Pretresljiva zgodba s srečnim razpletom o padcu na najnižjo točko v življenju.
Z bulimijo se v zahodnem svetu srečuje vse več ljudi. Gre za bolezen, za katero so značilna obdobja izrazitega prenajedanja, ki jim najpogosteje sledi zavestno izzvano bruhanje ali pretirana telesna dejavnost. Najpogostejši simptom bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nikakršnega nadzora.
Obstajata dva tipa bolezni,
- purgativni tip (obdobju prenajedanja sledita bruhanje in jemanje odvajal ali diuretikov) in
- nepurgativni tip (obdobju prenajedanja sledijo stradanje, odklanjanje hrane in pretirana telesna aktivnost).
Psihosocialna svetovalka Ksenija Jovanović že vrsto let raziskuje motnje hranjenja, zlasti bulimijo, in svoje znanje prenaša na tiste, ki potrebujejo pomoč. V društvu Samopodoba ponuja psihosocialno svetovanje. »Name se obračajo tako ženske kot moški. Prevladujejo osebe, stare med 20 in 40 leti. Svetovanje osebam, ki trpijo za motnjami hranjenja, je individualni proces, posebej prilagojen vsakemu posamezniku. Vsaka oseba je zgodba zase. Tudi kadar gre za enako obliko zasvojenosti, to ne pomeni, da vsi potrebujejo enako obliko pomoči,« pojasnjuje avtorica strokovnih knjig, ki se lotevajo problematike bulimije (Izgubljeni v iskanju sebe, Dva svetova, Ločena celota).
Bulimijo definira kot psihično obolenje (prisilno nevrozo), iz katere se razvije zasvojenost s hrano. Pred kratkim je izdala knjigo Korelacija med bulimijo in depresijo. Na vprašanje, ali osebe z bulimijo lahko sočasno trpijo za depresijo, odgovarja: »Nikoli ne izključujem te možnosti, čeprav menim, da je to bolj izjema kot pravilo. Kadar omenjamo depresijo, moramo ločiti med velikimi depresivnimi motnjami in krajšimi spremembami razpoloženja, kot sta žalost in tesnoba. Pri bulimiji se praviloma pojavlja vzročna potrtost, česar pa ne enačim z depresijo.«
Zgodba o padcu na najnižjo točko v življenju
Pevka Anja Baš se je z bulimijo spopadala deset let. Svojo zgodbo o padcu na najnižjo točko v življenju je opisala v knjigi Lačna življenja, ker je želela mladim bralcem dati občutek, da jih nekdo razume.
»Od izida knjige mi je pisalo veliko ljudi, ki so mi zaupali, da se zdaj ne počutijo več osamljeni, da jim je lažje, ker zdaj stvari razumejo, zato bodo lažje napredovali. To je bil moj namen in vedela sem, da bom dosegla takšen učinek. Zakaj? Ljudje premalo govorimo o svojih stiskah. Vsak misli, da so drugi popolnejši od njega in da nimajo problemov. Ljudem odleže, ko vidijo, da niso edini, ki imajo težave.«
Anja prizna, da je v otroštvu velikokrat imela občutek, da svojega življenja nima pod nadzorom. »Iskala sem nekaj, kar bi mi dalo občutek, da so stvari v mojih rokah. Obsedla me je ideja, da bi kontrolirala svojo težo in vnos hrane. Prepričana sem bila, da bom, če bo vsaj to v mojih rokah, srečna. Toda z vsakim dnem je šlo le na slabše. Sreče ni bilo od nikoder, tudi počutila sem se slabše. Vse manj sem si bila všeč, čeprav sem zelo shujšala. Preden sem priznala mami, s čim se spopadam, je minilo devet mesecev, a tudi po tem še dolgo časa nisem našla motivacije za ozdravitev. Odločitev, da bi rada ozdravela, se je pojavila šele po dveh letih in pol. Toda preden sem se težave naučila reševati drugače kot s hrano, sem se še dolgo borila s svojimi demoni.«
Kaj vodi v bulimijo?
Ksenija Jovanović poudarja, da nepravilne informacije obolelega za bulimijo, ki po več desetletjih bolezni obupano, vendar še vedno išče upanje, motivacijo in izhod iz trpljenja, pahnejo v še gostejši labirint.
Pomembno je vedeti, kateri so vzroki za nastanek bulimije in kaj so dejavniki tveganja. Bulimija je kompleksna motnja in njeni simptomi pomenijo končno združitev treh vrst dejavnikov: genetskih, sociološko-kulturoloških in družinskih.
Predvsem za dekleta z bulimijo je pogosto značilen perfekcionizem, kar potrjuje tudi Anja. »Želela sem biti popolna, čeprav nisem točno vedela, kaj to sploh je. In prav v tem je bil problem. Cilj, ki ga ne razumeš, se ti nenehno izmika in nikakor ga ne moreš doseči. Nenehno si obremenjen s sabo, se ocenjuješ in primerjaš z drugimi. Idealizirala sem visoke, vitke, lepe punce, ki imajo popolna življenja in jih vsi obožujejo. Moje življenje se mi je zdelo bedno, želela sem biti kdo drug. Do sebe sem bila stroga in neizprosna. Nisem se znala pohvaliti in nisem si bila všeč, zato sem se vsakič znova trudila, hujšala, stradala, bruhala. In se potem pogledala v ogledalo v upanju, da sem bližje popolnosti. Toda vsakič sem si bila še manj všeč. Ujela sem se v začaran krog in bila vedno nesrečna in obsedena. Bilo je grozno.«
Med sprožilce bulimije spadajo tudi
- družinski konflikti,
- razveza ali ločitev staršev,
- neuspeh v šoli ali službi,
- prekinitev čustvenih odnosov.
Bulimija je lahko tudi posledica spolne zlorabe. Prav tako je lahko dejavnik tveganja sprememba življenjskega okolja. Bulimija je lahko povezana z mešanimi, nasprotujočimi si občutki do pomembnih oseb in sebe. Ksenija Jovanović kot značilnosti oseb, ki trpijo za bulimijo, navaja občutek krivde, potrebo po nenehnem dokazovanju in potrjevanju, močno željo pomagati drugim in nezmožnost poenostavljanja.
Anja pravi, da je težko določiti vzrok, ki je bulimijo sprožil pri njej. »Jedro vsega skupaj je, da sem iskala občutek nadzora, ki sem ga našla prek nadzora vnosa hrane. Od nekdaj sem bila bolj krhko dekle in težko sem se postavila zase, prav tako sem privlačila ljudi, ki so nad mano uveljavljali svojo voljo. Verjela sem, da moram biti pridna in da se starejšim ne ugovarja. Preden sem ugotovila, da imam tako kot vsi drugi pravico do lastne volje, sem bila že upornica z željo po maščevanju. Sovražila sem svojo nesposobnost, da bi se branila, zato sem se kaznovala.«
Prisilna otopelost
Ksenija Jovanović je pri obravnavi bulimije večkrat zasledila trditev, da želijo osebe z bulimijo s hrano zapolniti praznino. In s tem se ne strinja.
»Pravzaprav je nasprotno. Osebe z bulimijo želijo s hrano doseči praznino oziroma fazo prisilne otopelosti, ki jo, kot že beseda pove, dosežejo prisilno (z bruhanjem, samopoškodbami, alkoholom, prenajedanjem, pretiranimi športnimi aktivnostmi, stradanjem, spolnim mazohizmom).«
Anja v knjigi Lačna življenja piše: »Prenažirala sem se z neverjetno velikimi količinami hrane, da bi potlačila žalost in jezo, ki sta se nabrali v otroštvu. Namenoma sem bruhala, da bi se znebila teh čustev. Kradla sem. Rezala sem si zapestja in si nekoč skoraj prerezala kito v levi roki. Zlorabljala sem alkohol in prepovedane substance. Sovražila sem samo sebe, svojo ženskost, svoje telo, hrano, svoje starše, sovražila sem ves svet, ker me ni sprejel. Nisem uvidela, da sem sama tista, ki se ne sprejema, in da svet ni nič kriv. Dve leti sem se intenzivno uničevala. Shujšala sem toliko, da sem nekajkrat na dan omedlela. Na najnižji točki sem bruhala kri, izgubila menstruacijo in se ves čas tresla. Od fizične nemoči in od strahu.« Pevka pravi, da če se v adolescenci ne naučiš zdravo čustvovati in če svoja čustva tlačiš, potem v najstništvu to na neki način izbruhne. »Veliko je načinov, na katere mladi izražajo svojo stisko. Bulimijo razumem kot oboje – tlačenje čustev s prenajedanjem in simbolično osvoboditev od teh čustev skozi bruhanje.«
Kako pomagati?
»Bulimično osebo lahko prepoznamo zgolj po naključju ali če nam oseba sama zaupa svojo stisko. V nasprotnem primeru je to skoraj nemogoče, kajti obolele osebe imajo praviloma normalno telesno težo in se v javnosti vedejo kot popolnoma zdrave osebe: so komunikativne, družabne, aktivne, imajo veliko interesov. Prav tako se hrani ne izogibajo vedno, ko so v družbi, temveč le omejijo količino vnosa hrane ali pa zaužijejo le tiste jedi, ki niso na njihovem seznamu 'prepovedane hrane'. Bulimične osebe zelo spretno prikrivajo svojo bolezen, imajo nešteto izgovorov in opravičil za svoje početje. Skoraj vedno poskrbijo, da je vse povrnjeno v prvoten položaj, pa naj gre za razmetano kuhinjo ali za oropan hladilnik,« pravi Jovanovićeva, ki meni, da je najbolj učinkovita oblika pomoči individualna psihoterapija ali psihosocialno svetovanje.
Poudarja, da je ozdravitev odvisna predvsem od odločnosti in vztrajnosti obolelega. »Bulimične osebe morajo same pokazati, da pomoč potrebujejo, si je želijo in so pripravljene na spremembe. Vsaka tuja pomoč, ponujena ali vsiljena, bo zanje brezpredmetna. Svojci lahko največ pomagajo s tem, da oboleli osebi stojijo ob strani in ji dajo vedeti, da ji bodo vedno na voljo.«
Najprej je treba priznati, da obstaja problem
Zdravljenje je odvisno od posameznika in ne od tega, kako dolgo je pred začetkom zdravljenja trajala zasvojenost in kako močno je izražena, poudarja avtorica knjige Korelacija med bulimijo in depresijo.
»Pomembno vlogo pri ozdravitvi ima tudi terapevt, ki mora biti strokovnjak za zasvojenost s hrano. Pomembno je, kako obolelega usmerja in kaj mu svetuje. Prav tako pri zdravljenju ni zanemarljiva niti vloga staršev ali partnerja obolelega.«
Anja Baš pravi, da ji je najbolj pomagala glasba. »O motnjah hranjenja predavam staršem osnovnošolskih otrok in vedno se pojavi vprašanje, kaj lahko naredijo starši. Najprej si morajo priznati, da obstaja problem, se vprašati, kaj so naredili narobe pri vzgoji otroka, in biti pripravljeni kaj spremeniti pri sebi. Motnje hranjenja velikokrat izhajajo iz skrhanih odnosov v družini. Treba je poiskati strokovno pomoč. Ključno pa je, da otrok ve, zakaj želi končati anoreksijo ali bulimijo.«
Staršem svetuje, da otrokom pomagajo znova odkriti poteptane strasti. »Ko jih bodo našli, bodo morda, tako kot jaz, odkrili, kaj jim več pomeni. Bulimija ali možnost, da postanem pevka? Anoreksija ali možnost, da postanem priznana športnica? Šele ko počneš tisto, kar si si od nekdaj želel, lahko zaživiš in odkriješ smisel svojega obstoja. Ko sem skoraj izgubila glas, sem dojela, da je glasba tisto, zaradi česar želim živeti. Mislim, da zdravljenje ni mogoče, dokler človek ne najde svojega smisla,« pravi pevka, ki zdaj uresničuje svoje sanje.
Osebam, ki se spopadajo z bulimijo, svetuje: »Vprašajte se, kaj je tisto, kar v življenju tako radi počnete, da pozabite na probleme s hrano, in se potem temu posvetite vsakič, ko čutite, da tonete. Na srce vam polagam, da ste popolni takšni, kot ste, zato se naučite sprejemati sebe in se ne primerjajte z drugimi.«
Anji je to uspelo, saj se je od bulimije poslovila pred sedmimi leti. Na vprašanje, ali se ima sedaj rada, z iskricami v očeh nemudoma odgovori: »Brezpogojno.« In z nasmehom doda, da se tudi s hrano zdaj lepo razume.
Besedilo: Danaja Lorenčič. Fotografija: Shutterstock.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
