Najdražje je zdravilo, ki bolniku ne koristi

Najprej naši: manekenka Jana Koteska, televizijka Barbra Drnač, politik Lojze Petrle, pevka Rebeka Dremelj, maneken Alen Kobilica, pevec Steffanio, glasbenik Aleksander Mežek, igralka Ana Dolinar, televizijec Janez Dolinar ... Nato tuji: igralca Michael Douglas in Robert De Niro, pevki Anastacia in Kylie Minogue, športnik Lance Armstrong, glasbenik Rod Stewart ... To je le nekaj imen, ki jim je skupno, da so iz boja prišli kot zmagovalci. Uspešno so namreč premagali raka! O resnicah, zmotah in novostih bolezni, ob kateri že ob sami omembi pomislimo na najhujše, smo se pogovarjali s strokovnim direktorjem Onkološkega inštituta Ljubljana, doc. dr. Viljemom Kovačem, dr. med.

Najdražje je zdravilo, ki bolniku ne koristi

Vse bolezni se začnejo v glavi in rak ni samo bolezen telesa, ampak je tudi bolezen duše. Se strinjate s to tezo?

Vaše vprašanje nekako predvideva, da bi rak lahko bil tudi psihosomatsko obolenje. Čeprav veliko ljudi tako misli in je vprašanje logično, saj vemo, da depresivna stanja zmanjšujejo imunski odgovor, je vendar treba reči, da pravih dokazov o tem nimamo. Američani so veliko raziskovali vpliv stresa na nastanek raka in v prospektivnih epidemioloških raziskavah povezave niso dokazali. So pa opazili, da so pasivni ljudje z introvertiranimi značaji bolj nagnjeni k temu, da bi zboleli za onkološko boleznijo. Vendar ta povezava ni tako močna, kot so dokazi, da veliko okoljskih dejavnikov, ki bi se jim lahko izognili, povzroča raka.

Je rak najbolj razširjena oblika bolezni pri nas?

Na srečo ni najpogostejša bolezen. Samo poglejte, koliko ljudi je v teh zimskih mesecih nahodnih. Je pa med najpogostejšimi boleznimi, za katere lahko rečemo, da so nenalezljive. Pri moških je celo na prvem mestu po vzroku smrti, čeprav okoli 60 odstotkov vseh rakov v vseh stadijih pozdravimo.

Kaj najbolj vpliva na to, ali se bo pri nekom pojavil rak?

Nastanek raka je večvzročen. Seveda je dedna zasnova najpomembnejša. A nanjo ne moremo vplivati. Zato je pomembneje, da se vprašamo, kako lahko močno zmanjšam ogroženost, da bi za rakom zboleli. Tako Evropski kodeks proti raku govori o 12 nasvetih, med njimi na prvo mesto postavlja priporočilo ne kadite, nato pa omenja izogibanje pasivnemu kajenju,
normalno telesno težo, telesno aktivnost, prehrano, omejitev alkohola, manj sončnih žarkov, zaščito pred nevarnimi snovmi pri delu, izogibanje ionizirajočemu sevanju, dojenje, cepljenje proti hepatitisu B in HPV ter presejalne programe.

Ali je rak še vedno povezan tudi s številnimi predsodki in miti? Katere so največje laične zmote ljudi o raku?

Najpogostejša zmota, ki seveda ni prisotna pri vseh ljudeh, je, da ne morem vplivati na to, ali bom zbolel za rakom ali ne. Nekakšen fatalizem včasih opazim. Ljudje ne verjamejo, da lahko z zdravim življenjskim slogom močno zmanjšajo nevarnost, da zbolijo za rakom. Druga zmota je, da nekateri ne verjamejo, da lahko raka pozdravimo, in se zato raje zatekajo k alternativnim oblikam zdravljenja in izgubljajo čas, ko bi bil rak še ozdravljiv.

Koliko vrst raka poznamo danes in kako hitro prihajajo nove oblike? Čemu pripisujete njegovo vse pogostejšo pojavnost in raznolikost?

Vrst raka je veliko. Včasih so navajali številko 200, nato 800 itd. Vse je odvisno, kako raka razvrščate. Z diagnostičnimi metodami ugotavljamo, da poznamo znotraj enovite bolezni, ki ji rečemo npr. rak na pljučih, različne histološke tipe, znotraj njih pa rake z različnimi mutacijami oz. genskimi spremembami, in zato te rake različno zdravimo. Rak, ki je še vedno zelo pogost, postane redka bolezen, ker je znotraj njega toliko različnih entitet. Seveda tudi ni vseeno, koliko je rak razširjen, govorimo o stadiju, in ne nazadnje so izjemnega pomena pridružene bolezni, starost in stanje splošne zmogljivosti.

Katere oblike raka so danes v Sloveniji najpogostejše, katere najbolj ozdravljive in katere najmanj?

V Sloveniji je leta 2014 za rakom zbolelo blizu 14 tisoč ljudi (13.753), od tega okoli 7.500 moških (7.459) in okoli 6.300 žensk (6.294). Pri moških je najbolj pogost rak na prostati, nato kožni rak, razen melanoma, sledijo rak na pljučih, debelem črevesu in danki ter rak glave in vratu. Pri ženskah je najpogostejši rak na dojkah, nato tudi pri njih kožni rak, razen melanoma, rak na debelem črevesu in danki, pljučni rak in rak materničnega telesa. Na srečo oba najpogostejša raka tako pri moških kot pri ženskah dokaj uspešno zdravimo. Najbolj ozdravljivi so nemelanomski raki kože, slabo napoved poteka bolezni pa ima rak na trebušni slinavki, tudi zato, ker ga sorazmerno pozno odkrijemo.

Nekje sem prebrala, da na podlagi raziskav lahko rečemo, da ni nobenega kemičnega izdelka, ki bi dokazano povzročal raka. Se s tem strinjate?

Kolegice in kolegi, ki delajo na področju epidemiologije in tudi medicine dela, se s tem gotovo ne bodo strinjali. Rakotvorne snovi so v našem okolju, pomembno je, da jih izdelki ne vsebujejo in da jim nismo izpostavljeni pri svojem delu. Seveda pa je prav, da nismo kar nekakšni kancerofobi in se bojimo snovi, za katere je nekdo nepreverjeno trdil,
da bi lahko povzročale raka.

Kako hitro se razvijajo novosti s področja zdravljenja raka in katere med njimi so zadnje?

S tem vprašanjem ste me zelo razveselili. Dejansko je napredek pri zdravljenju raka silovit. Najbolj poznan je na področju sistemskega zdravljenja, kjer skoraj vsak dan dobivamo nova zdravila. Po tarčnih zdravilih, ki jim ljudje radi rečejo biološka, je zdaj na pohodu imunoterapija. Rad bi poudaril, da ni vsako zdravilo za vsakega raka. Poskušamo čim bolj natančno opredeliti tumor in z molekularno diagnostiko predvideti, ali bo zdravilo učinkovito ali ne. Govorimo o bolniku prilagojenem zdravljenju ali personalizirani medicini. Seveda pa je napredek tudi v drugih vrstah zdravljenja. V radioterapiji uporabljamo nove tehnike obsevanja, s katerimi bolj natančno obsevamo tarčo (tumor) in povzročamo manj morebitnih stranskih učinkov, kirurgi uporabljajo laparaskopske tehnike operiranja, predvsem pa velikokrat različno kombiniramo različne oblike zdravljenja pri istem bolniku.

Ali sta radiološko zdravljenje in kemoterapija s svojimi stranskimi učinki res celo hujša kot sama bolezen? Kako je s tarčnimi zdravili?

Vsako zdravljenje ima lahko stranske učinke, tudi aspirin. Onkološko zdravljenje je navadno bolj zahtevno. Pri izbiri zdravljenja skrbno tehtamo med koristmi, ki jih bo s takšnim zdravljenjem bolnik imel, in pa morebitnimi težavami, ki mu jih bomo z zdravljenjem povzročili. O tem se moramo z bolnikom pogovoriti in mu svetujemo takšno obravnavo, kjer bodo koristi pretehtale. Zdravnik in bolnik se odločata za zdravljenje skupaj. Med zdravljenjem pa bolnika skrbno spremljamo, pri obsevanju ga npr. kontroliramo vsak teden enkrat, in stranske učinke, če se pojavijo, sproti zdravimo. Podobno je s kemoterapijo. Če je dobro vodena, pri večini bolnikov ublaži simptome, še zlasti če gre za razširjeno obliko bolezni.

S skrbnim podpornim zdravljenjem lahko preprečimo ali ublažimo marsikateri stranski učinek sistemskega zdravljenja. Enako ravnamo ob uporabi tarčnih zdravil, ki praviloma povzročajo manj morebitnih resnih zapletov. A zanje velja, da so tarčna, ker ima bolnik tarčo. To pomeni, da ima bolnikov tumor, kot smo rekli, določene mutacije, da tumorske celice nastajajo na določen način in običajno tarčna zdravila zavirajo signalne poti, zaradi katerih se rakasta celica razmnožuje. Predvsem v Nemčiji je vse pogostejši tudi t. i. antropozofski pristop k zdravljenju raka, ki pomeni celosten, holističen pristop in poglobljeno razumevanje razlogov, zaradi katerih sploh nastane rak.

Kako je s tovrstnim pristopom v Sloveniji?

Celosten pristop k zdravljenju ni nekaj, kar bi bilo dostopno le v posebnih centrih z nekoliko eksotičnim ali vzhodnjaškim pristopom. Zdravnik vedno zdravi bolnika, in ne samo bolezni. Da se mora zdravnik pogovoriti z bolnikom in da se skupaj odločata, sem že omenil. Na Onkološkem inštitutu smo v zadnjih 10 letih močno razvili tudi druge oblike podpornega zdravljenja. Za tiste bolnike in svojce, kjer je sum, da bi imeli dedno obliko raka, imamo izjemno poglobljeno genetsko posvetovalnico, razvili smo zavidljivo dietoterapijo s prehranskim svetovanjem, ne nazadnje veliko bolnikom omogočamo psihoonkološko podporo, socialna služba pomaga bolnikom in svojcem. Bolnik živi doma v določenem okolju, zato imamo veliko pogovorov s svojci, na oddelku za akutno paliativno obravnavo so razvili zelo koristne skupne družinske pogovore. Seveda ne moremo vsega sami. Naše delo je vedno timsko. Odlično sodelujemo z drugimi terciarnimi centri v Sloveniji pa tudi s splošnimi in specialnimi bolnišnicami. Najpomembnejše je, da imamo kolegialen odnos z izbranimi družinskimi zdravniki, brez katerih bi bilo težko voditi onkološke bolnike.

Je rak po vašem mnenju povsem ozdravljiv ali zgolj zazdravljiv? Pogosto se namreč ponovi ...

Čeprav seveda vedno obstaja nevarnost, da se rak ponovi, tako kot obstaja nevarnost, da vsak človek za rakom zboli, je zelo pomembno, da preprečimo ponovitev, kar nam v velikem odstotku uspe. Najpomembnejše je, da je prvo zdravljenje zelo kakovostno in učinkovito. Nato zelo pogosto uporabljamo t. i. dopolnilno zdravljenje po operaciji in kombinirano ob radioterapiji. Ko bolnika rehabilitiramo, je pomembno, da se bolnik odloči za zdrav življenjski slog. Govorimo o terciarni prevenciji. Danes v Sloveniji živi okoli 100 tisoč ljudi, ki so kdaj v življenju zboleli za rakom.

Na drugi strani pa je razvoj zdravil za redke rake precej počasen ...

Redki raki so poseben izziv, kako zanje razviti učinkovita zdravila. V Sloveniji smo ravno na področju redkih rakov izjemno uspešni. Tako imajo npr. bolniki z rakom na ščitnici drugo najvišje preživetje v Evropi (samo na Islandiji imajo rahlo boljše rezultate), z rezultati se lahko ponašamo tudi pri zdravljenju limfomov, mezoteliomov ter tumorjev glave in vratu, če naštejem samo nekatere. Ne gre pozabiti, da imamo tudi pri bolnikih s pogostimi raki primerljive rezultate zdravljenja. Uspešnejši bi bili, če bi bolniki prišli s svojimi težavami prej k zdravniku, tako pa vse prevečkrat obravnavamo bolnika z razširjeno obliko bolezni. Tukaj ima izjemen pomen zelo sodoben Državni program o obvladovanju raka, ki posega na vsa področja: preprečevanje raka, zgodnje odkrivanje, diagnostiko, zdravljenje in rehabilitacijo.

Glede na to, da je vrst raka vse več, zdravnikov pri nas pa vse premalo, sem slišala, da morate posledično biti slovenski zdravniki, predvsem onkologi, nekakšni multipraktiki ...

Drži, da nas je zdravnikov premalo in da je delo naporno. Po drugi strani pa to delo daje veliko zadovoljstva. Za vsak poklic moraš imeti veselje, da boš uspešen. Močno sem ponosen, da vidim okoli sebe toliko entuziazma in dobro opravljenega dela. Včasih se čutim odgovornega, ko vidim, da kakšna kolegica ali kolega izgoreva. Tako je acionalizacija in optimizacija našega dela neka stalnica. A brez izjemnosti in predanosti ne bi šlo. Seveda nam pomagajo tudi drugi zdravstveni poklici, ki delajo na Inštitutu. Sam prisegam na timsko delo, ali kot rad rečem, v športu lahko zmagujemo samo s kolektivno igro.

Kje okvirno se gibajo cene zdravljenje raka pri nas v Sloveniji, če bi ga bolniki v celoti morali plačati iz lastnega žepa?

Zdravila imajo zelo primerljivo ceno s tujino, morajo pa biti nekoliko cenejša, ker zavarovalnica prizna povprečno ceno treh tujih držav z odbitkom 10 %. Kljub temu je tarčno zdravljenje zelo drago, od dva tisoč do tri tisoč evrov na mesec samo za zdravilo, še dražja je imunoterapija, ki je na mesec vsaj enkrat dražja. Smo pa cenejši pri obsevanju. Radikalno obsevanje stane okoli pet tisoč evrov, prav tako je naše kirurško zdravljenje mnogo cenejše kot v tujini.

Dora in Svit sta nacionalna programa za zgodnje odkrivaje predrakavih sprememb in raka v Sloveniji. Menite, da bi morali imeti še kakšen tovrstni program za področja raka in ali se Slovenci dovolj posvečamo preventivi?

Navdušen sem, ko vidim, kako so naši presejalni programi uspešni. S programom Dora smo pokrili že tako rekoč celotno Slovenijo. Z mamografijami odkrivamo vse večji delež netipljivih sprememb, to pomeni raka v zelo zgodnjem obdobju. S programom Zora smo pogostnost raka na materničnem vratu zmanjšali za polovico, s programom Svit pa odstranjujemo predrakave spremembe, ki jih vidimo kot črevesne polipe, in pogostnost raka na debelem črevesu in danki se že zmanjšuje. Ti programi so t. i. sekundarna preventiva. Rezultate lahko še izboljšamo, če bi se odrasli v večji meri udeleževali teh programov, zlasti moški programa Svit. Nič manj nista pomembna primarna preventiva in zdrav življenjski slog. Tukaj lahko ob Nacionalnem inštitutu za javno zdravstvo veliko vlogo odigrajo tudi nevladne organizacije s svojimi promocijskimi programi.

Bo raka vse več, ker živimo dlje? Kakšne so napovedi za prihodnost?

Žal ga bo res vse več in glavni razlog je vse višja starost prebivalstva. Že omenjeni Državni program o obvladovanju raka želi upočasniti to naraščanje, in kot vidimo, nam na nekaterih področjih celo uspeva zmanjšati incidenco raka. Z manj kajenja pogostnost pljučnega raka pri moških upada, presejalni programi so prav tako uspešni.

PARTNER PROJEKTA

Moja diagnoza

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri