• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Ultraman

Ostali športi Adrenalinski športi Zanj -

18. januar 2010 ob 00.00

Ko Ironman ni dovolj.

Kako se je vse skupaj začelo

S triatlonom se ukvarjam že 17 let in tekmoval sem na vseh celinah in na tekmovanjih vseh možnih dolžin. Najprej na sprint triatlonih in olimpijskih triatlonih. Te tekme so bile v Sloveniji in bližnjih državah. Ko mi to mi ni bilo več dovolj, sem povečeval razdalje in čez čas zame tudi srednje dolg triatlon ni bil več ovira. Zelo me je mikal ironman triatlon, o katerem sem takrat veliko bral, a si vsega skupaj nisem znal predstavljati. Poznal sem najboljše slovenske in tuje tekmovalce: Kogoja, Tomšiča, Jurgna Zacka, Tomasa Hellriegerja, Marka Allena … Dolžine in časi, ki so jih dosegali, so bili nepredstavljivi.

Že po dobrih sedmih letih ukvarjanja s triatlonom pa sem nastopil na svojem prvem ironman triatlonu v Avstraliji. To je bilo neverjetno doživetje, ki pa me je tako izčrpalo, da sem po prihodu na cilj potreboval zdravniško pomoč. Bil sem resno dehidriran. Tekme na svetovni ravni so mi bile vedno izziv, ker se jih udeležujejo športniki z vsega sveta, ker tekmuješ z najboljšimi v tem športu, zaradi neverjetnih zgodb … Si lahko želiš več?

Nič drugače ni bilo letos. Naneslo je, da sem bil na svojem 20. ironman triatlonu spet na startni črti v Avstraliji. Tu sem spoznal kar precej ljudi in zgodba enega mi je spremenila sedanjost in mislim, da bo vplivala tudi na prihod­­nost. Beseda je nanesla na tekmo na Havajih, kjer lahko tekmujejo le povabljeni tekmovalci. Ultraman Hawaii naj bi bil stopnička naprej, za katero naj bi bil po 21 opravljenih ironman triatlonih (zadnjega sem končal avgusta v Angliji, ko sem vedel, da sem na tekmo na Havajih že sprejet) gotovo pripravljen.

Tako mi je zagotavljal sogovornik, ki je na tej tekmi že nastopil. V njegovih besedah bilo čutiti strahospoštovanje do tega tekmovanja, posebno globino in ponos. Spomnil sem se na rezultate Uroša Velepca (Ultraman Hawaii, svetovni prvak v letih 2000 in 2001) in Mira Kregarja (petkratni udeleženec te tekme z najboljšim drugim mestom absolutno) ter na zgodbe, povezane z njunimi nastopi na tej tekmi.

Prijava

Zgodba se je začela razvijati in že sem se videl na startu. Odlična vizualizacija, bi rekel. Nisem se pustil dolgo prepričevati in ob prihodu v domovino sem hitro vplačal startnino (1. 300 USD) in se prijavil na tekmo. A to je bil šele začetek. Organizator na tekmi dovoli nastop le povabljenim, prijavi pa se jih vedno vsaj dva- ali trikrat več. Pogoj za nastop so posebni dosežki in zame so številni nastopi na ironman triatlonih po vsem svetu in na kolesarskih dirkah gotovo poseben dosežek.

Največ končanih tovrstnih tekmovanj v slovenskem merilu pa je nekaj, na kar sem zelo ponosen. Ampak ni bilo tako lahko. Na potrditev sem čakal vse do avgusta, finančna sredstva zame in za spremljevalno ekipo pa bi bilo treba začeti zbirati že precej prej. Nisem vedel, kaj se dogaja. Vsi so me spraševali, ali grem, jaz pa sem lahko le skomignil z rameni. Članov spremljevalne ekipe nisem niti poskušal pridobivati, saj bi jim lahko le obljubljal v prazno. Vedel sem le, da moram v vsakem primeru trenirati.

Če me ne bodo izbrali, bom pa vsaj treniral za boljšo formo in za nastope na drugih tekmah v zaključnem delu triatlonske sezone. Potem pa sem lepega dne od glavne organizatorke ulatramana na Havajih dobil e-pošto: Nino, you can start packing your bags now. You are officially in the race Ultraman Hawaii. Občutki ob tem? Sploh jih ni bilo, saj nisem vedel, kaj naj v tem trenutku naredim. Naj sem bil vesel ali prestrašen, moral sem se pripraviti. Zdaj je šlo zares! Kljub vsej evforiji pa en teden nisem naredil ničesar, ker mi še kar ni bilo jasno, kako bom vse skupaj izpeljal.

Priprave

Od aprila, ko sem se prvič pogovarjal o tekmi, do tekme na Havajih je bilo torej še skoraj pol leta, so bile moje misli usmerjene vanjo. V vroča havajska polja lave, katerih slasti sem okusil že lani na tekmi svetovnega prvenstva v ironmanu. Ta tekma mi je dala popolnoma drugačen pogled na triatlon in prisegel sem si, da pridem nazaj. Čeprav nisem vedel, ali bom sprejet na tekmo, sem na vsak trening odhajal z mislimi, usmerjenimi na glavni cilj sezone. To me je gnalo naprej, kajti podajal sem se v zono somraka.

V območje, na katerega nisem bil pripravljen. Nisem vedel, kaj se bo dogajalo, zato nisem imel nobenih pričakovanj. Iz ust Uroša Velepca sem slišal le: “Pripravi se, čaka te pravo trpljenje. S tabo res ne bi želel biti na tej tekmi in ti tega ne privoščim. ” S tem mi je povedal vse, kar mi je v tistem trenutku lahko, in vedel sem, da bo to bo pravi pekel. Pospešeno sem začel trenirati plavan­je, kolesarjenje in tek na dolgih razdaljah. Pred tem pa me je v avgustu čakal še iron­man v Angliji. Čutil sem, da kljub odlični pripravljenosti nimam prave hitrosti, saj so bile količine opravljenih treningov enormne.

Utrujenost se je nabirala, čutil sem zakrčenost in bolečine v vsem telesu, do tekme pa je bilo le še nekaj dni. Ves čas sem si govoril, da je to le stopnička do mojega pravega letošnjega cilja in da je to le trening tekma. Ironman je trening tekma? Pa kaj še. Tega po moje ne počne nihče drug, ampak nekdo mora orati ledino, in če sem ta nekdo jaz, naj bo tako. Dober teden po tekmi v Angliji sem že začel trenirati za tekmo na Havajih. Včasih sem se po ironman triatlonu ‘sestav­ljal’ ves mesec in pet do šest tednov nisem mogel normalno trenirati teka. Tokrat pa sem po desetih dneh že prekolesaril 150 kilometrov in pretekel 25 kilometrov v enem kosu. Pretiravanje?

Ne, le priprave in urjenje telesa, sem si rekel, in v tem ritmu nadaljeval. Vsak teden sem povečal količino treninga tudi za 15–20 odstotkov, kar bi bilo v normalnih okoliščinah veliko preveč, a sem vedel, da me bo Matej Čebokelj (verjetno najboljši slovenski fizioterapevt) ‘sestavil’, tudi če ne bom mogel hoditi. Pri njegovih terapijah verjetno trpim še bolj kot na tekmi, a je njihov učinek fantastičen. Noge so kot iz masla. Moje noge so nekaj mesecev prenašale nemogoče količine treningov, saj sem prekolesaril tudi po 550–600 km na teden, kar jih je načelo.

Če imam v mislih še treninge teka in plavanja ter fitnes trikrat na teden, lahko rečem, da sem takrat samo jedel, spal in hodil s treninga na trening. Plavanje v Šmartinskem jezeru v Celju je bilo zame nekaj najbolj sproščujočega. V opremi iz neoprena sem odplaval tudi po sedem do osem kilometrov na trening, kljub temu pa se mi je zdelo, da dve uri mineta v trenutku. Telo je počasi začelo postajati pravi stroj. Kolesarjenje na slovenski obali vsak konec tedna mi je vlivalo nove moči in samo dobrim prijateljem se lahko zahvalim, da so mi to omogočili. Doma v Celju bi v mrzlih dneh zmrznil.

Začel sem pretiravati, ker sem želel spoznati meje svojega telesa. 250 kilometrov na kolesu v soboto, 25-kilometrski tek in 150 kilometrov na kolesu v nedeljo, v ponedeljek pa osem kilometrov plavanja in intervalni tek. Take tridnevne bloke treninga sem izvajal po dvakrat na teden z dnevom počitka vmes, a se telo kljub temu ni upognilo. Priznati pa moram, da sem dajal velik poudarek na pravilno prehrano, dodatke pred treningi in po njih ter na regeneracijo (zadostno spanje in nošenje kompresijskih oblačil). Opazil sem pospešen napredek v regeneraciji.

Vse je bilo pripravljeno za finalne ted­­ne priprav, ko sem v posameznih ted­nih že presegel 40 ur treninga in preko­­lesaril tudi več kot 700 kilometrov na teden. Imel pa sem kar precej težav s poškodbo pokostnice, saj nisem mogel teči hitrih intervalnih tekov, ampak le daljše in počasnejše teke. Z njimi sem si gradil samozavest in dvigoval formo. Tako sem se tudi psihično pripravljal na muke, ki naj bi me čakale.