Odnos med zdravnikom in bolnikom obstaja, odkar imamo civilizacijo, in je eden izmed najbolj primarnih odnosov, oba sta na istem čolnu. Prof. dr. Nikola Bešić, dr. med., je vsakemu bolniku, s katerim se pogovarja o zanj pomembnih zadevah, prijatelj ali znanec. “Ljudje se ne zavedajo, da medicina deluje prav zato, ker ta odnos še ni tako porušen. Bolnik ni moja stranka, nič nimam od tega, če jih pogledam več.”
Kakšen je odziv bolnika na diagnozo, da ima raka?
Nikola: Prav je, da se o tem pogovarjamo, da bolnik lahko vse vpraša, saj ima takoj zelo veliko vprašanj. Dobro je, da so navzoči svojci, ker tako marsikaj lažje pojasnim. Sprejeti življenje z rakom je proces, ki zahteva več pogovorov bolnika z zdravnikom. Vsi ljudje, ki so imeli raka in še vedno prihajajo na kontrole na primer enkrat na leto, zagotovo zadnja dva tedna pred pregledom slabo spijo in se sprašujejo: Bo kaj našel, je vse v redu?
Kako je, ko morate osebi sporočiti, da ima raka?
Nikola: V življenju je zelo veliko čustvenih trenutkov, in ko moraš komu povedati, da ima raka, je to zanesljivo eden najtežjih trenutkov. Še težje je, ker zdravnik največkrat ne pozna bolnikove osebnosti. Moj cilj je, da poskušam pokazati, da sem človek. V takem trenutku je zelo pomembno, da bolnik ve, da mi lahko zaupa. Po drugi strani zdravniki že ob prvem pogovoru vemo, kakšna je bolezen in kakšna je prognoza ter kaj vse bolnika čaka. Moja naloga je tudi, da mu pomagam sprijazniti se z boleznijo.
Kako presodite, koliko in kako bolniku sporočiti?
Nikola: Na Onkološkem inštitutu praviloma vsem bolnikom povemo, da gre za raka. Vedno damo objektivno informacijo. Ob tem vedno poskušam poudariti tudi dobre plati.
Na primer?
Nikola: V življenju je pomembno, da si živ, da ne trpiš. Skratka, dobro je, če ni bolečin ali težav z dihanjem, dobro je ostati pokreten, na pa privezan na posteljo. Kaj povem, je odvisno tudi od tega, kakšen je bolnik, koliko je star in koliko želi vedeti o svoji bolezni.
Je povedati bolniku za bolezen težji del vašega poklica?
Nikola: Nekatere stvari je zelo težko povedati. Pri nas še nimamo dobro razvitega izobraževanja iz sporazumevanja v medicini. V tujini trenirajo zdravnike, kako povedati slabo novico. Mi pa smo bolj kot ne samouki. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani so šele letos to začeli tudi poučevati. Veliko o sporazumevanju sem se naučil, ko sem bil na izpopolnjevanju v Ameriki. Precej se zgledujem po svojem mentorju, ki je z bolnikom govoril odkrito. Pravzaprav imam srečo, da zdravim ljudi, ki imajo raka na ščitnici, saj ima velika večina dobro prognozo. Podobno velja za bolnice, ki jih operiramo zaradi raka na dojkah. Večino jih namreč ozdravimo. Moj mentor se je ukvarjal z zdravljenjem raka na trebušni slinavki, pri katerem večina bolnikov umre v letu dni.
Na koncu pa je bolnikova odgovornost, da si tudi sam pomaga, kajne?
Nikola: Prav gotovo si bolnik z dobro napovedjo najbolj pomaga sam. Moje delo je, da mu pomagam pri odločitvi za pravilen način zdravljenja. Po končanem zdravljenju mu pomagam pri tem, kako naj gleda na to, da je zdrav, in kako naj gleda na svoje težave.
Kako ravnate z bolnikovimi svojci?
Nikola: Najraje vidim, da pride vse sorodstvo. Zdi se mi, da bolnik, ki mu poveš, da ima raka, kar okamni. Tako je prestrašen, da ničesar več ne sliši. Po mojih izkušnjah je zelo dobro, da je z njim en ali več bližnjih, da se potem lahko o tem pogovarjajo. Marsikdaj bolnik potrebuje več pogovorov.
Kako ravnate, ko bolniki niso pripravljeni slediti vašim navodilom in želijo poseči po alternativnem zdravljenju?
Nikola: Zdravniki govorimo o tem, kar je znanstveno dokazano. Res pa je, da številne stvari še niso znane. Marsikomu, ki težko sprejme, da ima raka, najbrž uradna medicina ne more povsem pomagati. Zato se bolniki odločijo za alternativne metode. Alternativna medicina obstaja, a bolnikom svetujem, da ne dajejo preveč denarja za to.
Kako ravnate v primeru slabe napovedi?
Nikola: Nam je v bistvu lahko, ko rečemo, da so petodstotne možnosti zapletov. Bolnik pa je eden od tistih petih ali pa od 95 odstotkov. Neugodno je, če se kaj zaplete. Marsikdaj je potrebno še dodatno zdravljenje, okrevanje je lahko precej daljše, kar je včasih težko sprejeti. Podobno kot z zapleti je tudi s prognozo.
Kakšni so sprva bolniki, ko jim poveste diagnozo?
Nikola: Najprej so prestrašeni, negotovi, potem pa odvisno od tega, koliko je bolezni. So tudi bolniki, za katere vemo, da jih ne moremo ozdraviti in jim lahko le blažimo težave. Vsak od nas ima svoje strahove. Sodobna medicina omogoča zdravljenje precej prilagoditi željam ali strahovom posameznika.
Kako onkologi rečete osebi, ki je prebolela raka?
Nikola: Nekateri so ozdravljeni, drugi pa zazdravljeni. Zazdravljeni so tisti, pri katerih bo rakava bolezen verjetno napredovala. Onkologi govorimo v odstotkih. Kdor ima raka, se zaveda, da je lahko med tistimi, pri katerih se bo rak ponovil, ali med tistimi, ki so ozdravljeni.
So redni kontrolni pregledi pomembni?
Nikola: So. Imamo več ciljev. Eden je, da ugotovimo, ali se je bolezen ponovila, drugi pa je ugotoviti, ali so se pojavili poznejši zapleti zdravljenja. Pri raku na ščitnici na kontrolnem pregledu ugotovimo, ali bolnik jemlje zdravila, to je ščitnične hormone, v pravem odmerku.
Kako ravnate z bolnikom, ki se tako prestraši, da odkloni zdravljenje?
Nikola: Zame je skoraj največji neuspeh, če mi bolnika, ki ima ozdravljivo bolezen, ne uspe prepričati, da naj se zdravi na primer z operacijo ali s kemoterapijo. Takega bolnika večkrat povabim na pogovor, poskušam ugotoviti, česa se najbolj boji, in mu pomagati odpraviti strah ali poiskati način zdravljenja, ki mu ne bo zbujal strahu. Žal so nekatere zgodbe žalostne, saj se na primer nekateri vrnejo čez pet ali sedem let, pravzaprav pa pridejo samo zato, da jim pomagamo, ker jih ne moremo več ozdraviti. Prav v takih primerih alternativna medicina marsikdaj naredi zelo veliko škode. Ta del pri našem poklicu je res težak, ker imam za pogovor na voljo samo od 10 do 20 minut, ne poznam bolnikove osebnosti in ne vem, kaj mu je. Ljudje se z nekaterimi ujamemo bolje, z drugimi slabše.
Kako se zaščitite kot človek, če se zdravljenje zaplete?
Nikola: Poskušam poiskati vzrok za zaplet, da se stvar ne bi ponavljala. Običajno se posvetujem s kolegi, sploh s starejšimi, ki so bolj izkušeni. Preden predelaš tako izkušnjo, lahko traja tudi več mesecev. Zagotovo vpliva na to, kako se boš naslednjič odločil, ali si boš nekaj upal narediti ali ne. Če imam bolnika z bolj napredovalo boleznijo in ga želim ozdraviti, se zavedam, da hodim po robu. Vsak od nas poskuša narediti največ, kar je še možno. Sodobna medicina deluje tako, da vsak naredi, kar lahko, s tem pa se naši rezultati močno izboljšajo.
To pomeni, da pri zdravljenju tvegate?
Nikola: Seveda, ampak o tem se pogovarjamo z bolnikom. On je lastnik svojega telesa, on prevzema tveganje. Naša naloga je, da mu povemo, kaj vse ga čaka in kakšni so možni zapleti. Pomembna je komunikacija med bolnikom in zdravnikom, ker marsikdaj namesto kirurškega zdravljenja pride v poštev obsevanje ali zdravljenje z zdravili. Onkologija poskuša najti pravi odgovor za posameznika.
Sodelujete z društvi, ki pomagajo bolnikom in njihovim svojcem?
Nikola: Sodelujem. Z veseljem pomagam. Moje delo je tudi informirati laično javnost, pripraviti razumljivo napisano literaturo, da ljudje vedo, kaj jih čaka. V teh publikacijah ne more biti vseh podrobnosti. Zato bolnik marsikdaj ne ve, v kateri kategoriji je glede zdravljenja, prognoze. Na ta vprašanja mu lahko odgovori zdravnik. O tem se pogovarjam s svojimi bolniki. Prav to je pri mojem delu zanimivo, ker delam z ljudmi in čustvi.
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, Poljanska cesta 14, 1000 Ljubljana, tel.: 01 430 32 63, GSM: 041 835 460, e-pošta: dobslo@siol.net, www.onkologija.com
Napisala: Suzana Golubov
Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
