Trebuh pod nož

Staknite palec in kazalec ter naredite znak za OK. Krog, ki ga

dobite, je prava velikost mojega sedanjega želodca. Je rezultat operacije, imenovane bajpas želodca. Ta poseg je popolnoma spremenil moje življenje – s 163 kilogramov sem shujšal na 80; obseg mojega pasu se je s 152 centimetrov zmanjšal na 91 centimetrov. ° Moja debela življenjska pot se je začela nekako pri sedmih letih, ko so mi kavbojke začele pokati po šivih. Moji starši so bili vitki, bratov in sester nisem imel, tako da so vse slaščice in sladka darilca zdrknili izključno v moj želodec. Težo odraslega sem dosegel že v sedmem razredu. Lahko si predstavljate, s kakšno težavo sem se skobacal na osnovnošolski stol!

Ura telovadbe je bila zame nočna mora: nisem mogel teči (ponavadi sem se moral v teku pomeriti z otroki, ki so imeli le eno nogo) in že sama misel na igranje košarke me je navdala s tesnobo in tresenjem. Fantje na naši šoli so se v medsebojnih dvobojih razdelili v skupine tako, da so eni igrali v majicah in drugi brez njih. Še zdaj me spreleti srh, ko se spomnim, kakšen predmet posmeha sem bil, ko sem bil v toples ekipi.

Proti koncu osnovne šole sem bil zasvojen s hamburgerji in pomfritom. Začel sem se ozirati za dekleti. Vendar pa dekleta nočejo biti debela in tako tudi hoditi nočejo z debelimi fanti. V srednji šoli sem se približal prelomni teži 150 kilogramov in sem se družil z dvema dekletoma, ki pa sta se hoteli – pogovarjati in posvetovati le o svojih fantih! Kot pri večini debelih fantov je tudi moje ljubezensko življenje životarilo oziroma se sploh nikoli ni rodilo! Če vam zaupam svojo zgodbo: na fakulteti sem sklenil, da bom eno noč šel v hotel in spoznal ”svet odraslih” (beri: seks). Moja pričakovanja so bila velika . . Obtičal pa sem v hotelski sobi – sam vso noč! Tešilo me je le na kupe sendvičev.

Iz dneva v dan sem se počutil bolj neprijetno, z majhnim samospoštovanjem. Obdan z obilico maščobe sem bil 24 ur na dan ujet v osebni savni. Na pogovorih za službo sta me vedno znova doletela enak pogled in odgovor: ”Niste ravno človek, ki bi si ga želeli v našem podjetju. ” Podobnih pogledov sem bil deležen tudi v ženski družbi. S 50 kilogrami presežka je moje srce zelo trpelo, fizično in čustveno.

Zaradi neprijetnih in skrajno ponižujočih stikov s svetom sem postajal vedno bolj depresiven in se zatekal v edino tolažbo, kjer sem se počutil sprejetega in neobsojanega – hrano. Po vsaki službeni ali osebni zavrnitvi sem zavil v najbližjo restavracijo s hitro prehrano in naročil velik hamburger, dve mali porciji pomfrita (da bi si ljudje mislili, da naročam za dva) in vročo čokolado. Ko sem se privlekel do doma, sem se še dodatno natankal z veliko porcijo sladoleda in s piškoti. In začarani krog je bil sklenjen!

Hujša in bolj frustrirajoča od debelosti je edino debeluhova želja, da bi shujšal. Kakšne vse diete sem poskušal! Od vitaminskih, ogljikohidratnih, nizko- in visokobeljakovinskih, tekočih do injekcij hormona hCG, ki ga z urinom izločajo nosečnice. To je bil trend v sedemdesetih letih!

Med eno od teh neštetih diet sem spoznal svojo ženo. Oba sva imela isto težavo: preveliko težo. Kot v vsakem odnosu, kjer je navzoča zasvojenost (s hrano, alkoholom, cigaretami . . ), poskuse odvajanja spremlja bodisi podpora bodisi sabotaža. Dokler sva oba vztrajala pri dieti, sva se odlično razumela, ko je pa eden začel popuščati, je za seboj v agonijo potegnil tudi drugega.

Tako je tehtnica dolga leta vpila v nebo, začuda pa nisem imel velikih težav z zdravjem. Tu in tam neredno razbijanje srca (palpitacije) pa bolečine v kolenih. Presenetljivo je bil moj krvni pritisk normalen, tudi nisem imel težav s kratko sapo, bolečinami v križu in podobnimi simptomi, nad katerimi se debeli ljudje najpogosteje pritožujejo.

Moje ”vstajenje od debelih” se je začelo po kontrolnem pregledu pri mojem osebnem zdravniku leta 1998. Ko sem na pregledu stopil na tehtnico, se je kazalec ihtavo zabil na konec skale in ni mogel izmeriti moje teže. Vrhunec ponižanja sem doživel, ko me je medicinska sestra stehtala na dveh tehtnicah – z eno nogo na eni, z drugo pa na drugi! Vsekakor je bil to alarm, katerega sporočilo je bilo kristalno jasno: relativno solidno zdravje se z naglico bliža prepadu. Bližal sem se namreč 40. letu, družinsko obremenjen z boleznimi srca in sladkorno boleznijo. ”Ker ste poskusili vse, da bi shujšali, vam lahko ponudimo še zadnjo možnost, ” me je tolažil zdravnik. Priporočil mi je operacijo – bajpas želodca, poseg, ki je za zmeraj spremenil moj videz.

Obvoz mimo želodca in dvanajstnika

Kako ta želodčni bajpas sploh deluje? Odgovora sta dva: manjši vnos hrane in slabša absorpcija hranilnih snovi (malabsorpcija). Pri operaciji vrste ”Roux en Y”, sicer najpopularnejši vrsti bajpasa, kirurg razdeli želodec na dva dela: manjši del, ki bo služil prebavi v prihodnje, in večino želodca, ki ne bo nikoli več sprejemala hrane. Poanta tehnike je, da se pacient že po nekaj grižljajih počuti izredno sit.

Druga stvar pa je, da z rezom tankega črevesa v obliki črke Y pritrdimo in zašijemo preostanek želodca na jejunum (drugi del tankega črevesa). Ker se večina hranil absorbira v tankem črevesu, pomeni obvoz nekaj deset centimetrov tega organa, da se manj hrane absorbira in pretvori v maščobo. Kot pri vsaki drugi operaciji je tudi pri tej nevarnost stranskih pojavov. Najhujša (sicer zelo redka) nevarnost je pljučna embolija (krvni strdek se odlepi od stene arterije in zapre pljučne kapilare), naslednja je infekcija trebušne votline z odprtim preostankom želodca in črevesa). Smrtno tveganje je do 1-odstotno. Vsekakor gre za zelo zahtevno operacijo, resnično zadnje dejanje v boju zoper debelost.

S pooperativnimi bolečinami in z velikim vzdolžnim rezom sredi trebuha. Kljub obupu sem možnost odklonil in se spet zatekel k – hrani. Nato pa so začeli uporabljati laparoskopijo, tj. minimalno invaziven kirurški poseg, kjer po nekaj cevkah, ki jih vstavijo skozi kožo, vodijo kamero in vse za operacijo potrebne instrumente. S kamero pa opazujejo notranjost telesa in vodijo poseg. Ni velikega reza čez ves trebuh, zato so bolečine po operaciji veliko manjše. Bivanje v bolnišnici traja le nekaj dni, na delovno mesto pa se pacient vrne že po dveh do treh tednih.

Nažiranje pred postom

Zdravniki svetujejo, da pacient nekaj časa pred posegom ne pretirava s hrano, kajti prenajedanje spremeni presnovo sladkorja, kar lahko povzroča pooperativne zaplete. Mene pa je že sama misel na miniaturen želodec navdala s tesnobo in k zatekanju k hrani. Namesto da bi se usmeril v prihodnost, ko bi bil vitek, sem jedel, jedel in še enkrat jedel. Neutolažljivo. Nekaj tednov pred posegom je bila edina vsebina mojega življenja zgolj hrana in misel nanjo. Sam poseg je trajal skoraj pet ur (danes so taki posegi končani v manj kot uri).

Zapletov ni bilo, na trebuhu imam le nekaj mikroskopsko majhnih brazgotin. Zdravniki so mi predpisali tristopenjski dietni režim: prva dva tedna zgolj tekoča hrana, nato med 3. in 6. tednom le pasirane in mehke jedi, npr. jogurti, sadje, tretja faza pa je prehod na normalno, trdo hrano. Prvo fazo sem prebrodil brez telesnih in duševnih težav. Zataknilo pa se je na drugi stopnički – pri jogurtu. Občutek, ko sem prijel za žlico, se mi je zdel tuj, saj je minilo kar nekaj časa od normalnega hranjenja.

V zadnji fazi pa so me naučili, da je treba hrano, preden jo pogoltneš, prežvečiti.

Po operaciji

Ena od mnogih bistroumnih lastnosti želodčne- ga bajpasa je tudi ta, da kirurg naredi odprtino, ozko kakor mezinec, iz novega želodca v tanko črevo. To upočasni prehod hrane, tako da ima človek zelo dolgo občutek polnega želodca. Zaradi ozkega prehoda je treba hrano zelo dobro prežvečiti, sicer se lahko zagozdi na kateri izmed ožin. Če se to zgodi, pacient začuti topo in močno bolečino sredi prsi. (Če je človek debel, ga prešine misel, da je srce začelo stavkati. ) Dejansko pa to ni nič hudega, saj se kos hrane največkrat prebije skozi. Če pa mu ne uspe, ga je treba spraviti ven skozi usta. Brž ko ljudem poveš, da si bil operiran na želodcu, te popadejo, kolikokrat na dan bruhaš!

V resnici pa večina operiranih sploh ne bruha, nekateri pa le redko. Jaz, na žalost, ne sodim med te srečneže in bruham kar pogosto. Naj vam zaupam eno neprijetno prigodo. Devetletnega sina sem peljal na tekmo. In, saj veste, ni ga čez hot dog. Ker sem se preveč osredotočil na dogajanje na igrišču, sem pozabil hrano dobro prežvečiti. Kos se mi je pošteno zataknil. Odvihral sem na WC, da bi ga izbljuval, vendar ni šlo. Zato sva morala sredi tekme oditi. Bil je zelo razumevajoč. Si predstavljate, kako sem z eno roko držal volan, v drugi pa sem imel vrečko, v katero sem pljuval.

Po operaciji lahko jem skoraj karkoli. Toda nekatera hrana, npr. slaščice, lahko povzroča težave, ker prehitro spolzi skozi prebavila (sindrom prehitrega prehoda). Zaplet sicer ni nevaren, je pa zelo neprijeten, saj se pojavljajo slabost, bruhanje, krči, driska, znojenje. Ko sem svojemu zdravniku omenil te težave, je zadovoljno skomignil in dejal, da je vesel, da mi ne prijajo t. i. prazne kalorije.

Nekaterim pacientom povzročajo težave rdeče meso pa mlečni izdelki ali nekatere vrste zelenjave (beluši, zelena, zelena solata). Alkohol se hitreje absorbira, zato se te primejo že manjše količine.

Življenje brez maščobe

Težave z bruhanjem so me pestile le krajše obdobje po operaciji. Glavni cilj operacije – izguba teže – tako ali tako zasenči vse nevšečnosti zaradi posega.

Upal sem, da mi bo uspelo shujšati na 90 kilogramov. Zdaj se kazalec na tehtnici ustavi pri številki 80. Prvi šest mesecev se shujša največ, nato enako količino izgubiš v nadaljnjem letu.

Učinki izgubljanja teže ne zadevajo le spremenjene zunanjosti, temveč zmanjšanje telesne mase vpliva tudi na doživljanje samega sebe. Tudi okolica te začne doživljati drugače. Kar naenkrat sem flirtal z ženskami, kar je bilo prej zame nepredstavljivo. Zdaj nimam težav s samospoštovanjem, ni mi nerodno na vsakem koraku. Sem popolnoma drugačen človek!

Neizmernih sprememb ne doživlja le posameznik, temveč tudi par. Zdravniki ugotavljajo dvoje: ali da se partnerja še bolj zbližata ali pa gresta narazen. Midva z ženo, oba uspešna pacienta, na žalost, sodiva v drugo skupino. Maščoba skrije marsikaj, tudi partnerske težave. Znova sem se poročil in druga žena je inteligentna, prelepa, zabavna in seksi ženska, skratka ženska mojih sanj. Ne prenese misli, da sem bil včasih zelo debel. To mi je pri njej zelo všeč.

Torej, sem zdaj to, kar sem si vedno želel biti? Ne popolnoma. Ko človek izgubi polovico svoje teže, se koža ne more popolnoma prilagoditi na nove razmere. Še vedno imam dvojni podbradek. Popolnoma sem zadovoljen s svojim videzom, ko sem oblečen, vendar se ne zgrozim, ko se pogledam slečen v ogledalu. Nič hudega, potrebno je še malo športa. Na zadnje pa lahko na pomoč priskoči še plastični kirurg.

Moj značaj in temperament sta ostala enaka. Sicer ni več maščobne blazine med mano in okolico. Postal sem dobesedno in tudi sicer bolj dostopen. Nekateri nekdaj debeli ljudje imajo hude težave, ko se navajajo na to. Nekateri so jezni, ker so debeli ljudje zelo prikrajšani v življenju, drugi se počutijo kot osvobojeni zaporniki, ki bi se radi vrnili v zavetje svoje zaporniške celice.

Mene so najbolj prevzele neizmerne možnosti, ki jih imam zdaj, ko sem suh. Ko ponoči razmišljam o svojem življenju, spoznavam, da sem srečen z ženo, da se ne bojim več toliko za svoje srce in žile. Predvsem pa me z radostjo navdajajo moji otroci. Zdaj je na poti že četrti. Ta ne bo nikoli izkusil, kako je, če imaš debelega očeta. Hvaležen sem svojemu zdravniku, ki je bil kovač moje sreče.

Mateja Strbad