Skrivanje čustev – DA ALI NE?

Bes, jeza, veselje – čustva so del nas. Pogosto pa se vprašamo, ali jih lahko vedno tudi pokažemo ali pa jih je včasih bolje preprosto skriti. Odgovor: nič od tega. Kako ne? Preberite v nadaljevanju.

Z vizualizacijo boste ukrotili čustva in milsi!

Nekoč so si bili psihologi enotni: čustvom je treba vedno dati prosto pot. Jih pokazati. Predvsem jezo. Zadrževanje čustev naj bi bilo nezdravo. In tako so se na terapijah znašli ljudje, ki po njih niso bili nič kaj bolj sproščeni in umirjeni. Znanstveniki so začeli raziskovati, kaj je s čustvi in kako jih izživeti.

Nadzor nad afekti

V zadnjih letih so opazili, da tako imenovani inteligenčni kvocient meri le miselno sposobnost in sploh ni odločilen pri tem, kako zadovoljni in uspešni smo. Za to potrebujemo tudi (ali pa predvsem) čustveno inteligenco. In k tej poleg sposobnosti vživljanja in komunikativnih sposobnosti spada tudi nadzor nad afektom.

Kaj je to? To je sposobnost, da znamo nadzorovati svoje impulze. Na primer, da se namesto aktualni želji posvetimo dolgoročnemu cilju. To pomeni, da ne raztrgamo prepletene in zavozlane verige, samo zato, ker bi bili v določenem trenutku na koncu z živci ali pa bi to najraje storili. Namesto tega se obvladamo.

Če izživimo čustva, so še močnejša

Še preden so človeka priključili na vse možne merilne naprave, so znanstveniki vedeli, da napad besa poskrbi, da je človek le še bolj besen. Pulz in raven stresnega hormona se ne pomirita takoj zatem, temveč sta samo še višja. Zato so po pravici sklepali, da izpadi besa niso nujno najbolj zdravi. Kdor je kar naprej pred napadom joka, kriči in pada iz ene drame v drugo, je kar precej pod stresom. In zaradi tega je tudi manj priljubljen med ljudmi.

Zadrževanje čustev je nevarno

Še en rezultat raziskav: kdor je vedno dobro razpoložen in se dela umirjenega, čeprav je žalosten, znerviran ali pa jezen, tvega tako psihične kot tudi telesne bolezni. Zadrževanje čustev predvsem slabo vpliva na srce. Kaj potem – zadrževati čustva ali ne?

Zlata srednja pot

Kdor misli, da je treba zanikati, da smo jezni, čeprav bi najraje kričali in tolkli okoli sebe, se moti. To pomeni, da bi si nadeli masko sami pred sabo. Srednja pot pomeni, da sprejmemo lastna čustva, jih začutimo, vendar pa ne postanemo njihova žrtev. Ne pustimo, da nam ukazujejo, kaj moramo narediti, temveč zapremo oči in prisluhnemo, kaj se dogaja v nas. In jih sprejmemo – tudi slabo voljo. Tudi ta mora priti na dan, in je celo pomembna. V drugem koraku nato izrazimo čustva. Z besedami ali pa v slikah ali gestah.

PARTNERJI PROJEKTA

Moja diagnoza
Moja diagnoza

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri