Igralnice: Poskušanje sreče ali obsesija?

"Ure minevajo, denar za najemnino in položnice kopni, kup postane kupček in nazadnje ga skoraj več ni … Zdi se, da je z vsako novo igro manjša verjetnost, da boš dobil glavni dobitek, da se trem kraljem preprosto danes ne bo več pridružil še četrti … Toda kaj pa, če se bo? Kdaj bo poker? Kdaj bo kralj?"

Poskušanje sreče ali obsesija?

Po podatkih vladnega urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo je slovenske igralnice leta 2000 obiskalo 2,2 milijona ljudi oziroma povprečno nekaj več kot 6000 gostov na dan. Seveda je treba upoštevati, da v to število niso vključeni le slovenski državljani, ampak tudi tujci.

Zelo velika je udeležba pri klasičnih igrah na srečo, ki jih pripravljata Loterija Slovenije in Športna loterija. V Sloveniji od 15 do 20 odstotkov prebivalstva sodi med redne igralce, se pravi tiste, ki najmanj enkrat na mesec sodelujejo pri eni od iger, od 45 do 50 odstotkov pa je takšnih, ki igrajo občasno. Celotna vrednost njihovih vplačil je bila tega leta 13 milijard tolarjev. Letni promet Športne loterije je še leta 1997 s prodajo iger na srečo znašal 665 milijonov tolarjev, leta 2000 pa že tri milijarde tolarjev. Od tega so skoraj 400 milijonov tolarjev namenili za različne dajatve, čisti dobiček družbe s 17 zaposlenimi pa je znašal dobrih 36 milijonov.

Niti strokovnjaki za igre na srečo in mnogi psihologi ne morejo poenotiti mnenja, ko govorijo o tej zasvojenosti. V kanadskem Montrealu so denimo leta 1992 odprli Mednarodni center za preučevanje odvisnosti mladih od iger na srečo, ki, kot pojasnjuje že naslov, raziskuje tovrstne težave predvsem pri mladih. V Kanadi je namreč kockanje izjemno razširjeno med mladimi, zanimanje za to pa še strmo raste. Tudi v ZDA redno kocka bojda vsaj 80 odstotkov (!) srednješolcev. Od štiri do osem odstotkov jih ima resne težave z odvisnostjo, za deset do 14 odstotkov pa obstaja resna možnost odvisnosti.

Pa da ne boste mislili, da v podalpski deželici kolin, jabolčnega zavitka in gibanice nimamo odvisnežev od iger na srečo. Še več, kot si mislite. Tudi pri nas je vedno več hazarderjev, ki so za kratkotrajen adrenalinski impulz pripravljeni žrtvovati celotno premoženje in družino. Tega sem se dobro zavedel šele pred kakim letom dni, ko mi je svoje dolgove zaradi mnogih noči, preživetih v mestnem kazinoju, priznal dober prijatelj. Znašali so nekaj več kot 25 milijonov. Takrat sem ugotovil, da so hazarderji dejansko povsod okrog nas, ne samo v Las Vegasu.

Povprečen bralec naše revije, ki ni še nikoli vstopil v kazino, se verjetno ta hip sprašuje, kako je mogoče, da se veselje do iger tako hitro spremeni v odvisnost? Kaj pa je takega, če človek za zabavo stavi na igralnem avtomatu, izgubi in pač gre domov. Tistih nekaj tisočakov pa ga res ne more spraviti na beraško palico … Na žalost to ni tako preprosto.

Odvisnost se pojavi zato, ker ta industrija promovira igre na srečo tako, da se zdi njihovo igranje najpreprostejši način, da bajno obogatimo čez noč. Tudi mene je že večkrat zamikal obisk katere od igralnic, ko sem dan za dnem bral, poslušal novice, da so v neki igralnici v Novi Gorici obogateli z vložkom zgolj pet tisoč tolarjev, da je neka ženska v Portorožu postala milijonarka v eni sami minuti in tako naprej …

Alea Iacta Est

Pa da ne boste mislili, da je igranje v igralnicah zgolj brezglavo metanje žetonov, vlečenje ročic in dvig kart. Izkušeni igralci trdijo, da bi že zdavnaj bankrotirali, če bi se zanašali zgolj na srečo. Marjan V., ki ni želel razkriti svojega priimka, nam je povedal, da so hazarderji zmeraj prepričani o svojih namenih, izračunih in da ves čas ravnajo v skladu z neko logiko. "To je pravi posel. Ves čas je treba spremljati karte, si zapisovati vrstni red zmagovalnih kart in ugotavljati: kdaj, kako, v kakšnih intervalih in podobno si vrstijo veliki dobitki. Pravi hazarder mora uporabiti vse svoje izkušnje in znanje, da lahko čim natančneje predvidi rezultat," je pojasnil izkušeni kvartopirec. "Za srečo tu ni prostora. Nihče ne igra, da bi izgubil, če pa se prepustiš sreči, je izguba več kot možna." Hazarderji torej ne verjamejo v srečo. Po drugi strani pa je nemogoče zagotovo predvideti dobitek, tako da je rezultat igre nekako vendarle odvisen od sreče.

Paradoksalno, ampak resnično: edino, na kar se lahko igralci iger na srečo resnično zanašajo, je sreča. Marjan se ob tem namuzne in reče: "To je vse res, toda še enkrat poudarjam: če bi igral res samo na srečo, brez načrtovanja, logike in izračunavanja, bi čez noč propadel. Vsi tisti, ki še niste prestopili praga katere izmed igralnic – pazite se. Ko enkrat vržeš kocko, je konec." Naš strastni igralec je sprva zapravljal denar v tujini, pozneje pa večino kar pri nas. Najprej ga je spremljala sreča, potem pa je izgubil nadzor in zapravil je bajne vsote denarja. Odločil se je, da karte zamenja z igralnimi avtomati.

Stroj, ki pa ni bankomat

"Avtomati za poker so živi, to ve vsak igralec," pravi Marjan. "No, vsaj na začetku sem tako mislil." Živi? Niti ne. So pa programirani, in to tako, da dajejo vsakemu igralcu občutek, da je zelo preprosto dobiti glavni dobitek. Denimo: ko začneš igrati, ugotoviš, da je vsaka tretja igra dobitna. Zato se odločiš, da boš pač večjo vsoto denarja stavil pri vsaki tretji igri, vmes pa pri dveh minimalni zahtevani znesek. To traja nekaj časa, dokler spet na tretjo igro trmasto ne staviš vsega, kar imaš zraven. Potem pa igra nenadoma ni dobitna. Kajpak. Marjan je to hitro ugotovil, hkrati pa je bil prepričan, da je samo premalo pozoren in da se da sistem igre ugotoviti kako drugače. Recimo z vsakodnevnim igranjem.

Dolgo je potreboval, da se je ozdravil odvisnosti, medtem pa je njegova družina trpela, saj so morali prodati stanovanje in avtomobil, proces zdravljenja pa ga je skoraj stal ločitve.

Podvojen arenalin

Hazarderji so posebni ljudje. Z glavnim dobitkom preprosto niso zadovoljni, ker so jezni, da ga niso dobili že prej. Takrat, ko je bil njihov vložek večji. Namreč: če bi ga dobili prej, bi zdaj dobili toliko denarja, da bi bili preskrbljeni do konca življenja. Tako vsaj mislijo. Resnica pa je takšna, da z veliko vlogo na avtomatu sploh ne bi zmagali. V tistem trenutku jim torej preostane samo to, da igrajo dalje in trmasto vztrajajo pri tem, da bodo flash royal dobili pri vsaj trikrat večji vlogi.

Ker imajo zdaj dovolj denarja, so pomirjeni. Užitek postane še večji. Adrenalina pa se sproži toliko, kot bi se ga, če bi obtičali pod vrhom Triglava v poletni nevihti. Ko je nevarnost udara strele 1 : 1. "Pravi hazarder nikoli ne odneha. Tudi ko je brez denarja. Pri igralnicah je zmeraj polno bankomatov, poleg tega pa si nekaj tisočakov lahko še vedno izposodiš," razlaga Marjan. Najprej si je izposodil denar od prijateljev, potem od družine, pozneje celo od posojevalcev denarja, ki se jim je zaradi oderuških obresti najbolje izogniti. Potem ko mu je žena zagrozila z ločitvijo, ko so iz meseca v mesec komaj prebili v najetem stanovanju, ko je svoje podjetje spravil skoraj na klin in je drugega za drugim izgubljal prijatelje, se je odločil, da si poišče pomoč. Ozdravel je, še danes pa kdaj in kdaj obišče katero izmed igralnic. "Saj se gre samo za kako igro ali dve, zaradi tega ne bo nobene škode," se tolaži.

Pravi moški tvegajo

Zanimivo je, da le redko kdo v igralnico prvič stopi sam. Ponavadi se hazarderski večer začne v družbi prijateljev. Nekega večera se odločijo, da bodo za spremembo namesto bližnjega lokala obiskali igralnico. Navsezadnje imajo tudi v igralnicah pijačo. Potem pa prideta na površje ego in mačistična stran vsakega moškega. Pred prijatelji želi pokazati, kako zelo drzen je in da si upa. Da je tak, kakršnega si želi vsaka ženska, da je močnejši od tekmecev. Da ne pade v depresijo, ker izgubi nekaj denarja, ker upa tvegati.

Zdi se, da so bile igre na srečo izmišljene prav zaradi tega. Ne samo zaradi dobitka, zanimive so tudi zato, ker gre za ponos, dostojanstvo in "nadpovprečno hazardersko znanje". Poleg tega pa se moški zaveda, da mu bo v življenju šlo najlepše, če bo imel najlepšo hišo v soseski, najdražji avto, najbolj prestižno uro in še kaj. Do vsega tega je z osemurnim delovnikom težko priti prej kot v dveh desetletjih, veliko laže pa z dobitkom na avtomatu. "Cilj opravičuje sredstvo," ta pojav pojasnjuje Marjan. Nagrada je mamljiva: največji frajer zmeraj dobi najlepšo žensko.

Raj na zemlji

Na veliko žalost pa vseh tistih, ki se tako vztrajno poskušajo približati idealnemu – spretnemu, drznemu in močnemu – moškemu, ne spremlja zmeraj uspeh pri pripadnicah lepšega spola. Lastniki igralnic, ki so ponavadi vrhunski psihologi in menedžerji, pa vseeno zmeraj poskrbijo, da imajo njihovi gostje občutek, da se res vse vrti okoli njih. Predvsem ženske. In seveda denar. Zanimivo je, da se v igralnicah pojavlja veliko lepih žensk, ki se skoraj ponujajo in se ves čas smukajo okrog naivnih igralcev ter jih zadržujejo v tem prostoru igralniškega brezumja. Hazarderji pa seveda mislijo, da jih tam zadržujejo zato, ker so jim všeč. Kajpada! Tega, da so dekleta razpoložena za druženje samo v času polnih denarnic, verjetno ni treba posebej poudarjati …

Lagodno življenje pa traja le do trenutka, ko igranje na srečo postane odvisnost. Takrat se razpoloženje precej spremeni, igranje postane precej bolj mučno in manj veselo. Dolgovi so vedno večji, upanje pa postaja vedno manjše. Potem je denar treba zaslužiti, sicer se lahko življenje sesuje na majhne koščke. Nenadoma postane položaj prekleto resen.

Kdor zna, je bogat

Med igre na srečo prištevamo tudi športne stave in loto. Ker je pri lotu skoraj nemogoče zadeti glavni dobitek, ki pa je neredko vrtoglavo visok (tudi največji naivneži se zavedajo, da obstaja majhna možnost za sedmico), pri tem kakih posebnih odvisnosti ni. Obstaja sicer kar nekaj rednih igralcev, vendar ti nimajo težav z bankrotom. Zaradi tega ga zelo rade igrajo tudi ženske, ki pri tem stavijo na intuicijo, nekatere pa rade trdijo, da včasih sanjajo zmagovalne številke.

S športnimi stavami pa se ukvarjajo predvsem moški in spet zatrjujejo, da ne gre toliko za srečo, temveč bolj za znanje. Češ, če poznaš nogometna moštva, potem ne sme biti težko napovedati tisto, ki bo zmagalo. V tem primeru torej ne gre za klasično igro na srečo, saj je dejansko potrebno čim večje znanje s tega področja. Vseeno pa lahko športne stave zaradi pogostih dobitkov povzročijo podobne težave kot avtomati za poker. Skoraj vsak ve, da se recimo nogometne tekme končajo z bolj ali manj podobnimi rezultati, zelo redko se zgodi, da se tekma konča z rezultatom 29 : 13, zato so dobitki pogosti.

Ko voda seže čez grlo

V Sloveniji ustanove, ki bi bila specializirana za zdravljenje hazardiranja, nimamo. Še najbolj dejavna na tem področju sta dr. Vilijem Ščuka iz novogoriškega zdravstvenega doma in klinična psihologinja specialistka Jasmina Una Tumpej iz enote za zdravljenje odvisnih od alkohola na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Tumpejeva sicer zdravi alkoholike, z ambulantnim zdravljenjem hazarderjev pa se je začela ukvarjati šele pred nekaj leti. "Glede na število ljudi, ki se zaradi hazardiranja zdravijo pri meni, ne bi mogla trditi, da gre za zelo razširjen problem. Vendar je slika povsem drugačna, če pogledamo število mesečnih klicev na kliniko. Teh je vsaj 20, včasih pa tudi bistveno več. Problem je torej zelo razširjen, le da se ljudje zaradi strahu ali sramu ne upajo priti na psihiatrijo." Poudarja, da pri hazardiranju ne gre za odvisnost, kakršna je odvisnost od alkohola ali droge, ampak za duševno motnjo nagibov in navad oziroma za ponavljajoč se spodrsljaj pri upiranju nagibu. Za razvoj motnje je včasih potrebnih tudi deset let.

"V zadnjem času tudi pri nas govorimo in razmišljamo o ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo. Težave se začnejo, ko poskušamo hazarderja odvisnika prepoznati. Sam ne more prepoznati svojih vedenjskih težav, saj se je sam odločil za takšno tvegano početje. Tudi okolica je v stiski, ali naj sodelavec, sorodnik, znanec odvisniku neposredno očita spremenjeno vedenje in posledice njegovega hazardiranja ali naj ga prepusti njegovi odločitvi," pravi dr. Andrej Pišec, specialist psihiater iz centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti v Mariboru. "Naj naštejem še nekaj značilnosti odvisnikov od iger na srečo. Prepričani so, da je denar rešitev vseh njihovih težav. Vedno več lažejo, da bi dobili denar za igro, pri tem pa ne naredijo nobenega resnega koraka, da bi rešili svoje težave. Kriminalna dejanja, ki jih v obupu storijo, so običajno nenasilna. Bolj ko tonejo v odvisnost, bolj se odtujijo od družinskih članov, povezujejo se z obrobneži, vse pogosteje jih obsedajo samomorilne misli."

Nekaj hazarderjev zdravi tudi psihiater dr. Janez Rugelj. "K meni jih zaradi hazarda pride zelo malo, ker imajo potuho pri materah ali ženah. Imel sem ljudi, ki so na ruleti zapravili tudi 250 tisoč evrov, pa so se kljub temu vrnili na stara pota, ker so jih žene tolerirale." Rugelj pravi, da je hazardiranje simptom nevroze. "Gre za nezrelost za polno življenje. Hazard je samo druga oblika omame. Hazarder življenje doživi šele takrat, ko zaradi izgube začuti bolečino. Podobno kot zapuščeni in osamljeni otroci, ki si pulijo lase, ker šele z bolečino začutijo, da živijo."

Robert Roškar

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ