Vse za višino

26. 2. 2004
Deli
Vse za višino

V Ameriki, kjer se z denarjem lahko kupi (skoraj) vse, se najdejo ljudje, pripravljeni plačati 80. 000 dolarjev samo za to, da jim zlomijo noge, jih obdajo z žicami in nato nekaj tednov vlečejo narazen.

Prirastek: 8 cm, bolečine: Neznosne!

Nogi Jima Conrana sta obdani z železno konstrukcijo, ki še najbolj spominja na zidarski oder. Na vsaki ima 11 kovinskih vijakov, pritrjenih v zlomljene kosti. Jim jih mora vsakih šest ur toliko priviti, da se napnejo žice, ki vlečejo kosti narazen in jih hkrati uravnavajo. To počne že 68 dni, bolečine pa se z vsakim dnem še stopnjujejo.

”Še najbolj sem podoben violinistu, ki uglašuje svoj inštrument, ” pojasnjuje Conran. ”Vsakič ko obrnem vijak, se kite, mišice in koža za odtenek bolj raztegnejo. Dan za dnem, bolečine pa so neznosne. ” Celo tako neznosne, da si naš junak ne upa zaspati za več kot tri ure v kosu, saj se boji, da bo zamudil predpisani čas za zdravila in ga bo bolečina prehitela. “V zadnjem času jemljem morfij, ki mi še kar nekako pomaga, ” pravi Conran. Toda kljub temu je priklenjen na invalidski voziček in le z največjo muko lahko napravi nekaj korakov po svojem stanovanju v središču Manhattna.

Preden se vam Conran začne smiliti, morate vedeti, da ni prestal težke nesreče in da nima prirojene telesne hibe, ki se jo je odločil odpraviti. Ne, Jim je povsem zdrav 45-letni odvetnik in za opisani postopek je odštel 70. 000 dolarjev. Še več, že vse življenje je komaj čakal, kdaj bo prišel na vrsto. Čeprav se sliši nenavadno, se mu uresničujejo sanje.

Gre za to, da je Conran visok samo 167 centimetrov. Oziroma, bolje rečeno, bil je visok 167 centimetrov. V zadnjih nekaj mesecih je namreč z natančnim privijanjem 22 vijakov vsak dan zrasel za en milimeter.

Z vsakokratnim privijanjem vijakov na delu, kjer se posamezni deli kosti razmaknejo, nastane nova kostna masa. Ko se je nazadnje meril, meri pa se vsak dan, je bil visok že 173, 4 centimetra. Prepričan je, da bo končno lahko zaživel s polnimi pljuči, ko bo dosegel želeno višino 175 centimetrov in bo vsakodnevnega uglaševanja violine konec.

Majhen. S to kratko besedo

so označeni moški, nižji od povprečno visokega Američana, ki meri 175 centimetrov. Čeprav se sliši komaj verjetno, pa tisti, ki sodijo med majhne, trdijo, da samo oni vedo, s kakšnimi težavami se morajo spopadati zaradi te pomanjkljivosti.

Za ponazoritev navajajo naslednji primer. Srednješolec je izpolnjeval vse pogoje za vpis na najprestižnejše ameriške univerze. Maturo je opravil za najvišjim možnim številom točk, bil je uspešen športnik, skorajda potencial za olimpijado. Vendar si je genialni srednješolec želel na West Point, kjer je bila dodatna omeji-tev še telesna višina, in sicer najmanj 168 centimetrov, fantu pa je do nje manjkal manj kot centimeter. Zato ga je dan pred zdravniškim pregledom oče nekajkrat s knjigo močno udaril po glavi, da mu je zrasla buška. Naslednji dan so uradne meritve pokazale 168, 2 centimetra. Fant se je lotil študija, diplomiral z odliko, služil narodu v mednarodnih misijah in za vrhunec svoje vojaške kariere postal še predsednikov svetovalec. Ko mu je šlo najbolje, se je vsakič znova spomnil, da bi mu vse to lahko ušlo zaradi nekaj ušivih milimetrov.

“Vse od rane mladosti naprej dobivaš jasne signale, in to celo od uradnih institucij, da si manj zaželen, ” pravi George Holdt, vojak, o katerem je bil govor v prejšnjem odstavku in ki iz istih razlogov kot Conran trenutno prestaja enake neznosne bolečine. “Diskriminacija se začne že v šoli, v kateri si vedno tarča posmeha, in se nadaljuje vse do družabnega in poklicnega življenja.

Za sprejem na delovno mesto skoraj nikjer več, še v košarkarskih moštvih ne, ne zahtevajo določene telesne višine (pogoj za sprejem v ameriško vojsko je formalno 153 centimetrov). Navedeni primer pa kaže, v kako mučnem položaju se lahko znajde človek, ki je nekaj centimetrov “premajhen”. Pri tem ne gre za pretira- vanje in izmišljevanje. Številne znanstvene študije potrjujejo prednosti telesne višine. Denimo, višji moški . .

. . imajo več možnosti, da jih izberejo na delovno mesto. Ko so vodje kadrovskih oddelkov spraševali, koga bi izbrali, če bi lahko izbirali med enako usposobljenima kandidatoma, ki bi se razlikovala samo po višini, jih je 72 odstotkov odgovorilo, da višjega.

. . zaslužijo več denarja. Diplomanti pittsbur-ške univerze, ki so bili v povprečju visoki 180 centimetrov ali več, so v prvem letu zaposlitve zaslužili 4000 dolarjev več od 15 centimetrov nižjih kolegov. Ekonomisti z univerze v Pensilvaniji pa so celo izračunali, da vsaki trije centi-metri nadpovprečne telesne višine prinesejo dodatna dva odstotka letnega dohodka.

. . dobijo vodilne položaje. Dr. Nancy Etcoff, profesorica psihologije na univerzi Harvard, v knjigi Najlepši preživijo pravi, da je izid ameri-ških predsedniških volitev najlaže napovedati tako, da stavite na višjega kandidata. Izmed 43 dosedanjih ameriških predsednikov jih je bilo namreč samo pet znatno nižjih od državnega povprečja. Poleg tega Etcoffova v svoji knjigi citira študijo, v kateri so ugotovili, da je več kot polovica izmed 500 direktorjev, obravnavanih v študiji, višjih od 182 centimetrov, samo trije odstotki pa so nižji od 170 centimetrov.

. . naredijo boljši prvi vtis. Še en profesor psihologije, tokrat z univerze Rhode Island, je primerjal velike in majhne moške. Dr. Henry Biller je namreč ugotovil, da visoki ali vsaj povprečno visoki moški v primerjavi z nižjimi kolegi dajejo boljši vtis varnosti, delujejo bolj zrelo, naravno, možato, pozitivno, optimistično, samozavestno in svetovljansko, bili pa naj bi tudi aktivnejši, popolnejši, uspešnejši, dominantnejši in sposobnejši.

Zgoraj našteto je morda večini majhnih moških figo mar, toda kljub temu jih pogosto zares skrbi samo eno: kako nanje gledajo ženske. Psiholog dr. Walter Windisch se ukvarja z ljudmi, ki resno razmišljajo o tem, da bi si podaljšali ude. “Povprečen pacient, ” ugotavlja Windisch, “je 28-letni moški z višjo ali visoko izobrazbo, zaposlen, z nekaj privarčevanega denarja, proizvod staršev, ki so mu hote ali nehote vzbujali zaskrbljenost zaradi njegove višine, ter v vseh primerih – samski. ”

Da se o tem prepričate, vam ni treba brati psiholoških študij, ampak lahko odprete stran z ženitnimi ponudbami v časopisu ali v svetovnem spletu. Hitro boste ugotovili, da ženske v oglasih postavljajo telesno višino na zelo visoko mesto. Le zakaj se spuščajo v take podrobnosti, ko pa je oglasni prostor navsezadnje omejen? Deloma vsekakor zaradi zgoraj navedenih statističnih podatkov – da višji moški zaslužijo več in imajo boljši socialni položaj.

Potem sta tu še filmska industrija in družabna kronika, kjer si lepotice skoraj brez izjeme podajajo visoke, temne in privlačne moške, ki naj bi predstavljali ideal romantičnega moškega. Nemajhen delež odpade tudi na skoraj primitivno dojemanje moškega kot dobrega skrbnika, premožnega zaščitnika in obdarjenega žrebca. Zdi se, kot da bi obstajal antropološki razlog za mnenje, da majhni moški to niso. Manj kot pol odstotka žensk je namreč poročenih z manjšimi od sebe.

Sigmunda Freuda so nekoč vprašali, v čem je smisel življenja. Odgovoril je, da v delu in ljubezni. To dvoje razmeroma dobro povzema težave, ki jih imajo majhni ljudje. Tako drugi ljudje tudi oni želijo ljubiti in biti ljubljeni, delati in biti cenjeni. Na koncu pa se izkaže, da jih njihova postava, na katero nimajo prav nobenega vpliva, ovira na poti do tega cilja.

V mestu Kurgan, v zavetju Urala

približno 2500 kilometrov vzhodno od Moskve, leži znanstveni center Ilizarov za rehabilitacijo in ortopedijo. Leta 1971 ga je ustanovil profesor Gavril Abramovič Ilizarov. Že med drugo svetovno vojno in po njej, ko je imel opravka z velikim številom težko poškodovanih vojnih veteranov, je začel eksperimentirati z zunanjimi obroči za utrjevanje kosti, s katerimi je uravnaval kosti, hitrejše pa je bilo tudi njihovo celjenje.

Uporabo iste metode za podaljševanje kosti so odkrili po naključju. Ko je bil Ilizarov na dopustu, je sestra pri enem izmed pacientov vijake privijala v napačni smeri. Ko se je njen nadrejeni vrnil na delo in pogledal rentgenske slike, je ugotovil, da se je na mestu, kjer se je kost razmaknila, nastala nova kostna masa. Tako so se odprla vrata za cel kup novih možnosti uporabe te metode, denimo za primere, ko nogi nista enako dolgi ali sta pretirano ukrivljeni, za pomoč pritlikavcem in v zadnjem času tudi normalno raslim, vendar podpovprečno velikim ljudem. Čez več kot pol stoletja Ilizarovo metodo, kakor se zdaj imenuje, po vsem svetu še vedno uporabljajo v presenetljivo prvotni obliki.

In v čem je njeno bistvo? Najprej z več rentgenskimi posnetki nog določijo natančne mere kosti, nato pa kirurg ob lokalni anesteziji naredi dva vreza v nogo, običajno pod kolenom, dolga dober centimeter.

S kirurškim dletom nato zlomi golenico in piščal, pri tem pa pazi, da poškoduje čim manj okoliškega tkiva. (Samo v vednost: ko vam nogo zlomi kirurg, se temu reče osteotomija. ) Nato na kosti pritrdi okrogle aluminijaste okvirje, kar pa lahko naredi šele po tem, ko vsako nogo prebode z enajstimi ostrimi vijaki, ki jih porine do same kosti.

Vijaki so različnih dolžin in debelin, pri čemer debelejše namesti bliže zloma, ker s tem dobi večjo stabilnost. Ko so vsi vijaki na svojem mestu, jih kirurg počasi privije v trdo skorjo iz kalcija in kolagena, ki obdaja kostno sredico. Nadaljnji postopek je razmeroma enostaven: žice za poznejše uravnavanje kosti pritrdi na vijake, zašije rani od vrezov in oskrbi rane, ki so nastale zaradi vijakov. Celotna operacija traja približno dve uri in pol. Pacient ostane v bolnišnici še dva ali tri dni, nakar lahko naredi kak ducat korakov.

Vendar, to je šele prvi, najlažji del postopka. Aluminijasti okvir običajno ostane na nogah od tri do šest mesecev, kar je dovolj, da se kosti počasi razmaknejo. Vsi pacienti, ki so se pogovarjali z našimi ameriškimi kolegi, z izjemo enega, pravijo, da so bolečine kljub uporabi močnih narkotikov na samem robu znosnega.

“Najrobustnejši silak se bo v nekaj tednih spremenil v cmeravo deklico, ” pravi Jack Turner, 39-letni trgovski potnik, ki je z opisano metodo “zrasel” za dobrih šest centimetrov.

Conran je vse skupaj povzel z mislijo, da gre za “agresijo na lastno telo”.

Nič manj težavna ni psihična plat zgodbe. Pacienti so namreč povsem nemočni. Če se želijo premikati, so odvisni od invalidskega vozička, bergel ter podpore prijateljev in sorodnikov. Večina je priklenjenih na posteljo, razen takrat, ko jih obišče zdravnik ali izvajajo predpisano vsakodnevno fizioterapijo. O delu sploh ni govora, in to ne samo v obdobju, ko se kosti razmikajo, ampak tudi še tri mesece ali več po tistem, ko zdravnik ogrodje odstrani,

saj na novo nastala kostna masa še ni utrjena. “Dejansko potrebujete pomoč 24 ur na dan, ” pravi še en pacient, Rick Morgan. “Brez pomoči včasih ne moreš niti do kopalnice. ”

Čeprav nekateri zdravniki obljubljajo čudeže, kosti običajno lahko podaljšajo za največ osem centimetrov. Vendar niso kosti tiste, ki zavirajo rast. Težava je v mišicah in kitah, ki jih obdajajo. V celoti gledano se zapleti pojavijo pri 25 odstotkih primerov, večinoma zaradi okužb okoli vijakov. Zato pacientom dajo antibiotike, ki jih morajo začeti jemati takoj, ko ob vijakih opazijo rdečico, oteklino ali razbarvano in suho kožo. Če okužba prezrejo, lahko potuje naprej proti tkivu in nazadnje do kosti.

Manj pogost, a še vedno resen zaplet je poškodba živcev. Z neko študijo, v kateri so preučili 814 primerov podaljševanja udov, so ugotovili, da je približno 10 odstotkov pacientov imelo začasne težave z živci. Kazale so se v obliki kroničnih bolečin in poslabšanih motoričnih sposobnostih.

Potencialno najbolj katastrofalne posledice pa se lahko pojavijo šele, ko vam železno ogrodje odstranijo z nog. Čeprav zdravniki z rentgenom nenehno spremljajo strukturno integriteto (bolj bela ko je barva, tem močnejše so kosti), še vedno obstaja možnost, da se bo vse, kar je zraslo v mesecih neznosnih bolečin in požrlo na milijone tolarjev, v trenutku resnice sesulo. Ali pa bo kost v začetku videti krasno, že čez nekaj tednov pa se bo upognila in prelomila. Možnost, da se zgodi eno ali drugo, je 1 proti 12.

Če ste majhni

in se resno zanimate za možnost odrešitve z operacijo, ste morda že slišali za International Center for Limb Lenghtening (ICLL) oziroma Mednarodni center za podaljševanje udov s sedežem v Baltimoru v ZDA. Gre za največjo tovrstno ustanovo v Severni Ameriki, kjer opravijo polovico vseh posegov podaljševanja udov. Njihovo prvenstveno poslanstvo je sicer popravljanje telesnih deformacij. “Kadar gre za tovrstne operacije na sicer zdravih ljudeh, sem zelo rigorozen, ” pravi 47-letni kirurg Dror Paley, sicer visok dobrih 180 centimetrov. “Zainteresirane skušam odvrniti od ideje, ker je vložek nesorazmerno visok. Ne gre za tako enostaven poseg, kot je denimo korekcija nosu ali liposukcija. ”

Paley običajno odkloni operacijo pri moških, ki so visoki vsaj 168 centimetrov, in pri ženskah, ki merijo vsaj 157 centimetrov, vse potencialne paciente pa najprej pošlje na psihološki test k Windischu. Za poseg se na koncu odloči samo 10 odstotkov kandidatov. “Treba je biti zelo previden, ” pravi Paley. “Opravka sem imel že s pravimi norci, ki so bili za nekaj centimetrov pripravljeni prodati hišo ali ženi ukrasti denar. ”

Cene za tistih nekaj centimetrov se običajno gibljejo od 50. 000 do 80. 000 dolarjev, odvisno od ustanove in posebnosti primera. Če gre za poseg na zdravem človeku, stroškov seveda ne krije zavarovalnica. Drugače je, če poseg opravijo zaradi neenako dolgih nog, njihove ukrivljenosti ali kake druge deformacije uda.

Nekateri izmed tistih, ki ne morejo zbrati dovolj denarja ali padejo skozi strogo rešeto omejitev, gredo drugam. Že omenjeni Jack Turner je po tem, ko ga je Paley zavrnil, odšel v Italijo: “Zelo sem bil zadovoljen z njihovim odnosom, pa še stroški so bili osemkrat nižji kot v Ameriki. ”

Čeprav so od operacije minila že tri leta, Turner pravi, da ima samo 80 odstotkov svojih nekdanjih fizičnih sposobnosti: “Mislim, da vsakdo, kdor si je zlomil obe nogi, čuti trajne posledice. Ne morem denimo teči tako hitro kot prej. In ko se pripravlja k dežju, me trga po kosteh. ”

Dolgoročnih posledic še niso proučili. Čeprav nekateri zdravniki trdijo, da pritlikavci, ki so jim že pred dvajsetimi leti ali več leti podaljšali ude tudi za 30 centimetrov, ne kažejo znakov artritisa ali oslabelih kosti, pa drugi strokovnjaki ostajajo previdni. “Tveganje je zelo veliko, ” pravi Michael Ain, 130 centimetrov visok ortoped iz Baltimora, “saj nihče ne ve natančno, kakšne posledice se lahko pokažejo na ljudeh, ki so se odločili za podaljšanje udov. ”

Postopka ne odobravata niti združenje za estetsko plastično kirurgijo niti ortopedska akademija. Po drugi strani ga nekateri odkrito napadajo. “Zgrožen sem, da je družba postala tako obsedena z lastnim videzom, da so pacienti pripravljeni tako dati svoje zdravje na kocko. Tveganje je enostavno preveliko! ” pravi William Tipton, direktor za zdravstvene zadeve pri ortopedski akademiji. “Kirurgi, ki te operacije izvajajo na zdravih ljudeh, pa bi se morali zavedati načela: Primum non nocere, kar je latinski izraz za Hipokratovo vodilo: Predvsem ne delaj škode. ”

Eden izmed teh kirurgov je Robert Rozbruch iz New Yorka: “Ko sem videl, kako globok vpliv ima takšna operacija na človeka, sem pri sebi razčistil, da je zelo ozko izbranemu krogu ljudi treba omogočiti svobodnejši dostop do te možnosti. ”

Paul Steven Miller je na nasprotnem bregu in je prepričan, da je podaljševanje udov nepotrebno. Miller je odvetnik in predstavnik Ameriške komisije za enakovredne možnosti zaposlovanja. Mimogrede, visok je samo 135 centimetrov in je iz prve roke izkusil, kaj pomeni diskriminacija do pritlikavih. “V neki odvetniški pisarni me niso zaposlili samo zato, ker so izrazili bojazen, da bodo njihove stranke mislile, da so prišle v cirkus, če bodo v pisarni zagledale mene, ” se spominja Miller. Ne glede na to je prepričan, da je kozmetično podaljševanje udov skrajno neumno: “Le težko verjamem, da tistih nekaj centimetrov prinese spremembo v življenje teh ljudi. ”

Ali se s previdenim napredkom

pri podaljševanju udov in ob dejstvu, da premajhne otroke zdravijo z rastnim hormonom (glej okvirček z naslovom Spodbujevalci rasti), obeta izumrtje majhnih postav, ki jih bomo odslej videvali samo še v naravoslovnih muzejih?

“Zadeve ne smemo gledati samo z vidika, kaj se s pacientom zgodi fizično. Zavedati se je treba, da se prirastek odraža v boljši kakovosti življenja, ” pravi David Sandberg, psiholog in profesor na univerzi v Buffalu.

Vse skupaj pa navsezadnje lahko ocenjujejo le pacienti sami. Občutki med njimi so mešani. Turner pravi, da so občutki podobni tistim, ko greš brez pričakovanj na koncert obetavnega ansambla in se šele potem, ko prideš ven, zaveš, da je bil koncert dejansko zelo dober:

“Bil sem razočaran, ker nisem zrasel za pričakovanih devet centimetrov, vendar sem s 170 centimetri veliko samozavestnejši, kakor sem bil prej s 164. Šele po koščkih ugotavljam, da se moje življenje postopno spreminja. Gledano v celoti menim, da si moški, ki so prizadeti zaradi telesne višine, s tem lahko izboljšajo iz-hodiščni položaj v družbi. Dejstvo pa je, da za-radi nekaj centimetrov nihče ne bo nenadoma začel hoditi na zmenke z manekenkami. ”

“Pred operacijo sem bil zelo depresiven in nesproščen, ” je povedal Mark Pace, osteopat s Floride, ki je meril samo 150 centimetrov. “Bal sem se iti v prostor, poln otrok, ker sem vedel, da se bodo začeli iz mene norčevati. Tudi žensk sem se bal in sem se z njimi zelo redko pogovarjal. Moja samozavest je bila na ničli. Zdaj sem visok skoraj 160 centimetrov in povem vam, da je razlika neverjetna. Ljudem, s katerimi se pogovarjam, lahko končno zrem naravnost v oči. ”

“Pridobil sem dobrih šest centimetrov, ” pravi Conran, “in počutim se odlično, navdušenje pa še kar traja. Visok sem 175 centimetrov. Vem, da še vedno ne veljam za visokega človeka, a po drugi strani tudi ne za majhnega. Sem povprečno velik, to pa je tudi vse, kar sem si kdajkoli želel. Želim si, da bi bil v družbi sprejet zaradi svojih sposobnosti, ne pa, da bi me telesna višina potiskala nazaj. ”

“Komaj čakam, da se sprehodim po mestu, obiščem nekdanje sosede in si ogledam stvari z nekoliko drugačne perspektive, ” dodaja Jose Ro-driguez, ki so mu nedavno odstranili kovinsko ogrodje, zrasel pa je za sedem centimetrov. “Dodatni centimetri ti dajo novo samozavest in zadovoljstvo, dnevi pa se zdijo svetlejši. ”

Tistim, ki so še vedno v dvomih, Rodriguez predlaga kratek preizkus: “Vzemite nekaj knjig, jih položite na tla in stopite nanje. Če mislite, da nekaj centimetrov ne prinese spremembe, boste videli, da jo - in to veliko. ”

Joe Kita

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"