O stresu iz prve roke - pozdrav iz norišnice

Šalo na stran in malce resnosti pod prste, punca!

Tisti, ki še ne veste, avgusta 2010 mi je preprost ali pa ne čisto preprost, no, kakorkoli, bil je navaden zobobol in življenje mi je obrnil na glavo. Zobarja seveda ni bilo pri roki, saj veste, avgusta so vsi zobarji zgarani in utrujeni in si bolj ali manj večina njih privošči dolge počitnice. Tako je bilo tudi z mojim. Par dni sem papala nalgesine, že rahlo vnete dlesni sem mazala s propolisom in po tednu dni so mi končno našli zobarja, ki ni več zatrjeval, da je vse skupaj le blago vnetje dlesni, in mi je pred kakšnimi posegi dal konjsko dozo antibiotikov.

Pri tistih 'čistotagladkih' puncah bi bilo to dovolj za ponoven pogon vseh njenih 'konjskih' moči, poln delovni zagon, aktivacijo vseh okončin in ponovno podpiranje vseh šestih hišnih vogalov. No, pri meni, ker sem ubergladka, je to zagnalo vse to in še več ... A le v naslednjih štirih dneh ... Če me spomin ne vara, sem bila v teh dneh aktivna kot že dolgo ne. Fitnes, služba, družba, sin, mož, hiša, maček, mama, ata ... Nadoknaditi je bilo treba vse, kar je zaradi preteklih nekaj dni malo postajalo in bilo zaradi bolečin v zobu rahlo zapostavljeno.

Peti dan pa zlom. Driska, slabost, prvi napad tresavice, urgenca. In nekako tako tudi naslednjih nekaj dni, ki so se raztegnili v tedne in temu so se pridružili glavoboli, nespečnost, bolečine tu in tam, boleče grlo, želodec, krvavenje iz črevesja, izguba teka ... Ni, da ni, bi rekel človek.

Stres, izgorelost, so mi zatrjevali vsi zdravniki, jaz pa sem jih gledala zgubljeno in obupano ter si želela nekoga, ki bo končno 'razumel', kaj se RES dogaja z mano. Kakšen stres neki! Jaz že ne! Jaz sem imela življenje pod kontrolo in oblastjo! Vedela sem, kaj jem in vase sem spravljala le zdrave stvari, redno sem se gibala, spanca sem imela dovolj (no, vsaj pred pettedensko popolno nespečnostjo), ne kadim in nikoli nisem, ne pijem alkohola ...

Res sem imela morda ... morda, malce stresno službo in da nisem znala ravno najbolje ločevati med službenim in prostim časom, a to se dogaja vsem, kajne? In resda me je marsikdo ozmerjal (no, jaz sem to slišala kot hvalo) s hiperaktivko, a oni itak ne vedo, kako malo jaz v resnici postorim?! Resda sem bila v službi že nekaj mesecev, morda celo let, nesrečna, žalostna in apatična, a takšne so službe, kajne?!

Kakšen stres le?! Meni so ponagajale ledvice, mogoče je kaj narobe z jetri ali pa imam morda žolčne kamne?! Nekaj takšnega konkretnega, kar se da pogledati skozi kakšno kukalo, izrezati in potem gremo naprej?! Meni pa niso in niso našli ničesar konkretnega in kar naprej trobili, da me daje stric stres. Pa kaj za vraga je ta stres?! Nekaj, česar okrog nič ni, notri je pa votlo?! Neka besedica, ki so si jo izmislili zdravniki, kadar ne vedo, kaj bi drugega rekli?! Če ni lupus, in dr. House zatrjuje, da itak nikoli ni, potem je pa stres!?

No, a ker je teta Saša vztrajna, v iskanju ultimativne resnice ni in ni popustila, obiskala je sto in enega zdravnika, se dala prevrtati od zgoraj navzdol in obratno, napolnila rezervoar krvi za nekaj krvodajalskih prostovoljcev, vmes obiskala še 302 alternativca, dobila nekaj oprijemljivih in manj oprijemljivih diagnoz, vmes dala izpuliti 12 zob, izgubila vse potrebne, želene in tudi tiste nepotrebne telesne dlake, a žal nikakor našla zlatega grala.

Nekje med potjo je Saša posumila, da morda le bežno, bežno pozna tega strica z imenom stres, in začela ga je izganjati iz svojega duševnega domka.

Najprej si je privoščila sanjski samski dopust. Deset dni Toskane brez moža, otrok, mačka, pralnega stroja, likalnika in ostale kramarije! Po 100 letih enkrat sama samcata. Bilo je sanjsko. Ja, v mojih načrtih pred potovanjem. Tam je bilo vse skupaj bolj podobno pokori, a o tem kaj več naslednjič.

Naslednji korak je bil soočenje s tem, da je tudi služba le še namišljeni grad v oblakih in odločiti se je bilo treba, da je čas za bolniško. Ja, tudi bolniška pri stari Saši ni bila možna alternativa, vse dokler ji ne odpadejo vsi lasje, udi in morda kar glava. Ja, ja, z zoboboli, glavoboli, vrtoglavicami, brez spanca ali česarkoli že ... v službo je pač treba. Tako so jo naučili in tako to počnejo velike pridne deklice. Pa baje brez mene ne bi šlo ... Ja, ja, firma propade! In če slučajno ne propade, potem obstaja še hujša nevarnost – zna se opaziti, da sem morda v svojem od deset- do 12-urnem delavniku premalo postorila in sem tako ali tako nepotrebna.

Stric Stres? Kje pa, to so le povprečne misli vsakega zdravega in razmišljujočega človeka.

Po pol leta otepanja z edino možno resnico, cepetanja na mestu in oklepanja starega kvaziidealnega in varnega življenja, sem le sklenila, da bi poskusila z bolniškim dopustom. Lej ga, vraga, bolniški dopust res pomaga in končno se mi je premica zdravja začela obračati navzgor. Morda pa je le bil stres?!

Mesec dni bolniškega dopusta se na začetku sliši kot kamion zale žejnemu sredi Sahare, a verjemite, minilo je kot dih in temu je sledil še mesec in še mesec in še naslednji in tako je kot keks minilo pol leta. Seveda sem med tem ostala brez službe – no, saj sem se tako odločila že ob nastopu bolniške, počasi so mi izpadle vse dlake (najbolj sem objokovala tiste, ki tako ali drugače obkrožajo moje zvedave očke), prišla so obdobja, ko sem vneto zatrjevala, da sem ozdravela, potem pa je prišla luna (ali bogvekaj) in z njo krvavitve, slabost, obup, jok in posledično še kup novih/starih težav.

Stres, stres, stres. In pravili so mi, da je edina rešitev sprememba življenja.

No, pa se je lotimo, si je rekla trmasta (no, okej, vztrajna ) Saša! Služba je itak odšla rakom žvižgat in je, kar je ... in biti doma niti ni tako slabo, o tem, kaj bom počela v prihodnosti, bom razmišljala pozneje, so mi svetovali strokovnjaki, pa tudi 'strokovnjaki', in ker sem 'kupila' že strica stresa, sem se odločila 'kupiti' tudi to. A da ne bom doma ždela kar križem rok, sem se lotila brskanja in tuhtanja o svojih mladostnih željah, in to me je pripeljalo do izpita za motor, nato nakupa dvokolesnega hropca, pozneje še nabave novega družinskega člana na štirih kratkih nogah, pa risarskega tečaja, obujanja starih prijateljstev, brezciljnega kofetkanja in še in še neumnosti.

Stres? Mah, ne vem, baje bi moral izpuhteti. A 'hudič' je vztrajen bolj kot mravlje faraonke.

Ne pomaga motor, če je namenjen le hitrejšemu in lažjemu premagovanju poti do cilja (pa čeprav je to le zmenek za kavico), ne pomaga pes, če med sprehodi razmišljaš o tem, kaj početi v potencialnih bodočih službah in vmes tipkati mejle na telefonu. Ne pomaga nič, če je glava še vedno obrnjena v napačno smer in ima na očeh pripete konjske brzde!

Vrtoglavice in krvavitve so se vrnile, lasje pa kljub pomladnemu flancanju niso in niso pokukali na plano. In kot naročeno (če bi prišlo prej, bi bilo prekmalu in jaz bi gladko odklonila) je v decembru 2012 prišel predlog mojega psihoterapevta. In on mi je predlagal, da bi se priključila psihoanalitski skupini v psihiatrični bolnišnici na Zaloški v Ljubljani.

Ne, ne kot terapevt! Ste mislili to, kajne?! Tudi jaz bi tako pomislila, če bi me o tem vprašali pred avgustom 2010 . No, ker me kot terapevta niso vzeli, sem pristala in se v skupino vključila kot pacient. Ja, ja, kot eden od norcev!

In tako sem 25. marca 2013 s potovalko v roki pristala v norišnici.

Saša Grečar, Sašin blog lahko berete na www.sasagercar.com.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord