10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice

Aids najraje napada poleti

Aids najraje napada poleti (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
27. 6. 2013

Spolno prenosljive bolezni se v Evropi  širijo hitreje, kot bi si želeli ali upali verjeti.

V Sloveniji je okoli 400 okuženih z virusom HIV, a doktorica Evita Leskovšek se boji, da je to le vrh ledene gore, saj smo namreč v evropskem prostoru na repu po številu testiranj.

Tudi druge spolno prenosljive bolezni so v razmahu, zlasti gonoreja.

Aids najraje napada poleti

Poletje je povezano z avanturami, ljudje potujejo, se srečujejo, hitreje pogledajo globlje v kozarec in tako je večja verjetnost, da se zgodi nenačrtovani spolni odnos, ki lahko prinese neprijetne posledice.

Pred leti so z akcijo Evropa proti aidsu ugotovili, da se slaba polovica popotnikov na potovanjih spušča v avanture, od teh pa jih kar 47 odstotkov ne uporabi zaščite.

Širjenja spolno prenosljivih bolezni ne opažamo samo v poletnih mesecih, kajne?

Dr. Leskovšek: Če pogledamo epidemiološke krivulje, je lepo videti, da obstaja povezava med širjenjem spolno prenosljivih bolezni in družbenimi okoliščinami.

Vzemimo za primer sifilis - okužbe so signifikantno naraščale ob prvi svetovni vojni prejšnjega stoletja, ob gospodarski krizi v tridesetih letih, med drugo svetovno vojno in neposredno za njo. Do nedavnega je bilo zaznati upadanje.

Od zadnje gospodarske krize pa krivulja spet narašča, skupaj z avtoagresivnim vedenjem, brezbrižnostjo.

Slovenci se neradi odločamo za testiranje, kajne?

Dr. Leskovšek: Res je. V Sloveniji po raziskavah ugotavljamo visoko stopnjo nestrpnosti do drugačnih, predvsem do uživalcev nezakonitih dog, do drugače spolno usmerjenih in do ljudi okuženih z virusom HIV. Zato v naši strategiji za preventivo na področju HIV/aidsa spodbujamo prostovoljno testiranje, ki je zaupno ali po želji celo anonimno.

Zgodnje prepoznavanje okužbe je pogoj za pravočasno in uspešno zdravljenje, pomembno pri preprečevanju prenosa okužbe.

Ker se ljudje še vedno bojijo, da bi bili na testirnih mestih prepoznani in s tem ožigosani, da so HIV+ ali pa pripadajo eni od tveganih skupin, smo vseskozi dejavni na področju destigmatizacije.

Vedno poudarjamo preventivo med mladimi, a zdi se, da so večje težave pri srednji generaciji ...

Dr. Leskovšek: Različne raziskave med mladimi govorijo o visoki stopnji ozaveščenosti med mladimi; tri četrtine spolno aktivnih srednješolcev pri nas uporablja kondom, kar pa ne velja za srednjo in starejšo generacijo, ki se vede bolj tvegano.

Torej stereotip, da so mladi neodgovorni, za večino ne velja. Dosledna pravilna uporaba kakovostnega kondoma mora postati imperativ, vedno pri roki, da se izognemo obžalovanjem.

Kakšen pa je kakovosten kondom?

Dr. Leskovšek: Pri vsakem kondomu je treba preveriti rok veljavnosti, ali je iz lateksa in elektronsko testiran. In seveda nepoškodovan.

Nekajkrat ste v  javnosti nasprotovali cerkvenim dostojanstvenikom v zvezi z uporabo kondoma. Ste imeli potem kakšne težave?

Dr. Leskovšek: Zavajajoče trditve sem demantirala s strokovnega vidika.  Preventiva, povezana z aidsom, bo namreč še nekaj časa temeljila na dostopnosti in dosledni uporabi kondoma.

Kakšno je sicer spolno vedenje Slovencev?

Dr. Leskovšek: Raziskava  je pokazala, da je pri nas zvestoba sicer vrednota, vendar se zveze  vrstijo, kar pomeni, da ima lahko nekdo v krajšem obdobju več spolnih partnerjev.

V državah, kjer so preventivne kampanje temeljile na abstinenci, zvestobi, so imele celo dokazano škodljiv učinek in večje število na novo okuženih kot v okoljih, kjer so bile dostopne celostne informacije  s promocijo in dosegljivostjo kondoma.

Opaziti je, da je strah pred spolno prenosnimi boleznimi popustil.

Dr. Leskovšek: Ja, odkar je svet preplavila vest, da obstajajo zdravila. Na začetku epidemije je veljalo, da si ob diagnozi aids zagotovo mrtev.

Zdravila resda podaljšujejo življenje, preprečujejo razmnoževanje virusa, a ta je še vedno v telesu. Virus se namreč vgradi v naš genom, ne vemo, kaj se bo zgodilo, saj je nepredvidljiv.

Pri nas so zdravila za zdaj še brezplačna, a če bo število okuženih preseglo razumne meje, bodo živeli le tisti z globoko denarnico, kot marsikje po svetu.

Imajo sicer stranske učinke?

Dr. Leskovšek: Nekateri bolniki zdravila težko prenašajo, pestijo jih slabosti, bruhanja, driske. Zdravila imajo dolgoročno številne stranske učinke, povzročajo okvare živčnega sistema, žil, vplivajo na prerazporeditev telesne mase.

Velja tudi, da ima nekdo, ki jemlje to zdravilo dalj časa, notranje organe, ki so videti kot pri 10 let starejšem človeku, postarani.

Koliko pa stanejo zdravila, recimo na leto?

Dr. Leskovšek: Nekaj deset tisoč evrov na bolnika. Da o strošku za družbo sploh ne govorimo.

No, da se razumemo. Vsem okuženim s HIV je poleg zdravljenja z zdravili treba zagotoviti kakovostne druge vidike zdravljenja, oskrbo in svetovanje.

Pomemben cilj pa je tudi zmanjševanje osebnega in socialnega vpliva okužbe s HIV za boljše vključevanje okuženih v družbo in omejevanje diskriminacije in stigmatizacije.

Je aids še vedno tabu?

Dr. Leskovšek: Slovenci smo izredno nestrpni. Razbijati to nestrpnost je eden izmed ključnih elementov preventive.

O tem se večina ne pogovarja, skriva, se sramuje, zanika; kot rečeno, ljudje se izogibajo testiranju, ne upoštevajo preventivnih nasvetov in se bolj tvegano vedejo. Dejstvo pa je, da ljudje, ki so okuženi in se zdravijo, lahko živijo povsem običajno življenje, tudi s  kakovostnim spolnim življenjem, če upoštevajo navodila.

Kakšni so navadno odzivi ob postavljeni diagnozi?

Dr. Leskovšek: Vsak človek je univerzum zase in odzivi so seveda različni.

Raziskave pa so ugotovile skupne značilnosti. Več faz je. Najprej panika, potem zanikanje, bes - nekateri so tudi namerno širili okužbo, češ če se je zgodilo meni, zakaj se ne bi tudi tebi. Šele čez nekaj časa pride do soočanja in do sprejetja diagnoze.

Pri nekaterih sledi socialna smrt, ki je po navedbah celo hujša od biološke. Zlasti v prvih fazah je povečana samomorilnost v primerjavi s splošno populacijo.

Je namensko širjenje virusa HIV kaznivo?

Dr. Leskovšek: Je. Če se lahko dokaže, da je okuženi namenoma prenašal virus.

In kako se to lahko dokaže?

Dr. Leskovšek: Težko. Zato pravim, da je preventiva tako zelo pomembna.

Pred kratkim ste organizirali srečanje z naslovom Ženske za večjo osveščenost in to­leranco. Kakšen je bil namen?

Dr. Leskovšek: Spomnili smo se vseh umrlih za aidsom po svetu in v Sloveniji. Opozoriti smo želeli na zanikanje, brezbrižnost, stigmatizacijo in druge ovire, ki jih moramo premagati.

Ženske smo lahko ključ do sprememb za bolj humano družbo v vseh svojih poslanstvih, ki jih imamo: kot določevalke, strokovnjakinje, partnerice, matere, vzgojiteljice, negovalke ...

Darjo Švajger, Jerco Mrzel, Nežo Maurer, ki so nastopale, in številne druge znane in manj znane Slovenke ste prosili, ali lahko odstopijo svilen šal. Zakaj?

Dr. Leskovšek: Svila je plemenit material, ki ga pletejo sviloprejke, tako kot mi pletemo stike, odnose. Vsaka ženska, ki v zbirko prispeva svoj šal, aktivno sodeluje pri  apelu za večjo ozaveščenost in strpnost, za bolj humano in prijazno družbo.

Razmišljamo tudi mednarodno, tako smo na nevladni organizaciji Robert izpeljali humanitarno pomoč otrokom z aidsom v Romuniji ali posneli film o življenju slovenskega bolnika z aidsom, ki se je s svojim močnim preventivnim sporočilom prikazoval po vsem svetu.

Povejte mi, od kod ljubezen do virusa HIV?

Dr. Leskovšek: Zanimivo vprašanje. Ko sem pionirsko razvijala preventivne programe pri nas, sem začutila vse dimenzije boja proti bolezni in kako zelo ta potrebuje človeka, ki ne obsoja, moralizira, ampak pristopa z empatijo.

Vedela sem, da je to tisto, kar bom v življenju počela. Velikokrat imam občutek, da se borim z mlini na veter, saj je delo na tem področju pogosto izredno težko, naporno. Pomagati tistim najbolj izločenim in ožigosanim včasih pomeni tudi podobno za ljudi, ki se z njimi ukvarjajo.

Bili so časi, ko sem poleg tisočih ur prostovoljnega dela prispevala tudi lastna sredstva, ko so recimo zaradi pomanjkanja denarja izklopili elektriko v dnevnem centru za odvisne in brezdomne v središču Ljubljane.

Ironija je še toliko večja, ker še vedno plačujem nekaj sto evrov posojila na mesec, da ne pride do izvršbe na nepremičnino, ki ni moja.

Zakaj pa prav vi?

Dr. Leskovšek: Po navedbi župana sem kot ustanoviteljica organizacije kršila pogodbo o najemnini. Več mesecev, preden so mi odobrili posojilo, sem imela izvršbo na osebnih dohodkih in ob izplačilu minimalne zagotovljene plače včasih nisem vedela, ali naj plačam račun za telefon ali dodatno zdravstveno zavarovanje. Bila sem v stiski, v reševanju težav popolnoma sama.

A vseeno sem ostala predana svoji stroki, socialni medicini.

Za revijo Story napisal Gorazd Dominko, foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri