To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Pretreseni možgani

23. 11. 2006

Verjetno še nikoli niste slišali za popretresni sindrom. Tudi na ducate upokojenih profesionalnih športnikov ni. Nato so se pojavili simptomi …

Na začetku je bil pretres.

“Ko je bila moja kariera še v vzponu, je bilo kot v srednjem veku, ” pravi zvezdnik NHL Pat LaFontaine, center v moštvu, “skupite pretres, si hitro pospravite podstrešje in se vrnete na led. ”

“Domnevam, da sem v karieri utrpel od 15 do 20 pretresov mož­ganov, ” pravi Harry Carson, upo­kojeni sredinski obrambni igralec lige NHL, “od tega polovico moč­nih in polovico blažjih. ”

“Preživel sem pet ali šest moč­nih pretresov, ” pravi Jeff Beukebo­om, upokojeni obrambni igralec NHL, “in še najmanj deset blažjih. ”

Takšna pa je zgodba profesionalnega igralca ameriškega nogometa, pravega obrambnega stroja Artia Donovana, ko je še vladal na ig­riš­čih: “Zlomil sem si nogo, toda manjkal nam je mož na obrambni črti. In glavni trener Weeb Ewbank mi je z lepilnim trakom prek deš­čic na trdo povil nogo in me poslal nazaj v igro. Pa mu pravim: ‘Ma­do­na, Weeb, še hoditi ne morem! ’ On pa odvrne: ‘Poslušaj, Debeluh, ti samo pojdi nazaj in se zvali na tla. ’ Tako sem v naslednji igri tudi storil. Vrgel sem se pred nosilca žoge in kakšni trije hrusti so me pohodili po glavi. Dodobra sem bil pretresen, skoraj sem izgubil za­vest. Polili so me z vedrom ledene vode, mi dali dišeče soli pod nos in me poslali nazaj v igro. Kmalu sem spet padel po tleh, nakar je še nekaj fantov končalo na moji gla­vi. Komaj sem še kaj videl. Toda tega nisem mogel povedati Weebu. Zahteval je, da igram z zlomljeno nogo. Kaj mislite, da bi naredil, če bi ga prosil, da me pokliče iz igre zaradi nekaj manjših trčenj? ”

Roger Staubach se smeji, ko sli­ši to zgodbo. “Res je, ” pravi nek­danji quarterback (glavni podajalec) Dallas Cowboyev, zdaj lastnik Staubach Company, več milijonov dolarjev vrednega teksaškega ne­premičninskega podjetja. “Imel sem nekaj pretresov možganov v srednji šoli in na fakulteti, ” nadal­juje, “vendar takrat so bili to samo trki. To si prebrodil in nisi preveč skrbel. ”

Danes 63-letni Staubach, ki se je moral zaradi številnih pretresov predčasno upokojiti leta 1979, na­daljuje svojo zgodbo: “Moja prva tekma je bila v dresu Cowboyev septembra 1969 z Green Bay Pac­k­ersi. Prerivam se. Packersov sre­dinski obrambni igralec, velikan Ray Nitschke, me hladno podre. Namesto da bi tekel z žogo iz gru­če, sem se odločil prečkati skozi sredino. Ko sem zagledal Nitschkeja, sem se zavedel, da to ni bila pametna odločitev. Padel sem v nezavest. Nisem mogel funkcionirati. Naslednje, česar se spomnim, je, da ležim v garderobi. Slišim ti­pično vprašanje: ‘Koliko prstov vidiš? ’ Nato so mi dali dišečo sol. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel k sebi. ”

Na poti domov iste noči je Stau­bachova žena, poklicna medicin­ska sestra, opazila, da sta njegovi ze­ni­ci še vedno razširjeni. Staubach ji je povedal: “Če nocoj umrem, poišči dobrega odvetnika, ker me danes niso dobro pregledali. ” Stau­bach se zopet nasmehne: “Takrat nisi dobil drugega mnenja o pre­tre­su. Nihče ni vedel, kako nevar­ni so lahko. ”

To je čista resnica. Toda časi se počasi vendarle spreminjajo.

Nastajajoča znanost

“Ko prebirate staro strokovno li­te­raturo, ugotovite, da se v njej be­se­­da pretres možganov ne uporablja enako kot danes, ” pravi Nathan D. Zasler, dr. med. , strokovnjak za poškodbe glave. “V današnji lite­ra­turi je uporabljena skupaj z blago travmatsko poškodbo možganov (TPM). To pa je kar skok od trka. ”

Kot nevrorehabilitacijski zdrav­nik je dr. Zasler zdravil več kot 2000 pacientov z diagnozo blaga TPM. “S športom povezane pre­tre­se, ” nadaljuje zdravnik, “so za­čeli pravilno obravnavati šele pred 20 leti. Prave študije pa so začele na­stajati šele v zadnjem desetletju, ” doda.

Še manj raziskav pa je bilo op­rav­ljenih pri multiplih pretresnih motnjah, zbranih v rubriki po­pre­tresni sindrom. In zdravniki še vedno razpravljajo o tem, ali so po­pretresni simptomi – od ponav­lja­jočih se migren do pozabljivosti – povzročeni s pretresi ali s sa­mim udarcem v glavo. Vendar je nekaj jasno: posledica dveh ali več poškodb glave v življenju je že lah­ko dolgotrajna nevrološka okvara. Raziskovalci skušajo to povezati celo z zgodnjim pojavom Alzheim­erjeve in Parkinsonove bolezni.

Zdravniki predvidevajo, da je v Evropi približno milijon travmat­skih poškodb možganov na leto – zaradi prometnih nesreč, poškodb na delovnem mestu in v gostilniš­kih pretepih. Več kot 300. 000 teh pretresov je povezanih s športom in večina se jih pripeti moškim, kot ste vi ali jaz, ki se poškodujejo med smučanjem, kolesarjenjem ali med igranjem košarke.

In čeprav “varnega” pretresa ni, je malo verjetno, da bo povprečen moški utrpel dolgotrajno poškodbo, kakršna nastane po multiplih (številnih) pretresih. “Verjetnost, da boste utrpeli drugi ali tretji pre­tres zaradi športa ali celo druge avtomobilske prometne nesreče oziroma padca opeke na glavo, je minimalna, ” pravi dr. Zasler. In kaj, če bi vas strela spet zadela? “Četu­di bi imeli dva ali tri pretrese v recimo 20 letih, ” pravi dr. Zasler, “bi imeli 85-odstotno verjetnost popolne ozdravitve. ” Kar pomeni, da ne bi imeli simptomov popretresnega sindroma.

“Športnike pa na drugi strani spodbujajo, naj se vrnejo v igro za­radi zmage, ” nadaljuje dr. Zasler, “in to poveča verjetnost multiplih pretresov in še toliko bolj popretresnih simptomov. ”

Še huje, številni pretresi so ne­zabeleženi, ker igralci niso odkriti s trenerji in vaditelji. Zadnje razi­s­kave kažejo, da je 250. 000 prizadetih verjetno še enkrat premajhno. V zamolčani številki so srednje­šol­ci, ki tekmujejo za športne šti­pendije, fakultetni športniki, ki se bojijo, da zaradi multiplih pretresov ne bodo nikoli postali uspešni in se prebili v sam vrh, in cel spek­ter športnikov, skupaj s profesi-onalci, ki neradi zapustijo igrišče.

Gre za sindrom Wallyja Pippova: ko stopite iz igre, se ne smete nikoli več vrniti.

Trditev je nekako podobna te­mu, kar je povedal neki športnik: “Razen če nisi nepokreten, igraš kljub pretresom. Nekoč sem ostal v igri za dodaten kupček denarja, če bom popeljal ekipo do zmage. Na začetku druge igre sem stal dve mesti pred soigralcem. Glava mi je hotela eksplodirati. Podobno kot helijev balon, preden poči. In kar verjemite, da sem igral. Trenerju, zdravniku in drugim pa nisem nič povedal. ” Po vprašanju, ali je tudi kaj priigral, je odgovoril z nasmeš­kom: “Nekaj najbolj potnih zelen­cev, kar sem jih kadarkoli za­služil. Pa tudi zadnjih. ” Nekaj se­­­­kund ti­šine. “To je bila ena izmed mojih zadnjih tekem. ”

Možgani v krizi

Poznamo jo pod celo množico imen. Zvonjenje. Megla. Videnje zvezd. Zameglitev. Vendar fizio­loško gledano – razen v primerih, ko poškodba glave povzroči dejan­sko modrico ali bolj grozno raztr­ganje v samih možganih – so pre­tresi kemične, ne fizične reakcije.

Ko se udarite v glavo, vaši mož­gani zanihajo v cerebrospinalni te­kočini in se odbijajo po notranjosti lobanje. Živčne celice se raz­tegnejo, kar povzroči hkratno sprostitev vseh njihovih živčnih prenašalcev. Zaradi odprtih za­por­nic kalcij vdre v določene mož­­gan­ske celice, se naseli (nakopiči) v centrih za proizvodnjo energije in zoži žile, ki prehranjujejo mož­gane. Zato celice ne morejo absor­birati dovolj svojega esencialnega goriva, glukoze. Nevroznanstvenik David Hovda iz centra UCLA za poškodbe možganov to opiše kot celično energetsko krizo. Rezultat je predvidljiv – omotičnost, v huj­ših primerih nezavest.

In po navedbah dr. Zaslerja osta­­­nejo možgani v krizi dneve ali celo tedne, preden celice počasi spet zaženejo svoje generatorje. Razu­mevanje tega, kaj se v tem času dogaja v možganih, je v medicinskih krogih še vedno zamegljeno. “Naše znanje je tukaj tako občut­ljivo, kot so občutljiva merila, s ka­terimi gledamo, ” pravi dr. Zas­ler. “Tipično je po blagi poškodbi mož­ganov CT-slika normalna. Magnetna resonanca (MR) lahko pokaže večji odstotek abnormalnosti, vendar je v veliki večini primerov tudi MR normalna. ”

“Večina tega, kar vemo – ne­v­ro­­kemično, nevroanatomsko in nevropatološko –, izvira iz žival­skih modelov, ” nadaljuje. “Čeprav so bile študije na pacientih s TPM uporabne, je še veliko tega, česar ne vemo. ”

Raziskovalci, na čelu z dr. Gus­k­i­ewiczom, si prizadevajo to spre­meniti. Ne želijo samo proučiti učinke multiplih pretresov, ampak tudi vzpostaviti povezavo med multiplimi pretresi in zgodnjim Alzheimerjem. Zato so mnogim bivšim športnikom poslali deset­stranski vprašalnik in odzvalo se jih je 2. 600. In večina jih je utrpela vsaj en pretres. Odkrili so, da tisti, ki so imeli tri ali več pretresov, z večjo verjetnostjo trpijo za kom­binacijo težav, vključujoč depresijo in najbolj zloveščo, blago kogni­tivno prizadetost, ki je osumljena kot predstopnja Alzheimerjeve bolezni.

Mogoče je Guskiewiczeva naj­bolj neopogumljajoča najdba osre­dotočena na depresijo. V njegovi začetni študiji bivših športnikov, ki v karieri niso utrpeli nobenega pre­tresa, jih je manj kot sedem od­­stotkov navedlo, da trpijo za de­­pre­sijo, kar je približno povprečno za moške. Pri tistih, ki so preživeli tri ali več blage travmat­ske po­š­kod­be možganov, pa se šte­vilka povzpne na 20 odstotkov.

Spremembe razuma

“Bilo je nekje sredi moje kariere, ko sem se peljal na trening in sem ravno prečkal most. Bil sem tako depresiven, da sem razmišljal, za­kaj ne bi preprosto usmeril avta v zaščitno ograjo in zgrmel naravnost v reko. Mislil sem, da je nor­malno, da si tako potrt. Včasih sem bil potrt tudi po zmagi na tekmi. Lahko je trajalo nekaj ur ali dni. Odkril sem, kako si pomagati. Bral sem navdihujoče odlomke iz knjig ali pa preprosto pustil, da so do­godki tekli po svoje. ”

Carson tako govori o svoji misli na samomor. Med številnimi šport­niki, ki so igrali in delovali v njegovem času, je Carson po pre­soji številnih poznavalcev najbolj občutljiv, introspektiven in blago govoreč – pravo nasprotje v pri­merjavi z njegovim nekoč divjim nasiljem na igrišču.

“Težko bi vam povedal, koliko fantov mi je prišlo povedat, da imam najhujši udarec med vsemi, kar so jih srečali, ” pravi Carson z nasmeškom na obrazu. “To je kom­pliment. Vendar mislim, da zdaj plačujem za to. ”

Zdaj Carson, ki se je upokojil leta 1990, piše knjigo o pretresih možganov. Gre za avtobiografijo. V njej bo opisal, kako ga je popretresni sindrom, ki so mu ga diag­nosticirali 1992, stal vsega: od za­ko­na do kariere na televiziji.

“Žena mi je nekaj povedala in jaz sem na to pozabil, ” nadaljuje. “Nato mi je rekla, da je sploh ne poslušam. Saj sem poslušal, samo spomniti se nisem mogel, kaj je rekla. In zaradi tega je šel moj za­kon po zlu. ”

Po upokojitvi so Carsona najeli, da bi komentiral športne prenose. Vendar so mu že v slabem letu bleščeči televizijski reflektorji za­čeli povzročati žgoče migrenske glavobole. Ko je potoval na oddal­jene tekme, se mu je zdelo, da mu že najmanjši zvok v letalu – na pri­mer jok dojenčka – trga mož­gane. Vonj določenih parfumov in vodic za po britju ga je napravil fi­zično bolnega, hrup v restavracijah pa je bil zanj nevzdržen. “Še huje, ” nadaljuje, “izgubil sem sposobnost učinkovitega sporazumevanja. ”

“Tako sem na televiziji posku­šal poudariti bistvo, poskušal sem se spomniti besed, zelo prepros­tih besed, ki sem se jih naučil na pamet. In nisem jih mogel izustiti. Končal sem s tremo, jecljajoč kot nerazločen idiot. Preprosto sem izgubil tok misli. ”

Ker je nenavadno veliko njego­vih soigralcev zbolelo za rakom v zgodnji starosti, je bil Carson pre­pričan, da ima tumor na možganih. Končno so mu dve leti po upo­ko­jitvi uradno postavili diagnozo popretresni sindrom. “To je sra­n­je, ” pravi, “vendar vsaj vem, kaj je to sranje. ”

Pred nekaj leti je Journal of the American Medical Association ob­javil novico o zmanjšanju kog­ni­tivne funkcije pri športnikih, ki so utrpeli multiple pretrese. Car­son je iz svoje aktovke potegnil list pa­pirja, razdeljenega na 24 kvadratov. V vsakem je bil vpisan vsaj en simptom popretresnega sindroma. Carson jih je navedel 14: glavobol, vrtoglavica, nespretnost, omotica, motnje ob glasnem zvoku, izguba sluha, strah ali anksioznost, teža­ve s koncentracijo, motnje vida, mot­nje pri močni svetlobi, po­ma­nj­ka­n­je ambicij, depresija, težave pri izražanju ali iskanju pravih be­sed, motnje spomina.

Simptomi, ki jih je označil, so skoraj identični tistim, ki jih je opisal Beukeboom – pri starosti 40 let, torej deset let mlajši od Car­so­na. Lani se je Beukeboom odpovedal položaju pomočnika trenerja v mali ligi pri Toronto Roadrunnersih, potem ko je začutil, da so se nekateri simptomi vrnili. “Počutil sem se izrabljenega, ” je povedal Beukeboom, “bolj utrujen, kot bi se moški mojih let lahko počutil med treniranjem. ”

“Beukeboomu bi rad povedal, naj se ne preda, ” pravi Carson, ki se je vrnil na televizijo, kjer dela kot sokomentator predsezonskih Giantsovih tekem. “Popraviš se in naučiš, kako to imeti pod nadzorom. ” Dodal je “nekaj drobnih na­svetov”: sončna očala pomagajo, prav tako tudi, da obrneš glavo, ko si soočen z utripajočimi lučmi ali televizijskimi reflektorji. “In ne jemljem zdravil za občasne napade depresije, ” pravi Carson, “saj me­nim, da jih ne potrebujem. Lahko živim brez njih. ”

Toda hkrati pravi, da včasih ne more živeti s krivdo zaradi pre­-tre­sov, ki jih je povzročil drugim. Go­vori o Miku Webstru, bivšem cen­t­ru Pittsburgh Steelersov (uvrščen je v Hall of Fame, Dvo­ra­no slavnih). O njegovi tragični usodi, ki so jo povzročili številni pretresi in katerim je septembra 2002 sledila demenca, oslabitev oziroma zmanjšanje umskih spo­sobnosti. Takrat je “železni Mike”, zmeden in brez doma, slaboten in od zdravil zmešan umrl za srčnim infarktom pri petdesetih.

“Smrt Mika Webstra me je zelo razžalostila, ” pravi Carson. “Bil je tako žilav igralec. Mike, center, je zaustavil srednjega obrambnega igralca, mene (middle linebackerja). Nas so pa podučili, da moramo pri njem uporabiti podlaktni ob­rat, da bi se ga rešili. To je bila moja obramba: zadeti, dobiti vzvod, lo­čiti se. ” Carson je nato demonstriral, kako je to izvedel: podlaket je v višini ramena sunil z vso močjo v predel obraza navideznega na­s­protnika. “Mike je napadel nizko in močno. Edino, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem ga z vso močjo sunil v glavo. In med udar­cem ga je kar dvignilo. Udaril sem ga naravnost. ” Carson pokaže na svoje čelo.

“Zdaj, ko gledam nazaj, menim, da so bili udarci, ki sem jih zadal Miku, gotovo povzročili nekatere od njegovih pretresov, zaradi ka­te­rih je utrpel poškodbe možganov. Priznam, ko sem udaril, sem res­nično udaril. ”

Carson spet sede v naslanjač. “Je že dovolj hudo, da imaš po­pre­tresni sindrom. Vendar zavedanje, da si najbrž pripomogel k njegove­mu nastanku še pri nekom dru­gem, je toliko bolj boleče …”

Carsonove besede počasi iz­zve­nijo. Nekaj trenutkov sedi v tišini.

“Preprosto ne moreš tako mi­s­li­ti. Igramo moško tekmo, pa naj si bo to hokej ali ameriški nogomet, karkoli. Izučeni in izurjeni smo, da udarimo in prejmemo udarce. Noben športnik ni odgo­voren za dolgoročne popretrese. Vse je sa­mo igra, na trenutke še kako suro­va igra. ”

Kaj sledi

Na vprašanje, ali Francoise krivi Lerouxa, je Pat LaFontaine po tre­nutku obotavljanja odgovoril: “Ni­sem tip, ki bi si zapomnil imena. ”

Leta 1996, ko je LaFontaine igral za Buffalo Sabrese, jo je močno in grdo skupil – po mnenju nekaterih prepovedano – od obrambnega igralca Pittsburghov Lerouxa. “Takrat se je začela moja pot navz­dol, ” pravi danes 40-letni LaFontaine. “Migrene, zmedenost, de­presija. Počutiš se, kot bi izgubljal razum. ”

LaFontaine je tisto sezono odig­ral le 13 tekem za Sabrese. Postavili so mu diagnozo popretresni sin­drom in zatem je vodstvo Buffala skupaj z reprezentančnimi zdrav­niki nanj pritiskalo, naj se upokoji. Namesto tega so ga prodali Ran­gersom. Šestnajstega marca 1998 je takrat 33-letni LaFontaine utr­pel šesti “uradni” pretres v svoji karieri.

“Spomnim se, da sem za sekun­do izgubil zavest, za eno samo se­kundo, vendar sem vedel, da je to konec moje kariere, ” pravi La­Fon­taine. “Opravili so nekaj testov. Moje umske sposobnosti so bile kot pri 65-letniku. ”

Kot pri Staubachu so multipli pretresi spremenili njegove ref­lek­se. Tako je moral “sprejeti najtežjo odločitev”, upokojiti se. (V Stau­bachovem primeru so mu Cawboysi celo ponudili, da podpiše no­vo pogodbo za naslednjo sezono – zavrnil je in danes podobno kot Artie Donovan, kakor pravi, ne čuti bolezenskih posledic. )

“Mislil sem, da bi lahko zdržal še nekaj let, mogoče še tri, ” pravi LaFontaine, “vendar ne po tistem zadnjem udarcu. ”

Druga vzporednica, ki povezuje Staubacha in LaFontaina, je njuna vloga v svetovanju mlajšim šport­nikom, ki trpijo za multiplimi pre­tresi. Staubach je po tihem sveto­val podajalcema NHL Stevu Joungu in Troyu Aikmanu, ko sta raz­miš­ljala o upokojitvi. In LaFon­taine pravi, da ga vsak mesec po­kliče ne­kaj mladeničev in tudi profesi­onalcev, ki so zbegani in se ne mo­rejo odločiti. “Pravim vam, tre­nut­no je od pet do deset velikih hokejskih igralcev, ki so samo en pretres oddaljeni od popretresnega sindroma, ” še doda.

“Pretresov možganov nikoli ne boste mogli odstraniti iz športov, kot sta hokej in ameriški nogomet, ” pravi LaFontaine, “vendar v ligah jih zdaj vsaj obravnavajo res­neje, kot so jih v mojem času. ”

Kot poudarja Guskiewicz, je bilo “v zadnjih petih letih o pre­tresih opravljenih dvakrat več me­dicinskih raziskav, kot jih je bilo v vseh devetdesetih in v devetdesetih jih je bilo dvakrat več kot v osemdesetih. Če prepričamo ljudi, da gre pri trku (to izgovori z naj­večjim prezirom, op. p. ) v bistvu za pretres možganov, se bomo mo­go­če lahko naučili, kako se izogniti katastrofalnim posledicam. ”

Leta 1994 – z več kot 110 igralci s pretresom možganov v sezoni – so v NHL začeli izvajati študije o fizikalnih zakonitostih pretresov. S testi so v NHL dobili izboljšano opremo, denimo so čelade in ščit­nike. Poleg tega je hibridna trav­na­ta podlaga, kot je poudaril že Staubach, s katero nadomeščajo betonu podobne podlage, “neprimerljivo mehkejša od podlog, od katerih se je odbijala moja glava”.

Pretresov možganov ne bodo nikoli mogli odpraviti iz športa. To je dejstvo! In vsak od intervjuvanih bivših športnikov je priznal, da čuti precejšnje nelagodje, ko spremlja, v katero smer se njihov bivši šport razvija. Staubach ugo­tavlja, da profesionalni ob­ramb­ni igralci na nogometnih tekmah da­nes vedno pogosteje uporabljajo svoje čelade kot orožje za ločevanje nosilcev žoge ne samo od žoge, ampak tudi od njihovega neprecenljivega razuma.

Carson potrdi Staubachovo op­a­­žanje: “Učili so me, naj zagrabim nasprotnika z rameni in roka­mi, ga nekako objamem. Nikoli me ni­so učili, naj odvzemam nas­prot­niku žogo z glavo. Danes pa je po­memben je le televizijski prenos velike igre, velikega udarca – po­membno je biti na SportsCenter. ”

“Dokler trenerji in lastniki moštev zaradi lovcev na glave ne bodo ob velike denarje, se to ne bo spremenilo, ” doda LaFonatine. “Uvedeš lahko vsa pravila na tem svetu, vendar bodo fantje še ved­no ciljali na tvojo glavo, zlasti če vedo, da imaš zgodovino pretresov. In kultura lova na glave je za­čela pronicati v vse pore športa. Menim, da nisem imel prvega pretresa do sredine svojih dvajsetih let. Danes pa moj brat, ki dela kot trener v srednji šoli, opaža 13- in 14-letnike, ki so že preživeli vsaj enega. ”

“Zelo slabo je in iz dneva v dan postaja še slabše. ”

Te resnične zgodbe nam govo­rijo, da pretres možganov ni samo dogodek, ki za trenutek zamegli vid, povzroči bolečino ali povzroči trenutno izgubo zavesti. Je veliko več, saj lahko pusti vseživljenske posledice. Zatorej, previdnost pri ukvarjanju s raznimi športi ni od­več. Ohranili boste svoje nepre­ce­nljive možgane in obvarovali svoje zdravje.

Zmote o pretresu možganov

Medicinska dejstva, ki so odromala v pozabo

1. Mit: Če zaspiš s pretresom, lahko umreš. Po poškodbi je pomembno biti pozoren na ogrožajoče poškodbe mož­ganov: dvojni vid, vrtoglavico ter sla­bost ali bruhanje. Če začnete bruhati, se boste zbudili, in če se ti simptomi pojavijo, takoj poiščite zdrav­niško pomoč.

2. Mit: Ko se vam glava spet zbistri, je zopet vse v redu. Pa še kaj! V povprečju traja dva tedna, da si možgani po preneha­nju simptomov v ce­lo­ti opomorejo in začno zopet popolnoma de­lovati. Dodatna trav­ma znotraj tega ob­dobja lahko povzroči trajno poškodbo mož­ganov.

3. Mit: Če je CT v redu, si tudi ti v redu. Glede na to, da gre za poškodbo na ravni celic, je CT ne zazna. Vendar ne preskočite slikanja, odkrilo bo morebitno krvavitev ali otekanje.

4. Mit: Pretres pr­ve stopnje ni nevaren. Pretres prve stopnje sploh ne obstaja – nič več. Stara kategoriza­cija od 1 do 3, od bla­ge do travmatske, je bila vržena med staro šaro že pred de­­setlet­ji. Ugotovili so, da ima človek z bla­gim pre­tresom isto stop­njo iz­gube spo­mi­na kot tisti ki je bil v neza­vesti. Vsi pre­tresi se smatrajo za blago travmatsko po­škodbo možganov in pri njej ne obstaja prav nič blagega.

5. Mit: Pretresi lahko povzročijo več­letne glavobole. Ni znanstvenih dokazov, ki bi nakazovali, da bi bili zdaj bolj nagnjeni h glavobolom, če ste imeli en sam pretres možganov, na primer pred dvema letoma. Pri multiplih pretre­sih pa je zgodba povsem drugačna.

6. Mit: Odbijanje nogometne žoge z glavo lahko povzroči pretres. Po izčrpnih študijah so znanstveniki ugotovili, da trk med žogo in glavo ni dovolj močan, da bi povzročil pretres.

Mala šola pretresov

1 Ko ste zadeti v bučo, vaši mož­­­ga­­ni trčijo v lobanjo kot avto­mo­bil ob zid, živčne celi­ce se pri tem zvijajo in raztegujejo.

2 Vzdražene živčne celice prožijo impulze, sproščajoč živčni prenašalec glutamat, ki se veže na določene tipe mož­ganskih celic in jih odpre kot požarne hidrante. Kalij, ki ga celice potre­bujejo za komuniciranje, uide, v celico pa vstopita natrij in kalcij.

3 Kalcij se veže na mitohondrije vsake celice – ge­neratorje energije, ki jih poganja glukoza iz krvi – in upočasni proizvodnjo energije. Prav tako zoži krvne žile v možganih in s tem zmanjša količino razpolož­ljive glukoze. Zaradi tega se počutite pijane in oto­pe­le oziroma zaspane. Če je udarec premočan, je dovod energentov močno moten, kar lahko povzroči izgubo zavesti.

4 Celice, obu­pa­no željne komunicira­nja, aktivirajo črpal­ke za vračanje kalija nazaj v celico, pri tem pa spro­stijo natrij, da napravijo prostor. Ker delujejo nad mejo svojih zmogljivosti, mož­ganske celice po­go­sto niso sposobne shranjevati informacij. V takem primeru je ves spomin na do­godek izgubljen.

5 V naslednjih de­setih dneh, ko si vaše možganske ce­lice opomorejo, se kalcij počasi poraz­gubi. V tem času so vaši možgani v sta­nju metabolične depresije, kar pomeni, da jih ne morete po­polnoma akti­virati.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri