10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Lucija Mlinarič: Pri 25 letih zbolela za rakom dojk

Lucija Mlinarič: Pri 25 letih zbolela za rakom dojk (foto: Primož Predalič, osebni arhiv) Primož Predalič, osebni arhiv
31. 8. 2013

Najboljša slovenska kotalkarica Lucija Mlinarič je kot vrhunska športnica vajena trdega dela in odrekanja in dobro ve, da brez zagrizenega boja ni rezultatov. A postavna črnolaska, ki jo do diplome iz arhitekture in psihologije na Univerzi v Trstu čaka le še nekaj izpitov, si še pred mesecem dni niti v sanjah ni predstavljala, da jo kmalu čaka še bolj zagrizen boj. Pri rosnih 25 je namreč zbolela za rakom na dojkah. 

Njeno zdravljenje se začelo ta teden z operacijo, s katero ji bodo odstranili obe dojki.

Lucija, za diagnozo ste izvedeli dober teden pred odhodom na svetovne igre neolimpijskih športov v Kolumbiji, od koder ste prinesli srebrno medaljo ...

Pravzaprav sem bulice v prsih začutila že pozimi, potem pa sem maja prvič začutila bulico tudi pod pazduho. Junija me je začelo boleti še v prsnem košu in bolečina je sevala  v roko, tako da se nisem upala več trenirati. Takrat sem le povedala za bulice ...

Mama in oče sta me takoj peljala na urgenco, kjer so mi najprej naredili EKG, ki je bil bolj slab, vendar se je pozneje izkazalo, da je s  srcem vse v redu, da je težava drugje ...

Verjetno se vam ni zdelo, da bi lahko bilo kaj hujšega?

Mislila sem, da sem morda v fitnesu preveč trenirala, da so mogoče kakšne hormonske ciste. Tudi moja mama je sicer pred tremi leti zbolela za rakom na dojkah, vendar ni več tako mlada, da bi lahko to povezali z genetskim vzrokom.

Ste ves ta čas normalno trenirali in nastopali?

Ja, nastopila sem tudi na državnem prvenstvu in v sebi sem že takrat čutila, da bo to zadnje. Imela sem občutek, da moram poskrbeti za super zaključni nastop, in sem zmagala.

Čez dva dni sem bila že na pripravah za svetovne igre v Kolumbiji in prav v tem času je zdravnica prišla na dom staršem sporočit, da imam raka.

Mama se mi je po telefonu še nekaj časa izmikala, a seveda te teme nisva mogli več prelagati.

Ste sami pri sebi takrat že vedeli, da ni vse v redu?

Slutila sem. Zdelo se mi je, da zdravnica ne bo sporočila nič dobrega. Na srečo pa sem bila takrat v dvorani, na kotalkah, ki so moje življenje, torej tam, kjer mi je res lepo.

Bila sem v okolju, ki je zame prijazno, domače in nabito s pozitivno energijo. V tistem trenutku sem bila povsem sama in prostor sem imela samo zase.

Kako ste se spopadli z diagnozo?

Tisti dan sem seveda končala trening, saj se mi je sesul svet. Prvi hip me je prešinila misel, da zdaj nisem več sposobna delati nič. Da bom zapravila leto dni svojega življenja.

Namesto da bi bila pri teh letih aktivna, se družila s prijatelji, se zabavala, se bom morala ukvarjati z zdravljenjem. V letu dni se mi bo življenje popolnoma obrnilo na glavo.

Spopasti se z diagnozo je bilo najtežje. Še dva dni nisem sprejela tega. Zdelo se mi je, da poleg mene stoji še ena Lucija in da je ona tista, ki je zbolela za rakom. Nisem se počutila nič slabše, sem pa vedela, da je znotraj mene nekaj, kar me ovira.

Vsakemu, ki me je vprašal, kako sem, sem  povedala, da nisem okej, da imam raka. Tako sem si nekako priznala, da imam to bolezen in da jo bom premagala, tako sem izbrisala tisto navidezno Lucijo in se spopadla s tem.

Kako pa ste se v Kolumbiji sploh lahko osredotočili na tekmovanje?

Te igre so vsaka štiri leta in so za nas zelo pomembne. Že to je bila motivacija. Vmes pa sem pomislila tudi na Petro Majdič, ki je na olimpijskih igrah kljub poškodbi vztrajala do konca in prav tako osvojila medaljo.

Tudi svoji največji tekmici, svetovni prvakinji, Italijanki Debori Sbei sem že prvi dan povedala, da imam raka. Stisnila me je k sebi in mi povedala, da mi stoji ob strani.

Na splošno sem imela veliko podporo kolegov. Seveda pa sem res trdo delala, da sem se osredotočila na to tekmovanje.

Se vam je med tekmo poznalo, da niste čisto pri stvari?

V kratkem programu, ki je bil na vrsti najprej, se mi je, in to so opazili tudi drugi. Naredila sem na primer dve takšni napaki, ki ju nikoli ne naredim. Vsi so rekli, da so videli strah v meni.

Naslednji dan pa sem se spravila k sebi in si rekla: Kar bo, bo. Ta bolezen je postala del mene in kar tako ne bo izginila.

Šla sem na ploščo in samo uživala in takrat se je vse izvrstno 'poklopilo'. Osvojila sem srebrno medaljo in tako sanjsko zaključila dosedanjo kariero. To je bila pozitivna spodbuda za boj za naprej.

Kaj vas čaka zdaj?

Najprej operacija, odločila sem se, da si odstranim obe dojki, ker ne bi rada tvegala, potem pa me čaka še kemoterapija.

So vam raka odkrili pravočasno?

Verjetno. Preiskave sicer še vedno potekajo, želim si le, da bi bila čim prej operirana, da bi se čim prej začelo zdravljenje in da bi se lahko čim prej vrnila na kotalke.

To leto, dokler bo trajalo zdravljenje, bom zagotovo pomagala v klubu, ne bom več toliko ur na plošči, osredotočila se bom na naše. Ko bom v boljši fizični kondiciji, pa bom zagotovo obula kotalke in šla v akcijo. (smeh)

Zdaj sem morala vse cilje, sanje in želje postaviti na stranski tir in jih prestaviti za leto ali dve.

Kako pa se pripravljate na boj z boleznijo?

Že 14 let sodelujem s športnim psihologom Ivanom Kodeljo, ki si je seveda takoj, ko je izvedel za mojo diagnozo, vzel čas. Teden in pol pred tekmovanjem mi je nenehno stal ob strani in mi pomagal prebroditi prve dneve, ko sem bila potrta in veliko jokala.

Razmišljala sem, da je krivično, da se je to zgodilo prav meni, in psihično sem bila čisto na tleh, zapadla sem v depresijo in pomembno je bilo, da govorim o tem. Če bi se zaprla vase, bi bilo vse še slabše. Tudi med zdravljenjem bom delala z njim.

Ste dober primer, da je treba opozorilo, naj si redno pregledujemo dojke in da tudi mlada dekleta niso varna pred rakom na dojkah, jemati skrajno resno.

Bulice sem zatipala pri samopregledu. Sicer sem na primer že pred dvema letoma začutila neko bulico, a se je pozneje izkazalo, da gre za mišico.

Mislim, da se še vedno premalo zavedamo, da ta bolezen vse pogosteje doleti tudi mlada dekleta. Po mojem mnenju se o tem premalo govori in ni dobro, da se ženske skrivajo za to boleznijo in o njej ne govorijo.

Lažje se je boriti s sovražnikom, ko ga enkrat spoznaš.

Vas je strah vsega, kar vas čaka? Negotovosti, zdravljenja?

To jemljem kot neko drugačno tekmo. To bo tekma same s seboj in strah je zagotovo prisoten.

Vprašanje je na primer, kako se bom sprejela po operaciji, ko mi bodo odstranili dojki. Definitivno pa sem to vzela kot lekcijo in vem, da bom po zdravljenju vedela, da je bilo v vsem tem slabem tudi nekaj dobrega.

To bo en dolg program mojega življenja, ki ne bo trajal samo štiri minute, ampak malo dlje. Medtem ko sem zdaj imela recimo trojne skoke, bom potem imela popolnoma druge elemente. Vem, da bom zmagala, in vem, da me zdaj pred operacijo čaka še veliko premišljevanja in premlevanja odločitev. Kot športnica pa znam stisniti zobe.

Do zdaj sem preživela vse vzpone, padce, poškodbe in se pobrala, lahko se poberem tudi zdaj. Na začetku sem se morala malo smiliti sama sebi, se tolažiti in prestati obdobje žalovanja. Treba je skozi vse faze, si ne zakrivati oči, se ne sramovati pokazati čustev.

Tudi zdaj na pripravah na Rogli sem čez dan kotalkala, trenirala, zvečer pa sem se zjokala in vsi so jokali z menoj. Sicer sem še vedno v teh fazah, ampak čedalje bolj pozitivna in pripravljena na akcijo. 

Za revijo Story napisala Andreja Freyer, foto: Primož Predalič, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri