Veličastna ribja zgodba

Ko so pripeljali Randala McCloyana intenzivni oddelek bolnišnice Ruby Me­mo­rial na Univerzi v Zahodni Virginiji, je bil tako rekoč mrtev. V premogovniku Sago v Zahodni Virginiji je eksplozija v rudniku štiri kilometre pod zemljo zasula 27-letnega rudarja. Rešili so ga šele po 41 urah, zaradi pomanjkanja kisika pa je v nesreči umrlo 12 njegovih sodelavcev.

Zdravniki menijo, da je McCloy preživel najdalj trajajočo zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Njegovo stanje je bilo kritično: bil je v komi in globokem šoku, njegovo srce je komaj še bilo, eno izmed pljučnih kril se je sesedlo, odpovedala so mu jetra in ledvice. Ker je ogljikov monoksid uničil zaščitno mielinsko ovojnico na večini nevronov v njegovih možganih in ker je možganske poškodbe zelo težko pozdraviti, saj za to ni zdravila, so zdravniki predvidevali, da bo imel, če bo sploh preživel, hude možganske okvare.

Medtem ko so McCloya zdravili s kisikom v hiperbarični komori, je njegovega nevrokirurga prešinila genialna misel. Predpisal mu je vsak dan po 15 tisoč miligramov doko­soheksanojske (DHA) in eikosapentanojske kisline (EPA). Po kmečko povedano: predpisal mu je rib­je olje.

Minilo je nekaj tednov in McCloy se je nenadoma zbudil iz kome, kar je bilo nadvse presenetljivo. A to še ni bilo vse. V nasled­njih ted­­nih je osupnil tudi najbolj optimistične strokovnjake, saj se mu je polagoma vrnil spomin, vrnila pa se mu je tudi sposobnost govora, hoje in vida. Skratka, zgodil se je preobrat, ki so ga številni zdravniki označili za čudež.

Čeprav je na obnovitev funkcij njegovih možganov najbrž pozitivno vplivalo tudi bivanje v hiperbarični komori, je čudežno obnovo mielinske plasti najverjetneje povzročilo nekaj drugega. Nevrokirurg dr. Julian Bailes, ki je zdravil ponesrečenega rudarja, je prepričan, da sta se siva in bela možganovina obnovili predvsem zaradi maščobnih kislin omega-3. Zato zdaj tudi sam vsako jutro zaužije prehranski nadomestek z odmer­kom ribjega olja, po njegovih navodilih pa ga dnevno jemlje tudi Randal McCloy, ki trenut­­­­no še vedno okreva na svojem domu. Dr. Ba­iles meni, da ga bo moral uživati vse življenje in da bi ga morali vsak dan zaužiti prav vsi.

Morda pa ribje olje potrebuje le

dobrega oglaševalca, ki bi razširil glas o njem, saj ni prvič očaralo medicinske srenje. Danska raziskovalca Hans Olaf Bang in J? rn Dyerberg sta že leta 1970 odpo­tovala na Grenlandijo, da bi odkrila, zakaj imajo tamkajšnji Eskimi tako malo srčnih bolezni, čeprav se prehranjujejo z izredno mastno hrano. Odkrila sta, da imajo v krvi visoko raven maščobnih kislin omega-3, in tako je znanost prvič povezala te kisline z zdravjem srca. Čeprav so na podlagi teh ugotovitev v 70. in 80. letih prejšnjega stolet­ja izvedli še nekaj raziskav maščob omega-3, so javnost bolj zanimale druge hranljive sno­vi, ki v svo­jem imenu nimajo neprivlačnih pridevkov, kot sta ‘ribji’ in ‘maščobni’.

Poznamo tri tipe maščobnih kislin omega-3: DHA in EPA (morske al­ge in ribe, ki je­do te alge) ter alfa-linolensko kislino oziro­ma ALA (rastline, semena in oreščki). Vsi trije tipi so koristni za zdravje, vendar sta maš­čobni kislini DHA in EPA v zadnjih letih ponovno vzbudili zanimanje znanstvenikov. Raziskave so namreč pokazale, da ne zmanj­šujeta le tveganja za nastanek srčnih obolenj in možganske kapi, ampak morda preprečujeta tudi celo paleto nadvse različnih bolezni, kot so artritis, Alzheimerjeva bolezen, astma, avtoimunske bolezni, motnje po­zornosti in hiperaktivnosti itd. Toda to še ni vse. Znanstveniki trenutno raziskujejo tudi, ali lahko s temi večnamenskimi maščobami preprečimo nastanek rakavih obolenj ali pa preprečimo nasilnost zapornikov. Prišli so že do ugotovitev, ob katerih se močno razveseli vsak častilec maščobnih kislin omega-3.

Znanstveniki so navdušeni, kajti kisline omega-3 se kažejo v vse bolj presenetljivi in neverjetni luči. Niso koristne le za srce, ampak so nepogrešljive tudi za delovanje možganov, imunskega sistema in za splošno zdravje vseh generacij – od dojenčkov do babic. Znanstveniki celo poskušajo gensko spremeniti prašiče, tako da bi njihovo meso namesto škodljivega holesterola vsebovalo maščobne kisline omega-3.

Nekateri strokovnjaki pa se zavzemajo za to, da bi označili maščobne kisline omega-3 kot življenjsko nujne hranilne snovi in torej enako pomembne za posameznikovo zdravje, kot sta recimo vitamina A ali D. Vključene so namreč v presnovo vsake posamezne celice v telesu in torej spadajo k osnovnim hrani­­­­lom, ki jih telo nujno potrebuje.

Niso pa vsi strokovnjaki istega mnenja. Nekateri se sicer strinjajo, da so maščobne kisline omega-3 zdrave, a jim ne pripisujejo tako pomembne vloge. Poudarjajo, da so rezultati dosedanjih raziskav deloma nasprotujoči si in da se kislinam omega-3 v javnosti pripisuje prevelik pomen.

Zakaj so ljudje pametnejši od živali?

Večina znanstvenikov meni, da so človekovi možgani postali večji in bolj razviti zato, ker je človek v kameni dobi živel v afriških sava­nah ter lovil in jedel živali. Toda nekateri se z njimi ne strinjajo in poudarjajo, da se je tudi veliko drugih sesalcev iz afriških savan prehranjevalo z mesom, a se njihovi možgani niso povečali. Čeprav so bili bolje oprem­ljeni za uživanje mesa kot ljudje (imeli so močnej­še čeljusti in ostrejše zobe), so se povečala le njihova telesa, njihovi možgani pa so se celo skrčili. Nasprotno pa so se človeški možgani razvili iz pol kilograma težkega ‘procesorja’ v kilogram in pol težak ‘super računalnik’.

Kaj so torej malicali zgolj naši predniki, preostala kamenodobna ‘raja’ pa ne? Neka­teri znanstveniki trdijo, da so bili njihovi možgani sposobni vsrkati maščobno kislino DHA, ki je edina snov, ki vzpodbuja razvoj nevronov in kognitivnih funkcij možganov.

V prid njihovi teoriji govorijo tudi spoznanja paleontologov. Ti so ugotovili, da so se praljudje, ki so živeli ob južni obali Afrike, prehranjevali tudi z morsko hrano, o čemer pričajo lupine školjk in drugi ostanki njihovih večerij. Ker je lovljenje rib precej lažje delo kot preganjanje urnih štirinožcev, so tu­di otroci in nosečnice zlahka nabirali rakce, lignje in školjke ter z njimi hranili mlade možgančke. Raziskave so pokazale, da DHA pripomore k povezovanju možganskih celic, še posebej v maternici, tako da lahko nosečnice z uživanjem tega povečajo inteligenčni količnik svojega otroka tudi za šest točk.

Čeprav rezultat dvoboja med znanstveniki, ki zagovarjajo savansko, in znanstveniki, ki zagovarjajo obalno teorijo, še ni znan, ne more nihče zanikati, da smo danes zapriseženi mesojedci. Le bežen pogled na naš ali sosedov krožnik takoj potrdi, da Slovenci

po­jemo izredno malo rib: vsak Slovenec letno poje štiri do pet kilogramov rib in kar okoli 90 kilogramov mesa. Je že res, da lahko na­ša jetra iz alfa-linolenske kisline, ki je v oreščkih in semenih, pridelajo maj­ceno količino maščobnih kislin DHA in EPA, vendar tudi semena niso naša najljubša hrana.

Spremembe v poljedelstvu so zadevo še poslabšale. Ker perutnina in živina ne jé več toliko travice, bogate z maščobnimi kisli­nami ALA, ampak se baše s koruzo, pšeni­co in drugimi žiti, ki vsebujejo veliko maščob­­nih kislin, imenovanih omega-6, je v mesu, mleku in jajcih, ki jih jemo, vse manj naravnih maščobnih kislin omega-3.

Pravzaprav je izginotje maščobnih kislin omega-3 iz na­še prehrane sovpadlo s porastom maščobnih kislin omega-6, ki jih v glavnem uživamo v obliki žitnih jedi, žit in predelane hrane, pripravljene s hidrogeniziranimi olji. Medtem ko je jamski človek običajno zaužil približno enako količino obeh tipov maščobnih kislin, povprečni Zahodnjak dandanes poje 16-krat več maščobnih kislin omega-6 kot omega-3.

In to je tisto, kar nas ubija. Ravnotežje med maščobnimi kislinami omega-6 in maš­čobnimi kislinami omega-3 je popolnoma porušeno. Ti dve vrsti maščobnih kislin sta namreč v biokemičnem ravnovesju jin-jang: maščobne kisline omega-3 blažijo vnetne pro­­cese v telesu, medtem ko jih maščobne kisline omega-6 spodbujajo. Oba tipa maš­čobnih kislin sta enako pomembna: če je npr. vnet­ni odziv našega telesa prešibek, se ne more ustrezno braniti pred okužbami. Teoretično bi morali po sistemu palice in korenčka us­tvariti idealno ravnovesje. Zaradi presežka maščobnih kislin omega-6 v naši prehrani je telo nenehno v nekakšnem stanju vnetja.

Pravzaprav se bašete s ketonali, naprosini in drugimi protibolečinskimi zdravili, da bi preprečili tvorbo teh vnetnih molekul. Sa­ma si to predstavljam kot tipičen prizor iz risanke, v katerem animirani junak (maček, panter, kanarček ali kdorkoli že) s prstom zamaši luknjico v jezu, a v istem hipu nastanejo tri nove luknjice, tako da mu kmalu zmanjka prstov in deroča reka podre jez. Nje­govi prsti so torej dragi farmacevtski izdelki, deroča reka pa maščobne kisline omega-6.

Pri 30 letih si je 83-letni Andrew

McGeehin iz Pensilvanije med igranjem nogometa raztrgal kolensko vezje in je šepal več kot 50 let. Bolečine so kljub operaciji in zdravilom sčasoma postale tako hude, da se je zaradi njih zbujal sredi noči. Nazadnje mu je ortoped svetoval, naj poskusi z jemanjem prehranskega nadomestka omega-3.

McGeehin ni verjel, da mu bo to pomagalo, a je vseeno poskusil in začel goltati ribje olje s svojim običajnim odmerkom voltarena. Že čez slab teden je presenečen ugotovil, da je otrdelost njegovega kolena izginila. Kmalu je lahko spet hodil naokoli tako urno kot mladenič.

Prepričan je, da je njegov ortoped genij, a ta se le skromno brani, da pač bere strokovno literaturo in da je cel kup dokazov, da kisline omega-3 pomagajo pri bolečinah v sklepih. Povzel je rezultate neke raziskave, ki so jo izvedli na 125 ljudeh z bolečinami v hrb­­­tenici. Kar 60 odstotkov udeležencev raziska­­ve je poročalo, da so se bolečine po jemanju prehranskega nadomestka omega-3 zmanjšale. Z neko drugo klinično raziskavo so ugotovili, da lahko bolniki z revmatoid­nim artritisom, ki jemljejo maščobne kisline ome­ga-3, zmanjšajo količino preostalih zdravil.

Maščobna kislina omega-3 učinkuje kot neke vrste notranji hladni obkladek, deloma tudi zato, ker spodbuja naše telo k tvorbi šte­vilnih snovi, ki delujejo protivnetno. Pravza­prav je njihovo biokemično delovanje podobno kot pri zaviralcih COX-2 (imenovanih tudi koksibi; npr. celebrex), le da je še bolj učinkovito, saj maščobne kisline omega-3 neposredno zdravijo težavo samo, in ne le njenih simptomov. Raziskave kažejo, da bi lahko zaradi močnega protivnetnega delovanja maščobnih kislin omega-3 z njimi preprečevali številna obolenja. Ta navajamo v nadaljevanju.

Srčni infarkt in možganska kap. Šte­vilni kardiologi menijo, da kronična vnetja povzročajo tvorbo krvnih strdkov, ki lahko zamašijo arterije. Do zdaj najbolj temeljita raziskava je celo pokazala, da so imeli bolniki, ki so doživeli srčni infarkt in po njem redno uživali dnevni odmerek 900 mg ribjega olja, 30 odstotkov manj možnosti, da bodo umrli zaradi ponovnega srčnega napada, in 20 odstotkov manj možnosti, da jih bo zadela možganska kap, kot pa tisti, ki tega prehranskega dodatka niso jemali. Poleg tega lahko maščobne kisline omega-3 varujejo vaše ožilje tudi drugače, saj zmanjšujejo raven trigliceridov v krvi in povečujejo elastičnost vaših žil. Če k tema pozitivnima učinko­ma prištejete še to, da izboljšujejo električno komunikacijo med srčnimi celicami in tako preprečujejo srčno aritmijo, vam bo takoj jasno, zakaj je jemanje maščobnih kislin omega-3 v nekaterih delih Evrope običajen način zdravljenja.

Če bi vas, bog ne daj, na počitnicah v Italiji, Franciji, Veliki Britaniji ali Španiji zadel srčni infarkt, bi vas iz bolnišni­ce odpustili z receptom za zdravilo omacor, ki ni nič drugega kot izjemno prečiščene maš­­čobne kisline DHA in EPA.

Alzheimerjeva bolezen. Raziskovalci sicer še niso čisto prepričani o tem, toda obsta­ja možnost, da Alzheimerjevo bolezen povzroča nenadzorovano vnetje v možganih. Ne­ka novejša raziskava je pokazala, da se pri starejših moških, ki so dnevno uživali 350 mg DHA in EPA, kognitivne sposobnosti niso toliko zmanjšale v primerjavi s tistimi, ki so jemali le 15 mg dnevno. Poleg tega ima­jo ljudje, ki vsaj enkrat tedensko jedo ribe, precej manj možnosti, da bodo dobili Alzhe­i­merjevo bolezen, kot tisti, ki se prehranjujejo pretežno s kopenskimi živalmi.

Rak na prostati. Ugotovili so, da so kronična vnetja vzrok za 20 odstotkov vseh raka­­­vih obolenj, in to lahko velja tudi za števil­ne primere rakavih obolenj na prostati. V neki harvardski raziskavi, ki je trajala 12 let in je zajela skoraj 48 tisoč moških, so odkrili, da so imeli moški, ki so trikrat na teden jed­li ribe, 25 odstotkov manj možnosti, da bodo dobili metastazirajočega raka na prostati, kot tisti, ki so pojedli manj rib. Vendar pa kljub temu še vedno ni trdnih dokazov, da maščobne kisline omega-3 res preprečujejo rakava obolenja.

Depresija. Nas lahko ribe spravijo v dob­ro voljo? Analiza vzorcev krvi 43 starejših možakarjev, ki so jo izvedli v okviru neke ra­ziskave, je pokazala, da povzroča visoka raven maščobnih kislin omega-6 v kombinaciji z nizko ravnjo maščobnih kislin omega-3 po­večano stopnjo vnetja in posledično več znamenj depresije. To je le ena izmed več raziskav, ki kažejo na to, da uživanje mast­nih rib ali prehranskih nadomestkov omega-3 najverjetneje prežene potrtost.

A tudi če se znanstveniki še ne strinjajo povsem, za kaj vse so lahko koristne maš­čobne kisline omega-3, po svetu številni proizvajalci hrane že sledijo novim trendom in dodajajo ribje olje (vendar brez ribje ‘arome’) mnogim izdelkom, kot so mleko, jogurti, zmrznjene pice, pomarančni sok . .

Zelo pomembno pri uživanju maščobnih kislin omega-3 je tudi to, da znanstveniki

za zdaj še niso ugotovili nobenih škodljivih stranskih učinkov. Upamo tudi, da jih ne bodo nikoli. Zato je strah pred rib­jim oljem gotovo odveč. Privoščite si ga.

Vida Oglar

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek