10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Nagajivi prst usode

28. 7. 2005

Storili bi vse, da bi se mu izognili. Naj vam razložimo, zakaj se mu pač ne bi smeli.

Prepognite se, ” je zamomljal in slišal se je le še gumijasti

tlesk rokavice, ki je dodobra sedla na prste njegove roke. Namastil si je kazalec in dahnil: “Sprostite se. ” V redu, to je pravkar prišlo iz ust človeka z rokavico na roki in hlačami na zadnjici, sem pomislil. A profesionalni “ritopiki” pač vedo, kaj delajo. In bil sem navaden zelenec, tik pred tem, da v anusu začutim njegov prst in se pridružim majhnemu deležu moških, ki na digitalni rektalni pregled (DRP) odhitijo prostovoljno, iz preventive, firbca, česarkoli. Velika moška večina raje tvega raka na prostati, kot pa da podoživi najhujšo nočno moro heteroseksualcev. Prst tam zadaj. Huje je le še . . Hej, rak na prostati vsako leto ubije okoli petnajst Slovencev, pregled pa osramoti tisoče.

“No, pa dajmo, ” je rekel dr. DRP. Mislil sem si, saj ne more biti tako hudo, ženske podobno “žokanje” v telesne odprtine vsake toliko časa doživijo pri ginekologu. Gre za rutinski, preprost, neboleč posto . . ooooeeeeeaaaaa, madonca!

Ko je s prstom, natančneje s kazalcem, šaril naokoli po vseh tistih jamicah, za katere niti nisem vedel, da jih imam, sem dejansko mislil, da bo moja zadnjica zdaj zdaj kihnila. Preostalo mi ni nič drugega, kot da mu pobegnem ali pa se prepustim mislim, tistim prijetnim, iz preteklosti.

O svojem “vodovodu” ali “ceveh” tam spodaj sem pravzaprav mislil kot o novem avtomobilu. Lepe in prefinjene oblike, brez vseh težav, z zadostno količino konjskih moči in brez potrebe po kakršnemkoli servisu za lep, ampak res lep čas. Občasno sem se prestrašil, kot tudi tistikrat, ko sem po predivji telovadbi s preveč počepi skozi korenjaka potočil nekaj krvavega urina. Splošni zdravnik je na to le pripomnil: “Delajte manj počepov. ” Zdaj pa sem star 45 let in prešel sem v stanje uma, ki ga nadzoruje prostata.

Prostato lahko večinoma mirne duše ignoriramo, dokler ni stara vsaj pol stoletja. Nato pa redne preglede priporočajo vsem, ki so starejši od petdeset let, med možakarji po štiridesetem pa vabijo na preglede tiste iz posebno tveganih skupin in tiste, pri katerih se je rak na prostati v družini v preteklosti že pojavil. Vsi se s tem seveda ne strinjajo. V nekaterih inštitutih poudarjajo, da vsesplošno pregledovanje ni potrebno, preden ne bo potrjeno, da se lahko s tem rešijo življenja. Tveganje je veliko: vsak dan se pojavi kdo, čigar diagnoza se glasi: rak na prostati.

Gre za najpogostejšo obliko te bolezni pri moških. Poko- pala je belgijskega kralja Baudouina, rokerja Franka Zappo, igralca Tellya Savalasa alias Kojaka in še celo inštruktorja za golf Harveyja Penicka. Ali slednjega poznate, pač ni pomembno, kajti bolezen nikoli ne izbira ne poklicev ne barve kože. Je pa zato raka na prostati premagal Rudy Giuliani, nekdanji župan New Yorka. In z njim se je po svoje spopadel tudi general Norman Schwarzkopf in v svojem slogu po pregledu izjavil: “Gre le za začasno bolečino v riti. Nihče ne uživa v rektalnem pregledu oziroma vsaj večina nas ne. Če pa vseeno imate vsaj polovico možganov v glavi, se boste odpravili na enega. ” Tako o tem ameriški general, a vojna proti raku na prostati je vse kaj drugega kot s polno ritjo in tehnološko premočjo udariti po precej slabšem nasprotniku. Kaj torej storiti? Pregledati se ali ne pregledati, to je zdaj vprašanje.

Še pred petnajstimi leti je bil pregled DRP osamljen stražar v boju proti raku. In mimo je prisopihal pregled krvi, s katerim so preverili protein v krvi, imenovan prostatični specifični antigen (PSA). To je povsem običajen telesni protein, ki ga tvori prostata. Velika vrednost tega proteina lahko pomeni, da je moški zbolel za rakom. Lahko pa zgolj pomeni, da ima povečano prostato. Tovarne tega proteina so pač zelo različno velike; nekatere prostate so tolikšne kot navaden oreh, druge so dvakrat, trikrat ali celo desetkrat večje, čeprav popolnoma zdrave. In tukaj velikost šteje. Velika prostata proizvede veliko proteina PSA, čeprav rak ni navzoč. Petdeset let star moški bi moral imeti vrednost PSA manjšo od 4. Vse, kar je več, ga lahko pripelje vodoravno skozi vrata bolnišnice na biopsijo.

To pomeni, da se lahko kaj kmalu znajdete od pasu navzdol goli leže na operacijski mizi – z razširjenimi nogami. Tehnik bo nato tja, kamor sonce nikoli ne posije, vtaknil za palec debelo ultrazvočno kapsulo. Tej se kmalu pridruži še posebna igla, ki jo vanjo zapiči specialist. In naslednjih dvajset minut se bo ta igla “igrala” z vašo notranjostjo in zbirala delčke tkiva. Bolelo bo kot hudič, če vam ne bodo dali lokalne anestezije. Pravzaprav jo kar zahtevajte. Lokalno, da ne bo pomote. Ko bo vsega konec, vam bodo prijazno zakrpali rit, da ne bi na poti domov za seboj puščali krvavih kapljic. Pošteno. In če vaša biopsija ne bo pokazala ničesar, boste rešeni do prihodnjega leta. V nasprotnem primeru se boste morali na pamet naučiti še enega števila. Gleasonovega. To število je pokazatelj agresivnosti raka na vaši prostati. Številka, ki se giblje okoli šestice, pomeni, da je tumor zmerno agresiven.

Test psa: zdaj? nikoli?

Nekega dne sem pač vprašal osebnega zdravnika: “Star sem 45 let in rad bi bil prepričan, da z mano ni nič narobe. Naj grem? ” Presenetil me je, ker se z mano ni strinjal: “Če mislite, da bi lahko napravili ta test, še ne pomeni, da bi ga morali. Skoraj 60 let sem star in moj oče je imel raka na prostati, ampak sam nisem še nikoli bil na tem pregledu. ” Pretehtati je torej treba obe plati zgodbe. Diagnoza je lahko natančna, a precej škodljiva. In bolezen je počasna. Celo tako počasna, da bi jo 80 odstotkov moških utegnilo preživeti brez kakršnegakoli zdravljenja. Vsakdo pa se kljub temu precej zamisli, ko se vrne iz bolnišnice: “Imam raka. ” V tistem trenutku je zdravljenje podobno “pozornemu čakanju”, kar ubija. Nekateri moški se preprosto s tem ne morejo sprijazniti, so rakofobični, nepotrpežljivi in nesposobni čakati včasih leta na to, da bi se videlo, kam zadeva pelje. “Želim ga ven, izrežite mi ga, ” težijo zdravnikom. Prej kot to bi pomagali terapija s hormoni (kemična kastracija) in radioterapija.

Vendar pa se veliko moških odloči za operacijo. Odstranitev prostate poteka takole: od popka pa do sramne kosti kirurg zareže s skalpelom in odstrani prostato. Pri tem se trudi, da ne bi poškodoval bližnjih živcev, ki jih pacient pač potrebuje, če še želi kdaj imeti erekcijo. Kljub temu pa je več kot polovica pacientov impotentna še vsaj leto in pol po operaciji. Okrevanje traja tedne, včasih mesece, pacient pa je primoran urinirati skozi kateter v plastično vrečko. Uf! In majhen odstotek jih nikoli več ne more nadzorovati nuje po odtakanju, kakšnih 40 odstotkov pa jih ima s tem trajne težave. Srhljivo. Predstavljajte si, da ste stari 50 let in da boste morali do konca življenja mokriti hlače, torej preventivno nositi plenice. Preživeli vam bodo seveda rekli, da je bila prav operacija tista, ki jim je rešila življenje. In mnogi izmed njih imajo povsem prav, drugim pa bi se godilo precej bolje, če nikoli ne bi vedeli, kolikšna je njihova vrednost PSA. Sam sem bil psihološki boj s svojo prostato in del mene je preprosto hrepenel po tisti cifri, želel sem vedeti. Skok k urologu je bil torej naslednji logičen korak na poti do razsvetljenja.

Pri urologu je bilo prepolno starejših moških. Izpolnil sem vprašalnik, v katerem so bila med drugim tudi vprašanja o tem, kolikokrat na noč se zbudim in moram na stranišče. Skoraj nikoli. Je moj curek razcepljen na dva manjša curka? Nikoli. Sem močan scavec. Ob vseh teh vprašanjih bi skoraj pozabil na to, zakaj sem prišel.

“Gospod doktor vas bo zdaj sprejel, ” je dejala sestra. Pa sem bil dejansko pripravljen nanj? Le pomislite, kako monotono službo ima ta človek. Z raznovrstnimi pripomočki, da ne omenjam njegovega kazalca, kolovrati po moških dankah. Deloval je star okrog štirideset let, povsem običajen, a oster in natančen kot igla na vzmeti, pripravljena za izstrelitev.

“Kako je z vami? ” mi je segel v roko. “Kaj lahko storim za vas? ” Preprosto nisem mogel nehati misliti o vseh koncih in krajih, ki jih je pred mano že obiskal.

“Mislim, da si želim digitalni rektalni pregled in preverjanje prostatičnega specifičnega antigena. ”

“Mislite? ” Povedal sem mu, kaj si o tem misli moj osebni zdravnik, o nujnosti in podobnem. On je na mizo vrgel nekaj knjig o raku na prostati in začel se je njegov monolog o tem, da pravzaprav res ni dokazov, čeprav sam meni, da preventivni pregledi rešujejo življenja. Po vsem tem prelistavanju knjig (vmes je še enkrat doktoriral iz urologije in prejel Nobelovo nagrado za dosežke v medicini) je končno izjavil, da se strinja s tem, da je treba s to zadevo ravnati premišljeno in počasi. “Previdnost je dobra, je mati modrosti, ” je izdavil na koncu. “Če pa le morem, rad zagrabim raka za vrat, ko se ga še da pozdraviti. Otipaval sem že prostate, ki so bile trde kot kamen, in pred kratkim sem videl moškega, ki so mu operirali prostato. Bil je mlajši kot vi, precej mlajši. ”

Z ekstremi je lahko ravnati. Če se pred urologom znajde moški pri petindevetdesetih, ki ga je napadel rak na prostati in je ta še v nižji stopnji razvoja, potem zdravniki verjetno ne bodo storili ničesar. Če pa ste stari 50 let in se je vrednost PSA povzpela čez 10, si boste verjetno zaželeli biopsije. A le v območju somraka, kjer je vrednost PSA med 4 in 10, bo na vrsti tudi “umetnost” medicine. “Ko vidite, kolik-šno je tveganje pri posameznem pacientu, in mu to zaupate, je odločitev popolnoma njegova. Nekateri želijo prostato takoj izrezati, drugi niti ne želijo vedeti vseh številk. Od zdravnika je odvisno, ali bo sodil po številkah ali po pacientu. ” Jasno, obstajajo pacienti, ki si želijo odstranitev prostate, četudi imajo 80-odstotno možnost preživetja bolezni. S prstom je pokazal name: “In kaj mislite vi? Ste pripravljeni? ”

“Pa dajmo. ”

Moj pobeg k mislim in dogajanjem iz preteklosti se je končal. Spopasti sem se moral s prstom.

“Hlače na tla. ” *Tlesk* “Sprostite se, gremo . . ”

Spet sem bil pri tistem občutku nenadne zapolnjenosti. Kot bi me tiščalo na veliko potrebo. Doktor je s prstom kopal globlje in globlje in mislil sem, da bo ven pogledal spredaj. “Zanima me, kakšne oblike je. ”

“Kot majhen srček, ” je odvrnil.

“Kako romantično, ” me je spreletelo.

“Perfektna je. ”

“Velika? Majhna? ”

“Ravno pravšnja, ” je bil redkobeseden.

Kaj ne bi bil, če pa sva klepetala, medtem ko je držal prst v mojem anusu. V dvajsetih sekundah je bilo vsega konec. Med umivanjem rok mi je zdravnik še dejal, da pričakuje, da bodo moji rezultati PSA prav tako v mejah normale. “Gre za hiter preizkus, kar na koncu hodnika vam bodo vzeli kri. Potem se lahko pozneje pogovoriva o rezultatih. ”

Pravzaprav sem dobil, kar sem hotel. Razdevičil me je. Še pred svojim 50. rojstnim dnevom sem ugotovil, da je moja prostata velika kot žogica za golf v obliki srčka in da je dobila najvišje ocene profesionalno izurjenega kazalca.

“Preskočil bom PSA, ” sem rekel.

“Res? ” je bil presenečen zdravnik.

“Če bom vedel, kolikšna je vrednost PSA, se bom čez nekaj let s tem še preveč obremenjeval, ” sem mu odgovoril in stisnil njegovo roko, ki je pred nekaj minutami še opletala po moji zadnjici, in odvihral skozi vrata ordinacije. Bil sem svoboden.

Rudolf Skok

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri