N.Z. | 26. 6. 2023, 13:51

Kako je postalo modno in trendi biti žalosten, depresiven in anksiozen na družbenih omrežjih

profimedia

Biti srečen na spletu je tako 2015.

Medtem ko se objava o manj prijetnih duševnih stanjih na družbenem omrežju zdi bolj avtentična, resnična in pristna, pa v takšne objave mnoge sili zgolj želja, da bi pripadali.

Na spletu je - še posebno za najstnike - v zadnjih nekaj letih postalo modno biti 'depresiven', 'anksiozen' ali trpeti za kakšno drugo duševno motnjo. In 'izbira' je zares velika.

Ko biti žalosten postane trend

Če je bilo pred slabim desetletjem v trendu FOMO (strah pred tem, da bi nekaj lepega zamudili), je zdaj tisto, kar je 'kul', že nekaj časa JOMO (radost ob tem, da zamujamo vse lepo). In če slednje označite s ključnikom socialna anksioznost, ste praktično 'na konju'.

Vse skupaj je šlo tako daleč, da je učinek množičnega objavljanja o 'naši žalosti' in 'tesnobi' izzvenel podobno, kot se je to pred tem zgodilo trendu samopomoči in 'pozitivnim vibracijam'.

Medtem se je zgodila še prava poplava kampanj na družbenih omrežjih, ki ljudi spodbujajo, naj odkrito spregovorijo o svojem duševnem zdravju. In družbeni mediji so se odzvali. Sledil je cunami izrazov lastne pristne čustvene stiske z namenom, da bi pomagali normalizirati, destigmatizirati in se povezati v tem boju.

Tekom tega nenadnega tematskega preobrata se je nato v vsej ihti pozabilo na temeljno in pomembno razliko med povsem običajnimi žalostnimi občutki in stanji, ki dejansko pritičejo simptomom duševnih motenj, kot sta anksioznost in depresija.

"Ljudje svojo žalost označujejo za depresijo in nervoznost kot tesnobo, čeprav stopnja 'neugodja' ne kaže na resnejše psihološke težave. In ko se zdravi ljudje prepričajo, da so depresivni, se pričnejo istovetiti z glamuroznimi objavami na družbenih omrežjih, kar pojavnost tega fenomena le še poslabša," ve povedati Jinan Jennifer Jadayel, podiplomska študentka Mednarodne šole v Libanonu in soavtorica študije iz leta 2017, ki je spremljala objave na družbenih medijih o duševnem zdravju.

Na družbenih medijih se je vedno maličila meja med pristnim in uspešnim – tudi v nas samih.

Medtem ko se objavljanje o naših neprijetnih občutjih morda zdi bolj resnično, pa nekaterim morda prestavlja le nov način, da se vključijo v spletno skupnost.

Ob tem je nujno poudariti: glede na statistike še nikoli ni bilo več ljudi, ki bi poročali o težavah z duševnim zdravjem, kot prav zadnjih nekaj let, kar samo po sebi ni nekaj slabega. Da pa v tem prednjači zlasti mladina, daje misliti, da se za trendom vendarle skriva še nekaj drugega.

Nedavna študija Pew Research je pokazala, da 7 od 10 najstnikov meni, da sta anksioznost in depresija največji težavi, s katero se soočajo njihovi vrstniki.

Eno so podatki, drugo je trend

Medicinska revija JAMA je analizirala podatke CDC (Centers for Disease Control and Prevention), ki kažejo dramatično povečanje stopnje samomorov med Američani, starimi od 15 do 24 let. Poleg mladih CDC navaja tudi pogosto omenjano statistiko, da bo v tekočem letu vsak peti Američan izkusil težave z duševnim zdravjem. Ameriško psihiatrično združenje je v zadnjih letih poročalo tudi o porastu anksioznosti in depresije med prebivalci generacije 'bumerjev'.

Bolj kot kadarkoli poprej smo anksiozni in depresivni - ali pa o tem vsaj bolj sproščeno govorimo.

Čeprav podatki govorijo v 'prid' večje razširjenosti depresivnih in anksioznih stanj med prebivalstvom, pa ne potrjujejo tudi množičnosti, ki jo je moč opazovati na družbenih omrežjih, kjer se je v zadnjih nekaj letih razpasla kultura 'samodiagnosticiranja z duševnimi motnjami' in (pogosto nenamerne) trivializacije resnih duševnih bolezni.

"Vse več najstnikov je prepričanih, da so depresija, anksioznost, anoreksija in bipolarnost 'kul' ali pa, da te lahko naredijo 'posebnega'," pravi Rola Jadayel, druga soavtorica študije družbenih medijev in profesorica znanosti na Univerzi v Balamand v Libanonu.

Študija se je osredotočila na določeno vrsto objav na Tumblrju in Instagramu, ki očitno glamurizirajo težave z duševnim zdravjem prek posebnih ključnikov. S temi praviloma privlačnimi in pozornost vzbujajočimi objavami na družbenih omrežjih, se nato poistovetijo množice. Tako e utvarjajo napačne predstave o tem, kako je v resnici videti duševna motnja, kar povzroča več škode kot koristi.


"Nekateri ljudje, še posebno mladi, si močno želijo pripadati neki skupini, skupnost ljudi s socialno anksioznostjo ali depresijo pa se zdi takšna, da ji lahko zlahka pripadate," pravi Natasha Tracy, blogerka in avtorica knjige o lastni izkušnji z bipolarno motnjo.

Memeji, tviti, instagram objave in tiktokanje o anksioznosti in depresiji se številnim mladim, ki obupano iščejo pristnost in povezanost v virtualnem družbenem okolju, v teh časih zdijo zadnja opcija. Žal pa to isto okolje vse to rado izkrivlja.

"To ne pomeni, da ne bi smeli odkrito govoriti o težavah z duševnim zdravjem na spletu," dodaja druga mlada uporabnica družbenih omrežij. "Pa vendar je šel diskurz o duševnem zdravju na družbenih omrežjih predaleč. Tam zunaj boste našli nemalo ljudi, ki povsem resno verjamejo, da je duševna bolezen že nekaj blage tesnobe, pomagajo pa dihalne vaje. Normalizacija takšne 'različice' duševne bolezni, ki ni realistična za tiste med nami, ki imamo dejansko resno duševno bolezen, pa je škodljiva. Nekdo s hudo anksiozno motnjo bo potreboval veliko več kot samo dihalne vaje, veste."

A medtem ko gre ocenjevanje resnosti simptoma, ki se nekomu (s hujšo izkušnjo) veliko prehitro lahko zdi preblag, da bi ga šlo jemati 'resno', prepustiti strokovnjakom za duševno zdravje, gre na tem mestu opozoriti na nekaj veliko bolj škodljivega.

Težava ni v tem, da vse več ljudi deli svoje izkušnje z duševnim zdravjem na družbenih omrežjih, temveč v tem, da nekateri ljudje te težave v svojih objavah poveličujejo in romanticizirajo ali pa si 'diagnoze' serijsko prisvajajo skoraj kot modne dodatke, torej brez resničnega konteksta.

Rosno mlada lepa vplivnica v stiski

Dva ključna dejavnika, ki sodelujeta pri najbolj nevarno viralnih, sta glede na študijo Univerze v Balamandu estetski vizualni videz in oseba, s katero se je potrebno identificirati.

Raziskava se je zato osredotočila na platforme, ki dajejo prednost fotografijam, kot sta bila tekom študije Tumblr in Instagram, pa tudi tiste, ki jih najpogosteje uporabljajo najstniki, ki so še posebej ranljivi. Slednje sta danes Tik Tok in Snapchat, kjer kraljujejo kratke video vsebine.

Prav vizualne vsebine (torej fotografije in kratki videi) so se v tem oziru izkazale za neverjetno viralne, kar pa - ko gre za duševno zdravje - lahko postane tudi toksično.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by kelsey darragh (@kelseydarragh)


Ker gre za podobe in vpliv, prednjačijo trendi profili, kot je blagovna znamka (glejte zgoraj) Sad Society, ki ga sledi na desetine tisoč sledilcev.

V resnici ne gre za vplivneže s področja duševnega zdravja, temveč za profil, ki na Instagramu trži oblačila, kot so majice z napisom 'Anxiety Queen', ali ogrlice, na katerih je ovekovečena domnevna motnja.

Takšni Instagram profili veljajo za potencialno bolj toksične kot čivki, ki po nemarnem povezujejo lenobo s klinično depresijo.

Zgodovina 'depresivne' spletne kulture

Koncept 'tragedije mlade lepote' še zdaleč ni nov.

Legendarna zgodba tragično nesrečne ljubezni lepega Romea in prelestne Julije je stoletja romanticizirala samomor, preden je to postalo kul še na spletu.

Tudi 90. leta prejšnjega stoletja so poznala svojo različico trendovske žalosti s t. i. emo subkulturo.

"Fenomen je na svetu tako dolgo, kot obstajajo najstniki," pravi Janis Whitlock, profesorica na univerzi Cornell, ki preučuje povezanost družbenih medijev in duševnih bolezni.

"Tekmovanje v tem, kdo je bolj depresiven, je močno obarval devetdeseta. Kdo je najbolj žalosten, najbolj zaskrbljen, kdo je imel najbolj z****no družino? Tudi stigma je bila vedno prisotna. Od nekdaj obstaja tudi rivalstvo znotraj subkultur glede tega, kdo je na slabšem in komu je bilo huje. Razliko delajo danes zgolj te nove platforme."

Družbeni mediji ustvarjajo obilico majhnih podskupnosti, kjer se prirejajo prave 'olimpijske igre tovrstne tragedije', kar nato z bliskovito hitrostjo doseže neverjetno število ljudi.

To ni vedno slabo, a je viralnost nesporna.

"Za nekatere je na žalost glamurizacija motenj v duševnem zdravju zato postala trend, ki se poplača z velikim številom sledilcev, kar daje lažen občutek visokega spoštovanja," dodaja soavtorica študije Rola Jadayel.

Vendar pa ne gre le za mlade vplivneže.

Čeprav dobronamerno, vse več zvezdnikov prispeva k določeni vrsti glamurizacije s svojimi javnimi razkritji o tem, da se soočajo z lastno anksioznostjo in depresijo.

Znane osebnosti nato idolizirajo mladi ljudje, ki so ranljivi za glamurizirano priliko duševnega zdravja. In ker gre za zvezdnike, je njihova izpoved predstavljena kot navdihujoča zgodba poguma, v kateri pa manjka kruta realnost soočanja s temi boji.

"Težava je v tem, da se ljudje, kot sem jaz, s hudimi boleznimi, kot je bipolarna motnja, dejansko ne vidijo v teh javnih podobah duševnih bolezni. Ne odražajo moje resničnosti," pravi Tracy. "Ljudje si želijo srečnega konca takšnih zgodb, zato zgodbe predstavljajo tako, kot da bo na koncu vse v redu. Toda resničnost življenja s hudo boleznijo je, da mnogi od nas ne bodo nikoli doživeli okrevanja, kot ga doživljajo ljudje z manjšimi motnjami."

Ujeti med glamurizacijo in destigmatizacijo

Kako torej vzpostaviti bolj odgovoren in zdrav odnos do t. i. žalostne kulture?

"Oboje se dogaja na spletu, z očitnimi primeri poveličevanja in očitnimi primeri poskusov normalizacije, ki ljudem pomagajo, da dobijo podporo, ki jo potrebujejo," pravi Whitlock, profesorica na Cornellu.

"Vendar je vmes veliko sivine in odgovor, ali nekaj naredi več škode kot koristi, je odvisen od tega, kdo tisto bere in kakšni so njegovi osebni filtri zaznavanja."

Rešitve ne bomo našli v brisanju takšnih vsebin – kar niti ni mogoče, tudi če bi si to želeli. Zagotovo pa je na mestu skrben premislek.

Tracy razliko med poveličevanjem in destigmatiziranjem jasno nagovarja v svojih blogih tako, da piše o avtentični izkušnji in z navajanjem podatkov. "Ko to storimo, pozitivni in negativni učinki govorjenja o duševnih boleznih na spletu izginejo, ker to, kar počnemo, postane prava razprava," pravi.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Sad Girls Club (@sadgirlsclub)


Tracy se pridružuje profesorica Whitlock, ki ob tem opozori še na potrebo po premisleku o tem, kaj se zgodi, ko ljudje dobijo virtualno podporo prek teh spletnih skupnosti.

"Je ta spletni občutek podpore preveč minljiv? Ali vodi do bistvenih sprememb v vedenju zunaj spleta, ki ljudem pomagajo, da postanejo boljši? Ali je večja verjetnost, da bodo šli na terapijo? Ne vem. Toda kaj se bo zgodilo potem, je zelo pomembno vprašanje."

Spletna revolucija, ki jo potrebujemo

Upanje, da bodo tako uporabniki kot ustvarjalci platform družbenih medijev počasi uspeli razumeti, kakšne so lahko posledice neprevidnega sledenja trendom, ko gre za 'žalostno' internetno kulturo.

Instagram si je že prizadeval ustaviti doseg glamuriziranih vsebin tako, da prepovedal znane problematične ključnike, kot sta #proana (pro anorexia) in izpostaviti #socialanxiety objave, ki se dejansko nanašajo na iskanje pomoči in ne na blagovne znamke oblačil.

Celo izumirajoči Tumblr je posegel v kronološki tok vsebin tako, da so začeli dosegi spodbujati strani in vire za podporo vsem, ki iščejo ključnik #suicide.

Prav tisto, kar je povzročilo problem, zdaj lahko predstavlja rešitev. Spremeniti se mora kultura družbenih medijev.

Ljudje se naravno prilagajamo novemu okolju, hkrati pa neprestano gradimo svoja okolja, ki ustrezajo našim potrebam - še posebno v virtualnem svetu.

"Naša prilagodljivost je tisto, zaradi česar smo hkrati tako čudoviti in grozni," pravi Whitlock. "Zlahka lahko pozabimo, kaj je zdravo - lahko se hitro adaptiramo zares nezdravim okoljem. In veliko pogosto se nam nekaj zdi nekako prav, tudi ko to ni."

Povzeto po mashable.com