To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

V svetu anksioznosti se moramo najprej naučiti reči 'ne'

V svetu anksioznosti se moramo  najprej naučiti reči 'ne' (foto: Shutterstock) Shutterstock
2. 4. 2018 Vir: liza.aktivni.si

Ironija anksioznosti (oziroma tesnobnosti) je, da imamo danes več primerov tega čustvenega stanja kot kadarkoli prej, čeprav je svet vsaj teoretično veliko boljši, kot je bil včasih.

Pred stotimi leti je bilo veliko več slabih in nevarnih služb, veliko več neozdravljivih zdravstvenih tegob in veliko več zelo gnilih partnerskih odnosov, pa kakšnih poglobljenih zapisov o epidemiji anksioznosti iz tistega časa nismo našli.

Anksioznost številni danes označujejo za kugo modernega sveta. In ne glede na to, koliko se o tem pojavu piše in koliko ljudi ozavesti to stanje pri sebi, na koncu še vedno ne vemo čisto točno, zakaj je toliko ljudi razvitega sveta okuženih s tem nezdravim čustvom. Še bolj nas zmedejo konfliktne številke nekaterih študij, ki na eni strani kažejo, da je več kot 80 odstotkov ljudi v sodobnem svetu zadovoljnih s tem, kako se odvija njihovo življenje, medtem ko jih v isti skupini okoli 70 odstotkov verjame, da je svet, v katerem živimo, aboten, sprevržen, nevaren in obsojen, da v zelo kratkem času potone v pogubo.

To pomeni, da čeprav veliko ljudi meni, da je vse okoli nas ena velika beda, velika večina svojega življenja ne bi menjala z naključnim neznancem, saj razumejo, da v bistvu vsak bije svoje bitke in da nikoli ne veš, kakšno breme bi te doletelo, če bi menjal življenje z nekom drugim. Mogoče se zbudiš na nekem precej neizprosnem delu sveta ali pa nekje v zgodovini, ko še ni bilo interneta in nihče v resnici ne ve, kako so takrat ljudje sploh preživeli. A kljub temu zavedanju in kljub številkam, da smo v povprečju zadovoljni s svojim življenjem, se odstotek ljudi z občutkom, kot da jim roj podivjanih podgan grizlja njihovo dušo, povečuje iz leta v leto.

Občutki tesnobe so dobičkonosni

Če bi si drznil sam pokazati s prstom na ključno težavo, bi verjetno po lastnih izkušnjah in pričevanjih znancev moral pokazati na medije. Na posredovalce informacij, ki pa so v tem času, ko medij pomeni vse, od časopisa, ki vas zjutraj pričaka pred vhodnimi vrati, do sporadičnih vsebin na nekem naključnem spletnem blogu, tako množične, da jih niti ne znamo več smiselno interpretirati, niti do njih razviti zdrave kritične distance. In vse kaže, da prav v tem tiči ključni vzrok za našo kolektivno anksioznost.

Raztrgani smo med različnimi sporočili in še sami več ne vemo, kaj je prav in kaj narobe. Na eni strani nam govorijo, da moramo živeti zdravo življenje, medtem ko nam na drugi strani idealizirajo divji zvezdniški hedonizem. Na eni strani nas učijo, kako pomembna sta osebni slog in cunje, v katere se stlačimo vsak dan, na drugi strani pa nas kritizirajo, češ da smo preveč obsedeni z videzom. Igrajo na naša najbolj intenzivna čustva. Z velikimi naslovi dregnejo v naš strah, ko nam z naslovnic grozijo, da nas na vsakem koraku čakajo nesreče, katastrofe, neozdravljive bolezni in teroristi. Povedo nam, da se moramo še bolj osredotočiti na kariero in uspeh, ker je revščina sramotna, potem pa nas že v naslednjem krogu opozarjajo, da se šokantno malo socializiramo in da nihče ne mara devičnikov, ki nimajo nobenih prijateljev. In po vsakodnevnem rafalu tovrstnih informacij se še tako utrjeni flegmatiki spremenijo v tesnobne razvaline, ki potem v vsakem, še tako mikroskopskem odstopanju od predvidene normalnosti, vidijo velike katastrofe.

Kot ljudje pa biološko nismo bili ustrojeni za takšen način življenja. Zato nas to ubija. Svoj mikrokozmos si znamo prav zaradi tesnobnosti spremeniti v niz miniaturnih apokalips, saj je magična moč tesnobnosti prav v tem, da nas zna prepričati, da nas nihče ne mara. Kot nas ne marajo mediji, ker vsakič znova najdejo nekaj, kar delamo narobe, to potem apliciramo tudi na svojo osebno raven.

Vsak 'ne' vidimo kot strašljivo zavrnitev, ki nas zadene naravnost v srce, pa četudi je to dolgoletni znanec, ki le nima časa za kavo. Vsak poraz vidimo kot dokončno izgubljeno bitko. Vsak trenutek, ko nismo socialno vključeni, se počutimo zavrženo. Sami sebe smo privedli v točko, ko pretirano analiziramo vsak segment našega življenja – od daljnosežnih sprememb v družbi, do najmanjših peripetij v naši zasebnosti – in iz tega potem razvijamo črnoglede scenarije. Vse dokler se ne znajdemo na točki, ko smo prepričani, da je ves svet uperjen proti nam.

Občutek, ki ne mine

Da ne bo pomote – na čisto biološki osnovi anksioznost obstaja z razlogom. To ni nekaj, kar smo si pridelali na novo, ampak je del nas že od časov, ko smo čepeli v jamah in z občutkom tesnobe neko nedeljsko popoldne začeli ugotavljati, da je v kotu bivališča sumljivo malo mesa, kar nas je s priložnostno izoblikovano sulico v rokah pognalo v lov na mamuta. Razlika je le ta, da je v tistih pradavnih časih potem, ko smo v jamo spet natovorili gomilo mesa, anksioznost popustila, danes pa se to preprosto ne zgodi. Ker en dramatični moment takoj zamenja drugi.

Pomislite, zakaj vse bi se danes lahko počutili slabo? V širšem družbenem kontekstu vas recimo moti, ker se bližajo volitve in vam gre ponovno več kot polovica kandidatov na živce, pa to, da je vam ljuba počitniška destinacija v medijih ravnokar bila označena za raj terorizma. Na zelo osebnem nivoju vas mogoče draži včerajšnji prepir s partnerjem pa sporočilo prijateljice, ki se je že tretjič opravičila, da ne moremo z vami na kavo, in tista sladoledna lučka, na kateri je sicer pisalo, da jo lahko poližete brez občutka krivde, saj ima manj vsega, s čimer vam lahko uniči vašo postavo za kopalke, a zdaj sami pri sebi tuhtate, da
to mogoče ni bil znak, da jih lahko
pojeste sedem.

Ko anksioznosti končno rečemo NE

Anksioznost nas torej čaka na vsakem koraku. Vedno je neki razlog. Edina rešitev je, da se v neki točki zavemo, da naša pozornost ni neskončna in ima meje, zato jo moramo usmerjati po pameti in ne kar vse povprek. Sicer nas bo prav to, da smo ves čas na trnih za vsako podrobnost, pognalo v stres in bolezen. Primerjate svojo pozornost z nabiralnikom za elektronsko pošto. Vsak dan vam tja stresejo kup elektronskih sporočil. Ali vsakemu posvetite maksimalno pozornost? Najbrž ne, ker bi potemtakem danes ravno zaključevali s sporočili iz marca leta 2012. Znate torej ločevati nepotrebno od tistega, kar zahteva vašo pozornost?

Pri anksioznosti je podobno. Naučiti se morate, zaradi katerih stvari se obremenjujete, a so dejansko del načrta nekoga drugega. Recimo: nekdo vas sramoti zaradi vaše službe ali partnerja, nekdo vas sramoti zaradi vaših hobijev, nekdo vam želi dopovedati, da vaše življenje ni sprejemljivo, ker ni takšno, kot njihovo. To lahko sproža tesnobo, a so to v resni nepotrebne informacije. To je tista odvečna pošta, na katero se sicer lahko odzovete, a vam ne sme kratiti spanca. Ker to ni del vašega življenja, ampak del agende nekoga drugega. Tistega, ki v vas načrtno želi sprožiti tesnobnost. Naj bo to medij, znanec ali celo prijatelj.

Boj s tesnobnostjo zahteva podobno taktiko, kot jo uporabljajo v komunah za odvajanje od drog in na tečajih za nadzorovanje jeze. Ko pride do situacije, ki bi vam sprožila tesnobnost, se ustavite, stopite ven iz gorečega čustva in razumsko premislite: "Glede tega v sebi čutim nervozo. Je smiselno, da jo?" Verjemite, v večini primerov bo odgovor NE.

Foto: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri