Intervju: Zakaj je cepljenje smiselno?

18. 2. 2009
Deli

O smiselnosti cepljenja smo se pogovarjali s prof. dr. Alojzom Ihanom, dr. med. , ki je član strokovne svetovne skupine za cepljenje pri inštitutu za varovanje zdravja (IVZ RS). Med drugim pravi, da se je vredno cepiti proti tistim boleznim, za katere cepivo obstaja in nas potencialno ogrožajo.

Zakaj so cepljenja potrebna?

Veliko bolezni, ki jih povzročajo mikrobi (bakterije, virusi, paraziti), je v prvi vrsti časovna bitka med mikrobi in imunskim sistemom. V prvi dneh okužbe imunski odziv še ni organiziran, zato se okužba širi po telesu. Če so mikrobi zelo agresivni ali izločajo hude strupe, lahko že v tem času nepopravljivo uničijo tkiva in organe in bitka se konča, še preden se je sploh organizirala imunska obramba.

Bacili tetanusa okužijo rano in tam izdelujejo strup. Ta pride v živčevje in ustavi dihanje, še preden nastanejo protitelesa, ki bi uničila delovanje strupa. Tudi virusi poliomielitisa (otroške paralize) ali stekline pridejo v živčevje, še preden nastanejo protitelesa, ki bi preprečila širjenje po telesu. Tu se začne zgodba o celjenju.

Usodni 'mrtvi čas', ki ga imunski sistem ob prvi okužbi potrebuje, da se organizira, je mogoče pridobiti s cepljenjem. V telo vbrizgamo molekule tetanusovega strupa, le da mu okvarimo strupeno delovanje, ali viruse stekline, prej uničene s segrevanjem. Na ta način vbrizgani strup ni strupen, okvarjeni virusi pa se ne širijo po telesu. Kljub temu se imunski sistem začne organizirati in čez kakšen teden je pripravljen za takojšen boj s pravim strupom ali živimi virusi, če bi prišli v telo. In ostane pripravljen še leta in desetletja.

Pri cepljenju torej soočimo imunski sistem z morebitnimi napadalci, da bi bil že na začetku okužbe pripravljen na odziv. Prvi in najpomembnejši cilj cepljenja je učinkovita zaščita posameznika pred boleznijo. V nekaterih primerih ostaja to edini cilj, ker se bolezni ne širijo s stiki med ljudmi (npr. cepljenje proti tetanusu, klop­nem meningoencefalitisu).

Za bolezni, ki se širijo z medčloveškimi stiki (npr. ošpice, rdečke, mumps, otroška paraliza), pa velja, da se ob visoki precepljenosti omeji tudi širjenja med ljudmi. Če cepimo vsaj 90 do 95 odstotkov otrok, vzpostavimo kolektivno imunost, zaradi katere so pred boleznijo zavarovani tudi tisti, ki zaradi kontraindikacij ne morejo biti cepljeni.

Kako cepiva delujejo na organizem?

Cepljenje spada med največje uspehe v zgodovini medicine in hkrati tudi med največja upanja za medicino v prihodnosti. Cepljenje izhaja iz spoznanja, da prebolela infekcijska bolezen v določenih primerih zaščiti pred ponovitvami iste bolezni. Značilnost takih bolezni je, da se razvije zelo učinkovit in razmeroma trajen imunski odziv proti njim.

Zato zbolimo samo pri prvem stiku s povzročiteljem, ko imunski sistem še nima zadostnega števila specifičnih obrambnih celic. Ko se imunske celice namnožijo, zamejijo bolezen, hkrati pa namnožene obrambne celice ostanejo v telesu (imunski spomin) in preprečijo nastanek bolezni pri ponovnih okužbah. V takih primerih lahko človeku prihranimo klinične znake prve okužbe, če v njegovo telo vnesemo povzročitelja (oslabljenega – nevirulentnega, mrtvega ali zgolj v obliki nekaterih njegovih antigenskih molekul), ki ne more povzročiti bolezni, kljub temu pa spodbudi imunsko reakcijo. Cepljenje je tako podobna zaščita pred okužbami kot že prebolela bolezen.

V kolikšni meri so cepljenja nevarna za zdravje ljudi?

Vse civilizirane države določena cepljenja uvajajo v obvezne cepilne programe. Po eni strani takrat, kadar izračun pokaže, da so stroški za cepljenje prebivalstva (vključno s stroški za zdravljenje mogočih komplikacij cepljenja) manjši od stroškov, ki bi jih prineslo zdravljenje določene bolezni in njenih posledic. Seveda se tako cepljenje splača tudi posameznikom, ker se s cepljenjem izognejo velikemu tveganju za bolezen in posledice, ki jih ta prinaša.

S sistematičnim cepljenjem se tudi prepreči širjenje bolezni med ljudmi, zato imajo manj možnosti za obolevanje ljudje z oslabljeno imunostjo, pri katerih cepljenje bodisi ne deluje ali pa je celo nevarno (zlasti cepljenje z živimi cepivi).

Pri nas in drugod po svetu obstajajo tudi gibanja, ki nasprotujejo obveznim cepilnim programom in svarijo pred neželenimi učinki cepljenja. Res je, da tudi cepivo (podobno kot vsako zdravilo ali celo hrana) pri določenih ljudeh lahko povzroči neželene učinke, vendar so ti pojavi zelo redki in praviloma blagi (npr. : bolečine na cepljenem mestu, oteklina, vročina). Vsekakor pa je teža neželenih učinkov cepljenja povsem neprimerljiva s težo in posledicami bolezni, proti katerim cepljenje poteka.

Kakšni so lahko stranski učinki cepiv?

Po cepljenju se lahko pojavijo neželeni učinki, vendar so redki. Zato je zelo pomemben del varnega cepljenja spremljanje neželenih učinkov, pridruženih cepljenju. Zdravnik, ki ugotovi neželen učinek po cepljenju ali zaščiti s specifičnimi imunoglobulini, mora o vsakem posameznem primeru takoj obvestiti register za stranske pojave po cepljenju na Inštitut za varovanje zdravja.

Po podatkih IVZ o cepljenjih, opravljenih v letu 2007, je bilo posredovanih 216 prijav neželenih učinkov. Pri skoraj polovici prijav je šlo le za lokalne reakcije po cepljenju – pordelost, oteklina, bolečina, ki so običajno blage. Zaradi neželenih učinkov je bilo v bolnišnici obravnavanih osem oseb.

V Sloveniji le en do dva odstotka staršev zavrača obvezno cepljenje otrok, ker menijo, da cepiva niso varna in povzročajo vrsto hudih bolezni, kot so ohromelost, avtizem in avtoimuna obolenja. Do zdaj rezultati obsežnih znanstvenih raziskav tega niso potrdili. Program cepljenja v Sloveniji je učinkovit in varen. Precepljenost proti boleznim, ki so vključene v redni obvezni program otrok in mladine, je dobra.

Smo dovolj ozaveščeni glede korist­nost preventivnih samoplačniških cepljenj?

Nalezljive bolezni, proti katerim v Sloveniji obvezno cepimo predšolske in šolske otroke v skladu z zakonodajo, so davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza (z mrtvim cepivom), okužbe, povzročene z bakterijo Haemophilus influenzae tip b (HiB), ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B. Za te skupine prebivalstva se stroški cepljenja krijejo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Poleg že naštetih bolezni, proti katerim je cepljenje v Sloveniji obvezno, se je možno cepiti še proti rotavirusnim okužbam, gripi, klopnemu meningoencefalitisu, meningokoknemu meningitisu, noricam, pnevmokoknim okužbam, tuberkulozi, hepatitisu A, rumeni mrzlici, okužbi z respiratornim sincicijskim virusom, raku na materničnem vratu in tifusu.

Stroški teh cepljenj se krijejo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu z indikacijami (npr. pnevmokokne okužbe, gripa, tuberkuloza, meningokokni meningitisi ob epidemioloških indikacijah, zaščita otrok proti respiratornemu sincicijskemu virusu), so strošek delodajalcev, oziroma so cepljenja samoplačniška.

Katera preventivna samoplačniška cepljenja za odrasle so priporočljiva?

Med cepivi za odrasle, ki se pri nas veliko premalo uporabljajo, je vsekakor cepivo proti gripi, klopnemu meningitisu (ljudje, ki se veliko gibljejo v naravi, tako odrasli kot otroci, ki ne spadajo med skupine z obveznim cepljenjem) in pnevmokoknim okužbam (ljudje ki so starejši od 65 let, s kronično boleznijo srca, pljuč, ledvic, sladkorno boleznijo, jetrno boleznijo ali okvaro jeter, bolniki, ki so izgubili vranico, bolniki z rakom bezgavk ali krvotvornih organov, bolniki po transplantaciji kostnega mozga ali notranjega organa, bolniki, ki se zdravijo z obsevanjem ali kemoterapijo, bolniki, ki dalj časa prejemajo večje odmerke kortikosteroidov in osebe, okužene s HIV).

Kje se izvajajo samoplačniška cepljenja – kje dobimo te informacije?

Cepljenje predšolskih, šolskih otrok, mladine in preostalih izvajajo zdravniki v zdravstvenih zavodih in zasebni zdravniki ter ambulante na zavodih za zdravstveno varstvo. Nekatera cepljenja (tuberkuloza, začetna zaščita novorojencev, ki se rodijo HBsAg pozitivnim materam, tetanusu pri poškodovancih) opravljajo tudi v bolnišnicah in porodnišnicah. Delo vseh koordinira območni koordinator cepljenja na zavodih za zdravstveno varstvo ter nacionalni koordinator na Inštitutu za varovanje zdravja.

Zdravstveni zavod oziroma zasebnik, ki izvaja cepljenje, mora za cepivo skrbeti v skladu s strokovnimi priporočili (zagotavljanje pogojev hladne verige in strokovna usposobljenost po načelih dobre skladiščne prakse).

O cepljenju morajo izvajalci voditi evidenco, izdati potrdilo o cepljenju (Knjižica o cepljenju) in poročati območnim zavodom za zdravstveno varstvo o opravljenih cepljenjih. Evidenca o cepljenju predšolskih otrok se vodi s pomočjo enotnega računalniškega programa CEPI.

Če zdravnik, ki opravlja cepljenje, ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, mora dati predlog za opustitev cepljenja na Ministrstvo za zdravje. Predlog za opustitev cepljenja lahko dajo tudi starši otroka oziroma skrbnik. Kljub nespornim zaslugam, ki jih ima cepljenje pri izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalstva, pa nekateri posamezniki dvomijo, da je res potrebno. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da se nekatere izmed hudih nalezljivih bolezni pri nas že več let ne pojavljajo. Vendar dolgotrajna odsotnost bolezni ne pomeni, da povzročiteljev ni več v našem okolju, le možnosti nimajo, da bi se razširili.

Na kaj bi vi opozorili – v smislu preventive za odrasle?

Cepiva in antibiotiki so bili v preteklosti čudeži, ki so moderno medicino naredili učinkovito in ji omogočili učinkovitost, kot jo ima danes. Zlasti za cepiva velja, da gre za edinstveno enostaven, učinkovit in poceni način preprečevanja obolevanja, vsaj v razvitem svetu. Žal ni mogoče vseh bolezni preprečevati s cepljenjem, se je pa vredno cepiti proti tistim, za katere cepivo obstaja in nas potencialno ogrožajo.

Žal tudi velik del sveta, ki je ekonomsko šibkejši, nima na voljo denarja vsaj za osnovna cepiva, in zato vsako leto po nepotrebnem umre približno tri milijone otrok – ker za njih ni na voljo 30 EUR, da bi jih cepili.

Besedilo: Suzana Golubov

Fotografije: Grega Gulin

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"