To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Osebna izpoved: »Želim živeti!«

Osebna izpoved: »Želim živeti!« (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
19. 2. 2017 Vir: Jana

Dvaintridesetletni moški, homoseksualec, recimo mu Andrej, je živ, bistrih misli in neugaslega duha. Pozabil je preteklost, na prihodnost ne misli, povsem ga izpolnjuje življenje tukaj in zdaj. Čeprav je HIV-pozitiven.  

Usodni partner

Pred šestimi leti je na spletni klepetalnici spoznal moškega. Takoj sta si bila všeč, zaljubljenost je naraščala iz trenutka v trenutek. Po kakšnem tednu dni sta se spoznala tudi v živo in postala intimna.

»Pol leta je minilo od najinega prvega nezaščitenega spolnega stika, ko sem pri sebi opazil kožne spremembe in nenavadno oteklost bezgavk,« se spominja Andrej. »Takoj sem vedel, da je nekaj narobe, in opravil HIV-test. Svojemu tedanjemu partnerju sem napisal SMS-sporočilo, da predvidevam, da se bom moral iti testirat. Odpisal mi je le z O. K.«

Test je bil, drugače kot prvikrat in drugikrat, saj se je testiral že dvakrat pred tem, pozitiven.

»Test je bil tretjič pozitiven«

»Najprej sem doživel silno olajšanje, končno sem izvedel resnico, konec je bilo mučnega čakanja. Obžaloval sem le trenutek, ko si nisem nataknil kondoma.«

Ko je izvedel za svoj status, ga je zaupal tudi partnerju. »Odnosa je bilo po kratkem SMS-sporočilu, da bo šel tudi on na test, konec, skratka, čudno zaključena zgodba.«

Na vprašanje, ali je kdaj čutil jezo do moškega, ki ga je okužil, odgovarja nikalno. »Jezen sem predvsem nase,« pravi in dodaja, da se med geji spletajo odnosi prek raznih klepetalnic, kar predstavlja kratko pot do neke potešitve, zato so na neki način promiskuitetna skupina ljudi. »Morda je tako tudi zaradi stigme, družbene odklonilnosti, ki pripomore k temu, da se izrodiš v nekem svojem svetu in imaš zato kakšno avanturo več od heteroseksualca,« razmišlja.

Želja po smrti

Nekaj časa po tem, ko je izvedel diagnozo, si je želel tudi umreti, vendar, kot pravi sam, ni bil dovolj močan, da bi si vzel življenje, zato je še vedno tu. Zdaj pa si bolj kot vse na svetu želi živeti, čeprav je v določenem obdobju svojega življenja potreboval tudi ambulantno psihiatrično zdravljenje zaradi depresivnih občutij.

Prepričan pa je, da se mu po diagnozi življenje ni spremenilo toliko, kot je pričakoval. Najprej ga je zanimalo, ali bo še vedno lahko pil kavo in ali bo potreboval kakšno posebno dieto, se zasmeje umirjeno.

Za svojo bolezen je najprej povedal staršem, ki sta po dolgem pogovarjanju, v katerem jima je razložil, da ne bo šel kar tako na oni svet, saj obstajajo zdravila, sprejela situacijo takšno, kot je. »Mama mi je le rekla, ali sem res tako neumen, da ne vem, da obstajajo kondomi,» iskreno zaupa in pojasnjuje, da ima pač obvladljivo kronično bolezen, pri zdravljenju katere je medicina napredovala že do te mere, da se lahko z njo živi zelo kakovostno. Izjema je le prevelika obremenjenost ledvic ob dolgoletnem uživanju tablet, ki pripomorejo k temu, da se iz okuženosti z virusom HIV ne razvije aids.

Dejstvo, da je homoseksualec, se mu zdi povsem naravno, saj tudi heteroseksualcev ne more spremeniti v homoseksualce, smo, kot pravi, v času tehnološkega napredka, ne več v časih, ko so istospolno usmerjene zdravili denimo z elektrošoki. Nikomur tudi ne misli polagati računov, zakaj je gej, saj od vedno tako čuti, niti ne misli, da bi to postal zaradi morebitnih neurejenih družinskih razmer, njegova starša sta namreč izjemno tolerantna.

»Večkrat si rečem, da sem lahko srečen, da imam takšna starša, ki sta mi pustila celo preveč svobode.« Prav tako je njegova postelja samo njegova in v to intimo se nima nihče pravice vtikati, še razmišlja. »Tudi narava je sestavljen spekter različnosti in enako je pri ljudeh in nikdar se kakšen heteroseksualec ni postavil predme in dejal: Sem Janez in sem 'straight'!«

Novo življenje

Za svojo bolezen v službi ni povedal, tako mu je svetovala tudi infektologinja. »Dobro vem, da ne bom nikogar okužil s tem, ker primem isto kljuko. Obstajajo sicer tudi skrajni primeri, ko s HIV okužena oseba pade po tleh, začne bljuvati kri in se dušiti, druga oseba pa ji nudi umetno dihanje. Pri tem bi res lahko prišlo do okužbe, če bi imela HIV negativna oseba v ustih odprto rano, vendar so to, kot rečeno, skrajni primeri.«

A danes že obstajajo načini, s katerimi lahko preprečimo okužbo. Če je HIV-negativna oseba izpostavljena visokemu tveganju, ji lahko infektologi na Infekcijski kliniki v Ljubljani ponudijo kratkotrajno terapijo s protivirusnimi zdravili, najbolje v roku štirih ur, vsekakor pa prej kot v 72 urah, tj. PEP (poekspozicijska profilaksa).

Partnerja ta hip nima, z nekom, s katerim je začel pol leta po tem, ko je izvedel za diagnozo in se z njim srečeval vse do letošnjega novega leta, sta se zaradi različnih interesov sporazumno razšla. »Seveda sem mu povedal, kakšno bolezen imam, vendar ga to ni motilo.«

Ima pa prijatelja, ki je ravno tako HIV-pozitiven gej. Andrej: »Druživa se, hodiva na kavo, se zabavava, vendar vse brez posebnih čustev.« Priznava, da je prava umetnost najti partnerja, če imaš takšno bolezen. Sobesednik poudarja, da težava načeloma niso ljudje, ki vedo, da so pozitivni, ampak neodkriti prenašalci. Na vprašanje, kaj mu pomeni spolnost, odgovarja, da veliko, saj pri njej ne gre le za zadovoljitev nekih bioloških potreb. »Spolnost je tesno povezana z ljubeznijo.« Ljubezen pa je zanj nekaj najlepšega, nekaj, kar je v vsem in vsakomur. »Ne moremo govoriti le o človeški ljubezni, saj je ljubezni več vrst,» pove ateist, ki verjame vase, zato je, tako sam, še vedno živ. Meni tudi, da vse premalo vemo o tako imenovanem spolnem zdravju, to pa zaradi sramu in strahu pred spolnostjo.

In zakaj družba s strahom gleda na okuženost z virusom HIV?

 »Ker je povezan z intimo in spolnostjo, z razgaljenostjo, goloto. Druge že radi gledamo gole, odkrito ali naskrivaj, medtem pa se sami skrivamo. Strah nas je te golote, razgaljanja, ranljivosti. Vendarle pa je, tako sobesednik, strah pred HIV-om popustil, ker ljudje vedo, da se da tudi s to boleznijo kakovostno živeti. Drugi pomembni dejavnik pri ustvarjanju predsodkov je strah, ki nastane zaradi neznanja. Tako je recimo dolgo veljalo, da se ta virus prenaša prek sedanja na straniščni školjki, danes pa vemo, da to ni mogoče,« odgovaraga je njegova bolezen veliko naučila, zdaj namreč globoko verjame, da se je vse zgodilo z namenom, s kakšnim, pa šele odkriva.

»Veliko sem pridobil tudi na osebnostni rasti in razvoju, preučeval ogromno knjig s tega področja, tako metafizično avtorico Louise L. Hay, spoznal sem tudi nove ljudi.

Bralcem bi svetoval naslednje: »Če čutite dvom o tem, ali ste ali niste HIV-pozitivni in ste bili izpostavljeni rizičnemu spolnemu odnosu, se pojdite testirat. Najhuje je namreč živeti v nevednosti.«

Med njegove konjičke spada pohajanje po naravi, ki je zanj edini prostor, ki ga lahko pozdravi. Rad tudi bere, obožuje poezijo Ane Andrejevne Ahmatove, francoske naturaliste, denimo, Emila Zolaja in njegovo Beznico, ki opisuje temne pariške ulice, naturalistični opisi ga namreč fascinirajo, takšna literatura pa je po eni strani tudi zelo agresivna, meni sogovornik, ki svojevrstne literarne užitke najde tudi v Hiši Marije Pomočnice Ivana Cankarja. Njegov najljubši film je Sofijina odločitev, v katerem glavno vlogo igra njemu ljuba Merly Streep, teater pa naravnost obožuje. Tako si je pred časom v zagrebškem gledališču Komedija ogledal predstavo Piaf, gledališko delo o intimnem življenju francoske šansonjerke Edith Piaf, odigrala jo je imenitna Jasna Bilušić. »Med ogledom predstave sem imel občutek, da je Edith ob meni.« Rad posluša tudi vokalni jazz, kot pravi sam, je doktoriral iz glasbe Billie Holiday, ki mu je pomagala premagovati depresijo.

Ključ do osebnega miru je spoštovanje

Meni, da je gonilo osebnega razvoja spoštovanje, ki je tudi zanj najbolj zveličavna človeška lastnost ob sposobnosti, da nekomu rečemo: oprosti. Najgrši človeški lastnosti pa sta po njegovem mnenju napuh in pohlep. In kako je videti njegovo življenje zdaj? Še vedno rad obiskuje prijatelje, potuje, nabira zelišča, za njegovo bolezen je koristen sporiš, išče mir skozi meditacijo, ki jo izvaja na svoj način, ne sledi nobeni duhovni šoli, in poskuša ohranjati svoj imunski sistem zdrav, drugače je samo to, da zvečer vzame dve tableti.

Kontrolo ima vsakih šest mesecev, ko preverijo njegovo krvno sliko in stopnjo navzočnosti celic 'pomagavk'. Njegova rešilna bilka v tem položaju so njegovi konjički, delo pa je zanj nujno zlo, ki ne pripomore k temu, da bi živel polno in odgovorno, ampak bi bilo, tako razmišlja, bolj odgovorno, če bi šli vsi na ulice in kričali. »Ni torej odgovorno, da hodimo v službo zgolj zato, da plačujemo nečloveške davke ter polnimo žepe oblastnikov, tako smo si že zdavnaj zapravili dostojanstvo. Res pa je, da bi morali biti v tem enotni, en sam človek ne more narediti bistvenih premikov.«

»Ukinil bi religije in prepovedal denar«

In kaj bi spremenil v svetu? »Definitivno bi ukinil religije in prepovedal denar, saj sta to dve stvari, ki ustvarjata zlo. In v takem svetu bi bil tudi HIV najmanjši problem, se zasmeje sobesednik, ki meni, da vse institucionalne religije želijo krojiti življenje ljudi, k čemur določen delež prispevamo tudi mi ljudje, saj se vedemo tako, kot da bi potrebovali vodjo.

»Obstajajo pa seveda tudi pošteni duhovniki, takšni, kot je kaplan Martin Čedermac v istoimenskem delu slovenskega pisatelja Franceta Bevka. »Takšni Čedermaci še obstajajo, na žalost pa moramo gledati razne škofovske konference in Štuhece (slovenskega teologa in filozofa morale Ivana Janeza Štuheca, op. p.). Nam bodo mar ti govorili, kako naj živimo?!«

Dobrih duhovnikov je žal premalo, ostali so nam le še hujskači pravi sobesednik, ki proti veri nima nič, meni, naj vsak verjame, v kar hoče. Ko pa govorimo o institucionalnem nadzoru, ga kar zmrazi, cerkev naj bi se po njegovem mnenju ne vtikala v družbena in politična vprašanja. Sobesednik še sporoča, naj HIV in z njim okuženi ne bodo prostor za moraliziranje, etiketiranje in obsodbe, saj je ta bolezen več od tega. Morda nas sprijaznjenje z njo pelje k tisti vrsti osebnega miru, do katerega težko pridemo z molitvijo, do tistega sebe, ki ve, da je zunanja stvarnost zgolj iluzija.

Besedilo: Saša Bešter. Foto: Shutterstock.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri