Suženj svojih navad

Metabolični sindrom

je skupek tveganj za bolezeni srca in ožilja, kot so debelost, motena presnova maščob(dislipidemija), visok krvni tlak (hiperten­zija) in nenormalne vrednosti krvnega sladkorja na tešče (v strokovnih krogih je to pogosto imenovano motena glukozna toleranca ali neodzivnost na inzulin).

Nova bolezen je dobila ime v zadnjih dveh desetletjih, ko so znanstveniki na podlagi številnih raziskav ugotovili, da se dejavniki tveganja med seboj ne seštevajo, temveč kar množijo. Če je pri posamez­ni­ku prisotnih več dejavnikov tveganja, je njegova ogroženost za bolezni srca in ožilja večja, kot če bi le sešteli ogroženosti zaradi posameznega dejavnika tveganja posebej. Metabolični sindrom je povezan z dvakrat večjim tveganjem za srčno-žilne bolezni in s kar petkrat večjim tvegan­jem za sladkorno bolezen tipa 2 ter na splošno z večjo umrljivostjo.

Osnovni značilnosti metaboličnega sindroma sta debelost, in sicer trebušna de­­be­­­­lost s povečanim kopičenjem maščobe okrog trebuha, ter neodzivnost na inzulin, ki je lahko posledica genetske nagnjenosti.

Zaradi velikega tveganja za bolezni srca in ožilja ter za sladkorne bolezni tipa 2 mo­­­ramo posameznike z značilnostmi tega sindroma prepoznati in ustrezno zdraviti.

Značilnosti, po katerih lahko prepoznamo bolnike, so: debelost – trebušni ali cen­tralni tip, motena presnova maščob – dis­lipidemija, visok krvni tlak – hipertenzija in neodzivnost na inzulin – motena glu­koz­na toleranca.

Da lahko govorimo o metaboličnem sin­dromu, morajo biti izpolnjeni vsaj trije zgoraj našteti 'pogoji', praviloma pa je pri vseh bolnikih prisotna trebušna debelost.

Kaj ga povzroča

Raziskani so bili številni dejavniki, ki bi lahko povzročili nastanek tega sindroma, in po zadnjih raziskavah je mogoče sklepati, da neodzivnost na inzulin oziroma motena toleranca za glukozo ni le ena izmed značilnosti sindroma, temveč je najverjetneje tudi njegov povzročitelj. Zato se pazite, če ste med nesrečniki, ki jim je začel 'nagajati' sladkor!

Torej je nekakšna opozorilna bolezen ali 'predbolezen' sladkorne bolezni ter bolezni srca in ožilja.

Njegov nastanek in debelost

Pomemben je tip debelosti. Za bolezni srca in ožilja so najbolj ogroženi ljudje s cen­tralnim tipom debelosti. Pri njih se odveč­na maščoba nabira okrog trebuha, in zato je njihov obseg pasu povečan. Tako debelost pogosteje srečamo pri moških.

Maščobno tkivo pri debelih ljudeh posta­­ne nenormalno po zgradbi in delovanju.

V normalnem stanju je to tkivo skladišče energije, v katerem se v maščobnih celicah odlagajo trigliceridi (TG). Ti nastajajo (izraziteje takoj po zaužitem obroku hrane) iz prostih maščobnih kislin (PMK), ki se na­­hajajo v krvi. Maščobno tkivo sodeluje pri vzdrževanju ravnovesja v presnovi maščob, ki ga nadzoruje inzulin. Takoj po obroku v maščevju prevladujejo procesi sinteze s kopičenjem TG, v teščem stanju pa razgradni procesi, torej razgradnja na­kopičene zaloge, s katero se sproščajo PMK. Maščevje je tudi endokrini organ (kot žleza z notranjim izločanjem), ki aktivno ure­ja energijsko ravnotežje z izločanjem posebnih hormonov, adiponektina, leptina in nekaterih drugih učinkovin.

Pri debelosti se maščobne celice sprva samo povečajo, nato pa se tudi razmnožijo. Pomnožene maščobne celice niso več normalne, ne opravljajo več vseh svojih nalog in so slabše odzivne ali celo neodzivne na inzulin. Maščobno tkivo, ki je nakopičeno in spremenjeno po svoji sestavi, pridobi tu­­di vnetne lastnosti, saj spremenjene celice izločajo kemotaktične snovi, ki privla­čijo vnetne celice, te pa postanejo sestavni del tkiva in izločajo različne faktorje vnetja.

Zaradi slabše odzivnosti celic na inzulin se v teščem stanju v krvni obtok sprošča prevelika količina PMK, po obroku pa jih spremenjeno tkivo ni sposobno v zadostni me­ri sprejemati iz krvnega obtoka. Zaradi debelosti so organi in tkiva izpostavljeni večjim količinam PMK in citokinom in sčasoma se pojavijo posledice – slabšanje odziv­­­­nosti na inzulin, razvoj sladkorne bolezni ter aterosklerotične bolezni srca in ožilja.

Zaradi velike količine PMK v krvnem obtoku se sčasoma raven krvnega sladkor­ja dvigne prek meja normalnih vrednosti (hiperglikemija), ker:

- se razvije neodzivnost na inzulin tudi v mišičnih celicah,

- se pri gensko nagnjenih posameznikih zmanjša sposobnost beta celic trebušne slinavke za izločanje inzulina (potrebe po inzulinu so čedalje večje),

- se v jetrih čezmerno tvori nova glukoza (celice ne znajo izrabiti glukoze in sporočajo telesu, da je sladkorja premalo! ).

Nenormalne vrednosti krvnega sladkor­ja v teščem stanju oziroma že omenjena motena glukozna toleranca (tudi inzulinska rezistenca) se pojavi še pred pravim 'izbruhom' sladkorne bolezni tipa 2 in pomeni, da telo ne more oziroma ne zna izkoristiti vsega sladkorja, ki mu je na vol­jo. Sladkorna bolezen tipa 2 je bolezen izobilja in premajhne telesne aktivnosti, ki vodi v debelost, debelost pa s spremenjenim delovanjem maščobnega tkiva in viso­kimi vrednostmi PMK vodi v hiperglikemijo. Posledično morajo beta celice trebuš­ne slinavke (pankreasa) izločiti vedno večje količine inzulina, ki natančno nadzo­­­­ruje in ohranja vrednosti krvnega sladkor­­­­­­­ja v mejah normale.

Mehanizmi, ki uravna­­vajo raven krvnega sladkorja, ima­jo sicer veliko zalogo, vendar ta ni neskončna. Celice (te so, če odštejemo možganske celice, večinski porabniki glukoze), na primer mišične in maščobne, postanejo neod­zivne tudi na vedno večje koncentracije in­­­zulina, ki omogoča, da glukoza sploh vstopi v celice, kjer se lahko porabi. Ker morajo celice trebušne slinavke proizvaja­ti vedno večje količine tega hormona, se pojavi hiperinzulinemija. Pri gensko nagnjenih posameznikih se zaloge slej ko prej izpraznijo in celice ne morejo izkoristiti vsega sladkorja, zato vrednosti gluko­ze v krvi postopoma, a vztrajno naraščajo. Razvije se sladkorna bolezen v vsej svoji razsežnosti in z vsemi zapleti hkrati.

Manjša odzivnost na inzulin in slabši nadzor inzulina nad maščobnim tkivom omogočata dodatno zvišanje ravni PMK. S tem je sklenjen začarani krog uničevalnega učinka PMK. Visoke koncentracije PMK v krvi vodijo do motene presnove maščob (dislipidemije), s to pa so povezane:

- za bolezni srca in ožilja najbolj ogrožajoča povišana vrednost trigliceridov (hipertrigliceridemija),

- nizka vrednost ‘dobrega’ HDL? holestero­­­­­­la (delci visoke gostote postanejo manjši),

- vrednosti LDL, ki niso bistveno spre-menjene, vendar med temi prevladujejo majh­­­­­­ni in gosti delci (sdLDL), ki so še bolj aterogeni.

Poleg spremenjenega lipidograma je za metabolični sindrom značilna tudi poviša­na vrednost maščob v krvi neposredno po obroku (postprandialna hiperlipidemija), saj je zaradi neodzivnosti maščobnega tki­va na inzulin odstranjevanje delcev, bogatih s TG, manj učinkovito.

Nizke vrednosti HDL, prevladujoči delci sdLDL in posprandialna hiperlipide­mi­ja pa so najverjetneje najmočnejši de­jav­niki tveganja za razvoj aterosklerotične srčno-žilne bolezni.

Metabolični sindrom poleg njegovih os­novnih značilnosti spremljajo tudi nekate­re druge spremembe v organizmu ali kar bolezenska stanja.

Zaradi večjega izločanja nekaterih faktorjev je nagnjenost k večjemu strjevanju (koagulabilnost) krvi večja, govorimo o t. i. prokoagulantnem stanju, posledično pa je večje tudi tveganje za trombembolične do­godke (infarkt, možganska kap, pljučna embolija ipd. ).

V spremenjenem maščobnem tkivu se iz­­­ločajo faktorji vnetja, ki se v normalnem stanju ne izločajo, in telo je kot v stanju kroničnega vnetja (provnetno stanje), to pa dokazano povečuje tveganje za bolezni srca in ožilja ter za nekatere druge bolezni.

Pri bolnikih z metaboličnim sindromom pogosteje najdemo t. i. zamaščena jetra, ki so sicer značilna za alkoholike, povečana pa je tudi količina maščob v njihovih mišicah in nekaterih drugih organih. Za­maščenost jeter je močno povezana s slab­šo odzivnostjo na inzulin in z nekaterimi drugimi značilnostmi metaboličnega sindroma, ni pa izrazito vezana na debelost. To lahko razloži, zakaj vsi debeli niso tudi neodzivni na inzulin in zakaj lahko tudi pri nekaterih suhih ljudeh opazimo neodzivnost na inzulin in večje tveganje za raz­voj sladkorne bolezni tipa 2 ter za bolezni srca in ožilja. Maščobna bolezen jeter pomeni tveganje za razvoj jetrne ciroze, katere potek je ravno pri debelih bolnikih najmanj ugoden. Z jetrno cirozo pa je povečano tudi tveganje za razvoj raka jetrnih celic.

Pogosta pri bolnikih je tudi posebna mot­­­nja spanja – obstruktivna nočna apne­ja, ki se značilno pojavlja pri ljudeh s čezmerno telesno težo. Gre za motnjo dihan­ja v spanju, pravzaprav za prekinitve dihan­ja, ki nastanejo zaradi obilnosti trebuha, ki pri ležanju na hrbtu potiska prepono navzgor in zmanjšuje dihalno kapaciteto, in zaradi ohlapnosti mehkih tkiv zgornjih dihal (zlasti žrela), ki dihalno pot prehod­no popolnoma zaprejo. Bolniki zaradi zaprte dihalne poti (obstrukcije) prenehajo dihati (apneja). Da ponovno vdihnejo, se morajo zbuditi. Ljudje s to motnjo so kronično utrujeni, neprespani, saj njihov spa­nec ni kakovosten. Pravzaprav se v spanju neprenehoma dušijo.

Pogosto se pri bolnikih moškega spola pojavi tudi erektilna disfunkcija, o nevšeč­nostih, ki jih prinaša obema spoloma, pa raje ne bomo izgubljali besed.

Razširjenost metaboličnega sindroma

Glede na izsledke raziskave, ki je bila opravljena do leta 2001, je v Evropi okrog 15 odstotkov odrasle populacije obolele za metaboličnim sindromom, v ZDA pa so prišli do alarmantne ugotovitve, da pri od­raslih po 20. letu starosti praktično vsak četrti prebivalec ustreza merilom me­ta­boličnega sindroma in je tako potencialni kandidat za bolezni srca in ožilja. Razlog, da je ta odstotek v ZDA večji kot v Evropi, je po vsej verjetnosti pogostejša debelost in nezdrav načina življenja.

Poleg debelosti je s pojavom metaboličnega sindroma povezana tudi slabša teles­na zmogljivost. Nezdrav način življenja ? premalo rednega gibanja, preveč kalorična prehrana in posledično debelost ? je ključnega pomena za razvoj metaboličnega sindroma.

Pojavnost ali pogostost metaboličnega sindroma narašča s starostjo. Tja do osme dekade prevladuje pri moških, kasneje pa pri ženskah (ker jih je po tem starostnem obdobju pač več).

Žalostno je tudi dejstvo, da to sploh ni več izolirana ‘bolezen’ starejših ljudi. Nje­ne značilnosti se pojavljajo že prej, že v otroškem in najstniškem obdobju. V deželi bigmacov in ocvrtega krompirčka ocenju­­­­jejo, da je med šolskimi otroki 13 odstotkov, med najstniki in mladimi odraslimi pa že več kot 25 odstotkov tovrstnih ‘bolnikov’. Ta bolezen je problematična predvsem zato, ker bolniki nimajo težav (razen mogoče za koga moteče debelosti), počutijo se odlično in imajo izreden apetit. So ‘zdravi’!

Debelost in telesna nedejavnost sta kar precej prisotni tudi na sončni strani Alp. V odrasli populaciji ima po raziskavi CINDI 2002/2003 čezmerno telesno težo (ITM > 25 kg/m2) več kot polovica Sloven­cev (58 odstotkov), debelih (ITM > 30 kg/m2) pa je skoraj petina (18 odstotokov). Raziskava o prehranjenosti naših otrok je pokazala, da ima čezmerno težo devet odstotkov naših fantov in osem odstotkov deklet, debelih pa je šest odstotkov fantov in štirje odstotki deklet. Zaskrbljujoče je, da se je delež otrok s preveliko telesno težo od osemdesetih let prejšnjega stoletja povečal kar za trikrat.

Glede na raziskavo, ki je bila objavljena v strokovni medicinski reviji JAMA v letu 2002, je mogoče sklepati, da so posamezne sestavine metaboličnega sindroma zastopane različno. Vsak bolnik z metabo­ličnim sindromom je predebel (s centralnim tipom debelosti), ima visoke vrednosti trigliceridov, nizke vred­no­sti HDL ali hipertenzijo. Motena toleranca za glukozo je prisotna pri manjšini (pri približno desetih odstotkih bolnikov).

Zanimivo je, da se metabolični sindrom pri nekaterih etničnih skupinah pojavlja pogosteje kot pri drugih. Ker je bolezen najbolj razširjena v ZDA, bi si mislili, da so najbolj ogroženi belci (evrazijska, kavkaška skupina) ali Afroameričani, vendar je tveganje bistveno večje pri Latino­­ame­ri­­­­­­­­ča­nih, prvotnih prebivalcih Amerike (torej Indijancih) in Azijcih (zlasti pri južnih in jugovzhodnih azijskih etničnih skupinah). Zakaj je tako, še ni popolnoma jasno. Več bodo pokazale nadaljnje raziskave.

Kakšno je tveganje?

Najbolje je začeti pri čezmerni telesni teži oziroma debelosti. Kot že rečeno, pomemb­no je, za kakšen tip debelosti gre.

Pa primerjajmo jabolka in hruške. Jabol­­ka so pretežno moški (tudi nekatere ženske), ki imajo centralno, nevarnejšo obliko debelosti. Hruške smo večinoma ženske, ker imamo nakopičeno maščobo okrog bokov in po stegnih. Pravilo je: zdravi jabolka, hruške pa pusti pri miru!

Merilo, ki ga najpogosteje uporabljamo za ugotavljanje prehranjenosti posamez­nika, je vsem prav dobro poznani indeks telesne mase (ITM). V zadnjih letih pa so ugotovili, da je boljši pokazatelj debelosti obseg pasu.

V raziskavi, v katero je bilo vključenih 15 tisoč posameznikov, se je izkazalo, da je vsak centimeter in pol več v obsegu pasu pomenil višji krvni tlak (za deset od­stot­­­kov), višji skupni holesterol (za osem odstotkov), nižji HDL (za 15 odstotkov), višje vrednosti trigliceridov (za 18 odstotkov) in večjo pojavnost metaboličnega sindroma (za 18 odstotkov).

In kakšen naj bi bil normalen obseg pasu? V Evropi smo nekoliko strožji kot Ame­­­­ričani – za moške naj bi bile vrednosti pod 94 cm, za ženske pa pod 80 cm.

Zdravljenje

Tudi tu je treba začeti pri čezmerni teži oziroma debelosti. Še najbolje preventivno – s spremembo življenjskega sloga. Torej – izgubiti čezmerno in vzdrževati idealno (no, ali pa vsaj tam blizu) telesno težo. Da bi to do­­segli, je treba zdravo in pametno jesti.

Telesni teži mora biti prilagojen ener­get­­­ski vnos, hrana pa mora vsebovati se­sta­­vi­ne iz ključnih skupin živil. Dnevno bi morali zaužiti najmanj tri uravnotežene obroke, 50 odstotkov energetskega vno­sa naj bi bilo v obliki sestavljenih og­ljiko­vih hidratov (polnozrnata žita, sadje, zelenjava), maščob naj bi bilo od 25 do 35 odstotkov (od tega manj kot sedem odstot­kov nasičenih maščobnih kislin), preostalo pa naj bi sestavljale beljakovine rast­linskega in živalskega izvora. Ribe naj bi uživali vsaj enkrat tedensko, v prehrano pa je treba vključiti tudi vlaknine in fitosterole.

Telesna nedejavnost je eden od pomem­bnejših vzrokov za nastanek metabolične­ga sindroma, zato je gibanje nujno. Te­les­na vadba je pomembna ? priporočena je najmanj 30-, zaželena pa 60-minutna zmerna vsakodnevna telesna aktivnost (npr. hitra hoja s hitrostjo šest km/h). Po­leg aerobnih dejavnosti bi morali še dva- do trikrat na teden dvigniti kakšno utež in si mišice ustrezno raztegniti. Z raziska­vami so potrdili, da kakršnakoli, tudi lahka in ne vsakodnevna vadba pripo­more k zmanjševanju tveganja za bolezni srca in ožilja. Torej, ni se treba iz uživača v fotelju pred televizijo kar čez noč spremeniti v fitnes fanatika. Že s spremembo nekaterih navad, na primer hoja (in ne vožnja) po opravkih ali po stopnicah, boste naredili ne­kaj za svoje zdravje. Telesna dejavnost pripomore k lažjemu vzdrževanju telesne teže, k boljšim srčno-žilnim zmo­g­­ljivostim, k večji telesni zmogljivosti in gibčnosti, poleg tega pa s telesno dejavnostjo zmanjšamo tudi tveganje za razvoj osteoporoze in nekaterih rakavih obolenj.

Če so pri bolniku prisotni tudi drugi elementi metaboličnega sindroma, je treba zdraviti tudi te. Tu pride na vrsto farmacevtska industrija – torej zdravljenje z zdravili. Ustrezno je treba vzdrževati krvni tlak, ciljne vred­nosti so 135/85 mmHg in celo 130/80 mmHg za bolnike, ki imajo veliko tveganje za razvoj sladkorne bolezni (že motena toleranca za glukozo, genetska obremenjenost). Tudi dislipidemijo je treba zdraviti z ustreznimi zdravili, če z dieto ni mogoče doseči želenih rezultatov. Pred trombemboličnimi dogodki (zaradi povečane koagulabilnosti krvi) pa bolnike zaščitimo z nizkimi odmerki acetilisalicilne klisline (Aspirin).

Čeprav kajenje ni med omenjenimi dejavniki tveganja za metabolični sin­drom, prenehanje kajenja bistveno zmanjša tveganje za bolezni srca in ožilja. In če se cigareti do zdaj sami niste mogli upreti, vas bo mogoče prepričal novi zakon.

In za konec?

Če do zdaj še niste slišali za metabolični sindrom, če je obseg vašega pasu presegel zgoraj omenjenih 94 cm in če se premalo gibljete, je mogoče čas, da malo pokukate v ordinacijo vašega osebnega zdravnika (pa naročite se, da ne boste predolgo čakali! ), da preve­­­­ri, kako je na splošno z vašim zdravjem. Da se težave lahko ustrezno lotimo, je pomembno dejavnike tveganja odkriti čim prej.

In čeprav nimate zdravstvenih težav, je dobro vedeti kaj o teh stvareh, saj nas včasih tudi nevednost lahko sprav­i v nevarnost!

Polona Studen Pauletič

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek