo na večerjo v raziskovalne namene, torej pod pogojem, da bo njena slika objavljena v MH. čeprav je šlo pravzaprav za neke vrste poslovno večerjo, sem si večer pred vznemirljivim dogodkom pristrigel ušesne dlake in posvetil dve uri gledanju MTV.

Med čakanjem na Tanjo v restavraciji, kjer sva bila zmenjena, sem čutil, da imam vedno bolj mrzle prste in da je luknja v želodcu vedno večja. In ko je vstopila skozi vhodna vrata, mi je srce kar zaigralo (če ni bila seveda spet aritmija). Medtem ko sva srkala šampanjec in poizkušala izbrane predjedi, je Tanja večkrat, ne vedoč, omenila, da ima njen oče tudi že 45 let, sam pa sem brez potrebe kar naprej omenjal svojo ženo in otroke. Med glavno jedjo je nastopila neizbežna mučna tišina, med katero sem se počutil kot nespreten mladoletnik. Na srečo je natakar takoj po glavni jedi prinesel posladek in kmalu zatem je napočil čas za fotografijo.

Zaradi pristnosti posnetka mi je Tanja glavo naslonila na ramo in se zadovoljno smehljala. Bila je tako mehka in tako dišeča kot sveža vrtnica. Nisem se ji upal pogledati v oči. Ne zato, ker bi se bal, kaj bom videl v njih, bolj me je bilo strah samega sebe, saj bi se utegnilo zgoditi kaj takšnega, kar utegne postati zelo nevarno. Predvsem zame. Zato sem po končanem obedu Tanjo pospremil do doma, ob poslavljanju namerno nisva govorila o prihodnosti, prav tako se nisva objela ali poljubila. Omenila je, da se je prav prijetno zabavala v moji družbi, ampak tega pravzaprav niti nisem želel slišati. če namreč niste tako naveličani svojega življenja, da bi ga vrgli v školjko in potegnili vodo, potem se izogibajte takšnim zmenkom. Zapomnite si, ženske, kakršna je Tanja, lahko popolnoma preženejo krizo srednjih let, lahko pa se vam zgodi tudi, da jo nepovratno poglobijo.

IUS: * ali *****

(odvisno od vašega pogleda na stvar)

Skušnjava:

Nakup nove garderobe

Izvirni strah: V petem desetletju življenja ponavadi ugotovimo, da bicepsi niso več tako napeti kot nekoč, da trebušne mišice prekriva žolca in da tudi na prsne mišice že pošteno deluje gravitacija. Zato se moramo nujno spet začeti pogosteje ukvarjati s telesno aktivnostjo. Lahko pa prizadete dele telesa primerno skrijemo, kar je kratkoročno zanesljivejša pot. Garderoba moškim v srednjih letih služi kot sredstvo za prikrivanje telesnih anomalij, podobno kot kozmetični izdelki omogočajo ženskam, da so privlačnejše. Tudi pri štiridesetih torej še vedno velja, da obleka naredi človeka.

In če si želite, da vas čemerni mestni redarji ne odpeljejo zaradi neprimernega razkazovanja . .

Moj krizni trenutek: Ker so telesne aktivnosti (razen tiste, o kateri običajno pišem) pri MH domena kolega Jovina, za prekrivanje lepotnih napak s tkanino pa skrbi Globokarjeva, bom kar takoj prešel k svoji izkušnji na tem področju. Za garderobo - glede na to, da se ne gibljem v visoki družbi - na leto porabim le kakšnih 150. 000 tolarjev, kar je občutno premalo, če imaš v načrtu napredovanje v službi in obiskovanje poslovnih sestankov. Zato mi je naša modna urednica s pomočjo sponzorjev priskrbela tri polne vreče hlač, srajc in suknjičev po zadnji italijanski modi. Počutil sem se kot pravi maneken.

V moji novi garderobi so zdaj sofisticirani Armanijevi suknjiči, divje Moschinove srajce, Pradin usnjeni jopič za ceno, ki je raje ne bom omenjal, pa še in še. Nekatere izmed stvari se mi podajo bolje, druge pač nekoliko slabše, pri tem pa ne mislim le na kroj in velikost. V rdeče-vijolični srajci z gumbi s premerom petih centimetrov sem namreč podoben pijanemu piratu, le še preveza za oko mi manjka. Da o tesno oprijetih hlačah iz raztegljivega džinsa sploh ne govorim; če bi v njih enega spustil, bi verjetno dobil kilo. Tako sem na koncu pomerjanja ugotovil, da se za moškega v srednjih letih nekako ne spodobi, da se oblači kot Lenny Kravitz.

Bolje se je obleči letom primerno, seveda pa stilsko, kolikor je pač mogoče. Vendar ne mislite, da je dovolj, če svojo ponošeno staromodno garderobo zamenjate s kosi priznanih modnih oblikovalcev. Osredotočiti se je treba predvsem na celotno podobo. Samo z znakom morskega psa ali krokodila na srajci ne boste dosegli želenega učinka. V vzpodbudo naj vam omenim to, da je občutek, ko se v petek zvečer po stilski preobrazbi sprehodiš po stari Ljubljani v prestižni garderobi, res poln zadovoljstva. Nedvomno obstaja bistvena razlika med garderobo, ki jo dobiš v Italiji, in tisto, ki jo po-nujajo v Emporiumu.

IUS: ****

Skušnjava:

Obisk pri osebnem zdravniku

Izvirni strah: Moški se v srednjih letih pogosto obtožujemo, da v življenju nismo dosegli več, posledica pa je strah, da bomo umrli, še preden nam bo uspelo narediti kaj, da bi bilo drugače. Zato se pogosto sprašujemo, ali je mogoče še kaj postoriti, da bi se počutili, da smo izpolnili svoj življenjski namen.

Moj krizni trenutek: Pred časom sem opravil celovit sistematski pregled (z modernimi diagnostičnimi metodami vred), od krvnih preiskav, testiranja stresa, preverjanja kostne gostote in EKG do magnetne resonance. Zdaj vem, da imam holesterol na zgornji meji, da je ena izmed arterij rahlo poapnela, sicer pa sem zdrav kot riba. če v prihodnosti ne bom naredil kakšne napake (na primer, če me žena ne zasači na drugem zmenku s Tanjo), me boste videvali po Ljubljani še kar nekaj časa. Kar je zame, če pomislim, da mi je oče umrl v starosti 71 let zaradi srčne kapi, lepa vzpodbuda. Ne pozabite, da je danes na voljo toliko različnih diagnostičnih testov, da se nikar ne pustite od zdravnika odgnati le s kazanjem jezika in z globokim dihanjem v stetoskop. Zakaj pa plačujemo dodatna zdravstvena zavarovanja? Res je, da so nekateri pregledi samoplačniški, ampak v svoje zdravje se splača vlagati, mar ne? Navsezadnje srednja leta zaznamuje predvsem izgubljanje oblasti in vere vase. In nič bolj ne pomaga pri povrnitvi samozavesti kot to, da imate svoje zdravje v svojih rokah!

IUS: *****

Skušnjava:

Ustanoviti glasbeno skupino

Izvirni strah: Mnogo moških v srednjih letih ne zna na pravi način izraziti svojih občutij, zato se posvečajo raznim stvarem, da bi pozabili svoje nezadovoljstvo. Z drugimi besedami, moški poizkušamo storiti vse, da bi spet občutili nekaj tiste mladostne vihravosti, ko smo bili polni adrenalina. In ni boljše alternative, kot je rokovska skupina. Ko ste na odru, imate svobodo in ste lahko popolnoma drugačni kot sicer. Ob tem tudi ne gre zanemariti, da je ponavadi pod odrom veliko omotičnih, sveže preznojenih, razuzdanih deklet. In še dolgo potem, ko boste ostali brez besed, ki bi jim jih radi izrekli, jim bo govorila vaša glasba.

Moj krizni trenutek: Najprej naj vam bo jasno, da ne obvladam niti saksofona niti kitare. Moje glasbeno znanje sicer obsega šest let učenja klavirja (za kar so odgovorni starši, ki so upali, da bom postal novi Rubinstein), ampak pod prisilo, saj sem sovražil tipke. Sam sem hotel igrati med mladimi bolj priljubljen instrument, hotel sem postati novi Miles Davis ali Eric Clapton. Ker sem zdaj sam svoj gospodar (če odmislim ženo), sem se odločil, da prijatelja, ki občasno bobna v skupini, prosim, ali lahko na prihodnjem koncertu simuliram kot član skupine.

Za nastop sem si oblekel najbolj odštekano srajco, vstavil uhan in stopil naravnost tja, kamor so me poslali drugi člani skupine - v prvo vrsto med saksofoniste. Nastop sicer ni potekal na centralnem stadionu, toda zbralo se je kar precej publike. Mimogrede, med koncertom sem se odlično počutil, čeprav mi je ustnik kar naprej ostajal v ustih. Ampak tega sploh nihče ni opazil, saj s(m)o se vsi imenitno zabavali. Za nameček sem v publiki opazil, da mi ena izmed obiskovalk kaže desno naramnico črnega modrčka. Moj bog, kako polnega energije in pomlajenega sem se počutil v tistem trenutku. Pozabite na porscheje in varuške, glasbena skupina je tisto pravo. Nič čudnega, da Rolling Stonesi še zmeraj nastopajo.

IUS: *****

Skušnjava:

Odkriti smisel življenja

Izvirni strah: Pri štiridesetih se moški bojimo, da smo v dosedanjem življenju nekako zgrešili njegov smisel. V dnu duše sicer vsi vemo, da nam športni avtomobili in damice ne bodo pomagali iz krize. Kljub temu potrebujemo nekoga, ki nas bo usmeril v pravo smer, saj smo namreč pravzaprav na polovici življenja. Je pa res, da je včasih težko biti objektiven.

Moj krizni trenutek: Ker me že lep čas muči nekaj vprašanj, sem se odpravil k svetovalcu. Postavil sem mu tri izmed njih:

(1) Če je sprememba dobra, zakaj se ji upiram?

(2) Zakaj nikoli z ničimer nisem zadovoljen?

(3) Zakaj sploh sem?

V skladu z njim je odgovor na vsa tri vprašanja enak. Moji strahovi, moj nemir in moje iskanje nečesa globljega v življenju so le rezultat tega, da ne vem, kdo in kaj pravzaprav sem. Da bi to odkril, naj si vsak dan pet minut vzamem samo zase, podobno kot to delam z elektronsko pošto in elektronsko tajnico. V tem odmoru pa naj si postavim naslednji dve vprašanji:

(1) Kaj pomembnega sem naredil danes?

(2) Kaj pomembnega imam namen narediti jutri?

In če se dosledno držiš tega nasveta, ugotoviš, da življenje ni tako težavno, kakor si mislil do takrat.

IUS: *****

Skušnjava:

Pustiti službo

Izvirni strah: Moški danes živimo v skladu z etiko stalnega napredka. Vendar pa se nam v srednjih letih zdi, da stagniramo, zlasti še, ko pogledamo deset do petnajst let mlajše. In če ničesar ne ukrenemo, da bi začeli nekaj novega, se nam zdi, da ne dosegamo ciljev. Po drugi strani pa nas na isto navaja tudi dejstvo, da smo večinoma vsi do svojih srednjih let dosegli več, kakor so naši očetje v vsem življenju. In če že imamo očete za vzgled, zakaj bi se sploh pretvarjali, če imamo itak že vse vajeti v svojih rokah?

Moj krizni trenutek: Medtem ko to pišem, mi ena polovica podzavesti govori, naj se neham pritoževati, naj zajamem sapo in pišem za MH še naslednjih dvajset let, tako kot je naredil moj oče v svoji službi. Vendar pa mi druga polovica pravi, naj takoj preneham, saj je moj čas podcenjen. Grozljivka! Dobra stran mi govori, naj bom zadovoljen s tem, kar imam. Medtem ko zlobna stran vedno glasneje šepeta, da bi lahko dosegel toliko več, če bi malo več tvegal in eksperimentiral. Če logično premislim, čas ni ravno pravšnji za eksperimente, saj moram v prihodnjih osmih letih spraviti do mature dva otroka. Čeprav mi pustolovska žilica pravi, da se na koncu vedno vse izide. In tako sem razpet na dve strani.

Kljub mešanim občutkom sem danes šefa obvestil, da imam po letih zvestobe dovolj in da odhajam, ker potrebujem nekaj bolj stimulativnega. Na moje presenečenje pa mi šef ni stisnil roke in zaželel sreče, ampak mi je ponudil novo pogodbo. V skladu z njo bom imel več svobode, več vpliva in več priložnosti, da denarnega nadomestila za novo delo niti ne omenjam. Zmenila sva se za poskusno dobo treh mesecev, potem pa se bova spet pogovorila. Olajšanja, ki ga čutim, ne znam opisati, spet sem poln upanja. Po drugi strani pa me skrbi. Morda si nikdar ne bom upal pustiti službe. Morda se bo vedno našel kak razlog proti. Morda pa služba sploh ni tisto, kar me mori. Kaj ne bi bilo najbolje, če bi končno raje nehal dvomiti o samem sebi?

IUS: **

Blaž Divjak, Fotoilustravije: Anastasia Vasilakis

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ