Ljudje opravljajo, ker se nadejajo koristi (kaže študija, ki je dobila Ig Nobelovo nagrado)

Ta spoznanja temeljijo na matematičnem modelu opravljanja, ki je pred kratkim prejel t. i. Ig Nobelovo nagrado (gre za satirično nagrado, ki naj bi ljudi najprej nasmejala, nato pa jih spodbudila k razmišljanju).

So govorice res zgolj zlonamerne?

Čeprav ogovarjanje ne velja za lepo čednost, te vrste pretkana oblika komunikacije ostaja osnovna medčloveška interakcija. In glede na to, kako zelo razširjeni so med ljudmi trači, gre verjeti, da imajo ljudje od njih neke koristi.

Več raziskav je potrdilo prav to. Namreč: ogovarjanje vendarle opravlja pomembno družbeno funkcijo.

Opravljanje med drugim velja za dober način presojanja zanesljivosti drugega.

Če nekdo deli lažne informacije o tretji osebi, da bi si v zameno pridobil osebne koristi, bo poslušalec v povedanem zaznal laži in prenehal zaupati lažnivcu, kar gre videti kot obliko družbene kazni. Za lažnivca se stvari še bolj zapletejo, ko opravljani izve za vir lažnivih govoric in se odzove z izpostavljanjem njegovega nečednega vedenja. 

Če pa nekdo deli resnične informacije o tretji osebi, to lahko poveča stopnjo zaupanja med ljudmi, kar spodbudi skupinsko sodelovanje in timsko delo. Rezultat je torej osebna in vzajemna družbena korist.

Matematični model trikotnika

Mednarodno skupino raziskovalcev je tematika ogovarjanja zanimala do te mere, da so za namen lastne študije ustvarili poenostavljen matematični model, s pomočjo katerega so poskusili raziskati, kdaj ogovarjanje velja za ’pošteno’ in kdaj ’nepošteno’, pa tudi, kako se ti scenariji nato na koncu odvijejo za vse vpletene.

Matematični model so sestavili Paul van Lange z Univerze Amsterdam, Szabolcs Számadó z madžarske akademije znanosti in Junhui Wu s kitajske akademije znanosti v Pekingu.

Njihova ideja je v osnovi enostavna.

Ogovarjanje so simulirali kot trikotnik.

V en kot trikotnika so postavili opravljivca, nasproti njega pa prejemnika govoric. V vrh trikotnika so nato postavili še tretjo osebo, o kateri se govori, medtem ko ni prisotna.

Ta model je bil nato uporabljen za raziskovanje štirih različnih družbenih interakcij in s pomočjo uporabe teorije iger spremljali možne posledice ogovarjanja.

Ali povedano drugače: zanimalo jih je, ali je izmenjava koristila osebi, ki je slišala trač, ali komur koli drugemu, in ali je bila dragocena za enega od njiju ali za oba.

S takšnim modeliranjem so raziskovalci preizkušali naslednjo hipotezo:

"Verjamemo, da se opravljivci odločajo med širjenjem iskrenih resnic ali laži tako, da imajo ob tem pred očmi lastno korist. V mislih morajo ob tem imeti tudi to, da bi z opravljanjem ne škodili svojemu ugledu. V odločitvi o tem, ali bodo opravljali nepošteno ali pošteno, odigra svojo vlogo še odnos, ki ga imajo z drugima dvema vpletenima osebama."

Cilj, ki 'upravičuje' sredstva 

Opravljivci se v večini primerov odločijo, da bodo glede svojih namer pošteni z drugima dvema stranema, kar posredno prav tako vpliva na izbiro načina opravljanja.

Če se cilj opravljanje ne ujema s prejemnikom in tarčo njihovih govoric, je verjetneje, da bodo bruhali laži.

"Na primer, morda tekmujete s sodelavcem za pomembno napredovanje, kjer lahko samo eden od vaju dobi službo," pojasnjuje podporni avtor in metaznanstvenik Leo Tiokhin s tehnološke univerze Eindhoven na Nizozemskem. "V takšnih situacijah ljudje postanejo negativno soodvisni: neuspeh ene osebe pomeni uspeh drugih. Pričakovati je, da bodo takšne situacije vodile v nepošteno ogovarjanje, ki škoduje sodelavcem, ali kvečjemu iskreno ogovarjanje, če je vsebina ogovarjanja že negativna."

Model, ki so ga uporabili raziskovalci, je bil seveda le teoretičen in zato ne odraža kompleksnosti družbenih interakcij, ki temeljijo na veliko večjem številu predpostavk.

Na primer, za prejemnika tračev se vedno domneva, da verjame temu, kar sliši (kar v resničnem življenju ni nujno tako). Poleg tega opravljivec v teorijo vedno ve, ali bodo ljudje sodelovali v smeri njegove namere ali ne (v resničnem življenju ta gotovost umanjka).

"Te predpostavke so bile narejene zgolj za poenostavitev dela modela in bi jih zagotovo lahko še spremenili v prihodnjih razširitvah naših raziskovanj," pravi Tiokhin.

Model se je navkljub svojim začetnim pomanjkljivostim izkazal za koristnega, saj so raziskovalci s pomočjo teorije iger uspeli najti dokaze, da opravljivci zmorejo sprejemati optimalne odločitve o tem, ali bodo lagali ali ne. Izkazalo se je namreč, da je to odvisno od situacije in tega, kako jim to ustreza.

Obstaja tudi pozitivno opravljanje

Tudi druge študije podpirajo središčno idejo raziskave.

Nekatere raziskave na primer kažejo, da je ogovarjanje tekmecev bolj verjetno nepošteno, pri čemer bo opravljavec verjetneje lažno opisoval dejanja ali namene druge osebe, če so bili njegovi nameni dejansko dobri.

Po drugi strani pa so druge študije pokazale, da je ogovarjanje ljudi, ki jih imamo radi, praviloma in verjetneje pozitivno, kar medsebojno povezano skupino le še bolj poveže.

"Tema raziskovanj je še vedno v zgodnjih fazah razumevanja situacijskih podlag posameznikovih strategij za deljenje poštenih ali nepoštenih tračev," priznavajo avtorji. "Uspeli pa smo dokazati, da je poštenost opravljivca določena z mejnimi stroški in koristmi, ki izhajajo iz izbire poštenega ali nepoštenega ogovarjanja."

Povzeto po sciencealert.com 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol