Nadarjena mariborska brata, ki se trudita potrditi edinstven fenomen slovenskega hokeja na ledu

Hokej na ledu je v Sloveniji šport, ki se lahko pohvali z izjemno zgodovino. Uradni podatki razkrivajo, da je bila sploh prva hokejska tekma na slovenskih tleh odigrana že davnega leta 1932. Jugoslovanska reprezentanca, ki so jo v glavnem sestavljali slovenski hokejisti, je že leta 1939 sodelovala na svojem prvem svetovnem prvenstvu. V osemdesetih in devetdesetih prejšnjega stoletja so bili derbiji med Jesenicami in Olimpijo nekaj najboljšega, s čimer se je lahko pohvalil slovenski šport.

Tivoli in Podmežakla sta nič kolikokrat pokali po šivih, strasti so bile razvnete, da bi bile težko bolj, rivalstvo je bilo na najvišji mogoči ravni.

Številne dramatične tekme za naslov prvaka so se zapisale v slovensko športno folkloro, tudi reprezentanca je v zadnjih 30 letih dosegala rezultate, ki so bili nad pričakovanji in predvsem krepko nad stanjem in ravnjo hokeja na ledu v Sloveniji.

Bodimo pošteni: hokej na ledu je v Sloveniji podhranjen na vseh ravneh. Dvoran je bore malo, klubov še manj, hokejistov zgolj za vzorec. Kanada ima več kot pol milijona registriranih hokejistov, Slovenija zgolj dobrih 1000. Toda kljub temu bosta obe državi maja letos na Finskem igrali v elitnem rangu svetovnega prvenstva ...

Hokej na ledu je v Sloveniji brez dvoma tudi šport neverjetnih presežkov, prav poseben pa je še zaradi enega dejstva: v nobeni drugi športni panogi se v preteklosti ni dokazovalo toliko bratov kot prav v tej igri na ledeni ploskvi. "Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol!" je bila že pred desetletji navijaška pesem, ki je močno odmevala na hokejskih tekmah.

Družinski šport, ki se prenaša iz roda v rod

Pozneje so bolj kot ne vsakič v tandemu navduševali tudi Blaž in Domine Lomovšek, Nik in Mark Zupančič, Tomaž in Jure Vnuk, Boris in Murajica Pajić, David in Marcel Rodman, Boštjan in Jurij Goličič, Tomo in Milan Hafner, Luka in Miha Rebolj, Miha in Jure Verlič, Žiga in Eric Pance, Andrej in Matej Hočevar, celo veliki Anže Kopitar ima mlajšega brata Gašperja, ki se je prav tako ukvarjal s tem športom. 

Očetje večine naštetih bratov so bili prav tako hokejisti, kar priča, da je hokej na ledu v Sloveniji še kako družinski šport, ljubezen do najhitrejše moštvene igre pa nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. 

Več kot 30 let po tem, ko sta slovenske hokejske navdušence na noge dvigovala jeseniška brata Hiti, sta na drugem koncu države, natančneje v Mariboru, hokej vzljubila tudi naslednja hokejska brata, ki obetata veliko.

Devetnajstletni Maks in njegov dve leti mlajši brat Matic Perčič spadata med najbolj nadarjene hokejiste pri nas. Maks je nedolgo tega debitiral v slovenski članski reprezentanci, Matic je pred dnevi osvojil srebro na svetovnem prvenstvu za hokejiste do 18 let.

Eden za Jesenice, drugi za Olimpijo

Maks je igral za Jesenice, Matic za Olimpijo. Maks bo v kratkem Finsko zamenjal za Združene države Amerike, Matic, ki se prav tako kali v tej skandinavski državi, verjame, da bo čez čas tudi sam odšel po bratovi poti čez lužo. Druži ju tako močna bratska vez kot tudi enotna želja po uspehu v športu, ki je bil Slovencem vedno zelo blizu.

Ob tem je zanimivo, da jima ljubezni do hokeja za razliko od večine hokejskih bratov pred njima v zibko niso položili njuni starši.

"Oba najina starša sta diplomanta fakultete za šport in ko sva bila mlada, sta želela, da bi se preizkusila v vseh mogočih športih," je pogovor za Metropolitan.si začel Maks Perčič in nadaljeval: "Treniral sem odbojko, košarko, nogomet in še marsikaj drugega. Med drugim sem poskusil tudi z rolanjem, ki pa mi ni bilo všeč. Ko padeš, pač boli (smeh). Pri štirih sem nato odšel na tečaj drsanja, češ da mi bo to pomagalo pri rolanju. No, tam so mi v roke potisnili hokejsko palico in nemudoma mi je postala všeč. Čeprav sem se preizkusil v številnih športih, me je hokej najbolj privlačil. Sprva je bilo vse skupaj predvsem zabava, pri štirinajstih pa sem se dokončno odločil, da se bom resno lotil hokeja."

Maks je s hokejem na ledu dokaj hitro okužil tudi mlajšega brata Matica, ki se je prav tako preizkusil v številnih športih, vendar "sem se vedno vrnil nazaj k hokeju, nato je na koncu pri odločitvi prevladal predvsem užitek". 

Da se oba ukvarjata z istim športom, je zanju prednost in nikakor slabost. V en glas zatrjujeta, da med njima vlada zvrhana mera tekmovalnosti, ki pa ju zgolj dodatno žene naprej. "Vedno imam ob sebi osebo, na katero se lahko obrnem in ji vse zaupam," je odločno poudaril Matic in dodal: "Veliko trenirava in igrava skupaj, vedno se pogovarjava o sanjah in si skupaj postavljava cilje. Lahko bi tudi rekel, da loviva drug drugega in posledično tudi zaradi tega hitreje napredujeva. No, ampak je že tako, da večino časa bolj jaz lovim Maksa." (smeh, op. a.)

Tekmujeta v pravzaprav vsem

Maks je brata hitro dopolnil: "Jaz pa se moram kar potruditi, da mu ubežim! Šalo na stran; dejansko en drugega vlečeva naprej in tako postajava boljša. Imava tudi skupnega agenta. Veliko je plusov. Ves čas se pogovarjava o hokeju, tudi trenirati je precej bolj zabavno, ko imam ob sebi mlajšega brata. In ko se pomeriva eden proti drugemu, je to največja borba. Ne prizanašava si! Tako ali tako tekmujeva v pravzaprav vsem. Ves čas sklepava stave, ves čas se v nečem meriva. In predvsem se ob vsem tem neizmerno zabavava."

Morda se njuna starša nikdar nista ukvarjala s športom, a sta brata Perčič kljub temu odraščala v s športom prežeti družini. In to je nekaj, kar jima na njuni hokejski poti še kako koristi. Prepričana sta, da sta tudi zaradi tega boljša, kot bi bila sicer.

Starša sta bila vedno njuna največja prednost

"Najina starša sta nekaj najboljša, kar dva lahko dobita," je s ponosom v očeh odločno poudaril mlajši brat in nadaljeval: "Na začetku tega morda nisva znala ceniti. Mama je vedno vztrajala, da morava po treningu narediti raztezne vaje, oče je ves čas poudarjal, da se morava pred treningi ogreti, midva pa sva želela le brcati žogo. Tedaj se nama je zdelo, da tako zelo komplicirata, toda ko sva odrasla, sva spoznala, da sta bila starša vedno najina velika prednost."

"Morda res nikdar nista igrala hokeja, toda šport imata v malem prstu. Vedno sta nama znala svetovati glede treningov, glede poškodb, glede poletnih priprav. Poleti vedno delava z njima in tudi stricem, ki je športni trener. Zato sva tudi vedno tako dobro pripravljena. Tudi ko imava kakršnokoli vprašanje glede česarkoli, imava odgovor vedno na dlani. Vedno veva, na koga se obrniti, ko potrebujeva pomoč," je nadaljeval Matic, nato sta brata v isti glas poudarila, da brez pomoči staršev zagotovo ne bi bila, kjer sta – torej na dobri poti k uspehu: "Starša sta ena najinih največjih prednosti pred drugimi."

Toda z odraščanjem pride tudi trenutek, ko se mora športnik posloviti od varnega zavetja domačega doma. Maks in Matic sta od doma odšla že zelo kmalu.

Trenutno sta oba na Finskem, deželi, v kateri je hokej šport številka ena, že v kratkem pa bosta prišla do točke, ko ne bosta več tako skupaj, kot sta bila doslej. Maks je sprejel pomembno in vse prej kot preprosto odločitev – preselil se bo v Združene države Amerike, kjer bo v Michiganu igral hokej in kakopak študiral.

"Od doma sem prvič odšel, ko sem bil že zelo mlad, toda kljub temu nikdar nisem imel prevelikih težav s tem," pravi Maks Perčič in nadaljuje: "Selitve v Michigan se veselim in verjamem, da ne bom imel težav. Saj če sem na Finskem ali v ZDA, ni pretirane razlike. Veselim se nove izkušnje, nove države, nove kulture, novega načina življenja. Nimam nikakršnih pomislekov. Tudi zato, ker sem se zavestno odločil za selitev v ZDA. Odločitev je bila povsem športne narave, saj ocenjujem, da bo za moj razvoj to zelo dobro. V hokeju sta v mladih letih vedno dve poti: ali se poskušaš dokazati v Skandinaviji ali pa greš na fakulteto v Ameriko. Mislim, da je slednja boljša. Navsezadnje bom imel kar štiri leta časa, da se pripravim na članski hokej. Pa še izobrazbo bom dobil. Pogovoril sem se tudi s številnimi znanci in nekdanjimi soigralci, ki so odšli po tej poti. Vsi so mi položili na dušo, da ne bom obžaloval."

Mlajši si bo še trikrat premislil

Tudi Matic Perčič ne skriva, da se prav tako spogleduje s selitvijo v ZDA. "Brez dvoma me vleče tja, hkrati pa je res, da imam še dve leti časa za premislek. Dovolj dobro se poznam in vem, da si bom v tem času še trikrat premislil ... Zdaj sem na Finskem, tudi ZDA se mi zdijo zanimive. Ampak kot je rekel že Matic: "Če greš na fakulteto v ZDA, imaš štiri leta časa za trening, razvoj, premislek. O tem, kako kakovosten hokej igrajo v ameriški študentski ligi, pa tako ali tako ne velja izgubljati besed."

Brata si želita, da bi nekoč igrala skupaj, čeravno še kako uživata tudi, ko se borita en proti drugemu. "Tedaj ga vedno iščem na ledeni ploskvi in razmišljam, kako bi ga najbolj učinkovito zbil na tla," je Maks v smehu priznal, da na ledu ni prav nič zaščitniški do svojega mlajšega brata. Kar zadeva ambicije, sta brata složna, da bi bila težko bolj – oba sanjata, da se bosta lahko s hokejem ukvarjala na profesionalni ravni. Da si bosta lahko s palico v rokah služila kruh. In to vrsto let.

"Vsak hokejist sanja o igranju v ligi NHL. Tudi sam nisem izjema in naredil bom vse, da mi bo uspelo. Toda tja priti je zelo, zelo težko. Moraš imeti tako dovolj kakovosti kot tudi ogromno sreče. Zato je moj največji cilj bolj vezan na to, da bom lahko hokejski profesionalec. In ni pomembno, kje," ne skriva Matic, Maks ga je dopolnil: "Vsi vemo, koliko hokejistov iz Kanade vsako leto pride v ligo NHL. In koliko iz Slovenije. Razlika je gromozanska (smeh). Seveda pa to, da prihajava iz tako majhne države, ni izgovor. Tudi sam si želim igrati v ligi NHL, a bi se zadovoljil tudi s čim drugim. Liga AHL je prav tako kakovostna, da ne izgubljam besed o nastopanju v Rusiji, Švici, na Švedskem, Finskem. Moj glavni cilj je, da bi lahko užival v hokeju, ga igral do petintridesetega leta in ob tem, jasno, tudi nekaj zaslužil."

Takšni se rodijo le na vsake toliko

Da tudi Slovenec lahko uspe v ligi NHL, dokazuje Anže Kopitar, ki je v tem tekmovanju odigral že krepko čez 1000 tekem in med drugim dvakrat osvojil Stanleyjev pokal. "Ampak takšni talenti se rodijo le na vsake toliko," se Maks zaveda, da je Anže Kopitar prej izjema kot pravilo. Kljub temu dodaja: "Pot do tja je res dolga in naporna. Toda nimam nobenega izgovora, da mi ne bi uspelo. Verjamem vase. Verjamem tudi v Matica. Ne dvomim, da nama lahko uspe. Če pridno delaš, se ti prej ali slej vse poplača."

Pridno delo seveda ni vse. V športu je na poti k uspehu tudi ogromno odrekanja. Brata Perčič sta v letih, ko njuni vrstniki predvsem uživajo. Njihovi vikendi so rezervirani za zabavo, pri Maksu in Maticu to ni tako.

"Včasih ni preprosto. Obdan si s prijatelji, ki gredo v petek in v soboto ven, ti pa ležiš v postelji, ker imaš naslednji dan ali trening ali tekmo. Odrekanja je res veliko in včasih je lahko težko. K sreči s tem vseeno nimam prevelikih problemov, saj imam to, kar počnem, res zelo rad," je priznal Matic.

Maks je bil medtem na Finskem tako ali tako obdan predvsem s sebi enakimi. Torej vrstniki, ki vsi – od prvega do zadnjega – stremijo k uspehu v svetu športa: "Če bi bil doma, bi mi bilo težje. Prijatelji te pogrešajo, želijo se družiti s tabo in te vabijo, da se jim pridružiš pri zabavi. Ni lahko vsakič znova reči ne. Ko si v tujini, si bolj kot ne obdan s soigralci, ki razmišljajo tako kot ti." Časa za zabavo bo prej ali slej več kot dovolj. Za zdaj brata Maks in Matic Perčič razmišljata le o palici, drsalkah in ploščku. Ter, jasno, o tem, kako postati naslednji bratski dvojec v deželici na sončni strani Alp, ki bo zaznamoval slovenski hokej. In kdo ve, morda bo nekoč v dvoranah pri nas odmevalo tudi "Maks Perčič, Matic Perčič, gol, gol, gol!" ...

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol