Moškost na nitki

24. 2. 2005
Deli

Ko sva z dekletom urejala še zadnje papirje, da bi počitnice preživela v Združenih državah Amerike, tako kot prejšnje leto, sem dobil diagnozo – tumor na modu. Pozneje se je izkazalo, da gre za raka.

Začelo se je 11 dni po tem, ko

sem diplomiral na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru in dopolnil 24 let. Konec maja sva se z dekletom nameravala odpraviti v Ameriko, kjer naj bi štiri mesece opravljala poletno študentsko delo. Tako kot že leto poprej naj bi delala na jugu države New Jersey v zabaviščnem parku na plaži. Vendar so ti načrti splavali po vodi, ko sem se odpravil k osebnemu zdravniku, saj sem zadnja dva tedna opažal, da mi je levo modo otrdelo.

Napotil me je na pregled k urologu. Ko me je ta pregledal, sem doživel največji šok v življenju, udaril me je kot bomba. Izrekel mi je besede, ki jih 24-letnik najmanj pričakuje: “Gre za tumor in treba bo odstraniti modo. ” Ali gre za raka, pokažejo histološke preiskave po odstranitvi moda. Pravzaprav pa je bilo zame rak ali tumor takrat isto, saj je v vsakem primeru pomenilo, da bo treba modo odstraniti. V trenutku se mi je življenje obrnilo na glavo in nisem še vedel, kaj to dejansko zame pomeni. Življenje se v tistem trenutku ustavi, vse drugo postane nepomembno, živi le misel na čimprejšnjo ozdravitev.

Preostali del dneva sem preživel z mislijo na zadnjih nekaj ur in kako se bom soočil s tem, kar me je doletelo. Bolezen me je močno prizadela, prav tako tudi vse najbližje in prijatelje. Spoznal sem, da bo to poletje drugačno, da se bom gibal v drugačnem krogu ljudi, predvsem med zdravniki in bolniki. Vendar sem se odločil, da se ne bom predal samopomilovanju, ampak se bom proti pošasti, kot sem poimenoval bolezen, bojeval.

Prišel je dan, ko sem bil sprejet v bolnišnico za odstranitev moda (orhidektomijo). Zvečer sem moral spiti dve žlici ricinusovega olja za odvajanje. Okusa nisem občutil, ampak le gosto tekočino, kot da bi pil navadno olje. Kmalu zatem je bilo stranišče moja glavna postojanka! Naslednjega dne sem šel “pod britvico”. Niso mi obrili brade … ne, kar tam spodaj so me obrili. Kmalu zatem so me že odpeljali v operacijsko sobo. Operacija je potekala okrog pol ure, naredili pa so mi približno šest centimetrov dolg rez v dimljah, skozi katerega so odstranili modo. Kmalu po operaciji sem se zbudil iz anestezije še rahlo omamljen.

Histološka preiskava moda je pokazala, da je tumor karcinogen oziroma rakotvoren, kar smo ves čas tudi slutili.

Odkar sva z dekletom izvedela za mojo bolezen, naju je skrbela moja plodnost. Zato sem se odločil, da shranim spermo na Kliniki za načrtovanje družine. To ni kako častivredno dejanje, prej nasprotno. V majhni sobici pač opraviš, kar ti je dano, in upaš, da boš čim prej spet v normalnem okolju, saj prostor ni sploh nič vzburjajoč, poleg tega jih je bilo pred teboj v njem že na stotine. Nato čakaš na trenutek resnice, da izveš, ali si sploh ploden. Ti rezultati so bili meni v prid.

Čez čas sem imel konzilij, na katerem so mi za preventivo svetovali še eno operacijo, in sicer odstranitev bezgavk za trebuhom (retroperitonealna limfadenektomija). Seveda sem se strinjal, saj sem bil pripravljen narediti vse, da pošasti preprečim širjenje. Vedel sem, da bodo na poti do moje ozdravitve velik del naredili zdravniki, ampak z dekletom sva se odločila, da bova prispevala del s tem, da se poučiva. Moje vodilo je bilo: več ko vem, tem močnejši sem! Podala sva se na raziskovanje bolezni kar v svetovnem spletu in skoraj diplomirala iz raka na modu.

Junija sem bil sprejet v Klinični center v Ljubljani. Dan po sprejemu so me zgodaj zjutraj pripravili za operacijo. Trajala je tri ure, zarezali pa so mi približno 30 centimetrov navpično po predelu trebuha. Med operacijo so premaknili organe v trebuhu, da so prišli do bezgavk, ki so pred hrbtenico. Na dveh bezgavkah so že našli zasevke (metastaze), kar pomeni, da je bolezen napredovala v drugi stadij. Po operaciji sem bil priključen na razne naprave, in sicer sem imel v hrbet napeljano tanko iglo, skozi katero so mi dajali sredstvo proti bolečinam. Prav tako sem intravenozno (skozi žilo) dobival nadomestno hrano, saj naslednjih pet dni nisem smel ne jesti ne piti. To ni kar tako, saj ti po glavi rojijo razni meniji, čeprav nisem čutil olajšanja, ko sem začel dobivati redno hrano, saj mi bolnišnična hrana ni teknila. Najbolj pa sem se veselil dne, ko bom odpuščen iz bolnišnice. Ko sem prišel domov, mi je domače kosilo po desetih dneh v bolnišnici neznansko teknilo.

Enajsti dan po odpustu iz bolnišnice sem bil sprejet na Onkološki inštitut za prvega od dveh petdnevnih ciklusov kemoterapije. Zdravila sem dobival intravenozno – vsak dan sem dobil tri litre tekočin, od tega dva litra zdravil. Poleg tega sem moral veliko tekočine tudi popiti, da se ne bi zdravila zadrževala v telesu. Eno od zdravil, ki sem jih prejemal, med drugim povzroča izpad las.

Čas, ko dobivaš kemoterapijo, mineva zelo počasi, saj si tam sam z napravo, s katero uravnavajo, koliko zdravila naj steče, in ves ta čas “šteješ” kapljice, ki se spuščajo v žilo. Največje zadovoljstvo pa je prazna steklenička zdravila. Vesel sem, da je bilo vsak dan ob meni dekle, ki me je bodrilo. Skupaj sva si krajšala čas in opazovala druge bolnike ter z njimi delila usodo, ki nas je doletela.

Po prvem ciklusu sem bil doma dva tedna. V tem času sem že začel izgubljati lase in odločil sem se, da si jih kar obrijem. Bil sem kar čeden obritoglavec in prijetneje je bilo biti brez las čez poletje. Izguba las me ni prizadela, saj sem bil na to pripravljen. Zanimivo pa je bilo opazovati odzive znancev, ki so me prvič videli obritega in niso vedeli, zakaj sem to storil. V bistvu pa odzivi niso bili slabi, saj glede na to, da sem mlad, nihče ni pričakoval, da sem brez las zaradi bolezni. Večina jih je mislila, da sem se obril zaradi stave, in takšna je ponavadi bila tudi reakcija. Večino časa pa sem nosil kapico, saj sem se sčasoma naveličal pojasnjevati, zakaj sem se obril.

Čez dva tedna sem se vrnil v Ljubljano, ampak v teh dveh tednih se mi je krvna slika preveč poslabšala, tako da me niso mogli sprejeti za nov ciklus. Vrnil sem se čez en teden. Drugi ciklus kemoterapije je bil enak. Zadnji dan sem imel občutek, da mi je čisto zadnje zdravilo teklo najdlje, prav zaradi želje po koncu. In čeprav je bil 13. avgust moj zadnji dan v bolnišnici, konec kemoterapije in zdravljenja nasploh, pa dejansko še ni bilo konec, saj sem nato doma preživljal težke čase. Spremljali so me namreč slabost, spremenjen okus v ustih, dobil sem tudi izpuščaje po telesu, ker nisem pil dovolj vode, in nasploh slabo počutje.

Med zdravljenjem nikoli nisem nit enkrat samkrat podvomil o tem, da ne bi ozdravel. Vendar pa so se tu in tam pojavili trenutki tesnobe, ko se sprašuješ “zakaj ravno jaz”, saj sem komaj začel resnično živeti. Vendar zmeraj ugotoviš, da rak ne izbira ne let ne ljudi. Ko te doleti, se moraš s tem spoprijeti. Jaz sem to vzel kot izkušnjo, ki me je marsikaj naučila, predvsem pa se zavedam, koliko pomenita zdravje in to, da imaš ob sebi ljudi, na katere se lahko zaneseš.

Tako sem poletje preživel v hotelu “de luxe” po imenu bolnišnica s prepričanjem in voljo, da premagam to pošast, ki se je naselila vame.

Ljudje smo različni, vsakdo je individuum. Nekateri se, ko izvejo, da jih je doletela takšna bolezen, zaprejo vase in zavrnejo vse ljudi okoli sebe, spet drugi smo takšni, da se želimo o tem čim več pogovarjati, saj nam pogovor pomaga preboleti težke trenutke. Zato sem se tudi odločil, da bom svojo zgodbo delil z drugimi, predvsem pa želim opozoriti ljudi na to, kako pomembno je samopregledovanje. Menim, da bi v javnosti morali bolj opozarjati na to vrsto raka, saj narašča. Tako kot ženske opozarjajo na samopregledovanje dojk, bi morali moške opozarjati na samopregledovanje mod. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da si fantje v mojih letih sploh ne predstavljajo, da bi jih lahko doletela takšna bolezen, in večina niti ne ve, da obstaja. Mladi imamo neko splošno mnenje, da je rak bolezen, ki doleti starejše, kar pa je zelo zmotno.

Zdaj, ko sem ozdravljen, pridejo težki trenutki in strah vsakič, ko imam kontrolni pregled, saj se zavedam, da se rak lahko ponovi še na drugem modu. Vendar pa sem hkrati vesel za te preglede, saj vem, da sem v dobrih rokah in da se lahko zanesem na zdravniško pomoč. Najhujši del teh pregledov pa je čakanje na izvide, vendar je vredno, ko izveš, da si zdrav. Čeprav močno verjamem in si želim, da se bolezen ne bi ponovila, mi je najhujša misel na to, da bi moral vse še enkrat preživeti. Vendar se s tem nočem obremenjevati, treba je misliti pozitivno.

Onkološki inštitut sem zapustil zdrav, torej brez bolezni, premagal sem pošast po imenu rak, s katero sem se bojeval natančno 148 dni, v dobrem upanju, da se ne bo več ponovila. Zahvaljujem se vsem zdravnikom in zdravstvenim delavcem, ki so mi rešili življenje, predvsem pa dekletu ter vsem najdražjim in prijateljem, ki so mi stali ob strani. Tudi tri mesece po zdravljenju, ko sem imel prvi kontrolni pregled, so rezultati pokazali, da sem zdrav.

Grega in Anja Bračko

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"