To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Suhec s sladkorno boleznijo

Avtor članka v osnovni šoli v pozi He-Mana. Prvi znaki sladkorne bolezni se lahko pojavijo že v puberteti. (foto: arhiv Jeffa O'Connella) arhiv Jeffa O'Connella
15. 7. 2008

Bolezen, ki v svetovnem merilu že meji na epidemijo, ima sladko skrivnost - ubija tudi tiste, ki niso predebeli. V časopisnem izrezku, ki se mi je za vselej vtisnil v spomin, je fotografija vitkega najstnika, ki zabija z desne. Tom O’Connell, fant z vzdevkom Tucker, je s svojim košem popeljal srednješolsko ekipo iz zakotnega mesta na tekmo za pokal južnega Jerseyja. Moj oče se je šele v višjih letnikih pridružil košarkarski ekipi svoje šole in davnega leta 1952 je v svojem malem kraju postal legenda. Njegova ekipa je osvojila turnir.

Februarja leta 2008 sem vstopil v dom za ostarele v dolini San Fernando, da bi obiskal človeka s fotografije. Pred tem ga 20 let nisem niti videl niti slišal. Vstopim v njegovo sobo in le s težavo prepoznam njegov izčrpan obraz. Tam, kjer bi moralo biti njegovo desno bedro, je le prazna hlačnica iz rebrastega žameta, skrajšana in zapeta z varnostno zaponko. Na koščenih rokah, ki jih je dvignil v pozdrav, so madeži krvi. Nekoč je bil pravi orjak, visok 190 centimetrov in težak skoraj 100 kilogramov, danes pa je podoben živemu mrliču in tehta le 65 kilogramov. Edina vesela stvar v sobi je rumen balon, privezan na železno posteljo. Prejšnji teden je praznoval 73. rojstni dan, na kar sem seveda pozabil. Že zdavnaj sem pozabil, kdaj ima rojstni dan, česar me je seveda sram.

Kot človek, ki bulji v zamegljeno ogledalo, se je oče na vse kriplje trudil, da bi me prepoznal. Tako kot on zre v svojo preteklost, jaz morebiti zrem v svojo prihodnost. Visok sem 195 centimetrov, tehtam 100 kg in imam 12 odstotkov telesne maščobe.

Obseg mojega pasu znaša 81 centimetrov, in ko dvignem srajco, se zableščijo natrenirani radiatorčki. Toda tudi jaz sem na seznamu potencialnih kandidatov za sladkorno bolezen. Če menite, da vas vitek pas varuje pred smrtonosno boleznijo, boste morda presenečeni, tako kot sem bil jaz.

Pridi, sladka smrt

Očetova postelja je z belo zaveso ločena od postelje človeka na njegovi levi, ki govori le špansko, za zaveso na njegovi desni pa neki drugi bolnik ? sicer resda v angleščini – ves dan blebeta neumnosti.

A ta dva bolnika nista njegova edina družba. V klubu bolnikov s sladkorno boleznijo je vsak četrti Američan, v Evropi pa živi 48 milijonov sladkornih bolnikov ? če bo šlo tako naprej, jih bo do leta 2025 kar 20 odstotkov več. V Sloveniji je bolnikov, ki so jim diagnosticirali to bolezen, več kot 100 tisoč, od 50. 000 do 60. 000 ljudi pa sploh ne ve, da so diabetiki.

Še huje je, da so žrtve sladkorne bolezni tipa 2 po svetu vse mlajše. In njihovo število je rekordno. Dr. James O. Hill, direktor Centra za človeško prehrano na univerzi v Koloradu pojasnjuje: “Prej so za sladkorno boleznijo tipa 2 obolevali 60-letniki, in ko so ti dopolnili 70 let, so se pri njih pojavila še srčna obolenja. Zdaj pa za njo zbolevajo že najstniki. Jih bo pri petindvajsetih letih zadel infarkt? Bodo pri tridesetih potrebovali presaditev srca? Česa takega še nismo doživeli, toda ker vemo, kaj sledi, ko zbolite za sladkorno boleznijo tipa 2, se bo kaj takega najverjetneje res zgodilo. ’’

Težko sočustvujete z debelim mulcem? Kar potrudite se, saj ima podivjana raven sladkorja v krvi za posledico vrsto tegob, ki jih ne privoščim nikomur: srčne bolezni, odpoved jeter, odpoved ledvic, možgansko kap, amputacije, erektilno disfunkcijo, slepoto in poškodbe živčevja. Manjkajo samo še podgane in krokodili, saj novejše raziskave kažejo, da so sladkosnedna tudi rakava obolenja.

V krvnih žilah zdravega človeka je le ena skromna žlička glukoze, pri osebah s sladkorno boleznijo pa je je za četrtino žličke več. Ta navidez neznaten dodatek je lahko izjemnega pomena, saj raven glukoze (oziroma sladkorja) v krvi ves dan vznemirja hormone. Igra se začne, ko zaužijete ogljikove hidrate, bodisi sladkor iz kokakole bodisi škrob iz kruha oziroma iz testenin. Vaše telo razgradi ogljikove hidrate tako, da pristanejo v krvnem obtoku v obliki glukoze. Tehtnica pokaže več – raven sladkorja v krvi raste.

Glukoza je bistvenega pomena, saj jo možgani in mišice uporabljajo kot gorivo. Toda če po žilah predolgo teče preveč glukoze, postane ta smrtonosna. Ali kot pravi predsednica Ameriškega društva zdravnikov za bariatrijo dr. Mary Vernon: “Glukoza je kot dinamit. Telo se zaveda, da je nevarna in da ni dobro biti v stiku z njo. ’’ Zato bolniki s sladkorno boleznijo pogosto hodijo na stranišče.

Da bi se prilagodila navalu ogljikovih hidratov, vaša trebušna slinavka izloča hormon inzulin, ki pomaga glukozi preiti v celice, kamor tudi spada (oglejte si okvirček Kako deluje vaš krvni sladkor na naslednji strani). Glukoza, ki zapusti krvni obtok, prevesi tehtnico na nasprotno stran. V težavah se znajdemo, če nekatere celice zavrnejo inzulin ter z njim vred tudi glukozo. To motnjo imenujemo odpornost ali rezistenca proti inzulinu in je lahko leta in leta neopažena. Toda sčasoma se stanje poslabša in nas prizadene kronično povišana raven sladkorja v krvi ter z njo čisto prava sladkorna bolezen.

Kako pride do tega? Vaše telo poskuša odstraniti odvečno glukozo iz krvnega obtoka tako, da sporoča slinavki, naj izloča večje količine inzulina. Ta zatem naglo zniža raven sladkorja v krvi, zato se vam zdi, da ste lačni, morda se vam celo tresejo roke. Tako pojeste tisto, kar vas hitro spet spravi v red ? in sicer še malo ogljikovih hidratov. Ti ponovno poženejo raven sladkorja v krvi do višin, zaradi česar telo spet potrebuje inzulin. Skratka, začarani krog. Namesto da bi nežno nihala na uravnovešeni sredini, naša tehtnica podivja in se vrednosti divje spuščajo in dvigajo. In to se dogaja cele dneve, leta in desetletja. Ali kot pravi dr. Vernon: “Zaradi stalnih zahtev slinavka na koncu pregori. Raven sladkorja v krvi zato ostane povišana za vselej. ’’

Inzulinski sistem je pri ljudeh povsem solidno deloval vso dolgo zgodovino človeštva in ni zatajil v 99, 6 primera. Znanstveno potrjeno je, da so naši predniki, ki so bili lovci in nabiralci, zaužili 40 odstotkov dnevnega kaloričnega vnosa v obliki ogljikovih hidratov, predvsem iz sadja. Težava je v tem, da naša slinavka ni sposobna predelati vsakodnevnega navala ogljikovih hidratov iz krofov in kokakole, ki pomagajo napolniti 50 kilogramov težko vrečo sladkorja, ki jo vsako leto zaužije povprečni zahodnjak. Bivšemu podpredsedniku mednarodnega društva za boj proti sladkorni bolezni je problem kristalno jasen: “Odziv telesa na visoko vsebnost sladkorja v prehrani je povsem normalen način reševanja nenormalne situacije. To bolezen smo ustvarili sami. ’’

Prediabetiki

Bilo bi krivično, če bi rekel, da sem pretrgal odnose z očetom zaradi kakega določnega dogodka ali s kakšnim posebnim razlogom. Nisva se sprla ali kaj podobnega. Najine poti so se razšle potem, ko so se moji starši sredi osemdesetih let ločili. O Tomu O’Connellu sploh nisem premišljeval celih 20 let, dokler mi ni eden izmed mojih dveh bratov povedal, da leži na intenzivnem oddelku v bolnišnici v Los Angelesu, da ima sladkorno bolezen in da je komaj preživel dve amputaciji noge. Najprej v predelu kolena, in ker to ni pomagalo, so mu nogo odrezali še višje. Toda tudi takrat nisem imel namena preleteti vse Ameriko, da bi se poslovil od očeta.

A zgodilo se je nekaj, kar me je prisililo, da sem razmislil o preteklosti. Teden dni po bratovem klicu, da je z očetom slabo, sem obiskal zdravnika, da bi skupaj proučila moje izvide s sistematskega pregleda. Preletel je številke in dvignil pogled: “Je imel kdo v vaši družini sladkorno bolezen? ’’

Slabe novice glede zdravja me zlepa ne presenetijo. Oba moja starša sta imela raka in mama ima epilepsijo. Toda jaz sem vendar novinar Men’s Healtha in soavtor knjige o prehrani za športnike! V srednji šoli so me sošolci zafrkavali, ker sem bil trlica. Kakšna sladkorna bolezen neki, lepo vas prosim? A ni to za stare mame na vozičkih?

Zdravnik mi je podal izvid iz laboratorija in mi začel pojasnjevati kopico podatkov na njem. Eden je še posebej izstopal, in sicer količina sladkorja, ki se je pretakala po mojih žilah po tem, ko sem bil že 12 ur tešč – 6, 4 milimola na liter krvi (mmol/l). Manj kot 5, 5 mmol/l krvi je v redu, vse kar je višje od sedem, pa pomeni, da imaš sladkorno bolezen. Mojih 6, 4 je pomenilo, da sem v stanju pred sladkorno boleznijo (t. i. preddiabetično stanje). Precej sladko stanje glede na to, da večina ljudi v mojem položaju slej ko prej zboli za sladkorno boleznijo.

Kako to, da tega nisem opazil? Že mesece sem se počutil kot hropeč avto, ki potrebuje servisiranje. Poleg tega sem imel že od študentskih let hude glavobole. Vsakič, ko sem se zjutraj zbudil, sem bil omotičen, kot da sem se pravkar prebudil iz narkoze. V mislih sem se sprehodil nekaj mesecev nazaj. Po daljšem stresnem obdobju sem se vsako jutro zbudil z občutkom, kot da sem nekaj dni preživel v puščavi. Popil sem kozarec vode, ki sem ga poplaknil še z dvema. Z vodo sem se nalival še ves konec tedna. Zdelo se mi je, da sem spil cele hektolitre, toda nikakor se nisem mogel odžejati. To je klasičen bolezenski znak povišanega sladkorja. Telo potrebuje veliko vode, da bi nadomestilo tekočino, ki jo je izgubilo s povečanim odvajanjem seča.

Nekaj minut po tem, ko me je zdravnik soočil z razlogom, zakaj sem bil tako zelo žejen, sem se soočil s še eno kruto resnico. Številni zdravniki nimajo pojma, kako preprečiti pojav sladkorne bolezni tipa 2 pri ljudeh, kot sem jaz. Moj zdravnik je nekaj zamomljal o tem, da bi moral jesti rjavi riž namesto belega, ter mi svetoval, naj se ponovno oglasim pri njem čez pol leta, čeprav je inzulinska odpornost zapletena presnovna motnja, ki jo je treba skrbno in redno nadzorovati. Ob tem tipičnem nasvetu sem se zamislil, ali dobijo bolniki v mojem stanju protistrup ali recept, ki bolezen še pospeši.

Večina zdravnikov namreč svetuje ljudem s povišanim sladkorjem v krvi oz. tistim v preddiabetičnem stanju, naj bo njihova prehrana bogata z ogljikovimi hidrati, kot so kruh in žita, in da naj bo to osnova njihove prehrane, čeprav vse več raziskav kaže na to, da lahko preprečimo nastanek sladkorne bolezni prav z zmanjšanjem uživanja ogljikovih hidratov. Ne nazadnje so po strokovnem zdravniškem mnenju ljudje z odpornostjo proti inzulinu neodporni proti glukozi. To pomeni, da se njihovo telo neustrezno odziva na ogljikove hidrate. Več ogljikovih hidratov ko zaužijejo, več težav jim ti povzročajo.

Ameriško društvo za boj proti sladkorni bolezni je prav letos, po več kot deset let trajajoči bitki, priznalo, da je prehrana, revna z ogljikovimi hidrati, bistvena za bolnike s to boleznijo. Kaj to pomeni? Če bomo čakali, da nam enak odgovor dajo še zdravstvene institucije, se bomo z branjem odgovora mogoče zabavali v bolniški postelji. Ali pa ga bodo prebirali naši svojci na sedmini.

Toda tema tega članka niso napačne domneve posameznih zdravnikov in uglednih organizacij, ampak pogosto napačno dojemanje celotnega zdravstvenega sistema, kaj sploh je pravilna prehrana. Dr. sci. Susan M. Kleiner pravi: “Naša medicinska elita se je naučila, kako zdraviti bolezni. Študenti prvega letnika pogosto uvrščajo prehrano v vrh lestvice pomembnosti. Toda do takrat, ko diplomirajo, prehrano črtajo s seznama stvari, ki jih zanimajo, saj se med študijem večinoma sploh ne ukvarjajo z njo. ’’ Res, obstajajo medicinske fakultete, na katerih sploh ne predavajo o prehrani.

Izgorevanje

Ne vem, ali me je prestrašila novica o očetovi bolezni ali pa sem bil preprosto besen, ker ga je bolezen pokosila. Morda me je le osupnilo dejstvo, da dejansko obstajajo navodila, kako se boriti proti sladkorni bolezni tipa 2, a da večina zdravnikov sploh ne ve zanje. Vsekakor pa sem se odločil, da se uprem in z enim udarcem podrem zahrbtno motnjo, ki me ogroža. Na začetku sem izbral prehrano z zelo malo ogljikovimi hidrati, saj je raziskava univerze Duke pokazala, da tovrstna dieta učinkovito znižuje raven sladkorja v krvi in zmanjšuje tveganje za nastanek srčnih bolezni. Začetno zmanjšanje vnosa ogljikovih hidratov na 20 gramov dnevno naj bi namreč omogočilo moji slinavki zaslužen počitek po vseživljenjskem boju s sladkorjem.

Kaj pravzaprav pomeni teh 20 gramov, sem ugotovil šele v trgovini. V mojem nakupovalnem vozičku so se znašli le krema za britje, pralni prašek in časopis. Vsa druga krama na policah je vsebovala preveč sladkorja za nekoga, ki je na robu sladkorne bolezni. In moja najljubša hrana za samske moške je bila hkrati najbolj bogata z ogljikovimi hidrati: zamrznjene pripravljene jedi, pice, žitne jedi ter drugi posladki in prigrizki. Na prepovedani listi so bili tudi kruh, riž in krompir.

Na voljo sem imel le tisto, kar bi tudi pradavni lovci in nabiralci prepoznali kot hrano, če bi se slučajno znašli v nakupovalnem centru: sveže sadje in zelenjava, oreščki, jajca in meso. Najbolj prikrajšanega sem se počutil, ko sem spoznal, česa vsega ne smem piti ? ‘težkih’ mehurčkastih pijač, piva in sokov. Še mleka nisem smel spiti, kolikor bi ga želel, saj vsebuje en kozarec 13 g sladkorja. Moj tipični jedilnik je bil odslej sestavljen iz zrezka, ribe ali piščančjega mesa z na pari kuhano zelenjavo in božjim darom brez ogljikovih hidratov ? kozarcem rdečega vina.

Odločil sem se, da odvečni sladkor v krvi znižam z novim načinom prehrane ter s kratkimi in intenzivnimi vadbami šest dni na teden: dvigovanje uteži sem zamenjal z aerobnim treningom.

In kako učinkovit protistrup za sladkorno bolezen je telovadba? Raziskava, izvedena na podganah z odpornostjo proti inzulinu, je pokazala, da je motnja pogosteje izginila pri telesno dejavnih podganah kot pri nedejavnih, ki so jim dajali metformin, najpogostejše zdravilo pri sladkorni bolezni.

Kdor se odloči za telesno vadbo in dieto, se mora potruditi in biti discipliniran. Za bolnike je zato zelo mikavno, da vzamejo zdravila za zniževanje sladkorja v krvi in nadaljujejo po starem. Konec koncev je mnogo najuglednejših organizacij za boj proti sladkorni bolezni že popustilo in dalo zeleno luč temu pristopu k obravnavi bolezni. To sta pred dvema letoma storila tudi Ameriško društvo za boj proti sladkorni bolezni in Evropsko združenje za proučevanje sladkorne bolezni ter objavila, da morajo sladkorni bolniki jemati zdravila. Le malo ljudi namreč spremeni način prehrane in se začne več gibati, posledica tega pa je nenadzorovano bolezensko stanje. Zato mnogo zdravnikov reče: “Predpisal vam bom tablete, ’’ in si misli: “Saj jih lahko pozneje tudi ukinem. ’’

Težava pa je v tem, da je jemanje teh tablet prav tako težko opustiti kot pijančevanje: večina ljudi na koncu uživa večji, in ne manjši odmerek zdravila. Gre za začarani krog. Bolniki so poslušne ovce, ki pridno upoštevajo zdravnikov nasvet, naj se hranijo z živili, bogatimi z ogljikovimi hidrati, zato je raven sladkorja v njihovi krvi še zmeraj visoka. Posledica takega ravnanja je, da slinavka še naprej izloča še več inzulina, njegov učinek pa je vse manjši in manjši. Zato bolniku predpišejo zdravila, ki spodbujajo slinavko, da izloča še več inzulina. Ko tudi to ne zaleže več, začne dobivati injekcije inzulina. Če vsak dan vadite in uživate hrano z manj ogljikovih hidratov, je rezultat ravno obraten, saj telo potrebuje vedno manj inzulina.

Do mojega naslednjega obiska pri zdravniku mi je sladkor v krvi na tešče padel s 6, 4 na 5, 7, raven trigliceridov pa z visokih 3, 3 na nadpovprečno nizko vrednost 1. Pri odpornosti proti inzulinu namreč maščobe v krvi naraščajo hkrati s sladkorjem. Najbolj impresiven pa je bil rezultat preiskave hemoglobina A1C, ki pokaže gibanje povprečne vrednosti sladkorja v krvi v zadnjih treh mesecih. Pri ljudeh, ki nimajo sladkorne bolezni, niha v razponu od štiri do šest odstotkov. Po več mesecih telovadbe in izogibanja ogljikovim hidratom sem padel v zlato sredino – moj rezultat je bil pet odstotkov. Skratka, odličen.

Ko sem odhajal, se je zdravnik smehljal in me trepljal po ramenih, rekoč: “Dokazali ste, da se da sladkorno bolezen obvladovati s prehrano in vadbo. Večina ljudi tega ne počne. Kar ste storili, je resnično hvalevredno. ’’

Z višav na trda tla

“V bistvu je zelo slabo, ’’ mi je po telefonu pojasnil dr. Keith Berkowitz, medicinski direktor Centra za uravnoteženo zdravje v New Yorku. Ustanova, ki jo vodi, je specializirana za zdravljenje bolnikov s hudimi nepravilnostmi v zvezi s krvnim sladkorjem. Strokovnjaku sem svoje izvide poslal po faksu, da bi dobil drugo mnenje.

Dr. Berkowitz je opazil matematično nelogičnost. Rezultat mojega testa A1C je bil normalen, a je bila raven sladkorja oz. glukoze v krvi na tešče še vedno visoka, čeprav bi morala biti ravno takrat nizka. Pojasnil mi je, da bi, če bi bil moj izvid testa A1C normalen, morala biti raven sladkorja okoli 3, 5 mmol/l. Normalna raven sladkorja v krvi je med 3, 9 in 5, 5. Če je nižja od 3, 9 mmol/l, si hipoglikemičen. Torej je moja največja težava hipoglikemija – nizka raven sladkorja v krvi. Dr. Berkowitzu moji izvidi povedo, da je moj sladkor ponorel, izvid preiskave A1C pa je zlata sredina med prenizko in previsoko ravnijo krvnega sladkorja.

Dr. Berkowitz me je povabil v svojo ordinacijo na Manhattnu, da bi opravil obremenitveni test z glukozo. Če si zamislimo, da je test glukoze na tešče fotografija in test A1C diaprojekcija fotografij, potem je oralni glukoza tolerančni test (OGTT) kot film, ki nam marsikaj pojasni. V raziskavi, ki jo je objavila medicinska revija Angiology, so pri 144 bolnikih, ki jim do takrat niso diagnosticirali niti sladkorne bolezni niti nepravilne ravni sladkorja v krvi, opravili vse tri preiskave. Na testu OGTT je ‘padlo’ kar 94 udeležencev raziskave. Kar 62 odstotkov izmed teh je uspešno prestalo testiranje glukoze v krvi na tešče, test A1C pa celo 83 odstotkov. Zdravnik mi je pojasnil, zakaj: “Zadnja vrednost, ki naraste, je glukoza v krvi na tešče. Takrat je že prepozno za zvonjenje, saj je toča že zdavnaj nehala padati. ’’

Preiskava se je začela tako, da mi je ljubka rjavolaska v beli halji prinesla kozarec goste oranžne pijače. Napitek je vseboval toliko sladkorja kot dve pločevinki kokakole. Tri ure po tem, ko sem zadevo popil, me niti nežen stisk ročice lepe sestre ni mogel predramiti iz otopelosti. Čez 20 minut sem postal tesnoben in živčen. In šele čez štiri ure sem bil spet pri sebi.

Dr. Berkowitz me je čez en teden smehljaje sprejel v svoji ordinaciji, rekoč: “Žal mi je, ker ste morali prestati vse to. ’’ Rezultati preiskave so potrdili njegovo domnevo. Moje bolezensko stanje se imenuje reaktivna hipoglikemija in je eden izmed največjih trikov, kar jih zmore sladkorna bolezen. Najprej moj sladkor v krvi naraste na 9, 2 (primerno za nekoga, ki mu sladkorna bolezen že trka na vrata), kar že samo po sebi pomeni povečano tveganje za nastanek srčnih bolezni.

Dr. Berkowitz mi je še pojasnil, da moja slinavka tvori desetkrat preveč inzulina, kot bi morala, ker inzulin v mojem telesu dovaja celicam premalo sladkorja: “To je tako, kot da bi majhno vas obstreljevali z atomskimi bombami”. Toda sčasoma se okvari prav slinavka. Nuklearni odmerek inzulina je moj sladkor v krvi čez eno uro potisnil na štiri, toda slinavka še vedno dela s polno paro. Čez eno uro mi inzulin potisne krvni sladkor na 3, 3, zaradi česar postanem zaspan. Čez pet ur je raven sladkorja v moji krvi še vedno za 1 milimol nižja od začetne.

No, res je, da je mojo hipoglikemijo izzvalo to, da sem zaradi preiskave namerno spil 75 g glukoze. Toda sladkornim bolnikom pogosto priporočajo, naj dnevno zaužijejo 180 g ogljikovih hidratov v treh obrokih. Zato ni prav nič čudnega, da smo po kosilu na smrt utrujeni še vse popoldne. Možgani sami od sebe ne tvorijo energije, hkrati pa posrkajo 25 odstotkov glukoze v telesu, kadar smo dejavni, in kakih 60 odstotkov, ko počivamo.

V stanju hipoglikemije male sive celice dobesedno stradajo, kar povzroča glavobole. Tresemo se, tesnobni smo, vrti se nam, potimo se in ne moremo se skoncentrirati. Telo se na vse pretege trudi, da bi obvarovalo možgane in za to celo razgrajuje mišično tkivo, da bi lahko pretvorilo aminokisline v glukozo. Končno se mi posveti, zakaj lahko nekdo, ki ima takšno postavo kot jaz ali moj oče, prav hitro zboli za sladkorno boleznijo. Ker je njegova odpornost proti inzulinu posledica stalnih padcev sladkorja v krvi, zaradi katerih se telo večino dneva masti z lastnimi mišicami.

Posledica je, da ostanemo suhi, namesto da bi pridobivali težo. In to je pri ljudeh z inzulinsko rezistenco in sladkorno boleznijo tipa 2 zelo pogosto. Pravzaprav je dolgo časa veljalo, da odpornost proti inzulinu povzroča naraščanje telesne teže in obratno – da debelost povzroča neobčutljivost za inzulin. Zato je ‘sladkorna bolezen suhcev’ še toliko bolj begajoča. Dr. Berkowitz pravi: “Ljudje z visokim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni imajo vse manj stereotipno konstitucijo, zato je bolezen vedno težje odkriti. ’’ Te ugotovitve potrjujejo tudi drugi znanstveniki. Na medicinski fakulteti Wake Forest so odkrili, da se inzulinska rezistenca ne pojavlja le pri debelih osebah, ampak tudi pri deset do 15 odstotkih ljudi z normalno težo. Zato naj nihče ne misli, da je odporen proti tej bolezni.

Sladkorni šok

Nisem edini, ki so ga zmedle preiskave hemoglobina A1C. Ameriški inštitut za srce, pljuča in kri je predčasno prenehal izvajati obsežne raziskave, ker je preveč udeleženih sladkornih bolnikov z visokim tveganjem za možgansko in srčno kap umiralo od kapi, čeprav so jim poskušali znižati krvni sladkor z agresivnim zdravljenjem – v nekaterih primerih z več zdravili in injekcijami inzulina hkrati. Vse z namenom, da bi spravili v normalne okvire njihovo vrednost krvnega sladkorja, kar so ugotavljali z meritvami A1C. Več kot 50 let znanja tradicionalne medicine o zdravljenju sladkorne bolezni bi jim moralo zagotoviti najboljše obete, ne najslabših.

Zna biti, da so najhujša obremenitev za telo prav stalna nihanja sladkorja v krvi, ki se lahko po nekajkrat na dan dogajajo leta in desetletja. Toda večina organizacij, ki sem jih prosil za nasvet, sploh ne razmišlja o tem, da sta najvišja in najnižja raven sladkorja v krvi dva pola iste inzulinske rezistence. Še več. O nizki ravni sladkorja v povezavi s sladkorno boleznijo tipa 2 sploh ne razmišljajo. Številni zdravniki sicer vedo, da obstaja nekaj takega kot je reaktivna hipoglikemija, vendar pa je pravzaprav nemogoče najti podatke o številu hipoglikemičnih bolnikov s sladkorno boleznijo.

Toda dr. Berkowitz je prepričan, da je hipoglikemija velik in resen problem. Pojasnil mi je tudi, kaj lahko izgubim, če ne bom upošteval njegovih navodil: “Če ne boste ravnali tako, kot sva se dogovorila, boste sčasoma zboleli za sladkorno boleznijo. O tem sploh ni dvoma. ’’ Odkar sem videl lastnega očeta brez noge, se mi res ne zdi smiselno, da bi dvomil o besedah dobrega zdravnika.

Dr. Berkowitz mi je povedal, da je za osebo, ki ne prenaša glukoze, enako pomembno kot kaj je, tudi to, kdaj je. Logično: če želite, da vrednosti, ki jih kaže tehtnica, počasi padajo, namesto da bi ropotaje zgrmele navzdol, morate jesti več kot trikrat na dan. Zato moram poleg tega, da še naprej jem hrano, revno z ogljikovimi hidrati, vselej jesti, še preden postanem lačen, in pojesti svojo tretjo mini malico, še preden preostali možje sedejo h kosilu. Seveda je to malce nerodno, ampak biti brez noge je še bolj, kajne?

Preboj iz začaranega kroga

Moj oče je bil svoje čase pravi velikan. Po moje bi moral premagati tudi sladkorno bolezen tipa 2, tako kot je včasih premagoval nasprotnike na košarkarskih turnirjih. Toda le kako bi lahko storil kaj takega? Razen če bo po naključju dovolj dolgo živel, da bo lahko prebral ta članek, ne bo nikoli izvedel, da se presnovna motnja, ki je povzročila, da je postal sladkorni bolnik, imenuje reaktivna hipoglikemija. Smešno, toda ko sem očeta obiskal drugič in zadnjič, je ravno večerjal.

Hrano sta mu prinesli dve dežurni sestri in mu pred obrokom izmerili še raven sladkorja v krvi. Nakar sta mu postregli s pladnjem, na katerem je bil tudi krompirjev pire in sadni sok. Res me zanima, ali so mu kdaj izmerili krvni sladkor po takšnem, z ogljikovimi hidrati nabitem obroku. Sicer pa je vseeno. Škoda je že storjena. Ko sem že skoraj raziskal vse potrebno za ta članek, me je močno presenetil podatek, da je imel tudi moj ded, Thomas Joseph O’Connell starejši, sladkorno bolezen.

Še en vitek možak, ki je umrl zaradi sladkorne bolezni tipa 2. Eden izmed razlogov, zakaj je moj oče postal slaboviden zaradi sladkorne bolezni, je, da je izgubil stik z mojim dedom. In eden od razlogov, zakaj nisem opazil, da mi grozi sladkorna bolezen, je, da tudi jaz nisem imel stikov z očetom. To, da spregledaš družinske bolezni je še ena izmed slabih strani odtujenosti med očeti in sinovi. Ironija usode je, da naju je bolezen na koncu vseeno združila in mi dala zadnjo možnost, da se povežem z njim. Na vratih bolnišnice me nenadoma prešine, da sem ga tokrat verjetno videl zadnjič.

Na predvečer dneva, ko mi bo sestra še zadnjič vzela kri, preden dokončam tole zgodbo, začnem stradati že ob sedmih zvečer. Ob 22. uri se še enkrat odpravim na fitnes na odmerek aerobnega treninga. Sklenem, da bom vstal ob šestih in pretekel še kak kilometer, da pred odhodom v laboratorij pokurim še kanček sladkorja. Pred letom in pol sem se odločil, da bom raven sladkorja v krvi za vsako ceno znižal pod 5, 5. Obračam se v postelji, buljim v strop in opustim misel na jutranjo telovadbo. Vrednost sladkorja se mi nenadoma ne zdi več pomembna. Pomembno je to, da me je bolezen v tem letu in pol okrepila in da sem zaradi nje v boljši formi, odločnejši in večji optimist, kot sem bil prej. Sladkorna bolezen me je poskušala zasužnjiti, a zaman. Nehote mi je podarila moč, da odločam o svojem življenju.

Rezultati, ki sem jih prejel po enem tednu, so pričali o dramatičnem padcu maščob v krvi in nižjem krvnem tlaku. Sladkor je padel pod 5, 4. Samo ena decimalka manj me je vrnila v meje normale. Toda zdaj vem, da moje telo ni več sposobno prebaviti toliko predelanih ogljikovih hidratov, kot jih vsak dan pomelje povprečen zemljan. Sladkorna bolezen še vedno preži name. Če bom nehal paziti, kaj jem, užival hitro hrano, sladkal kavo, opustil razgibavanje in spuščal obroke, me bo do smrti scvrla lastna presnova.

Sladkorna bolezen namreč ne potrebuje ne vem kakšnih razlogov, da bi prižgala vžigalico in vas vrgla na raženj. In morda se ji cedijo sline tudi po vas.

Jeff O'Connell

prevedla: Vida Voglar

foto: arhiv Jeffa O'Conella

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri