Ljudje, ki so radi sami, imajo prav posebne osebnostne značilnosti

Pravzaprav je zanje manj verjetno, da bodo kadarkoli osamljeni, saj to prej doleti tiste, ki neprestano potrebujejo družbo drugih, da prejemajo želene potrditve in druge čustvene potešitve.

Kljub splošnemu prepričanju samotarji imajo prijatelje in se tudi na splošno zelo radi družijo. Posebni so le v tem, da imajo nekoliko drugačne standarde za prijateljstva in se zavestno večkrat odločijo, da prosti čas preživijo sami s seboj, v miru in tišini lastnih misli.
Zakaj? Sodeč po besedah psihologa Jonathana M. Cheeka s kolidža Wellesley, samotarji preprosto ne potrebujejo potrditve drugih. Dodaja še, da se navadno ta vzorec zgradi med odraščanjem. Samotarji so tako največkrat tisti ljudje, ki v otroštvu niso imeli veliko prijateljev ali pa so odrasli v družini, ki je globoko cenila zasebnost.

Dokler izbira občasnega samotarskega življenja ni posledica osebne prisile zaradi tesnobnosti, fobij ali patološke sramežljivosti, je to preprosto slog življenja, ki ga nekateri ljudje ne bi menjali niti za tisoč odličnih zabav. Vsak samotar se namreč še vedno z veseljem druži z ljudmi, se odziva na naravno potrebo po socializaciji in še kako ceni dober klepet ob kavi, le da se mora vse to pripetiti po zelo specifičnem in zanj ugodnem urniku. Po urniku, ki mora seveda vedno vsebovati dobro mero samote.

Posledično naj bi samotarji bili bolj zvesti prijatelji. Pravijo celo, da naj bi bili v povprečju pametnejši in da naj imeli nekaj čisto svojih, izrazitih posebnosti. Se prepoznate v naslednjih?

Cenijo svoj čas

Če je samotarjem kaj nadvse pomembno, je to vsekakor njihov čas. Spoštujejo in cenijo ga bolj kot karkoli drugega. Tako kot se ljubiteljica nakupovanj razveseli novih čevljev, se samotar razveseli obvestila, da bo naslednji dve uri v stanovanju popolnoma sam. Trenutki, ki jih lahko krojijo popolnoma po svojih željah, so jim največje darilo.
Ker se pri njih vse vrti okoli časovne organiziranosti – v tem morajo biti pravi mojstri, da si lahko tudi na najbolj hektičen dan izborijo nekaj časa samo zase, saj dan sicer ni bil uspešen – razumejo, kako pomemben je čas v praktično vseh vidikih našega vsakdanjika.
To se potem v njihovo življenje prevaja na različne načine. Samotarji so redko pozni, nikoli ne tratijo časa drugih ljudi in zato tudi ne dovolijo, da bi kdo zapravljal njihov čas. Imajo vražje nizko toleranco do ljudi, ki tratijo čas s pretvarjanjem, igrajo miselne igrice in mislijo, da lahko s tem manipulirajo druge. Visoka stopnja samozavedanja je samotarjem namreč privzgojila odličen radar za zaznavanje tovrstnih ljudi, ker je njihovo pravilo še vedno zelo enostavno – ne izgubljaj časa z ljudmi, ki raje manipulirajo in spletkarijo, kot pa tvorijo trdne socialne vezi.

So izredno zvesti

Čeprav samotarji nimajo pretirane potrebe po druženju, to še ne pomeni, da ne razvijajo trdnih in dolgotrajnih prijateljstev. Še več, odnose, ki jih gradijo z izbranimi ljudmi, gradijo z jasnim namenom in predanostjo, vsako ustvarjeno socialno vez pa nagradijo z neomajno zvestobo.
Ker samotarji nimajo kaj dosti prijateljev, razumejo, kako pomembni so tisti pravi in kako dragoceno je kakovostno prijateljstvo. Ta zvestoba, ki jim je popolnoma samoumevna v prijateljstvih, pa se pri samotarjih izraža tudi na drugih področjih –
na delovnem mestu, v romantičnem odnosu, v družini.

Imajo jasno postavljene meje

Ljudje, ki uživajo v samoti, imajo za obrambo tega sloga življenja postavljene zdrave in zanje še kako pomembne meje, pri katerih trdno vztrajajo. Meje niso postavljene zato, da držijo ljudi stran, ampak zato, ker se samotarji zelo dobro poznajo, zelo dobro vedo, do kod segajo njihova dobra volja, njihova potrpežljivost in njihova zmožnost obratovanja po pričakovanih socialnih normativih.
Te meje od samotarjev zahtevajo, da so v številnih situacijah, ki bi jih morda drugi ljudje označili za nenormalne ali nesocialne (recimo, ko si želijo izboriti točno uro prihoda obiskov, namesto da pridejo pač kadarkoli, ali pa da vztrajajo pri tem, da se ne pojavljajo na dogodkih z veliko ljudmi), zvesti sebi in svojim načelom, sicer se hitro znajdejo v zanje neprijetnih scenarijih.
Ker so te meje pri njih zelo jasno začrtane in za njihovo dobrobit zelo pomembne, razumejo, kadar imajo meje tudi drugi. In jih spoštujejo – v pričakovanju seveda, da bodo drugi spoštovali njihove.

Od nikogar ne želijo biti odvisni

Samotarji sovražijo idejo odvisnosti v praktično vsakršni obliki. Ne razumejo ljudi, ki so v odnosu popolnoma nemočni brez partnerja in si nenehno želijo njegove bližine. V službi težko delajo z ljudmi, ki nenehno potrebujejo usmerjanje in nadzorovanje. Kreditom, če niso absolutno nujni, se ognejo na daleč, saj vedo, da bi jih takšna odgovornost vsak dan dušila. Praviloma si zato od prijateljev ne izposojajo denarja in nikoli ne pričakujejo uslug. Čeprav, ironično, sami zelo radi pomagajo drugim. Brez vsakršnega pričakovanja.
V odnosih zato obstajajo kot samostojna enota. Vsakodnevne reči radi počnejo na svoj, unikaten, njim najljubši način. Za trivialne stvari želijo biti popolnoma neodvisni od partnerja, zato so v odnosu redkeje razočarani, saj se navadno ljudje preveč zanašamo na to, da bo partner 'prebral' naše misli in naredil tisto, kar si po tiho želimo. Samotarji se s tem ne obremenjujejo. Njihovo življenje ni zasičeno s tovrstnimi čustvenimi obremenitvami in čakanjem na sinhronizacijo s partnerjem. Je pa seveda partner vedno dobrodošel, da se na tej poti pridruži.

Imajo visoko stopnjo samozavedanja

Samozavedanja ni enostavno doseči, je pa za osebno srečo zelo pomembno. Veliko ljudi namreč prezre lastne misli in čustva, ker se v tem svetu prevečkrat razdajamo navzven. Samotarji se ne trudijo prevečkrat ustvarjati kakšne pretirano izumetničene projekcije samega sebe, ampak sprejemajo svoja čustva in svoje misli, te pa potem tudi brez težav izražajo.
Ker samotarji preživijo veliko časa sami s seboj, se zelo dobro poznajo. Bolje, kot jih poznajo drugi. To jim omogoča, da tudi lažje in globlje razumejo ljudi okoli sebe. Obenem pa se znajo s svojimi čustvi ustrezno spopadati in jih ustrezno interpretirati.
Zato je – kljub splošnemu prepričanju – zelo malo samotarjev depresivnih ali tesnobnih, saj so mojstri navigacije med negativnimi in neprijetnimi mislimi. Če le niso potisnjeni zunaj svojih meja v zanje neprijetne scenarije, seveda.

Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord