Prava tekaška glasba ni le stvar okusa, saj lahko prava glasba izboljša formo, optimizira utrip srca in zmanjša možnost poškodb. Kaj pa ti poslušaš, ko tečeš?

Pomagaj naj izbrati naj tekaško glasbo!
Med desetimi predlogi izberi tistega, ki ti je najbolj všeč in mu daj glas. Konec meseca bomo tako dobili naj tekaško glasbo, ki bo postala naša tekaška motivacija do konca leta. Hvala!

GLASUJ
ly16_08_ivancic934_asp

Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Primorska glasbena legenda, pevec Slavko Ivančić, v teh pomladnih dneh predstavlja novo pesem z naslovom Vse je v glavi. Ta napoveduje njegov novi album Med valovi in oblaki, ki naj bi luč sveta ugledal še pred letošnjim vročim poletjem.

Primorca smo povabili na srečanje in pogovor v Portorož, kjer nam razkril številne zanimivosti iz svojega glasbenega in zasebnega življenja.

► Biti zapisan kot legenda uspe le redkim glasbenikom. Vam, Slavko, je to uspelo z vztrajnostjo in razgibanim ter bogatim glasbenim delom, veliko imate za pokazati ...

V življenju so obdobja vzponov in padcev. Treba je biti človek v vseh pogledih in s trezno glavo razmišljati o življenjskih korakih. Sam sem začel peti že pri petih letih, glasbo sem vzljubil prek očeta, ki je bil tudi glasbenik in pedagog. Nimam česa skrivati, seveda sem se velikokrat znašel na točki, kako naprej, kaj narediti, kako narediti. A priznam, zaradi notranje želje, moje trme in notranjega zagona sem šel naprej in vztrajal pri svojem ter po korakih prišel do cilja, ki sem si ga zadal. Vsi imamo v življenju takšne in drugačne trenutke. Velikokrat vse to prebrodim tako, da se usedem za klavir, začnem pozitivno razmišljati in nekako rešim težavo oz. oviro, ki me muči v notranjosti. Glasba je odlično zdravilo, a priznam, da razen nesreče pred leti v življenju nisem imel tako hudih padcev, da se ne bi pobral. Pri vsem pa pomaga moj trmast karakter, saj gledam samo naprej z jasno idejo in cilji, ki si jih kot človek zastavim.

► Motivacija za dosego ciljev je v notranjosti človeka. Kje jo vi najdete, da skozi življenje plujete s polnimi jadri?

Biti motiviran pomeni tudi nekaj ustvariti in temu dati pravi pomen. V življenju in poslu je najslabše blefirati, ker sčasoma nimaš več česa pokazati. Sam sem že dolga leta perfekcionist, in to na trenutke pričakujem tudi od drugih. Polna jadra. Smeh. Pri družini nimam kaj razmišljati, to je moja motivacija, kjer dobesedno letim. Oni so moj vir energije, da ne govorim o vnukih, ob katerih velikokrat zajadram v svoje otroštvo in prelepe otroške spomine. Družina te drži in je bila ter bo sveta. Tudi glasbeno poskušam svojemu občinstvu vedno ponuditi kaj novega, a dovolim, da tudi mladi glasbeniki pokažejo oz. opozorijo na svojo glasbeno pot, saj smo mi starejši nekaterim velik zgled.

► Julija bodo minila tri leta od nesreče, ko ste kot glasbenik popolnoma spremenili pogled na življenje. Ste ravno zaradi vztrajnosti in pozitivnih misli v bolnišnici spremenili odnos in zaživeli kot novi Slavko?

Po nesreči, v kateri sem utrpel hude poškodbe glave, sem preživel mesec dni v komi in pet mesecev v bolnišnici, kjer sem s svojo vztrajnostjo pri rehabilitaciji ob pomoči vrhunskih zdravnikov res dokazal, da sem trmast. Takrat sem imel jasen cilj preživeti in se postaviti na noge. Bolnišnici Izola in Soča sta zame naredili veliko, tako da sam na to gledam kot na čudež. Zdravniki so mi v pogovorih nakazali, da moram spremeniti razmišljanje in svojo psiho. V stilu, da izpraznim stare zgoščenke in naložim nove, kjer bom pisal novo zgodbo. Zato velikokrat rečem, da starega Slavka ni več in je drugi Slavko, ki gre naprej s pozitivnimi mislimi in pogledom na življenje. Vsakdanje in glasbeno življenje resnično dobita nove razsežnosti, vrednote in smisel.

► Pred kratkim ste izdali pesem s kar močnim naslovom Vse je v glavi in močnim sporočilom, ki stoji v ozadju ...

Glava je glava. V bolnišnici sem prišel do tega, da ni ovir, če je tam urejeno in vse kristalno jasno. Rdeča nit pesmi je zelo nazorna, saj govori, da se je treba v življenju na trenutke umiriti in skoncentrirati ter na stvari vedno gledati pozitivno, čeprav so tudi negativne zadeve in presenečenja del našega življenja. Vsekakor pa moja nova pesem poslušalce pripelje do moje glasbene celote v stilu – kaj je bilo in kaj bo narejeno. Zadnjo pesem mi je napisal odličen Leon Oblak, ki je moj osebni prijatelj, s katerim sem že sodeloval. On je skozi svoja besedila pesmi vedno znova potrdil, kaj misli o meni in kakšen človek sem. Zato sem vedno takoj doživel in začutil njegova besedila, ki so bila vedno pisana samo zame.

► Ne moreva mimo tega, da ste zadnja leta zelo uspešen umetniški vodja poletnega festivala Melodije morja in sonca v portoroškem Avditoriju, kjer s svojo vztrajnostjo in odlično ekipo v ozadju dosegate izjemne organizacijske rezultate. Se nam 14. julija na odru obetajo kakšne novosti?

Avditorij je dobesedno moj dom. Živim nad Bernardinom in v osemdesetih letih sem glasbeno startal ravno v Avditoriju. Zato ima portoroški kulturni hram posebno mesto v mojem srcu. Rad delam kot umetniški vodja, saj imam ob sebi res odlično ekipo, s katero skupaj dihamo od začetka do konca festivala. V zadnjih letih smo naredili veliko korakov naprej in tako v prihodnost gledam s pozitivnimi mislimi in idejami. Letos ni za pričakovati sprememb glede voditeljev festivala Lorelle in Maria, saj sta na svojih področjih velika profesionalca in velika garača. Glede nastopajočih (povabljenih) pa zna biti ena nadvse velika bombastična sprememba, a ni še čas, da jo razkrijem, saj je do festivala še kar nekaj mesecev. (smeh)

► “Vse je v glavi, ko sem ta pravi, lahko premikam meje,” je prečudovit izsek iz vaše nove pesmi. Je sploh še kakšna meja v vaši bogati glasbeni karieri, ki bi jo radi kot Slavko v prihodnje premaknili?

Meje se vedno da premikati. (smeh) Če sem direkten, je ta zadeva, kot je arbitražni sporazum na morju, popolnoma mimo, a v politiko se ne bi spuščal. Zame iskreno meja ni. Ko pogledam iz družinske hiše nad Bernardinom na morje in mi pogled seže v Savudrijo, ne razmišljam o Hrvaški, ampak o Istri kot celoti, kjer smo ljudje združeni v eno.

Bogata kariera

Slavko Ivančić je glasbeno kariero začel leta 1973 v rojstni Crikvenici, kjer je ustanovil klapo Crikvenica, glasbeno akademijo pa je končal na Reki. Od leta 1980 živi v Portorožu, prav takrat se je za dve leti kot vokalist pridružil skupini Faraoni, pozneje v osemdesetih letih pa skupini Bazar. Nato je za nekaj let s skupino Casino Band odšel v tujino. V devetdesetih je bil znova član Faraonov, po letu 2000 pa se je z zmago na MMS s skladbo Črta Danila Kocjančiča in Draga Misleja odločil za samostojno kariero. Poleg uspešne pevske kariere je tudi glasbeni pedagog in pianist.

Alojz Petrovčič

#vztrajam zgodbe 16. april 2018

Prijavi se na e-novice!

Enkrat tedensko v svoj e-nabiralnik prejmi zgodbe navdiha, motivacijske nasvete in najboljše #vztrajam objave minulega tedna.

Želim prejemati tudi e-novice Aktivni.si
Strinjam se s splošnimi pogoji sodelovanja.