Aktivni.si

Kar malo sem bila presenečena, koliko nemira je med njimi in kako drugačni so od mene, ko sem bila jaz osnovnošolka v puberteti. Odrasli med njimi nimajo skoraj nobene avtoritete, pa tudi spoštovanja razreda kot celote ne doživi.

Bolj so na udaru besede, ki se jih poslužujejo doma in jih tudi v šoli s pridom uporabljajo – razne žaljivke in drugi nespoštljivi pridevniki. Pa saj mediji svetu dajejo neko legitimo pravico, da je tako, kot je. In starši seveda.

Razmišljanje o ciljih v življenju

Ko so mladostniki razmišljali o svojih ciljih v življenju, so bili odzivi primerni duhu časa, kjer je denar največja vrednota. Marsikdo od mladostnikov je dejal, da bi rad bil bogat in slaven, a se za to ne bi nič potrudil ali zelo malo.

Nekako si predstavljajo, da denar pride z neba, kar sam od sebe. In ker so odraščajoča generacija permisivne vzgoje, kjer jim je bila večina stvari dana in podarjena, nimajo ne idej in ne občutka, kako se denar služi in kakšne so poti do lastnega uspeha in želenih življenjskih in kariernih ciljev.

Ni jim pomembno zadovoljstvo v življenju ali poklicu, ampak velika plača. Pa dober avto in velika hiša – tudi to so izpostavili. Med njimi se najde tudi kdo, ki ciljev sploh nima, in to nikakršnih.

Reševanje konfliktov med mladostniki

Ko smo se lotili reševanja konfliktov na nenasilne načine, so mi dejali, da ga večinoma rešujejo z nasiljem – fizičnim ali psihičnim. Tudi med njimi v medsebojni komunikaciji je bilo opaziti veliko žaljivk, zbadljivk, poniževanja in sramotenja. Pa fizičnega obračunavanja.

Da, nasilje je v Sloveniji velik problem, zlasti ker je na ravni družbe in družine zelo dopustno. V šoli ga poskušajo omejiti s preventivo, a baje ga je vedno več.

Presenetil me je odziv ene izmed punc, ki je dejala, da tudi one med seboj kot način reševanja sporov kdaj pa kdaj uporabljajo fizično nasilje.

Niso pa imeli praktičnih idej, kako spore reševati konstruktivno in na način, kjer ne bo prizadeta nobena strah.

Ko sem jim ga predstavila, so se smejali in mi kar naravnost povedali, da to pri njih ne funkcionira. Očitno le malokdo pozna drugačen način od nekonstruktivnega reševanja sporov.

Spet druga punca mi je dejala, da je pri njih fizično nasilje neizogibno, saj z bratom le tako rešujeta spore.

Verbalno nasilje in nespoštovanje

Ker so telesa pubertetnikov, zlasti punc, že skoraj dokončno razvita v zadnjih letih šolanja, torej prej, kot se je to dogajalo v naših generacijah, je med spoloma tudi verbalno nasilje, ki se nanaša na spol in spolnost.

Tako fantje komentirajo obline in neobline, make up, telesno razvitost deklet in znajo biti pri tem pošteno nesramni; sramotijo nasprotni spol, ki pri tem zardeva, se počuti osramočeno ali jezika nazaj.

Nekatere, pogumnejše punce jim ne ostanejo dolžne in tako izpostavijo njihov najočitnejši simbol moškosti, frizuro, mišice, mozolje na obrazu. Ni spoštovanja do telesa nasprotnega spola, ampak nespoštovanje, kritiziranje in sramotenje.

Izkušnja

Moja izkušnja z mladostniki je bila na eni strani zabavna in na drugi šokantna. Pričela sem se zavedati, kako drugačni so od naše generacije, čeprav je vmes razlike v letih ravno za enega enako starega mladostnika.

Da so sprememba stila vzgoje, duh časa s svojimi na glavo postavljenimi vrednotami, mediji in tehnologija veliko vplivali na razvoj današnje mladine.

Sprašujem pa se, kako bo funkcionirala, ko odraste. Kako se bo znašla v svetu, kjer so za uspeh potrebni trud, predanost in notranja motivacija, in ne odprta denarnica staršev. Kjer se je treba znati pogovarjati, ne samo komunicirati prek telefonov in socialnih omrežij, pa včasih tudi podrediti in stisniti zobe.

Kakšne medosebne odnose bodo razvijali, če so že zdaj drug do drugega nespoštljivi in sami središče sveta z veliko potrebo po potrjevanju in iskanju pozornosti?

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi