"V glavi imamo veliko več, kot se nam zdi na prvi pogled, in iz tega se da zelo veliko potegniti. Res pa je, da se je treba potruditi. Možgani so čudovit organ, ki ga moramo znati uporabljati, ni pa čudežnih bližnjic," trdi nevroznanstvenik in nevrolog Blaž Koritnik z Inštituta za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Lahko možgane primerjamo z računalnikom?
Blaž: Ko razlagamo ali razmišljamo o možganih, jih tudi nevroznanstveniki delno primerjamo z računalniki, saj je veliko stvari zelo podobnih. Na primer način, kako se z informacijami, ko pridejo v možgane, nekaj dogaja.
Pri človeku so to informacije, ki jih prejmemo iz čutil, na primer vidne in slušne. Vse, kar čutila zaznajo, pride v možgane in se obdeluje na različne načine, nato pa, tako kot pri računalniku, nekako pride ven.
Pri računalniku je to zaslon ali tiskalnik, pri možganih pa so to predvsem mišice. Tudi čustva namreč izražamo z mišicami, na primer z različnimi izrazi na obrazu. Težko je namreč razumeti oziroma začutiti, kaj čuti sočlovek, ne da bi ga opazovali.
Kaj pa čutenje z intuicijo?
Blaž: Kot nevroznanstvenik ne verjamem v neke skrite energije, ki jih ne moremo razložiti s fizikalnimi principi.
Se zanašate zgolj na merljivo in dokazljivo?
Blaž: Tako je. Tudi znanstveniki še marsičesa ne vemo o možganih, pred nami je še veliko neraziskanih skrivnosti. Še tega ne vemo, ali so naši možgani sploh sposobni razumeti sami sebe. Navsezadnje nevroznanstveniki, ki raziskujemo možgane, za to uporabljamo predvsem možgane.
Od kod očitek, da premalo uporabljamo možgane?
Blaž: To je dogma, ki se vleče že desetletja in govori, da izkoristimo le 10 odstotkov možganov. Kar znanstveniki vemo, je, da nimamo nekih velikih skritih rezerv. Večinoma namreč bolj ali manj uporabljamo celotne možgane.
Tudi za zelo preproste zadeve, kot je na primer vdih, potrebujemo velik del možganov. Naši možgani so že v mirovanju kar precej obremenjeni. Porabijo eno petino vse krvi in hrane, ki kroži po telesu, kar je glede na njihovo težo, približno kilogram in pol, precej več, kot pri drugih organih.
Z razmišljanjem hujšamo?
Blaž: Ko več razmišljamo, ne porabimo bistveno več energije, kot če mirujemo. To je drugače kot pri mišicah, ko se lahko pri intenzivni aktivnosti njihova poraba energije zelo poveča. Torej z intenzivnim razmišljanjem na žalost ne moremo shujšati.
Kako je s kondicijo možganov?
Blaž: Pri možganskih boleznih, kot je demenca, se je izkazalo, da so zaščitni dejavniki zelo podobni kot pri drugih organskih sistemih. Se pravi, da je tako za srce kot za možgane pomembno, da smo fizično in psihično aktivni. Zdrav način življenja je dober tudi za možgane.
Kaj pa trening spomina?
Blaž: Za vzdrževanje psihofizične kondicije ni dovolj, da vsak dan rešujemo križanke. Pomembno je, da možgane izpostavljamo različnim zanimivim stvarem. Recimo da potujemo, da se veliko družimo … Mora se nam dogajati.
Ko rečemo: Meni je dolgčas, to pomeni, da se možganom nič ne dogaja?
Blaž: Ta občutek vsekakor izvira iz možganov, ker se jim premalo dogaja in si želijo pestrosti. Drži pa tudi, da si vsak človek ustvari svoj način, kaj mu ugaja, kaj ga spodbuja. Nekateri ljudje so zelo zadovoljni, če imajo vse urejeno, ob tem se dobro počutijo. Drugi pa venomer iščejo nove izzive.
Kdo odgovarja, da so nam možgani čim bolj v korist?
Blaž: Naši možgani imajo eno sposobnost, ki je drugi organi večinoma nimajo. To je, da se lahko ves čas spreminjajo. Mišice se lahko malo povečajo, srce lahko postane malo močnejše, kakšne bistvene spremembe pa se v teh organih ne morejo zgoditi.
Možgani pa se lahko marsikaj naučijo. Otrok se že v prvem letu starosti nauči neverjetno veliko. V otroštvu se možganom blazno dogaja in te pridobljene izkušnje se ohranjajo tudi pozneje. Se pa tudi starejši človek lahko nauči določenih stvari.
To potrjuje, da mladost ni edino obdobje za učenje?
Blaž: Ni, so pa takrat možgani najbolj fleksibilni, nevroznanstveniki rečemo plastični. Lahko se namreč spreminjajo. Ta plastičnost se z leti manjša tudi zaradi tega, da se lahko vse dobre in koristne stvari, ki so se v možganih uskladiščile, ohranjajo.
Zato na primer rečemo, da so stari ljudje modri. Pri otroku je ravno obratno, kar pomeni, da nima te stabilnosti, doživlja pa nove stvari, ki v možganih ustvarjajo kratkoročne in dolgoročne spremembe.
Nam z leti ni treba več toliko raziskovati, ker že nekaj vemo?
Blaž: To, da vemo, je lastnost plastičnosti možganov, se pravi, da so sposobni nalagati nove stvari. V tem je razlika med možgani in računalnikom. Vsak računalnik ima določeno omejeno kvoto gigabajtov. Glede možganov pa ne poznam nikogar, ki bi rekel: Zdaj so moji možgani polni, nič več mi ne gre v glavo.
Čeprav včasih rečemo: Ne morem več, polno glavo imam ...
Blaž: To ni povezano s tem, da v možganih ni več prostora. Ponavadi gre v takšnih primerih za motnjo mehanizmov za shranjevanje. Recimo, da imajo motnjo pozornosti, so žalostni, depresivni … Takrat mehanizmi skladiščenja ne delajo dobro.
V nasprotju s trdim diskom pa se lahko naučimo novih in novih stvari brez omejitve spominske kapacitete. Ko si enkrat strokovnjak na svojem področju, lahko spremljaš nove stvari vse lažje.
Kako to?
Blaž: Kaže, da so tako narejeni spominski sistemi v možganih.
Kako so narejeni?
Blaž: Narejeni so tako, da se nove izkušnje nalagajo tam, kjer so stare, podobne stvari. Če na primer vemo veliko o nogometu, si dosti lažje zapomnimo strategijo včerajšnje nogometne tekme kot nekdo, ki o nogometu nič ne ve.
Kaj vam pove pogled v možgane?
Blaž: Ukvarjam se z metodo, ki se ji reče funkcijsko magnetnoresonančno slikanje možganov. V svetu se uporablja kakšnih 20 let, v Sloveniji pa deset. Sicer magnetno resonanco pri nas že dolgo uporabljamo, da z njo lahko pogledamo v globino različnih tkiv. Recimo, kaj je narobe s kolenom, srcem …
To je metoda, pri kateri ne vidimo zgolj strukture možganov, ampak tudi, kateri deli možganov se aktivirajo, ko počnemo kakšne stvari. Natančno lahko na primer vidimo, kateri deli možganov so aktivni, ko govorimo. Na podlagi tega lahko sklepamo, kako so funkcije v možganih razporejene.
Čeprav so možgani videti simetrični, nagubani, imajo posamezni deli, vijuge razdeljene funkcije. Pri večini ljudi je na primer za govor zadolžena leva polovica možganov. Nismo pa tako daleč, da bi s to metodo znali človeku prebrati misli; čeprav je po drugi strani možno nekatere preproste stvari ugotavljati tudi s takšnim pristopom.
Katere?
Blaž: V zadnjih letih so poskušali na primer s funkcijskim slikanjem možganov ugotoviti, kakšno sliko človek opazuje, s tem, da so merili možgansko aktivnost v zadnjih predelih možganov, kjer so področja, pomembna za funkcijo vida (t. i. vidna skorja).
O delovanju možganov s takšnim slikanjem sklepamo tako, da merimo spremembe v pretoku krvi, ki se pojavijo v predelih, ki so bolj aktivni. Sama aktivnost možganov pa je v bistvu sestavljena iz električne aktivnosti velikega števila živčnih celic.
Možgani proizvajajo elektriko?
Blaž: V bistvu ja. Energija, ki jo možgani dobivajo, gre predvsem za glukozo in prenos kisika, se porablja za to, da živčne celice proizvajajo električne impulze in se tako pogovarjajo med seboj.
Se moški možgani razlikujejo od ženskih?
Blaž: Med moškimi in ženskimi možgani so prav gotovo razlike, ki so odgovorne za razliko v vedenju med spoloma. Ženske znajo biti na primer bolj pozorne na podrobnosti v okolju, na detajle, razlikujemo se v načinu orientacije, v tem, kako čustvujemo in rešujemo miselne probleme.
Kljub temu pa razlike med moškimi in ženskimi možgani niso tako velike, kot na primer razlike v delovanju možganov ene preproste in ene visokoizobražene gospe. Obstaja namreč še kup drugih stvari, ki vplivajo na to raznolikost. Hormoni vplivajo na razvoj možganov že v maternici, pri moških drugače kot pri ženskah.
Kaj vpliva na razvoj možganov?
Blaž: Najzgodnejši dejavnik, ki vpliva na možgane, je genetika. Velik delež, kako se bomo razvijali, je definiran že s tem, kakšen genetski material dobimo od očeta in mame. Kar pomeni, da ima otrok umetnikov najbrž precej večjo možnost, da bo tudi sam postal umetnik, ker ima že takšno genetsko predispozicijo.
Med nosečnostjo pa lahko na razvoj možganov vplivajo različni škodljivi dejavniki, ki se jim bodoče mamice poskušajo izogibati. Recimo alkoholu, kajenju, infekcijam … Po rojstvu pa nastopi 'čudoviti svet dražljajev', otrokovi možgani pa so prazna tabla, na katero se zapisujejo različni vtisi in izkušnje.
Pomembno je, da že majhnega otroka izpostavljamo glasbi, zanimivemu okolju, socialnim stikom … Možgani se plemenitijo, če se jim dogajajo zanimive stvari. Tako zorenje možganov se v veliki meri nadaljuje v prvem in drugem desetletju življenja.
Vemo, da sprednji deli možganov, ki so odgovorni za to, da znamo brzdati obnašanje, dozorijo šele v najstniških letih. Temu lahko pripišemo neodgovorno obnašanje najstnikov, lahko celo rečemo, da imajo najstniki fiziološki izgovor, zakaj se tako obnašajo. Da ta sistem do konca dozori, lahko traja tudi do 30. leta.
Lahko vplivamo na možgane in na njihov razvoj?
Blaž: Možgani so sami po sebi narejeni tako, da poskušajo vedno delovati čim bolj optimalno. Čudežev se ne da delati.
Kar ti je dano, ti je dano?
Blaž: Do določene mere to velja. Enim je dano več, drugim manj, vseeno pa lahko z izobraževanjem marsikaj dodamo. Nekdo, ki ne bo obiskoval šole ali bo pridobil znanje na drugačen način, bo gotovo razvijal drugačne lastnosti kot nekdo, ki bo dolga leta hodil v šolo.
Za ljudi, ki določeno stvar delajo zelo intenzivno, recimo glasbeniki in športniki, se ve, da za uspešno kariero zgolj talent ni dovolj, kakor tudi ne zgolj trdno delo. Osebni slog razvijemo šele s kombinacijo obojega.
Kaj pa nadpovprečno razviti, recimo tisti, ki znajo množiti večmestne številke kar na pamet?
Blaž: To so pojavi, ki jih znanost še ne zna dobro pojasniti. Najverjetneje pa gre za spremenjeno komunikacijo oziroma prevajanje med različnimi možganskimi predeli.
To pomeni, da je tudi za možgane najbolj pomembna komunikacija?
Blaž: Da. Živčne celice so nekakšne drobne sfere z drobnimi nitkami, ki se med seboj povezujejo. Takšne celice same po sebi niso nič kompliciranega ali čudežnega. Ko pa jih začnemo dajati skupaj, se začnejo dogajati kompleksnejši pojavi.
Celice znajo pošiljati električne impulze in s tem medsebojno komunicirati. Vsaka živčna celica v možganih je povezana v povprečju z deset tisoč drugimi celicami in vseh možnih povezav v možganih je nepredstavljivo veliko. Šele v tako kompleksnem sistemu se začnejo porajati različni zanimivi miselni procesi.
Kaj je potrebno, da se lahko celice med seboj dobro pogovarjajo?
Blaž: Narava je naredila tako, da v normalnih pogojih to funkcionira. Jemo, ko smo lačni, pijemo, ko smo žejni, se grejemo, ko nas zebe …
Kje se zalomi?
Blaž: Pri psihiatričnih in nevroloških boleznih. Zelo si prizadevamo povečati prepoznavnost vseh teh bolezni, ki morda niso toliko prepoznavne kot kakšne druge hude bolezni, na primer srčno-žilne bolezni in rak.
V eni od novejših študij so ugotovili, da so bolezni možganov izredno pogoste in za družbo tudi zelo drage. Vsak tretji Evropejec je kot bolnik ali kot svojec, ki skrbi za takega bolnika, vpleten v bolezni možganov.
Katere so najpogostejše bolezni možganov?
Blaž: Bolezni razpoloženja, recimo anksiozne motnje, depresije, glavoboli. Za te predvidevamo, da jih ima skoraj 200 tisoč Slovencev. So pa še bolezni, ki jih bo vedno več zaradi staranja, tipična je demenca. Pojavnost teh se tudi zaradi staranja prebivalstva strmo povečuje.
Misel: Bodi racionalen, uporabljaj možgane, drži?
Blaž: Kje pa. Čustvovanje in razumevanje sta povsem enakovredna procesa, vse se dogaja v možganih. Pri zaljubljenosti čutimo razbijanje srca, vendar je to posledica ukazov, ki jih telesu pošljejo možgani.
Kadar se zaljubimo, se torej zaljubijo možgani, ki potem rečejo srcu: Uuuu, tu se dogaja nekaj čudovitega. Srce začne hitreje tiktakati. Razum pa je zgolj eden od procesov, ki potekajo v možganih. Vsi takšni procesi so med seboj usklajeni, način, kako človek deluje, čemur bi lahko rekli tudi osebnost, pa je odvisen od razmerja med posameznimi miselnimi procesi.
Dejansko drži, da so eni bolj racionalni, drugi pa bolj čustveni. Dostikrat pa je tudi tako, da imajo tisti, ki mislijo, da so racionalni, v ozadju tudi precej čustvenih dejavnikov. Recimo v politiki, ko se ljudje navidezno racionalno odločamo, kateri kandidat je po naši presoji boljši.
Mislim, da povprečen državljan, vključno z mano, nima toliko znanja o politiki, da bi se res lahko premišljeno in racionalno odločil za najboljšo politično možnost. Verjetno nas bolj prepričajo različni drugačni procesi, ki potekajo v ozadju, kar politiki in marketing s pridom izkorišča. Dobro vedo, kako nam morajo predstaviti stvari, da nam bodo simpatične in všečne.
Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
