Za vsako ceno

31. avgust 2006 | doping , droge , zdravje

Više.

Močneje.

Hitreje.

Parametri, po katerih je člo­veštvo skozi stoletja premagovalo ovire in meje in si postavljalo vedno nove izzive. Parametri, ki so prav tako temelj miselnosti vseh vrhunskih športnih do­sežkov. Parametri, ki lahko pod psihičnimi pritiski izzovejo nerazso­dne akcije zaradi želje po osvojitvi vrha in kako čim dlje tudi ostati na vrhu. Pa tudi če z nedovoljenimi sredstvi.

Jemanje prepovedanih poŽivil se najprej zgodi zaradi eksi­­stenčnih potreb športnika, da lahko preživi svo­jo družino, in potem zaradi zasvojenosti z ‘lepim’ ži­vljenjem in denarjem, ki ga prinašajo zma­ge. Žal se mnogokrat ne zaveda, da je v tistem trenutku, ko vza­me nedovoljeno sredstvo in navzven poka­že občin­stvu, da je na vrhu, pravzaprav dosegel trdno dno ži­vljenja, s katerega se bo težko spravil brez posledic.

Razvoj civilizacije, razvoj dopinga

Prvi zapis poživilnega sredstva ‘Ma huanga’ naj bi iz­viral iz leta 2. 737 pr. n. št. , za časa kitajskega cesarja Šen Nunga, Arabci pa so uporabljali napitek iz ra­st­line Catha edulis. Žvečenje listov koke ter uporaba guarane in čaja mate je pogosto pripomoglo k zmanj­šanju utrujenosti v Južni Ameriki. Meskalin je poma­­gal indijanskim plemenom. Tudi grški junak, ki je prvi pretekel maraton, naj bi bil po nekaterih zapisih pod vplivom poživila, zaradi katerega je tudi doživel infarkt. Prvi ‘napitki’ so bili iz mešanice alkohola, ko­ka­ina, kofeina, nitroglicerina (! ) in sladkorja, razto­p­ljenega v etru. Kasneje je med športniki postala pri­ljubljena mešanica strihnina (ki je strup za podgane) in alkohola. Med vojno so vsa mogoča poživila upo­rabljali tudi v vojski. Po letu 1950 so pričeli upora­b­lja­ti androgene anabolne steroide, sprva dvigalci uteži in težkoatleti, kasneje pa se je uporaba razširila tudi med sprinterje in tekače na srednje proge. V ko­lesarskem svetu pa so začeli vsesplošno uporabljati sredstvo eri­tropoietin – EPO.

Škandal Festina in Tour sramote

Dirka po Franciji 1998, imenovana tudi ‘Tour sramote’, je bila najbolj škandalozna dirka v zgodovini tega spektakla. Osmega julija je bil aretiran fizioterapevt ekipe Festina, Willy Voet, ki je bil zasačen na carini med tovorjenjem velikanske zaloge nedovoljenih sredstev (med drugim tudi EPO) v svoji klubski torbi. Čez dva tedna je francoska policija izvedla obsežno racijo v hotelih kolesarjev in pri ekipi TVM (kjer je bil takrat tudi Robbie Millar) našla nedovoljena sred­stva. Racije so se nadaljevale in v 17. etapi so kolesarji prvič v zgodovini uprizorili stavko in niso hoteli na­daljevati dirke. Direktor dirke Jean Marie Leblanc jih je vendarle prepričal, da so nadaljevali, in kolesarji so končali dirko s potrganimi številkami z dresov. Dirko je končalo le 111 kolesarjev od 200. Krivdo so takoj priznali nekateri ‘veliki’ člani Festine: Alex Zulle, Lau­rent Dufaux in Laurent Brochard. Leta 2000 pa še Richard Virenque (šestkratni najbo­lj­ši hribolazec na Touru), čeprav je trdil, da so mu v ekipi podtikali ne­dovoljena sredstva. Škandal je bil tudi povod za nasta­nek Svetovne protidopinške orga­nizacije (World Anti-Doping Agency – WADA). Da pa se zgodovina ponavlja, se je pokazalo letos.

Stranski učinki in smrt Marca Pantanija

Znano je, da so posledice dopinga lahko psihične mo­tnje, največkrat kronični primeri depresije. Eden medijsko najodmevnejših končnih rezultatov psiho­loških učinkov dopinga se je zgodil 14. februarja 2004, ko so v hotelu v Riminiju našli truplo 34-letne­ga Marca Pantanija. Pantani je imel najodmevnejšo se­zono leta 1998, ko je zmagal tako na francoskem To­uru kot na italijanskem Giru. Takoj naslednjo sezo­no pa ga je čakal strm padec, ki se je začel v juniju 1999, ko so ga na Giru zalotili s previsoko stopnjo hematokrita (52 %). Pantani je zanikal uporabo eri­tropoietina (takrat testiranje EPO še ni bilo na voljo), kljub temu pa je bil obtožen športne prevare in kazno­van s 600 evri kazni (za ta prekršek in za prekršek z dirke Milano-Torino leta 1995, ko so mu namerili 60, 1-odstotno stopnjo hematokrita). Junija 2002 so mnogi oboževalci slavnega ‘Pirata’ še upali na vrnitev v vrh, vendar se je po 14. mestu na Giru Pantani vrnil le v obdobje depresije, ki je na koncu vodila v njego­vo smrt. Christina Jonsson, njegova zaročenka, je dejala, da je bil Pantani na koncu že zelo paranoičen zaradi vseh protidopinških kontrol. V Riminiju se je zaprl v hotelsko sobo in ni hotel govoriti z nikomer. Na nočni omarici v sobi so kasneje našli listke z na­pisi: “Nihče me ni razumel, niti družina. Hoteli so kaznovati le mene! Bila je zarota proti meni! ” Panta­ni je umrl zaradi srčnega zastoja, italijanski mediji pa so poročali, da zaradi uporabe kokaina, ki so ga našli v sobi skupaj s štirimi vrstami antidepresivov.

Pantani se je moral po zmagi bojevati s precejšnjim medijskim cirkusom. Italijanski navijači veljajo za najbolj fanatične, italijanski mediji ne prihranijo ni­česar in stalno pritiskajo z velikimi pričakovanji na italijanske kolesarje. Ko dosežejo vrh, se pričakuje, da bodo ostali tam neskončno dolgo, in nekateri ko­lesarji so pripravljeni za to storiti vse.

Phil Liggett, veteran med angleškimi kolesarskimi poročevalci, je poudaril, da je v zadnjem desetletju 100 mednarodnih kolesarjev najverjetne umrlo prav zaradi srčnih infarktov, ki so bili posledica zlorabe EPO. Ta lahko namreč povzroči tako veliko število rdečih krvničk v krvni plazmi, da postane ta pregosta in povzroči zastoj delovanja srca, zlasti med spa­njem, ko je srčni utrip počasnejši.

Nedovoljena sredstva lahko povzročijo še druge stranske učinke. EPO povzroča hipertenzijo in vasku­larno trombozo, PFC zastrupitev jeter, ledvic in pljuč, zastrupitev krvi, embolizem in trombozo. Steroidi povzročajo veliko tveganje raka na jetrih in prostati, srčni infarkt, neplodnost, povišan krvni tlak in psi­hične motnje.

Boj uci proti prepovedanim substancam

Leta 1967 je na vzponu na Mont-Ventoux na Dirki po Franciji umrl angleški kolesar Tom Simpson. Osum-ljen je bil jemanja amfetaminov, kar je spodbudilo UCI k intenzivnejšemu boju proti dopingu in h kon­kret­nejšemu kaznovanju kolesarjev. Istega leta je UCI iz­dala tudi seznam prepovedanih substanc in pritiska na kolesarske federacije, naj preganjajo doping.

Države pa gonjo proti dopingu obravnavajo razli­č­no. Na žalost je uporaba nedovoljenih sredstev še ve­dno nacionalna skrb. EU ne predvideva nobene poli­tike boja proti temu problemu, ki nažira šport. Ko primeri dopinga v kolesarstvu presežejo nacionalne meje, se vmeša UCI. Italija in Francija sta še najaktivnejši v preganjanju, kar dokazujejo številne racije v hotelih, kjer bivajo kolesarji. Za Španijo pa pravijo, da je kot država tretjega sveta, ko gre za boj proti do-pingu. Postopki se vlečejo v nedogled, kar se kaže tudi v primeru Jesusa Manzana iz ekipe Kelme, ki je na 7. etapi na Touru 2003 padel s kolesa zaradi za-strupitve krvi. Ekipni zdravnik naj bi mu pred uso­dno etapo vbrizgal “nekaj, česar še nikoli ni po­sku­sil”. Pred etapo je Manzano še poklical svoje dekle in ji rekel, naj gleda dirko, ker mu bo verjetno šlo odli­čno, namesto tega pa je padel v nezavest. Nič čudnega, če pa so kri menda shranjevali v plastičnih vrečkah, ne­označeno po imenih in neohlajeno. Šokantno! Ura­dni doktor na dirki je takrat incident označil kot po­sledico vročinskega infarkta.

Manzano je 6. aprila 2004 tožilcu v Torinu priznal jemanje nedovoljenih sredstev pred Girom 2001 in 2002. V Španiji ga ni hotel poslušati nihče, zato je pri­šel v Italijo. Obtožil je štiri zdravnike ekipe Kelme, da so mu načrtno dajali različna sredstva, med dru­gim tudi EPO, kasneje nandrolon (po katerem je bila zna­na afera nogometašev Juventusa). Manzano naj bi no­gometaše srečal na neki ‘doping kliniki’ v Madri­du v družbi s tudi zelo znanimi atleti. Ko je primer zato­žil UCI, so izjavili, da je to problem športa na splošno in ne le kolesarskega sveta. No, zadnji dogodki kaže­jo, da se preganjanja dopinga lotevajo tudi v Španiji (afera Odprta vrata).

Dopinška godlja v kolesarstvu postavlja na kocko ugled tega športa z močno tradicijo. Kaj sploh še je resničnost in kaj le iluzija, ustvarjena z injekcijskimi iglami? Pred dobrimi 100 leti je prvi zmagovalec dirke po Franciji, Maurice Garin, končal dirko s povprečno hitrostjo 26 kilometrov na uro, kar bi danes zmogel brez težav vsak profesionalni kolesar. Tehnologija v kolesarstvu je izredno napredovala: lažji okvirji, bolj­ša prestavna razmerja, napredovale so prehranske me­tode in metode treninga, uporabe merilnikov srč­ne­ga utripa in moči obračanja pedal, izotonične pija­če … Večje povprečne hitrosti torej niso nobeno pre­sene­čenje. V današnjem času lahko elitni amaterski kole­sarji vzdržujejo povprečno hitrost 40 kilometrov na uro približno eno uro na ravninski dirki. Profesi­o­nal­ci, ki dirkajo Tour, jo zdržijo tri tedne več kot 3. 800 kilometrov. Kako je to mogoče? Nekdanji zmagovalec Toura Jacques Anquetil je nekoč izjavil: “Ne more­te pričakovati takih rezultatov od kolesarjev, ki so samo na mineralni vodi. ” V njegovih časih je bil gla­v­ni po­magač ‘L’Amphet’ – amfetamin, ki je deloval na možgane tako, da je kolesar ignoriral bolečino in se tako gnal še močneje. Kasneje so prišli steroidi, nan­drolon in epitestosteroni. Potem je prišel EPO, ki so ga lahko odkrili na testih šele na olimpijskih igrah v Sydneyju in tako še kolikor toliko ohranjali navidezen olimpijski duh.

Ni videti konca – zadnja gonja proti Armstrongu in Landisu

Takoj ko se pojavi nova metoda testiranja, je na trgu že substanca, ki jo je nemogoče odkriti in je še boljša od ‘prejšnje različice’. V zadnjem času se širijo govori­ce o uporabi novega sredstva PFC (per­fluorokarbon), ki izboljša prenos kisika k mišicam in v možgane in odvaja CO2 proti pljučem. Kakorkoli, protidopinški testi so potrebni zaradi branjenja mo­ralnega načela in ferpleja. Doping je velik posel, ka­terega načini fi­nanciranja so mistično zakriti. Šport je čedalje večji šovbiznis in potrebuje zvezde, ki so astronomsko plačane, da stojijo v soju reflektorjev. Tam pa se zač­ne bitka za sponzorje. Večji ko je zvezd­nik, večja sta športni in ekonomski cirkus okoli njega.

Zadnje odmevne afere dopinga kažejo, da je boj proti dopingu sizifovo delo. Tyler Hamilton (olimpijski zmagovalec), Roberto Heras (zmagovalec špan­ske Vuelte), David Miller (svetovni prvak) – vsi za­sačeni. Tudi Fillipo Simeoni, doktor, ki je skrbel za znamenitega Lancea Armstronga, je izjavil, da je tudi Armstrong jemal nedovoljena sredstva. Takoj po tej izjavi je moral iz neznanih razlogov zapustiti Tour. Fizioterapevtka Lancea Armstronga Emma O’Reilly je za L’Eqipue prav tako potrdila, da je Armstrong jemal EPO, in tako sprožila raziskavo. Obtožil ga je tudi direktor Dirke po Franciji Jean-Marie Leblanc in sicer da je šest vzorcev Armstrongovega urina, vze­tih med dirko 1999, pokazalo uporabo EPO. Pono­vno testiranje so izvedli v nacionalnem laboratoriju za boj proti dopingu lani jeseni na pobudo L’Equipove raziskave. Lance je seveda vse zanikal, dejstvo pa je, da v letu 1999 učinkovitega testa za EPO še ni bilo. Test se je pojavil šele 2001. Sedaj testi kažejo druga­če. V Armstrongov bran se je postavil tudi veliki Bask Miguel Indurain, češ zakaj sploh hranijo vzorce iz leta 1999 in ali je to sploh legalno. Armstrong je na tožbe že odgovoril z odvetniki.

Konec maja 2006 so bile obtožbe ovržene. Mednarodna kolesarska zveza je naložila raziskavo obravna­-ve testov urina iz 1999 ni­zozemskemu odvetniku, specializiranemu za bra­njenje kolesarjev, obtoženih dopinga. Obtožnica je bila ovržena zaradi kršenja postopka o testiranju.

Pred letošnjim največjim kolesarskim dogodkom, francoskim Tourom, so se preiskovalci lotili tudi glavnih favoritov, Jana Ullricha, Oscarja Seville in Ivana Bassa. Španski preiskovalci naj bi v madridski kliniki našli preparate krvi, obogatene z rdečimi krvničkami. V dopinško afero ‘Operacija vrata’ naj bi bilo vple­tenih kar 58 kolesarjev (22 od njih naj bi jih nastopilo na Touru). Na kodiranem seznamu upo­rabnikov naj bi se znašlo tudi ime, ki naj bi domnev­no pomenilo Jana Ullricha. Omenjena trojka je bila v stiku z zloglasnim Eufemi­anom Fuentesom, ki ga policija sumi, da je kolesarje oskrboval z dopingom. Vsi trije kolesarji so njihova moštva do konca afere suspendirala. Letošnji Tour je tako postregel s popol­nimi ugibanji, kdo bi lahko nasledil Armstronga na prestolu. Po dramatičnem razpletu v 16. in 17. etapi, ko je Landis najprej izgubil približno osem minut prednosti in potem z ihtavim obrazom naslednjega dne nadomestil vse izgubljeno. A vse je bilo izgub­ljeno: Landis je bil pozi­tiven! Do­ping je še znova pre­tresel kolesarski svet, Landisu odvzel zmagovalni venec in ga nadel Oscarju Pereiru.

Boj proti dopingu – boj za dostojnost in ferplej

Kolesarji so posebna vrsta ljudi, ki večinoma držijo skupaj, saj je njihov0 življenje odvisno od vrtenja pedal. Če se kak kolesar preveč razgovori o dopingu, ga ‘peloton’ hitro izloči. Če je kolesar odkrit, da je jemal nedovoljena sredstva, pa je vedno dobrodošel nazaj. Zakaj tako? Verjetno zato, ker se kolesarji zave­dajo, da si vsi delijo enako usodo. Da so moderni gla­diatorji, ki morajo vrteti pedala tako, kot jim narekujejo sponzorji, in ker morajo pritegniti čim širše mno­- žice ob ces­tišče. Sponzorji želijo zmago za vsako ceno. Ker se šele potem začnejo vrteti milijarde. In za to tvegajo tudi svoje zdravje. Morda bi morali več nad­zirati in testirati amaterje, med katerimi umirajo športniki, ki skušajo posnemati svoje idole in uži­va­jo različne kemične preparate na lastno odgovornost, pri tem pa pozabljajo, da v ozadju dopingiranega pro­fesionalca stoji izkušena medicinska ekipa.

Življenje profesionalnega kolesarja je bolj usmerjeno v iskanje pogodb, pokroviteljev in slave kot pa v veselje do vožnje s kolesom. Motivacija je enakovre­dna preživetju v kolesarskem vrhu. Tudi za UCI se­veda pomeni kolesarjenje ogromen vir prihodka, zato je občasno preprečevanje uporabe nedovoljenih sred­stev bolj metanje peska v oči kot pa poskus izkoreninjenja dopinga. Vendar bodo odgovorni nekoč mo­rali presekati gor­dijski vozel. Bo takrat kateri kolesar sploh še smel na startno črto na Touru? V Armstron­govem obdobju je ko­lesarstvo postalo zelo priljubljeno in vpraša­nje je, kdo bo nova zvezda, ki bo povzdig­nila ta šport na novo raven, posel pa bo še bolj zacvetel.

Spomnimo se občutkov svobode gibanja, ko smo kot otroci samostojno začeli voziti kolo. Tisti, ki še vedno obožujemo vožnjo s kolesom, čutimo pripadnost neki bratovščini, kolo pomeni so­žitje človeške moči in tehnologije v naj­primarnejši obliki. Občutek, da ‘kar le­tiš’ po cesti z delom lastnih mi­šic, te zas­­­voji. Pomem­b­no je, da se rekrea­ti­vni ko­lesarji ne zgle­dujejo po pro­fe­sionalnih kolesarjih in njihovih ciljih, tem­­več kole­sa­rijo iz veselja in lju­bezni do tega športa. V pred­stavi, ki jo pri­kazu­je­jo na TV-zaslonih, pa vidijo le navdih za svoj večer­ni trening in na­vi­dez­­no tekmo, ki se za boljšo motivacijo odvija v glavi.

Pet največjih mednarodnih škandalov

Vzhodnonemški atleti

V 70. in 80. letih 20. stoletja je vzhod­nonemška vlada spodbujala upo­rabo steroidov za dokazovanje športne nad­vlade komunistične Vzho­dne Nem­čije nad Zahodno. Rezultat: odpovedi je­ter, kronična obolenja no­tranjih orga­nov in resne hormonske motnje še desetletja kasneje.

Kanadska sramota

Na olimpijskih igrah v Seulu Johnson zmaga v 100-metrskem sprintu pred glavnim tekmecem Carlom Lewisom in postavi svetovni rekord, vendar mu medaljo naslednji dan odvzamejo. Testi so pokazali uporabo anaboličnega steroida, vendar pa je bil Johnson le grešni kozel (glej naslednjo točko).

Prikrivanje ameriške atletike

Največje prikrivanje dopinga v zgo­dovini je razkrilo v 30. 000 strani dolgo poročilo ameriškega olimpij­skega komiteja. Med 19 ameriškimi atleti, ki so osvojili medalje v obdobju med letoma 1988 do 2000 za­radi jemanja nedovoljenih poživil, se pojavi tudi Carl Lewis. Med uporabo je bilo za­sa­čenih še 100 drugih ameriških atletov.

Simonijev zobozdravnik

Gilberta Simonija suspendirajo, ko najdejo sledi kokaina med nenapovedanim testiranjem na Giru d’Italia. Simoni je trdil, da sta za to kriva čaj njegove tete, ki naj bi vseboval kokain, in obisk zobozdravnika, ki naj bi ranil njegovo dlesen.

Odvzeta rumena majica

Letošnji Tour je postregel z velikanskimi ugibanji, kdo bi lahko nasledil Armstronga na prestolu. Vsi časopisi so častili novega junaka s karizmo zmagoval­ca, po­tem pa je prišlo obvestilo: Landis je pozitiven! Doping (testosteron) je še enkrat pretresel kolesarski svet, Landisu odvzel prestižni zmagovalni venec in ga nadel Oscarju Pereiru. Landisa pa čaka dolg in naporen boj z umazanijo dopinga, ki se drži njegovega imena.

Urban Ocepek

Sorodni članki

Tour of Croatia: Zadnja etapa dirke v LifeClass Termah Sveti Martin

Pri naših sosedih se že nestrpno pripravljajo na enega največjih športno-turističnih dogodkov.

Dirka »Tour of Croatia« v LifeClass Termah Sveti Martin

Hrvaško je pred kratkim zajel pravi kolesarski bum, saj se je odvila dirka »Tour of Croatia«. Gre namreč za eno največjih letošnjih športno-turističnih dogodkov pri naših sosedih…
None

Pirova zmaga

Profesionalni šport je velik posel. Zaradi denarja, ki se obrača v njem, so nekateri športniki pripravljeni tvegati tako zdravje kot možnost osramočenosti v zameno za vrhunski rezultat.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri