10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Redki vzamejo drogo za zabavo

Redki vzamejo drogo za zabavo (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
12. 5. 2010

Pogovor s psihiatrom, mag. Andrejem Kastelicem, predstojnikom Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog,

Psihiater, mag. Andrej Kastelic se je z mladostniki ukvarjal že v začetku devetdesetih let. Takrat je vse več uživalcev drog  in njihovih svojcev začelo iskati pomoč. Razvili so se programi za zdravljenje odvisnih od drog, pri katerih so se izvajalci izognili napakam, ki so že bile znane iz drugih držav.

"Naša filozofija je imeti v programih čim več ljudi, ki jih ne izključujemo zaradi uživanja drog, temveč delamo z njimi, a smo zelo različno usmerjeni. Pomagamo tistim, ki zmorejo vzpostaviti popolno abstinenco, pa tudi tistim, ki tega niso sposobni ali si tega sploh ne želijo. Te poskušamo pritegniti, biti z njimi v stiku, jih skozi ta proces motivirati in potem pritegniti tudi v zahtevnejše programe.

Tiste, ki tega nočejo ali ne zmorejo, poskušamo vpeljati v programe zmanjševanja škode zaradi jemanja drog. Pripravljamo jim programe, ki omogočajo dokaj kakovostno življenje, čeprav uživajo droge. To pomeni, da večina zmanjša količino zaužitih drog, predvsem pa je pri uživanju bolj previdna."

To so bili visoko dostopni programi, ki so uživalce drog privabljali, da se vključijo. "Naša filozofija je imeti v programih čim več ljudi, ki jih ne izključujemo zaradi uživanja drog, temveč delamo z njimi in smo pri tem zelo različno usmerjeni. Pomagamo tistim, ki zmorejo vzpostaviti popolno abstinenco, pa tudi tistim, ki v nekem obdobju jemanja drog tega niso sposobni ali si tega sploh ne želijo.

Te poskušamo pritegniti, biti z njimi v stiku, jih skozi ta proces motivirati in potem pritegniti tudi v zahtevnejše programe. Tiste, ki tega nočejo ali ne zmorejo, poskušamo vpeljati v programe zmanjševanja škode zaradi jemanja drog. Pripravljamo jim programe, ki omogočajo dokaj kakovostno življenje, čeprav uživajo droge. To pomeni, da večina zmanjša količino zaužitih drog, predvsem pa je pri uživanju bolj previdna."

S čim vse se v Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD) ukvarjate?

Andrej: CZOPD koordinira mrežo 18 centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v Sloveniji. Poleg tega pa se ukvarjamo tudi z zdravljenjem odvisnosti, največ na ambulantni ravni. Smo tudi edini oddelek, ki ima bolnišnični del s 35 posteljami.

Izvajamo obširen program, sestavljen iz priprave za šesttedensko bolnišnično zdravljenje, osemtedensko podaljšano intenzivno psihiatrično bolnišnično zdravljenje in polletno dnevno bolnišnico. To pomeni, da ljudje k nam v program hodijo trikrat na teden po nekaj ur, dobijo kosilo in se potem vrnejo domov.

Gre za prehodno obliko med bolnišničnim zdravljenjem in rehabilitacijo v skupnosti. Izvajamo tudi program za vse tiste, ki se jim ne uspe ambulantno stabilizirati, in za veliko skupino ljudi, ki ima tako imenovano komorbidno pridruženo duševno motnjo. Se pravi, da imajo pacienti poleg odvisnosti, takih je več kot polovica, še nekatere druge resne psihiatrične težave. Te so lahko na ravni prave psihiatrične motnje ali pa gre samo za deficite v smislu komunikacije, socialnih spretnosti, pogosto pa tudi za travmo.

Kar 70 odstotkov žensk, ki se zdravi pri nas, je spolno zlorabljenih. V tem primeru ni dovolj, da jim pomagaš samo pri odvisnosti, vzpostavljanju in vzdrževanju te abstinence, ampak jim pomagaš premagovati tudi telesne, včasih še  socialne težave, saj gre lahko tudi za brezdomstvo, brezposelnost ...

To so celostni programi, v katere se še vedno vključuje največ heroinskih odvisnikov, čeprav je več kot polovica takšnih, ki če že niso odvisni, vsaj zlorabljajo kokain. Visok odstotek je tudi tistih, ki se zdravijo zaradi trave. Samo zaradi marihuane namreč ne zdravimo, le v primerih, ko gre še za neko pridruženo duševno motnjo ali pridružene duševne težave.

Kakšna je starost te populacije?

Andrej: Populacija je lahko zelo mlada, nekateri so še osnovnošolci. Imeli smo tudi že 12-letnike, pa tudi ljudi, ki so stari čez 50 let, čeprav je največ tistih, ki imajo od 17, 18 pa do 30 let. Predvsem starejša populacija ima vse več pridruženih težav, kot so hepatitis C in druge.

V teh primerih se ne ukvarjamo samo z odvisnostjo, ampak tudi z vsemi pridruženimi težavami. Vključimo jih v celostni program, pri katerem je zaželeno tudi sodelovanje svojcev, okolice, partnerjev in otrok. Vsak od njih se namreč vrača v svojo skupnost, pomembno pa je, da tudi ljudje, s katerimi živijo, vedo, kaj se z njimi dogaja, da so jim lahko v oporo.

Res pa je, da je v teh družinah kar veliko stvari porušenih in bi vsi potrebovali spremembo. Na žalost so včasih stvari tudi tako obremenjujoče in tako slabe, da v neki fazi družine niti ni mogoče vključiti in je morda bolje, da je ne, zlasti če gre za težave z nasiljem in zlorabami.

Ugotavljamo pa tudi, da gre danes že za drugo generacijo mladih uživalcev in uživalk drog. To pomeni, da v nekaterih primerih obravnavamo starše in potem tudi njihove otroke ali pa imajo naši uživalci drog majhne otroke.

Kakšna je smrtnost populacije, ki uživa droge?

Andrej: Smrtnost populacije, ki uživa droge, je 50-krat večja od tiste, ki ne uživa drog. Zdravljenje smrtnost sicer zmanjša vsaj štiri- do petkrat, vseeno pa je še 10-krat večja. Glavni vzrok smrti, kjer ni aidsa ali ga je zelo malo in kjer uspešno zdravimo hepatitis, je predoziranje. Hitra, nenadna smrt, ki pa jo s programi in izobraževanjem kar uspešno preprečujemo.

Verjetno svojega pristopa ne gradite na moraliziranju?

Andrej: Moraliziranje ne pomaga. Veliko ljudi, ki jemlje drogo, ve, da počnejo stvari, ki jim ne koristijo – ne samo njim, temveč tudi njihovi okolici. Tudi v raziskavah se je pokazalo, da dodatno nalaganje bremena – češ kaj počneš svojim staršem, kaj delaš s svojim življenjem – ni uspešno.

Ljudi so pritegnili in motivirali drugačni pristopi. Res pa je, da je na začetku potreben motivacijski intervju, pa naj gre za kakršnokoli spremembo – tudi za hujšanje, drugačno vzgojo, točno prihajanje v službo ali odnos s partnerjem. Pri uvajanju sprememb gre vedno za več faz.

Na začetku vsi mislimo, da nimamo težav, da jih prepozna samo okolica. To se nam še ne zdi tako hudo. Morda pa celo opazimo, da imamo težavo, vendar mislimo, da se nič ne da narediti, ker smo že ne vem kolikokrat prenehali kaditi ali poskušali shujšati.

Zdi se, da nam to ne uspeva ali pa ne vemo, da imamo v Sloveniji takšne programe, kjer bi lahko iskali pomoč. Program v naši hiši in v vseh 18 centrih je vsekakor takšen, da ga ljudje ne poznajo. Ko se vključijo, so presenečeni, da se da toliko narediti. Žal pa je čas od začetka jemanja drog do iskanja pomoči še vedno predolg, čeprav ga skrajšujemo.

Po raziskavi sodeč, ljudje povprečno kadijo travo kar tri leta in pol, preden preidejo na drugo drogo, potem pa spet mine več kot tri leta, preden poiščejo pomoč. To je zelo specifičen čas, v katerem se jim je porušilo življenje, so zagrešili kazniva dejanja … V prvi fazi tem ljudem pomagamo prepoznati težavo in jih motiviramo, da poskušajo težavo spremeniti, vnesti pozitiven dvom.

Trudimo se, da s svojim vedenjem nekaj naredijo, začnejo iskati konstruktivne možnosti in jim pozneje pomagamo, da to uresničijo. Vsi vemo, da ko se za nekaj odločiš, je še daleč do tega, da to izpelješ. Naša naloga je pravzaprav skrajšati ta čas od odločitve do izvedbe. In po tem jih poskušamo naučiti, kako to spremembo vzdrževati. Težava odvisnosti ni toliko v tem, kako prekiniti vedenje, ampak kako ohraniti to spremembo.

Mar ni res, da če si enkrat odvisen, si vedno odvisen?

Andrej: Ni rečeno. Previden že moraš biti, saj če si nekoč že bil odvisen, je večja verjetnost, da se odvisnost ponovi. Vseeno imamo približno tretjino ljudi, ki vzpostavi trajno abstinenco, neha jemati drogo in tega vedenja ne ponavlja. Tretjina je takšnih, ki ima obdobja trdnosti in stabilnosti, kljub obdobjem spodrsljajev, recidivov.

Žal pa je 40 odstotkov takšnih, ki trajne spremembe ne zmore. Pri teh pridejo v poštev programi zmanjševanja škode in substitucijske terapije ter nizkopražni programi, za katere aktivno mi iščemo udeležence, ne oni nas.

Po raziskavi, opravljeni v številnih evropskih mestih, se je v Sloveniji pokazalo, da je uporaba marihuane v prvih razredih srednjih šol do leta 2003 naraščala in da je z letom 2007 upadla. Vendar odstotki teh 15- in 16-letnikov, ki so poskusili marihuano, sežejo že do 30 odstotkov. Če pa preverimo še druge droge, so ti deleži manjši, vendar še vedno veliki.

Problematično je povečevanje števila smrti zaradi predoziranja, saj število od leta 2000 raste, čeprav je kakšno leto tega nekoliko manj, recimo leta 2008. Če že nekdo jemlje drogo, zagotovo ni potrebno, da zaradi tega umre.

Kaj vpliva na razvoj odvisnosti od prepovedanih drog?

Andrej: Razvoj odvisnosti je proces, na katerega vplivajo faktorji okolja, vzgoje pa tudi genetski faktorji. Danes vemo, da za odvisnost obstaja tudi genetska nagnjenost. Gre za nagnjenost za razvoj alkoholizma kot tudi odvisnosti od prepovedanih drog.

To pomeni, da ljudje, ki nosijo te gene, nosijo v sebi verjetnost, da jim bo alkohol ali droga bolj prijala, pa tudi, da bodo hitreje razvili odvisnost in da imajo več možnosti, da težje odnehajo. Drugi krivec je okolje, tretji pa droga sama. Droge imajo različen potencial in so različno adiktivne. Najbolj zasvoji nikotin.

Približno polovica ljudi, ki začne kaditi, razvije odvisnost od nikotina, na drugem mestu je heroin (30 do 40 odstotkov ljudi), pri kokainu postane odvisnih približno 30 odstotkov ljudi, preostale droge, vključno s tabletami in alkoholom, dosežejo 10 do 15 odstotkov ljudi. Moramo vedeti, da vsak odvisen človek ne ogroža le sebe, svojega zdravja, ampak tudi svojo okolico. Podatki kažejo, da en odvisen človek ogroža še tri do štiri ljudi okoli sebe.

Na kaj morajo biti starši pozorni pri svojih najstnikih?

Andrej: Jemanje drog ni nekaj normalnega. Kakšen mladostnik bo rekel, da se vsi sošolci drogirajo. Včasih se kdo giblje v družbi, kjer okoli njega res vsi uživajo drogo. To pa ne pomeni, da to počnejo vsi in da je to normalno.

Po navadi gre pri takem otroku za celostni sklop težav. Popušča tudi v šoli, ima neke druge vedenjske težave, morda ne hodi k pouku, se vrača domov pozneje, kot je dogovorjeno, se druži s starejšimi, lahko se tudi obnaša nenavadno, vendar to še ne pomeni, da res jemlje droge.

Mogoče ima druge težave, išče svojo pot v samostojnost, ampak če je vedenje zelo spremenjeno, morda lahko pomislimo na to, da je poskusil drogo. O tem se je pomembno pogovoriti in vzpostaviti stik z otrokom.

Običajno nam v začetku ne zaupajo, vendar če nam doma uspe razviti kulturni dialog, je možno, da nam bo na neki način povedal. Če najdemo ostanke zdrobljene trave, stekleničke, pipe, žlice, v katerih lahko žge in kuha heroin, so to posredni znaki in lahko reče, da stvari niso njegove.

Popolnoma zanesljive metode ni, razen urinskih testov, ki pa jih ne priporočamo. Če se nam že zdi, da bi bilo treba ta test narediti, potem je bolje, da se poišče pomoč. Tudi če je test pozitiven, je možnih cel kup interpretacij, če pa je test negativen, se je treba vprašati, kaj v tej družini ne gre, da so stvari tako hude, da morajo testirati otroka. V takem primeru lahko starši poiščejo pomoč pri nas ali v enem od 18 centrov in se poskušajo pogovoriti, katera pot bi za otroka bila najustreznejša.

Mar ni večina teh težav ravno tam, kjer ni razvite komunikacije?

Andrej: To je nepotrjen podatek, ampak pri nas je nedvomno vedno več ljudi, ki jemlje droge zaradi nekega razloga. Zelo malo je namreč tistih, ki jo vzamejo za hec ali za zabavo. Takšni to v glavnem zmorejo kontrolirati in prenehati.

Pri tistih, ki imajo še cel kup drugih težav, tudi socialnih (s slabšim šolskim uspehom, iz slabših urbanih okolij, s težavami v komunikaciji, z več selitvami, neurejeno družinsko situacijo), je verjetnost, da se bo morebitno eksperimentiranje razvilo v odvisnost, večja. Če se ves ta sklop pokrije tudi z genetskimi predispozicijami, neugodnim okoljem, s pritiski ali s čustvenimi situacijami, potem je verjetnost, da bo otrok drogo vzel in postal odvisen, še večja.

Si lahko na podlagi prvega pogovora ustvarite dobro sliko o pacientu?

Andrej: Pri nas prvi pregled vedno opravi psihiater in na podlagi tega presodi, ali gre res za neke pridružene duševne motnje, ali gre za težave na psihološkem področju, ali gre bolj za socialne in vedenjske težave. Potem usmeri pacienta.

Uporabljajo se različne lestvice, nemogoče pa je absolutno točno napovedati. To niti ni slabo, kajti velikokrat se mi je zgodilo, da me je nekdo, za katerega se mi je zdelo, da ne bo uspešen, pozitivno presenetil. Dobro, da ima priložnost. Po drugi strani pa si pri nekom drugem, ki dobro sodeluje v obravnavi, kar razočaran, ko vidiš, da mu ne uspe.

Seveda obstajajo približni kriteriji in usmeritve, po katerih bi lahko bolj točno rekli, kaj bo uspešno in kaj ne, vendar je ravno ta individualni faktor tako močan, da na srečo včasih pretehtajo tudi pozitivna presenečenja.

Je priznati si nemoč pri zdravljenju od odvisnosti del zdravljenja?

Andrej: Eden izmed pogojev, ki jih imajo vse organizacije za samopomoč, ne samo anonimni alkoholiki, tudi anonimni narkomani in ljudje, ki so odvisni od iger na srečo in imajo motnje hranjenja, je, da vsi programi za vstopni kriterij postavljajo željo po spremembi.

Mi smo na neki način še nižjepražni. Že to, da nekdo pride k nam, čeprav ga prisilijo k temu, včasih celo sodišča ali svojci, je stvar, za katero se oprimeš in mu potem skozi proces poskušaš zunanjo motivacijo usmeriti v notranjo. Ravno v tem je izziv tega zdravljena – kako nekoga pripraviti do tega, da želi spremembe, se jih veseli in uživa v njih.

Kaj pa preventiva?

Andrej: Preventiva je nehvaležno področje. Tudi ZN so si zastavili cilj, da bodo zmanjšali uporabo drog, ameriška vlada pa naj bi tudi s preventivo dosegla drastična zmanjšanja. Za to gre ogromno denarja, a videti je, da ti programi niso toliko uspešni. Uživalcev drog je povsod čedalje več.

Morda bi jih bilo še več, če ne bi bilo teh programov, po drugi strani je tudi znano, da če je v preventivo vložen evro, se trikratno vrne. Je pa to široko področje, kjer vsak misli, da lahko dela, kar si želi, tudi da zasluži denar. Pokazalo se je, da samo zastraševanje ne zadošča, nasprotno, pritegne ljudi in poveča zanimanje.

Uspešnejši so programi, usmerjeni v učenje spretnosti, kako se izogniti drogi in shajati brez nje. Seveda je koristno tudi informiranje o drogi. Kakšen je uspeh, pa pravzaprav ne vemo. Raje se ukvarjam z zdravljenjem, s terapijo, ker je jasno, da se da marsikaj narediti.

Kako pa je s porabo kokaina, mar ni te vse več?

Andrej: Seveda. Kokain uživajo tri vrste populacije. Tisti, ki imajo dovolj denarja, ga 'snifajo'. V glavnem ga jemljejo kot družabno drogo, za zabavo. V psihološkem smislu to še ne pomeni, da se razvije v odvisnost. Vseeno je to vedenje tvegano, ker poveča agresivnost.

Več je agresivnih spolnih odnosov in s tem okužb. Po drugi strani pa kokain jemljejo mladi, ki ga predvsem kadijo, kar je veliko bolj nevarno. Potem so še tisti, ki si vbrizgavajo kar vse po vrsti. Polovica tistih, ki iščejo pomoč zaradi jemanja heroina, je odvisnih tudi od kokaina.

Ste od česa odvisni?

Andrej: Verjetno sem. Čeprav veliko delam, si po drugi strani znam privoščiti veliko stvari. Nisem odvisen od psihoaktivnih snovi, pijem že, ne kadim, ne jemljem prepovedanih drog, rad pa imam veliko stvari, predvsem šport. Morda tudi tu včasih pretiravam.

Napisala: Suzana Golubov

vir: Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri