Namišljeni bolnik

Dolga leta že žena prenaša mojo obsedenost. Zato, če nočem prepira v hiši, po­ča­kam, da gre na uro pi­­la­tesa, in se zavalim v kavč z najljubšo knjigo v roki.

Da, Zdravstveni vodnik za družino je moj najboljši prijatelj. Tokrat me skrbi moja domnevna dispneja (zadihanost, ki jo pogosto povezujejo z nepravilnim delovanjem pljuč), palpitacije (razbijanje srca, ki bi lahko pomenilo, da trpim za angino pektoris ali še hujšim srčnim obolenjem) in občutek, da imam v grlu kepo (prav gotovo sem eden izmed redkih “dobitnikov” toksične golše).

Vse te znake bi sicer lahko diagnosticirali z eno samo besedo – anksi­­oznost.

Sam pa sem prepričan, da bom pravi odgovor našel v več kot dva ki­lo­grama težkem špehu, v katerem so opisane najrazličnejše medicinske katastrofe, tako da lahko laik preprosto ugotovi, kaj ga daje, recimo arterioskleroza ali tetanus.

Prijatelji in družina že vse od moje zgodnje odraslosti opažajo, da je z mano nekaj narobe. In prepričani so, da to ni ena od nadlog, ki sem jih pobral iz časopisov – recimo SARS, ptičja gripa, vranični prisad ali pa E. coli 0157:H7.

Bolj dobrodušni pravijo, da me je tako kot množico sotrpinov obse­del sodobni fenomen “skrbi za dobro počutje”, ki v resnici ni nič drugega kot pretirana, anksiozna zaskrbljenost za svoje zdravje. Drugi, manj po­trpežljivi menijo, da vse skupaj že presega meje zdravega razuma. Nji­ho­va diagnoza zame: klinična hipohondrija.

To zadnje odločno zanikam. Nisem hipohonder, sem samo bolehen.

Čeprav me zadnje čase malo skrbi. Rezultat biopsije, ki so mi jo ne­davno opravili zaradi izrastka na penisu, za katerega sem bil skoraj pre­pričan, da je rak ali pa vsaj genitalni herpes, je po­ka­zal, da gre pravzaprav za komarjev pik. Upal sem, da me bo to pomirilo, toda že čez pol ure sem pre­mišljeval o tem, kako pogubna je lahko rumena mrzlica in ali je možno, da je pustolovski sosed iz Južne Amerike poleg spominkov uvozil tudi kakšnega komarja.

Zato sem sklenil narediti test. Če sem v resnici hipohonder, me bo branje Zdravstvenega vodnika od prve do zadnje strani prav gotovo skrajno izti­ri­lo. Za začetek sem knjigo plašno odprl na naključni strani (in upal, da bo to potrdilo, da se ne razburim zaradi vsakega opisanega sindroma). Toda imel sem neverjetno smolo – odprla se je na straneh, kjer so opisane bolezni mod, ki so moja posebno šibka točka.

Ob opisu varikokele sem seveda takoj in preprič­ljivo v mošnji začutil neprijetno trgajočo bolečino.

Bojimo se za svoje življenje

Fantje, ki tako trepetajo za svoje zdravje, da zaradi tega v resnici zbolijo, so že od nekdaj med nami. Zgodovinski hipohondri so bili na primer tudi Charles Darwin, Immanuel Kant, Samuel Johnson in Abraham Lincoln. Stanje je prvi opisal že Hipokrat, beseda pa izvira iz grškega izraza, ki pomeni “pod rebri”. To je področje, kjer nekateri občutijo celo vrsto želodčno-črevesnih težav, ki so pogost znak hipohondrije.

Toda to, kar skrbi sodobne raziskovalce, je dejstvo, da obsedenost z zdrav­jem (pa najsi gre za pravo hipohondrijo ali pa njeno milejšo obli­ko) ni več težava patološke peščice, ampak je vedno pogostejša, pa če­prav sodobni ljudje živimo v najbolj zdravih razmerah v vsej zgodovini.

Dr. Arthur Barsky, profesor psihiatrije na harvardski medicinski fa­kulteti, je v članku, objavljenem v New England Journal of Medicine, opisal, kako se objektivno zdravstveno stanje in subjektivna predstava o njem z leti vedno bolj razhajata. “Čeprav se je splošno zdravje izbolj­šalo, se ljudje zdaj pogosteje pritožujejo zaradi različnih nezmožnosti, bolezenskih znakov in splošnega nezadovoljstva s svojim zdravjem, ” je odkril dr. Barsky.

Dr. Barsky to med drugim dokazuje s statističnimi podatki, da so zdravniki v letu 1928 lahko učinkovito zdravili le pet do deset odstotkov od 360 najresnejših človeških bolezni. Kljub temu so takrat vprašani v obsežnih družbenih raziskavah v povprečju odgovarjali, da na leto samo enkrat resno in akutno zbolijo oziroma morajo obležati. Danes lahko zdravniki uspešno ozdravijo ali preprečijo 50 do 55 odstotkov enako resnih obolenj. Kljub temu sodobni Američani poročajo o dveh resnih boleznih na leto – dvakrat več kot njihovi predniki. In strokovnjaki ugotavljajo, da se stanje še poslabšuje.

Pravzaprav ne gre za to, da naši predniki niso bili v skrbeh za svoje zdravje. Toda zdelo se jim je, da je to odvisno od božje volje, na katero človek ne more vplivati. Zakaj bi jih torej skrbelo, če ničesar ne morejo narediti?

Z naglim razvojem medicine se je uveljavil občutek, da lahko sami bdimo nad svojo usodo. Ljudje hočemo to tudi v resnici storiti, zato moramo nadzorovati vsako najmanjše nelagodje in ga obravnavati kot zgoden svarilni znak.

In seveda ni nič lažjega in mikavnejšega od samodiagnoze s takoj do­stopnimi medicinskimi podatki, ki jih ponuja svetovni splet. Pozabite na zdravstvene priročnike. Ko vas bo naslednjič bolela glava, lahko v ne­kaj pičlih nanosekundah ugotovite, da je lahko vaša “cefalalgija” znak akutnih sistemskih ali znotrajlobanjskih okužb, tumorja v možganih, poškodbe glave, nevarno povišanega krv­ne­ga tlaka, pomanjkanja kisika v mož­ga­nih ter številnih bolezni oči, nosu, grla, zob, ušes in vratne hrbtenice. Svetovni splet po­meni za večino hipohondričnih bolnikov veliko težavo. Uporabljajo ga v upanju, da se bodo pomirili, toda največkrat jih pre­brano in videno le še bolj vznemiri.

Nova pridobitev

Marec 2006. Pred kratkim sem po spletu naročil Merckov priročnik, da bi si še po­glo­bil medicinsko znanje. Nespornega kralja med svetovnimi zdravstvenimi priročniki sem skril v kovček pod posteljo. S tem so moje minute za zdravje med ženinim pila­tesom dobile neslutene razsežnosti. Tre­nutno se tresem od strahu med branjem poglavja o možganskih boleznih, pri čemer najprej popijem aspirin, da bi zmanjšal možnost infarkta, se uležem na kavč (kajti pretirana stimu­lacija možganskega živčevja lahko izzove ortostatsko hipotenzijo), ne­kajkrat globoko vdihnem in začnem.

In že strahoma proučujem zemljevid človeških možganov, ki nazorno prikazuje, kako nas poškodbe različnih delov možganov lahko pohabijo. Poškodba desnega temenskega režnja lahko na primer povzroči apraksijo oziroma nezmožnost opravljanja preprostih opravil, kot so oblače­nje in urejanje pričeske. Opazim, da sem potem, ko sem slekel službeno obleko, ostal kar v spodnjih gatah, moji trije preostali laski pa štrlijo vsak v svojo stran. Debelo požrem slino in nadaljujem.

Anksioznost po meri človeka

Izkazalo se je, da očitno nisem edini moški, ki trpi za sodobno zdrav­stveno anksioznostjo. Ironija je, da zavedanje vedno večje ranljivosti za tisoče škodljivih vplivov – in to prav v času, ko lahko toliko naredimo za njihovo preprečitev – začenja vplivati na demografsko skupino ljudi, za katero se je dolgo menilo, da so preveč vzvišeni, da bi opazili karkoli glede svojega zdravja: mlade moške na vrhuncu moči.

Nedvomno je dandanašnji veliko moških bolj zaskrbljenih za svoje zdravje, kot so bili njihovi predhodniki. Duh časa je, malo zaradi medij­sko napihnjenih modnih muh, kot sta ptičja gripa in bolezen norih krav, malo pa zaradi grozečih “notranjih teroristov” v obliki raka ali srčnih bolezni, povsem drugačen kot pred desetletji. Vojne junake iz preteklosti, ki so hladnokrvno potegnili dim iz cigarete, preden so smrtno rano opisali z besedami “nič ne de, saj je le praska”, so zamenjali z zdravjem obsedeni triatlonci, ki se sesedejo od strahu, kadar blag napad kihanja ogrozi njihov trening.

Moški iz prejšnjih generacij so bili nagnjeni k temu, da so bolezenske znake preprosto potlačili in utajili. Za prave dedce se preprosto ni spo­dobilo, da bi se ukvarjali s čim takim. Danes je postalo družbeno spre­jemljivo, da trepetamo za svoje zdravje. Strah je v modi, pogum v zatonu.

Pozitivna plat hitrega širjenja zdravstvenih informacij je, da moški zdaj dejansko poiščejo pomoč, kadar jo potrebujejo. Nesmiselno samo­zanikanje je na srečo skoraj izumrlo. Po drugi strani pa bombardiranje z informacijami, ki ne obveščajo o dejanski stopnji tveganja ali pa služijo prikritim ciljem tistih, ki iz naših strahov kujejo dobičke, ubija duha sicer krepkih možakov, ki bi morali prehoditi življenja pot z zravnano hrbtenico in s pesmijo na ustih.

Tanka linija med “normalno” in “patološko” zaskrbljenostjo ni zme­raj jasna, ne glede na to, katerega spola smo. Mogoče je glavna razlika v tem, kako zelo se pustimo prepričati. Kliničnih hipohondrov nobena preiskava ali zdravniško zagotovilo ne omaje v njihovih turobnih pre­pričanjih. Raje verjamejo, da so v laboratoriju “zamočili” test ali pa, da zdravnik preprosto ni dovolj sposoben, da bi odkril prikrito bolezen.

Tisti, ki so samo zaskrbljeni, razumno sprejmejo rezultate preiskav in zdravorazumski posvet z zdravnikom, če seveda naletijo na takega, ki si vzame čas in jih resnično pouči. Na takega pa v sodobnem zdravstvu le redko naletiš.

Sodobno zdravstvo je namreč organizirano tako, da zdravniki posta­nejo prav nervozni, če pogovor traja več kot 15 minut. Preprosto nimajo časa, da bi bolnikom posvetili več osebne pozornosti in jih spoznali.

Vse kaže, da bo naraščajoče število hipohondrov in zaskrbljenih bol­nikov, ki ne morejo najti učinkovitih zdravnikov, ki bi jih pomirili, po­stalo gojišče novega, zelo donosnega posla. Dokazovanja, da so namiš­ljene bolezni dejansko namišljene. Vprašanje je namreč, koliko denarja (lastnega ali državnega) se zapravi za zdravljenje simptomov, ki pravzaprav niso resni. Američani ocenjujejo, da morda kar 20 odstotkov.

Ječe vseh vrst

27. maj 2006. Takoj ko je žena odšla po sobotnih nakupih, sem se zatopil v svojega Mercka. V ne­kajurni bralni seansi sem marljivo preštudiral vse od možganske kile do skoraj bibličnega pre­kletstva “stanja popolne ohromelosti”. Žrtve slednjega zaradi popolne ohromelosti ne morejo več komunicirati z zunanjim svetom. Ob misli, da lahko postanem ujetnik lastnega telesa, druž­bo pa mi bo delal le moj splesneli notranji svet, mi je srce začelo noro utripati. Saj ne bom mogel medicinski sestri niti pomežikniti v znakih Mor­sejeve abecede, naj me za božjo voljo že zadavi.

Na žalost sem spoznal tudi zanimivo nadlogo, ki mi je za vse življenje priskutila žele bombone – miksom. Merckov priročnik ga opisuje kot želatinast tumor, ki binglja na peclju v notranjosti srca. Kadar stojimo, sila težnosti potegne miksom v odprtino na srčni zaklopki in tako pre­prečuje pretok krvi skozi srce.

Z vsakim obupanim utripom svojega srca čutim, kako smrtonosna vrečica pobesnelo opleta v mojem preddvoru.

Za vsako bolezen rož'ca raste

Čeprav je v Sloveniji na srečo prepovedano oglaševati zdravila na recept, pa svet prehranskih dopolnil in zdravil brez recepta ponuja marsikaj. Če vas ne prepričajo kratki, bleščeči oglasi s fotografijami prelepih ljudi, ki od zdravja kar poskakujejo, če že ne kar lebdijo nad tlemi, pa vas bodo očarale spretno napisane zloženke, ki jih proizvajalci pu­stijo v lekarnah.

To, da lahko (za zdaj še) zdravila brez recepta dobiš samo v lekarnah ali pooblaščenih trgovinah, mene kot obsedenega z zdravjem sploh ne moti. Dejstvo, da jih lahko kupim samo v le­karni, daje zvarku po mojem­ mnenju večjo verodostojnost. Pa še z lekarnarjem ali s far­macevtom se lahko posvetujem, in večinoma zelo hitro zrecitirajo, tako kot na koncu tele­vizijskih reklam. Pogosto sem že premišljeval, da bi pisane tabletke zame verjetno precej mikavnosti, če bi jih lahko kupoval kar v trgo­vini z živili. Skupaj z moko, oljem in solato, lepo vas prosim? !

Osnovna ideja prehranskih dodatkov je, da s samo hrano ne moremo dobiti dovolj hranil za zdravo in kakovostno življenje. Rešitev nam ponujajo v obliki takšnih in drugačnih tablet, kapsul, praškov, tinktur in podobno. Spekter nadlog in bolezenskih te­žav, ki jih lahko zdra­vimo ali preprečujemo brez recepta, je izred­no pes­ter, zlasti če se, tako kot jaz, ne omejite samo na ponudbo v lekarnah. Na voljo so nam­reč še naravne lekarne, posebne trgovine s prehranskimi dodatki (realne in spletne), prodaja na domu (akviziterstvo) in tako dalje. Celo kadar vas žena pošlje v drogerijo po vložke, lahko mimogrede kupite kaj, kar vam bo zanesljivo izboljšalo kakovost življenja.

Kako zanimiv in raznovrsten konjiček je samozdravljenje, vam bom najlaže predstavil z vpogledom v mojo hišno lekarno, ki je samo moja. Žena ima svojo, v njej pa so samo kontracepcijske tabletke, tablete pro­ti glavobolu (ki jih krvavo potrebuje) in obliži. Pravi dolgčas.

Moja je približno 15-krat večja, hranim pa jo v veliki kovinski omari na ključek. Med drugim vsebuje posebno univerzalno zdravilo proti utrujenosti, pripravek za boljši vid, zeliščne tablete proti depresiji, ze­liščne tablete za pomirjanje, zdravilo proti nespečnosti, številne anti­oksidante (Q10 itd. ) in vitaminske tablete, med katerimi so posebno po­membne tiste z vitaminoma C in E. Ker to seveda ne zadostuje, imam za vsak primer še nekaj vrst multivitaminskih tablet, ki jih jemljem iz­menično, vsako vrsto nekaj tednov. Preizkušam namreč, katere so naj­učinkovitejše. Obvezna so tudi zdravila za zniževanje holesterola. Tega sicer še nikoli nisem imel povišanega, kar dokazujejo tudi redni samo­plačniški (pa še kako plačniški) pregledi, ki jih na svojo pest opravljam v različnih zasebnih laboratorijih.

Verjetno vam je do zdaj že jasno, da nujno po­trebujem tudi tablete proti stresu. Menim, da mi tudi naravno sredstvo za zniževanje tlaka ne more škoditi, čeprav mi moj lastni, kakopak najsodobnejši merilnik tlaka vedno pokaže, da je ta zelo v mejah normale. Seveda njegovo točnost vsake toliko preverim na zastonjskih merjenjih ali pri (precej rednih) obiskih pri izbranem sploš­nem zdravniku. Ta pa, mimogrede, nima prav nobenega razumevanja za moje šibko zdravje. Zavedam se tudi pomembnosti uživanja lecitina, kroma, selena in še nekaterih drugih za zdravje nujno pomembnih elementov. Samo v preventivne namene, vsaj tako upam, jemljem tudi zdravila za čiščenje krvi ter ohranjanje zdravja prostate, ledvic, jeter in srca.

Da ne bi nič ogrozilo moje vneme po ohranjanju telesne kondicije, sem si omislil celo rastlinski pripravek, ki pospešuje zdravljenje šport­nih poškodb. Lahko, da se pestri vsebini moje omare že posmehujete, toda vztrajam pri mnenju, da bi moral vsakdo jemati vsaj pripravek za krepitev odpornosti imunskega sistema.

Z leti sem se spametoval in opustil nekatera zdravila. Ugotovil sem, da zares učinkovito sredstvo zoper plešavost očitno ne obstaja. Nisem pa še popolnoma obupal nad sredstvi za povečevanje potence, čeprav bi srčno rad preizkusil pravega, takega na recept.

Za vsak primer jemljem tudi tablete proti osteoporozi, čeprav ta po­go­steje prizadene ženske kot moške. Moja žena, jasno, ne jemlje niti teh in prepričan sem, da bo na stara leta lomljiva kot kitajski porcelan.

Morda vaša omarica ni tako velika kot moja, toda priznajmo si: moš­ki smo zelo nagnjeni h kupovanju preparatov, ki so ponavadi na­men­jeni vzdrževanju brezhibnega življenjskega sloga. Zakaj? Zato, ker se globo­ko v sebi bojimo, da ne bomo zmogli.

Strah pred neznanim

V Mercku najdem nekaj svojih starih ljubezni, ki so nekoč kraljevale v domačih in tujih medijih. V njihovih zlatih časih sem v svoji glavi bole­hal za prav vsako izmed njih. Glede kronične utrujenosti in tinitusa še vedno nisem povsem prepričan.

Ena najbolj nenavadnih obsesij, s katerimi se lahko pohvalim, je bil prav gotovo sindrom zalivske vojne. Dvomim, da je za njim zbolel še kak drug Slovenec, jaz pa sem očitno kazal vse znake. Težave s spominom, razumevanjem, pozornostjo, koncentracijo in spanjem, depresija, utrujenost in glavobol. K temu lahko prištejem še občasno dezorientiranost, omotičnost, erektilno disfunkcijo, boleče in utrujene mišice, šibkost, drisko, kožne izpuščaje, kašelj in bolečine v prsih. Seveda še nikoli nisem bil v Perzijskem zalivu, niti približno ne. Je možno, da je težave povzročilo intenzivno spremljanje novic na CNN?

Kdo vse služi zaradi naših strahov?

Prave ali namišljene bolezni nedvomno mnogim prinašajo dobiček. Oglaševanje zdravil brez recepta je tako le majhen delček ogromnega, medsebojno povezanega sistema, ki se nas trudi čim bolj poučiti glede raznovrstnih “zdravstvenih težav”, ki jih je treba odpraviti.

Stroški zdravljenja (državni in zasebni) nedvomno naraščajo, skrb za zdravje pa se je spremenila v požrešnega prašiča, ki se hrani z bolnikovimi umetno ustvarjenimi potrebami.

Priče smo strmemu vzponu gigantske medicinske industrije. Vanjo je zajeto vse – od dobičkonosnih zdravstvenih podjetij in neodvisnih laboratorijev do imperijev, ki proizvajajo prehranske dodatke, do zaseb­nih bolnišnic in zdravstvenih uslug, ki jih ponujajo v toplicah. Vsak od teh “proizvajalcev” poskuša prepričati jav­nost, da je nekaj nevarno narobe ali šele bo narobe, zato moramo takoj ukrepati, da si ohranimo ali povrnemo zdravje.

Proizvajalci zdravil ali zasebne ordinacije nam prodajajo zdravstveno oskrbo v pr­votni obliki, toda obstaja še vrsta plenilcev, ki so našli tržne niše, iz katerih kujejo dobiček.

Vsi mediji (od časopisov do televizije) si re­žejo dobršen kos pogače z odkrivanjem ne­ver­jetnih zdravstvenih težav, zaradi katerih bi nas moralo skrbeti.

Čudna bolezen, za katero je zbolela le peščica ljudi, je še vedno lahko novica dneva, če jo le pravilno predstaviš. Vprašanje novinarjev se po­gosto glasi: “Ali ste vi ali vaša družina v nevarnosti? ” Odgovor je običaj­no nikalen, toda poanta običajno prepriča različne nevrotike, da s Sein­fielda preklopijo na poročila.

Druga tehnika, ki jo uporabljata tisk in televizija, je dramatizacija najnovejših strašljivih okužb s prikazovanjem trpečih posameznikov. Takšna poosebitev ljudi nedvomno pritegne, hkrati pa so človeški možgani ustvarjeni tako, da tuje trpljenje sproži val nelagodnosti v širši družbi.

Ni vedno lahko ostati racionalen in objektiven, toda to je morda edina možnost, da zaradi “normalne” zaskrbljenosti ne bomo ves čas živeli v strahu. Glejmo na stvari s širšega zornega kota in ne bodimo tako drobnjakarski glede strahov. Etično gledano je zdravje “pomožna vrednota”. Hrepenimo po njem, ker nam zdravo telo dovoljuje, da uži­vamo v drugih stvareh. Skrbeti za zdravje samo zaradi zdravja samega je zato nesmiselno. Zlasti še, če pri tem povsem zanemarimo užitke.

Epilog

Po štirih mesecih hranjenja Merckovega priročnika pod posteljo me je nenadoma prešinilo, kako nesmiselno je pravzaprav vse skupaj. Že res, da sem v življenju tu in tam kazal najrazličnejše bolezenske znake, toda le kdo jih še ni.

Še pred nekaj meseci ne bi zmogel biti tako brezbrižen. Toda na moje začudenje me spoznanje, kaj vse gre lahko narobe v mojem telesu, sčasoma ni več prizadelo. Primarni jetrni rak, steklina ali tifus so grozljivi. Toda več ko sem bral o takšnih nevarnostih, tem bolj se mi je zdelo, da zaradi njih najverjetneje ne bom umrl.

Eden najpametnejših zdravnikov, kar sem jih kdaj imel, mi je nekoč rekel: “Damjan, če ti je usojeno, da te bodo obesili, se ne boš utopil! ” Ne vem, kakšna smrt me bo nekega dne doletela, toda nikakor si ne morem predstavljati, da bi podlegel zaradi tifusa kot kak partizan.

Sčasoma je moje proučevanje Merckovega priročnika obrodilo še bolj nenavadne rezultate: začel sem opažati pozitivne lastnosti telesa in njegovo skoraj čudežno moč samoobnavljanja. Ali ste na primer vedeli, da mora biti uničen kar precejšen del jeter, preden sploh zbolimo? Ali pa, da lahko agorafobija (strah pred javnimi oz. odprtimi prostori), za­radi katere se vsako leto prostovoljno zapre v hišo eden izmed 50 moških, izgine sama od sebe, brez klasičnega zdravljenja. Zato, ker je vsakodnev­no življenje že samo po sebi močna desenzibilizacijska terapija.

Mogoče je mrzlično brskanje po zbirki opisov najrazličnejših medicinskih nočnih mor enako vplivalo na mojo nekdaj hipohondrično du­šo. Izpostavil sem se podobi popolne katastrofe, krvavemu mimohodu vseh opisanih bolezni. Preden sem se lotile tega projekta, sem bil pre­pričan, da me bodo na koncu za nekaj mesecev zaprli v norišnico, da si pomirim živce. Toda ko sem prebral zadnjo, 1907. stran in knjigo za dol­go zaprl, se mi je zdelo, da potrebujem le dober spanec.

Damjan Primorac

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord